Srednji vrh nad Preddvorom

Saturday , 17, February 2018 Comments Off on Srednji vrh nad Preddvorom

Pa Srednji vrh je najvišji vrh v grebenu vzhodno od Storžiča. Iz Kranja nam pogled nanj zastira Cjanovca s Hudičevim borštom, za obstoj katerega obstaja ogromno razlag. Moja je, da sta bila včasih lastnika gozda nad Preddvorom brata, ki sta živela v idili, vse dokler ni prišlo do dediščine. In gozd je naenkrat postal jabolko spora. Usodo je v svoje vajeti prevzel eden od bratov in se povezal s samim hudičem. Sredi noči sta vzela gozd in ga nesla čez Cjanovco na drugo stran. Vendar je bil gozd tako velik, da sta ga le stežka nosila in ju je presenetil dan. Hudič je zgubil svojo moč in gozd je do dandanes ostal tam. Od tod tudi ime Hudičev boršt.

Start nekaj metrov za parkiriščem v Mačah

Cesta speljana še mimo Hudičevega boršta

Vsi tereni tod okoli so južni, sneg hitro pobere, drugače pa obstaja velika nevarnost plazov. Zato sem skoraj prepričan, da s Cjanovce mimo Hudičevega boršta nikoli ne bom smučal, pa tudi ne verjamem da bom kdaj tako blizu kot sem bil danes. Že v sredo, ko sva bila z Urošem na Mačenskem sedlu, sva ugotovila, da je ta teden idealna priložnost, da še kaj odsmučava v teh koncih. Snega je še ravno dovolj, ni pa posebne nevarnosti za plazove. Odločena sva bila, da greva na Srednji vrh. Skrbelo naju je edino, ker bo veliko dela z gaženjem. V sredo sva se morala pošteno potruditi, da sva zgazila do Mačenskega sedla, tura do Srednjega vrha pa je še daljša. Potem pa v četrtek opaziva opis na TK Gora, da je nekdo smučal s Srednjega vrha.  Od leta 2005 dalje je to edini zapis za Srednji vrh in to le dan preden sva bila midva namenjena. Res srečno naključje.

Avto pustiva na parkirišču nad Mačami. Vendar za razliko od srede, ko sva šla po klasiki proti Kališču, tokrat kreneva desno po Mačenski poti. Po 10 metrih se začne sneg, takoj pa je vidna tudi smučina najinega rešitelja. Kar nekaj časa se vzpenjava po cesti. Ki so jo v zadnjih letih speljali neokusno visoko. Nekajkrat jo sicer usekava po bližnjici, saj je cesta speljana dokaj položno. Potem počasi zavijeva v gozd. Označena pot, oziroma tista po kateri bi šla midva je naravnost navzgor. Gaz pa je speljana desno. Seveda greva po njej, saj sva prepričana, da je človek že vedel kod hodi. Potem pa se naenkrat znajdeva na pobočjih Zaplate. Sicer samo za nekih 100 višinskih metrov. Izredno neprijetno, sonce je najmočnejše, strmina kar kliče, da bi se otresla snega. Nekje na polovici se posvetujem z Urošem, če bi obrnila. Pa ne sliši, oziroma noče slišati. Saj ne vem, če bi obrnil, smuka nazaj bi bila mogoče še nevarnejša. Hitro, nadvse potuhnjeno delava dolge korake in odštevava metre do vrha. Ko sva nazaj v gozdu, si močno oddahneva. Nevarnosti plazu je konec za danes. Ob povratku z velikimi očmi gledava, kako se je medtem malo nad najino potjo odtrgal talni plaz. Sledi predhodnika kažejo na to, kako se je dan predtem namučil, da je potegnil smučino. Ogromno je obratov, večkrat skušava potegniti svojo smučino, pa vedno kmalu obupava. Definitivno, če bi bila prva, ne bi prišla do vrha. Kljub temu, da nama je delo olajšano, pa vseeno ne gre zlahka. Pot skozi gozd se vleče, meni se delajo ogromne cokle, sonce neumorno pripeka. Višinci pa ne grejo nikamor.

Dolga njiva

Izredno vesela sva, ko prideva na Dolgo njivo. Računava kako bova s časom. Ura je 16:00, do teme še dve uri. Bi šla do Malega Grintovca pa nazaj čez Mačensko sedlo? Odločiva se za Srednji vrh, ki je čeprav najvišji, najbližje. Po uri imava do vrha okoli 200 višinskih metrov. Vendar, ko vidiva kje je cilj, naju kar malo mine. Res daleč. Ampak pokrajina je tukaj tako lepa, da je vredna vsakega koraka. Popolnoma sama sva, tudi po okoliških vrhovih ni nikogar. Res enkratna priložnost. Mislim, da je redkost ko ima Srednji vrh dva dni zapored obiskovalca. S tem mislim na turne smučarje. Sigurno je bolje obiskan potem, ko sneg skopni. Ampak smučarjev pa ne more biti veliko. Dostop je izredno dolg, razmere malokrat omogočajo varno smuko. Po mojem mnenju se bo dalo smučati od vrha do tal le še nekaj dni. Tereni za smuko pa so tukaj idealni. Naklon ravno pravšnji, mnogo dolinic, vzpetin. Res čudovito. Če bi lahko startal s planine Dolga njiva bi bilo super. Tako pa potrebujeva še nekaj časa, da prideva do vrha. Pozna se utrujenost, čeprav ni nobene strmine se dobesedno vlečeva. Pa pride trenutek, ko se višje ne da, in vse hudo je pozabljeno. Kot po običaju so prve minute namenjene temu, da se pogleda okolica in govori kam se bo v prihodnosti šlo. Vendar ne zgubljava časa. Dolga pot naju še čaka.

Spust po strehi, ki je tako obetal se sprevrže v razočaranje. Kloža, tista najbolj zoprna. Nekaj metrov se pelješ potem  pa ti eno nogo zagrabi in nato rešuješ situacijo, da ne padeš. In tako naprej. Naredila sva samo nekaj zavojev. Potem je sledil najlepši del ture. Spust do planine Dolga njiva s fantastičnimi razgledi po nekaj centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Ki mogoče sploh ni bil tako super, ampak v tistih razmerah so kriteriji drugačni. S planine se potem lahko spustimo po ozki grapi ali po gozdu. Predhodnik je šel po grapi, midva po gozdu. Sneg je bil tu ojužen, zelo težak. Peljeva se, ampak smučanje se temu ne more reči. Pelješ se v eno stran dokler gre. Potem stežka obrneš in greš v drugo stran. In tako v nedogled. Vendar tudi to paše k turni smuki. Tu bi se lahko skozi gozd spustili do ceste po kateri smo prišli. To bi bila najlažja varianta. Midva pa se spustiva do smerne table, ki naju usmeri proti Kališču. Po njej prečiva pobočje, v bistvu se samo peljeva. Do naslednje table, od koder je možno iti proti Kališču ali proti Mačam. Tu je tudi pot čez Kozjek. Ki ne gre čez vrh. Do njega je okoli 200 metrov. Z Urošem greva še do tega vrha. Tam je zopet vidna smučina. Najin dobrotnik se je spustil kar tu, ampak on je pač višji kakovostni razred od naju. Sam sem za vrnitev nazaj do smerne table in potem smučanje do poti, ki pelje na Mačensko sedlo, od koder nama je pot že znana. Ampak Uroš ne bi bil Uroš, nikoli mu ni dovolj, zato se spusti od Kozjeka navzdol po desni strani. Sam grem za njim, ampak navzdol je sama podrtija. Če se je dan prej še dalo peljati, pa je danes skoraj nemogoče. Skoraj vsak zavoj gre do tal, spodaj pa je ogromno skal. Teren neprehoden, zelo strmo, za nameček pa zgleda vedno slabše. Ne vem kako bo, zato se odločim za povratek. Na srečo gre tudi Uroš za mano. Sledi mukotrpen vzpon s smučmi na ramah. Kot da ni bilo dovolj za danes. Pri tabli zopet na smuči in po označeni poti navzdol. Tam bi se lahko spustila naravnost navzdol po zelo odprtem terenu. Ampak nisem pripravljen za še en vzpon, zato vztrajam po smuki po označeni poti. Zopet trpljenje. Oba sva popolnoma izžeta. Vsak zavoj je izredno težek. Sneg je obupen, vse razbrazdano in izredno trdo. Pobijava se navzdol. Pri tovorni žičnici si oddahneva. Smuka naprej je po vedno širši cesti samo formalnost. Prvič, upam da ne zadnjič v avtu spijeva Radler. Uroša še nisem videl tako utrujenega, sebe težko ocenim. Kaj povedati za konec? Take ture se definitivno ne dela po službi. Sploh, če je ves dan sončno, se sneg hitro spremeni v neokusno sestavino. Kot že zadnjič na Bašeljskem sedlu. Tura niti v idealnih razmerah ni smučarski presežek. Če se pa to vzame v zakup, je pa  veličastna tura, vredna vsake kapljice znoja.

Nadležne cokle