Obračanje na Šitni glavi

Tuesday , 30, January 2018 Comments Off on Obračanje na Šitni glavi

Prelaz Vršič je odlično izhodišče za hitre predslužbene ali poslužbene dejavnosti. Kadar je cesta prevozna. In ravno to je razlog, da takrat težko doživiš samoto, pa kadarkoli prideš. Ko pa je cesta zaprta, te pač čaka nekaj kilometrov hoje, samota pa je skoraj zagotovljena. Letos je bila idealna priložnost, da bi doživel tudi vzpon po cesti s smučmi, kar ni prav pogosto. Potem pa nekaj časa ni bilo pogojev zaradi nevarnosti snežnih plazov, potem se mi malo ni dalo, pa ni bilo nobenega kandidata, prejšnji teden sem bil bolan. In je bila cesta vsak dan dalj splužena. Zdi se mi, da bo že danes cesta prevozna na drugo stran, zato je bil zadnji čas, da se odpravim tja gor. Marko je edini kandidat in okoli 16-te ure se že peljeva iz Kranjske Gore proti vrhu. Do kam bova prišla ne veva. Zanimivo prigodo je prejšnji teden doživel sodelavec. Startal je s smučmi pri Mihovem domu. Ko pa je hotel ubrati sadove svojega dela, je ugotovil, da so mu med tem ko je ”švical” nad Vršičem, ”nesramni komunalci” splužili cesto po kateri bi moral smučati.
Brez težav se pripeljeva skoraj do samega prelaza. Le še nekaj sto metrov je potrebno in lahko se bomo spustili na primorsko stran. Vreme je krasno, falanga med Špikom in Prisankom je vredna vsakega pogleda. Ustrezno se opremiva, narediva še tistih nekaj metrov po cesti potem pa kreneva desno na pobočja med Šitno glavo in Mojstrovko.

Marko predlaga, da bi šla na Malo Mojstrovko. Ampak me zavoljo (še ne?) prebolene bolezni nič ne vleče. Zadovoljen sem že, da sem tukaj, da se malo nadiham svežega zraka, nagledam. Za daljše ture bo že še čas. Pristopna smučina je izredno trda, ne pa ledena. Nekako se prebijava, potem pa, ko že prevečkrat zdrsne se odločiva za srenače. Ne vem, če ne bi bilo bolje ali pa vsaj vseeno, če bi jih imela od začetka.

 

Med telovadbo opazim pod mano rokavico. Pošteno povem, da sem najprej razmišljal, da bi jo kar pustil. Ampak tista boljša stran zmaga in grem ponjo. Teren je trd, zato vzamem cepin. Na dereze niti pomislim ne. Saj je samo 20 metrov. V tistem nekako premaknem palico in še ona se odloči iti tja proti Vršiču. Kaj čem, grem še po njo. Sneg je ravno pravšnji. Sicer previdno, ampak brez težav poberem preživela in grem nazaj do smuči. Marko se je že precej oddaljil. Je pa šel levo proti grapi, ki vodi po južni poti na Malo Mojstrovko. Mogoče sem ga malo zavedel, ko me je vprašal ali greva desno proti Šitni glavi. Meni se je zdela boljša letna varianta, navzgor do ostenja in potem prečenje proti Šitni glavi. Pa očitno ni. Marko je že na ledenem terenu. Zato se odločim, da če grem naravnost navzgor, ga bom ravno ujel na prečenju. Še vedno niti pomislim ne na dereze. Hitro sem v ravnini z njim. Teren pa vedno trši. Ne zdi se mi varno tukaj ubadati s smučmi. Zato grem naprej proti Pripravniški grapi, ko se bo pa snežna podloga spremenila, si takoj nadenem dereze ali smuči. Podloga se spreminja, ampak je vedno bolj ledena. Z levo roko si ne morem več pomagati, cepin pa je tudi vedno težje zapičiti. Tudi prečka ni več vodoravna ampak gre vedno bolj dol. Sonce za mano naredi prelepo kuliso, sam sem v senci, žarki pred mano pa sijejo na ledeno podlago in ustvarjajo še večji nemir v meni. Da bi šel za Markom na Šitno glavo mi ne pade več na pamet. Vseskozi se mi zdi, da se bo zravnalo. Pa ni tako. Strmina ne popušča, z vsakim metrom pa imam dalj do dol. Končno dobim malo ravnega terena ali pa se mi je tako samo zdelo. Snamem si nahrbtnik. Takoj se spomnim, da sem dereze samo vrgel v nahrbtnik. Vedno jih imam na vrhu, pri roki. Danes pa sem šel samo na sprehod na Vršič, vzel sem jih čisto za vsaki slučaj. Niti pod razno ne morem priti do njih. Vzel sem manjši nahrbtnik. Vanj sem komaj stlačil čelado, lopato, bundo in ostale potrebščine. Če bi hotel do derez bi moral obvezno kaj dati ven iz nahrbtnika. Pa ne gre. Preveč sem ”posran”. Ena roka je na cepinu, z drugo si pa ne morem preveč pomagati. Še malo grem naprej. Ugotovim, da izravnave ne bo. Moram nazaj. Sedaj se šele začenja kalvarija. Stopinje, ki sem jih delal so obrnjene navzgor. In že zmrznjene. Da bi hodil obrnjen navzdol mi niti na pamet ne pade. Z levo roko si ne morem pomagati, ker je pretrdo. Cepin vsakič zapičim kolikor gre, potem prestavim pancerje v stopinjo, in tako naprej. Vse gre izredno počasi. Vsake toliko časa se obrnem, da pogledam koliko imam še. Nikamor ne pridem. Samozavest imam že zdavnaj na nuli. Dvakrat sem se poskušal obrniti, da bi šlo hitreje. Ne zgleda mi več tako strmo, ampak kaj ko vem, da če padem, se bom težko ustavil. Končno se sneg nekoliko omehča. Nekaj metrov stran vidim mesto, kjer bom šel lahko na smuči. Previdno prečim še tiste zadnje metre.

Končno si oddahnem. Prvič pomislim na Markota. V takih trenutkih, ko ti gre malo za nohte se vidi kakšni egoisti smo ljudje. Niti pomislil nisem nanj, ne vem če sem sploh kdaj pogledal kje je. Na žalost je tako. Vidim, da je na vrhu Šitne glave. Nekajkrat mi je zvonil telefon, tudi msg-ji so vmes. Sigurno je kakšen njegov. Ampak kaj naj, ko sem imel toliko dela s sabo. Seveda, sprašuje če bom prišel gor. Nikakor, nisem zmožen. Spodaj nekje se bova srečala. Smuka navzdol je še kar užitna. Sicer izredno trdo, ampak mi ne predstavlja nobenih problemov. Nekje na polovici plazu se srečava. Pravi, da je imel težave na tisti prečnici, potem pa je šlo lepo do vrha. Tudi smuka je bila prebavljiva. Ne spustiva se do prelaza, ampak greva skozi gozd nad prelazom od koder se pripeljeva do avta.

Kaj naj rečem za konec? Vsak izkušnja, ki se konča srečno je seveda dobra. Še enkrat sem ugotovil, da nobene poti ne gre podcenjevati, vsak vrh je treba spoštovati. Sploh te popoldansko večerne ture so nam že večkrat pokazale zobe (lani Mala Mojstrovka, ter sploh Smokuški plaz). Čez dan se sneg ojuži, proti večeru pa ga mraz še posebej na senčnih straneh v nekaj trenutkih spremeni v ledeno površino. Kaj sem naredil narobe? Povsod poudarjajo, da gresta cepin ter derez skupaj. Seveda to vem. Ampak kdo ni vsaj enkrat prekršil to pravilo? Kar se pa tiče čelade, se povsem posuvam s pepelom. Kaj mi koristi v nahrbtniku? Vse prepogosto jo imamo samo za spust. Ne vem zakaj, pri meni to ne bo več tako. Imam pa po dolgem času ”muskelfiber” v rokah.

Če kdo pogreša rokavico, naj se oglasi, jo dobi.