Svačica

Monday , 12, February 2018 Comments Off on Svačica

Današnjo turo smo začeli tako kot smo končali zadnjo skupno pred 10 leti. Konfuzno, milo rečeno. Luksija ni bilo na zbornem mestu, niti se je oglašal na telefon. Ravno ko sva odpeljala je pritekel, ampak je bilo že prepozno, da bi ga videla. Takrat je ugotovil,da je pozabil smuči. kar ne bi bilo nič čudnega, če ne bi imel do zbornega mesta 5 minut hoje. Luksi ima namreč privilegij, da živi v samem mestnem jedru mesta Kranj. Tako lahko posluša vse koncerte, prireditve iz svoje lože. Prav tako pa mora peš priti iz mesta, oziroma mi ne moremo notri. Res srečko. Pravi, da se mu je zdelo, da ima preveč lahko opremo. Smuči je dal na avto in odšel. Seveda, kdor ga ne pozna se mu to lahko zdi rahlo nenormalno. Za Luksija pa vse to spada pod običajen dan v pisarni. Pač je šel nazaj po smuči, nato pa naju poklical, da ga prideva iskat. Vmes sva šla še tankati, ker sem imel na števcu samo še 5km, pa da ne bi slučajno potem kje obstali. Kar tudi ne bi bilo nenavadno. Načeloma smo hoteli do sedla Belščica. Za to pa je potrebno iti v Avstrijo, vsaj mi smo imeli izhodišče tam. Za Avstrijo pa potrebuješ osebni dokument. In se zopet odpeljemo nazaj proti mojemu domu. Pozitivno je, da smo sedaj vsaj že trije v avtu. Potrebujemo samo še Aleša. Revež je skoraj uro čakal, ima že prve znake omrzlin. Ne pomaga niti, da se odpeljemo mimo njega. Pa ni nič zamere.  Markelj in Luksi ga vse do meje drgneta, ampak ne pomaga. Aleš ima od vekomaj težave z ogrevanjem udov, mi pa mu tudi nismo pomagali s precejšnjo zamudo. Vse do vrha se ni ogrel. Obljubim, da bomo naslednjič kako minuto prej na zbornem mestu.

Nisem se veliko zmotil, ko sem napisal, da je minilo 10 let od zadnje skupne ture. Pobrskal sem po arhivu in našel, da smo bili na  Kleku leta 2009 z Luksijem in Markljem, z Alešem pa pač po uradni dolžnosti (sorodstvo) še kako leto pozneje. Zato me izredno preseneti sobotni klic, če gremo kam. Seveda, kamor želite. Težko je uskladiti želje štirih individualcev. Pod prvo mora biti tura varna, potem je treba upoštevati sposobnosti nastopajočih. Tu je definitivno francoski alpinist (Luksi, Helfer, Frenki…) tisti, ki se bo moral prilagoditi nam. Pred leti je pred službo hodil v Palčev žleb, kar je že na meji alpinističnega smučanja. Mi pa smo bolj rekreativno usmerjeni in tudi tura mora biti taka. Seveda tudi ne predolga, kajti za 3/4 današnjih udeležencev je to ena prvih letošnjih. Kolebamo med Zelenico, Hajnževim sedlom in sedlom Belščica. Zmaga Belščica, ki v bistvu sploh ni Belščica. Pravilno poimenovanje je sedlo Vrtača, sedlo Belščica je nekaj minut oddaljeno. Vsa ta leta sem uporabljal napačno terminologijo, tudi po spletu se večinoma uporablja tako ime. Bomo vedeli za naprej.

Izhodišče je v Bodentalu. Avto pustimo na koncu doline, oziroma tam do koder se da. Nekaj metrov stran od kmetije Podnar. Tam je tudi gostišče, ki ga bomo spoznali kasneje. Zanimivo je, da je prvotnega lastnika Koprivnikarja pokopal plaz izpod Vrtače. Gospa so vzeli novega turnega smučarja, prav tako Slovenca. Ime kmetije (Podnar) pa je kasneje dalo ime kraju. Izredno mrzlo je na izhodišču. Počasi se napravimo in krenemo proti sedlu. Še prej Luksi preveri delovanje žoln pri nas. Sam vzpon ni potrebno opisovati saj je povsem logičen. Že takoj na začetku vidimo današnji cilj, ki se pozneje za nekaj časa skrije. Najprej nas skozi dolino vodi tekaška proga, potem pa se skozi gozd počasi rahlo vzenjamo po desni strani. Po nekaj časa pridemo na plaz od koder je cilj potem vseskozi viden. Na levi je dobro vidna grapa, ki pride ven na sedlu med Placem in Zelenjakom. Pristopna smučina je speljana do vrha. Aleš se takoj oddalji, pravi da ga je preveč zeblo, da bi nas čakal. Klemen ima ogromno težav z opremo. Najprej mu nagaja okovje, potem palica, vmes očala. Pa ni nobenih negodovanj, nikamor se nam ne mudi. Dalj časa bomo hodili, dalj bomo uživali. Vseskozi nas na levi spremlja Vrtača, desno pa je Svačica. Nekajkrat sem bil že tu, ampak na vrhu nikoli. S sedla je še nekaj hoje , po opisih sodeč pa je zadnjih nekaj metrov malce delikatnih. Tudi danes ga ni v planu.

Ker imata luksi in Klemen obilico težav s popravilom palice, se z Alešem precej oddaljiva. Nekoliko se mi ni zdelo ravno pošteno, da ju ne počakava. Vendar tudi mene precej zebe, sploh v prste na nogah, spodaj sta dva, zgoraj sva dva, tako da hitro potlačim moralna načela. Malo pod sedlom naju prvič obsije sonce. Ravno mešanja sonca in sence, za nameček še s pogledom na drugo stran so mi eni lepših občutkov na turah. Vidim, da gresta predhodnika s smučmi proti vrhu Svačice. V hipu se odločim, da grem tudi sam gor. Z Alešem razmišljava ali počakati Klemna in Luksija. Aleš bi po moje počakal, pa sem ga prepričal, da greva gor, pa ju tam počakava. Tako, da morata mene kregati, če že. Razmere so na tej strani popolnoma drugačne. Sonce se je že pred časom uprlo v pobočje in hoditi tu je mogo težje kot je bilo  do sedla. Tudi sonce pripeka in zdi se mi, da tu porabljava več energije kot prej. S prejšnjih obiskov imam v glavi, da je na vrhu križ. Tako sem prepričan, da naju na vrhu pobočja malo stran čaka še nekaj. In res je. Vrh je oddaljen še nekaj minut, vmes pa greben. Smuči pustiva in greva peš do križa. Medtem, ko je Aleš popolnoma hladnokrven, mene malce stisne. Stopinje so sicer narejene, vendar je potem na obe strani popolnoma odrezano. Na eni strani bi se ustavil pri celovški koči, na drugi pa pri našem avtu. Pa tudi sneg je sumljiv. Izredno previdno grem čez, potem gor do križa ni problemov. Grem pa hitro nazaj. Ta del nazaj mi dela največ preglavic. Je pa vsega samo za par minut.

Končno si lahko odpočijeva. Na sedlu vidiva Luksija in Klemna, ki gresta počasi proti nama. Čakava ju in si v miru ogledujeva okolico. Fantastika. Od Vrtače do Stola, pa zadaj Ovčji vrh. Smučine so že potegnjene na Stol, pa na Vajnež s severa, kamorkoli seže pogled, vidimo kakšnega turnega smučarja. Zame je posebno doživetje, da sem z Alešem skupaj na takem mestu. Čeprav se večkrat kregava, ampak konstruktivno, naju vseeno veže nekaj skupnega. Ne samo kakšen deciliter krvi. Vesel sem, da se je Luksi vrnil v svet vertikale. Njegova sproščenost blagodejno vpliva na vse nas. Še posebej pa sem vesel zaradi Klemna. Definitivno je v snegu najmanj izkušen od nas. Verjetno ga je tudi najbolj skrbelo glede te ture. Pa ni pokazal nobene nervoze, strahu. Povsem enakovredno sedimo skupaj, vsak po svoje vesel. Vsak s svojimi mislimi, vsakemu pa se na obrazu vidi, da nima nobenih pripomb.

Prvi del smuke s pobočja Svačice je bil v začetku neužiten. Nisi vedel ali si v kloži, pršiču, na ledu. Vsak zavoj je bil drugačen. Potem sem se pa pomaknil popolnoma desno, in že naredil nekaj uživaških zavojev do prelaza. Naredili smo še zadnje slike za svoje možgane, jih potisnili na varno, da jih lahko še kdaj privlečemo na plano, potem pa se je začela pravljica. Pršič od sedla, pa do tal. Seveda bi pretiraval, če bi rekel, da je bil vseskozi odličen. Logično je, da se podlaga menja. Potem pa različno od posameznika. Vsak je seveda šel drugje. Nekje si popolnoma zadel, drugje malo manj. Nekdo je vriskal na določenem mestu, potem si ti in tako dalje. Veliko pomeni tudi, da od vrha do dna pelješ popolnoma svojo linijo.  Seveda smo se večkrat ustavili. Se usklajevali kje bo bolje.

Na koncu doline smo zavili v gozd in po njem, malo pa še po tekaški progi pripeljali do avta. Podali smo si roke, Klemen je dal vsakomur sponzorski Heiniken in lahko so se začela poturnosmučarska nakladanja. Seveda je bilo bilo besed preveč, mraz nas je začel priganjati, ampak ker smo imeli do 11:00 ure, ko je moral biti Luksi doma še veliko časa, smo zavili še do Podnarjeve domačije. Tam pa ni bilo več pomembno kdo kaj govoril po svoje. Vsak jo je sekal po svoje. Luksi bo v naslednjih dneh presmučal ves turnosmučarski vodnik po abecedi, Klemen je poskušal uvesti dvojezičnost po celi Evropi ter delu Azije (slovenščina poleg domačega jezika), Aleš je predvsem zaradi poklicne deformacije reševal problem luknjačev, sam pa sem bil edini, ki sem govoril smiselno in takrat ko sem imel kaj povedati. Nekdo (omerta) je kot epilog povedal: ”Zaradi takega dne je pa tudi vredno, da se potem 5 dni doma ne zgovarjaš.”