Mačensko sedlo

Wednesday , 14, February 2018 Comments Off on Mačensko sedlo

Pozno popoldan me je prešinilo:” Drek, Valentinovo je jutri.” Že lani mu nisem ničesar kupil. Difenbahij, ki so mu tako všeč, ne bom več nikjer dobil. Najbolje, da ga peljem v hribe. Če greva v kakšno grapo, bo spet celo leto hud, ker ga je takoj ko se naklon malo poveča močno strah. Prejšnji teden je bilo tako čudovito na Kališču, in ni vrag da tudi danes ne bo tako. Reklamo sem naredil tako, da nama je samota zagotovljena. In, če bova ves dan sama, lahko še do česa pride. Nikoli ne veš v teh časih.

Tukaj desno

Tukaj levo

Po kalvariji na Kališče prejšnji teden sem že isti dan razmišljal kdaj grem spet. Ko se je javil še Uroš, ki je tu skoraj doma, sem bil še bolj za. Prej sem imel še pomisleke, kaj če zopet zgrešim. Sedaj, ko imam Uroša, ni več nobenega problema. Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Do tam spluženo. Prvih 15 minut hodiva po klasiki za Kališče. Tam namesto levo proti Kališču naravnost navzgor. Sam sem šel v petek levo. Vendar to ni dobra rešitev niti za gor. Pot je preveč shojena, da bi omogočala normalno hojo s smučmi. Tukaj, kjer greva danes  je veliko lažje. Vse do postaje tovorne žičnice so sledi motornih sank. Očitno jih uporabljajo za oskrbo Doma na Kališču. Škoda, ker potem zmanjka sledi. Vsaka pomoč bi bila danes dobrodošla. Veliko lažje je hoditi po narejeni smučini kot delati svojo. Prvič, ker ne veš kje bi šel, drugič ker je potrebno vložiti več truda v vsak korak. Novega snega tukaj ni preveč. Zato vidiva sledi narejene smučine, ki nama pomaga v toliko, da nama ni potrebno vseskozi iskati pravilno pot. Čeprav je orientacija dokaj enostavna, pač hodiš naravnost proti sedlo, levo je Bašeljski vrh, desno Mali Grintovec, pa bi kaj hitro lahko vsaj malenkost skrenil s poti. To pa danes, ko je že vsak korak težaven, ne bi bilo dobrodošlo. Najtežje je v srednjem, najstrmejšem delu.

Tam se menjava v vodstvu, drugače pa je bil Uroš vseskozi spredaj. Res počasi napredujeva. Končno se klanec malce unese. Prideva do table od koder greva lahko levo na Kališče. Pa naju ne mika. Tu bi hodila skozi gozd, če greva proti sedlu, bova kmalu na planem. Hoja je vedno lažja. Snega je tu izredno malo, težko bi trdil, da ga je zapadlo 10 cm v zadnjih dneh. Se pa tudi vidi vzorec. V gozdu, kjer ni sonca je obilico pršiča. Sedaj, ko sva na terenu, ki ga sonce dobi vsak dan, pa tudi veter ga lažje doseže, pa je podlaga že trda. Medtem, ko se nama je prej močno udiralo, sedaj hodiva brez težav.

Na vrhu veter. Pogled na Mali Grintovec in Bašeljski vrh naju takoj odvrne od misli, da bi šla naprej. Mali Grintovec je skoraj kopen, vse je razpihano, izredno trdo. Ravno nasprotno pa na Bašeljskem vrhu snega dovolj, vendar grapa po kateri bi šla potrebuje še nekaj dni, da bo povsem varna. Umakneva se v zavetje, ter v miru pripraviva na spust. Sonce je omehčalo trdi začetni del. Je pa vmes še kak del, kjer te zagrabi. Ampak povsem normalno. Po dolini se spustiva nekaj sto metrov, potem pa prečiva v gozd, da obideva ravninski del. Del po gozdu je meni najboljši, Urošu je bilo zgoraj. Uživava vse do ceste, pa tudi potem, sicer z malo manj zavijanja prideva do avta.

Tura je res lepa, ni pa za tiste, ki si želijo bolj smučati kot hoditi. Danes sva imela res odlične pogoje za smuko, pa ni smučanja kot recimo s Šentanskega plazu. Po času ga je sicer več, ampak ni tistega smučanja ko imaš 500 metrov ravne podlage z enakimi razmerami čez celo pobočje. Tu se podlaga menja konstantno. Odprto je z vrha pa recimo 200 višinskih metrov, potem greš v gozd, pa po vleki do cesti.  Ko razmere niso dobre, je smučanja še manj. Ampak tudi to je čar turnega smučanja. Ne samo smučanje, tudi hoja. Fascinantno je, da je Mačensko sedlo tako blizu, pa tako lepo, ampak izredno malo obiskano. Moja teorija je, da vsi domačini, ki so nas kot otroke vlekli na Kališče, nočemo priti nikoli več sem. Ampak, kdor ne verjame, naj pride, Mačensko sedlo nima nobene veze s Kališčem.