Kališče

Friday , 9, February 2018 Comments Off on Kališče

Zopet ena tura, ki mi pokaže kako majhni smo v primerjavi z naravo. Kako hitro nas lahko kaznuje. Seveda sem se narobe izrazil. Narava nikogar ne kaznuje, ona je takšna kot je, kaznujemo pa se predvsem sami, s svojo arogantnostjo, pretirano samozavestjo, nepripravljenostjo tako fizično kot psihično, pa ne da bi se prepričali v trenutne razmere.

Zaželel sem si smučanja z Bašeljskega vrha. In kot običajno, do uresničitve ne mine veliko časa. Imam dopust, pa čeprav sem utrujen od prejšnjih tur, pa tudi vreme ne obeta, je pravi trenutek za Bašeljski vrh. Saj sedaj sem hiter (na jeziku v gostilni, v resnici sem komaj prišel do gor), in četudi se mi ne da, bom en-dva-tri nazaj. Tudi izhodišče je najbližje mojemu domu. Vseeno se celo dopoldne pretepam s sedežno garnituro. Že čez poldne, kar ni moj običaj, se odpravim od doma. Vse to pa pove, da bi bilo bolje če bi bil doma. 

Pišem samo zato, da mogoče še koga privabim. Ker glede na smučine prav veliko obiska ni. Tudi opisa nisem nikoli zasledil, da bi kdo smučal s Kališča. So pa smučali po drugi strani, ob tovorni žičnici, kar je tudi moja želja.  Pot do Kališča ne bi opisoval, večina jo sigurno dobro pozna. Ker sem računal, da bo pot dobro shojena sem za vsak slučaj vzel še superge. Prvi del po cesti do potoka je šel tekoče. Potem pa že takoj, ko pot strmo zavije navzgor, nekaj težav, sploh s stopnicami, ter mnogimi skalami. Računal sem da se bo snežna podlaga višala z vsakim metrom. Saj se, ampak ne tam kjer je shojeno. Večkrat poskušam ob poti, pa je tam ali premalo prostora ali pa se preveč udira. Zato vztrajam. In vztrajam. Pot ni nič boljša. Sploh korenine so se mi zamerile do konca življenja. Pa zopet stopnice. Ampak se ne dam. Že na pol poti se odločim da pridem do vrha na smučeh. Mnogo truda, še več švica, na srečo sponzorske smuči. In megla. Pa zopet megla. Ne pomnim kdaj bi tokrat zdrsnil, padel, se vlekel za drevesa. Malo pod vrhom se megla za trenutek umakne, ravno toliko da lahko rečem kako je pa danes lepo. Grem proti Bašeljskemu vrhu, pa hitro obrnem. Megla je zopet vsepovsod okoli. Nikoli še nisem smučal pod tovorno žičnico, niti ne poznam prave poti. Grem desno od lesenega podesta. Zelo strmo, nič ne vidim, zato ne upam naprej. Gazim nazaj. Bolj kot zaradi gaženja sem frustriran, ker vem kje bom šel sedaj moral dol. Ravno včeraj sem pametoval, da jaz pa vedno lahko smučam med drevesi. Danes ni šlo. Premalo prostora. Mogoče če bi imel 30 kg. Tako pa ne gre. Tudi sneg mi ne pomaga. Nekje pridem do tal, spet drugje je kloža. Vsak zavoj je kot bi zadel na lotu. Ne gre drugače kot da grem po poti, po kateri sem šel gor. Zopet padci, odpenjanje smuči, enkrat sem mislil da mi je šla Ahilova tetiva, drugič koleno. Edinega človeka, ki ga srečam, s pozdravom močno prestrašim. Revež me sploh videl ni, saj sem bil kot snežak. Končno izobesim belo zastavo. Ne gre drugače, ali noga ali ego. Peš hodim navzdol. Tak turni smučar. Okoli pa meter snega. Pri tabli, kjer piše Mače po cesti grem seveda po njej. Da se malo pohvalim. Na smučeh. Kdo ni turni smučar? Pa ne vem ali so pogoji tako slabi ali pa sem samozavest zabil do tal, večino sem v plugu. Kje je pršič? Nikoli še nisem bil tako vesel avta. Tudi tako utrujen sem bil malokrat. Razen teh malenkosti pa je bilo zopet super.

Pozneje sem se pozanimal. Pri lesenem podestu do koder pride tovorna žičnica bi moral zaviti levo, namesto da sem šel desno. Tako sem se dobro odločil, da sem obrnil. In čeprav sem rekel nikoli več, grem še letos nazaj, da odpeljem navzdol po pravilni trasi.