Komna

Tuesday , 6, March 2018 Comments Off on Komna

Prijeten vikend smo preživeli na Komni. 18 ljudi, nekateri s smučmi, drugi peš. Vsi zadovoljni. Edino nezgodo je doživel Luksi, ko je v soboto ponoči poskušal presmučati ozebnik med Domom na Komni in kočo, kjer smo spali (že bil na slikanju, samo udarec). Prvotna želja je bila, da bi šli nekateri že v soboto na Vogel in potem do Komne. Pa smo že sredi tedna zavoljo neugodne vremenske napovedi to idejo pustili za drugič. V soboto zgodaj zjutraj tako startamo pri Koči pri Savici. Vreme oblačno, temperatura ravno pravšnja. Seveda z malce bolj obloženimi nahrbtniki kot običajno počasi zagrizemo v breg. Čez noč je zapadlo okoli 5 centimetrov novega snega, zato se v šali zbadamo, naj prvi potem, ko bo imel dovolj gaženja, samo stopi v stran in bo naslednji utiral nadaljnjo pot. Ki ima vseskozi naklon z zelo malo odstopanja. Tu je potekala mulatjera, oskrbovalna pot fronte med 1. svetovno vojno. In če so Italijani hoteli tod tovoriti orožje, hrano in druge stvari potrebne za boj, strmina ni smela biti velika. Mulatjere so tako ena redkih dobrih stvari, ki jih je za sabo pustila kruta 1. svetovna vojna. Okoli 48 serpentin naj bi bilo treba prehoditi. So tudi označene, vendar zavoljo snega že kmalu niso vidne. Mislim, da je bila zadnja številka, ki sem jo videl nekaj čez 20. Že dolgo nisem hodil tu, zato mi je vse novo. Sicer se počasi približuje megla, vendar tudi če bi bilo sonce, ne bi bilo kakšnega estetskega presežka. Pač je treba ta del obdelati. Z Markom prijetno kramljava, Luksi pa ima zadaj ogromno dela z navigacijo, dekoracijo svojega nahrbtnika ter peristaltiko, zato se vidimo in slišimo bolj na daljavo. Rečeno mi je bilo, da ko vidimo dom, se pot šele začne vleči. Pa ga ni in ni, možno da tudi zaradi megle. Ker sem organizator in sem kot pravi ponudnik turistične ponudbe obljubljal sonce, vsako vsaj malenkost svetlejšo sekundo izkoristim, da poudarim, da se bliža lepše vreme. Od trenutka, ko dom prvič vidimo, pa dokler ne dobimo kave na mizo ne mine 5 minut. Ali smo tako hitri ali pa tisti, ki govorijo kako je še daleč do njega, pretiravajo. Odložimo odvečno prtljago, spregovorimo nekaj besed s štirimi, ki nas čakajo že od petka, nato pa odidemo na kratek sprehod.

Ker se nič ne vidi, niti nismo tukaj redni gostje, se nam zdi najbolje, da gremo proti Bogatinskem sedlu. Vmes ali potem se bomo pa odločili kako naprej. Pristopna smučina je potegnjena, zato nam megla ne povzroča težav. Vsake toliko se ravno toliko zjasni, da dobimo upanje. Ki pa hitro zvodeni. Srečamo par, ki nam je potegnil smučino. Pravita, da sta obrnila že pred Bogatinskem sedlom. Zaradi megle. Gremo naprej, mogoče tudi nazaj. Z Lukom, ki se nam je pridružil v domu in iz trisa naredil poker, se nama včasih zdi, da sledi strm spust, pa čez nekaj metrov ugotoviva, da gre za vzpon. Resnično zna biti izredno zanimivo, če se tukaj znajdeš sam, brez ure ali smučine v tako gosti megli. Sedla ni in ni. Z Markom greva nazaj, Luka in Luka (prvi ima 42 nogo, drugi 42.5, tako ju ločimo) pa bosta počakala, da se vsaj toliko razjasni, da vidita kje sta (tudi onadva sta pozneje obupala). Uro nazaj smo se čudili zakaj sta predhodnika tudi nazaj smučala s psi. Sedaj vidimo (tak je izraz, vidi se nič ne). Strmine ni nobene, skorja se predira, vsak zavoj je srečni dogodek. Tudi takrat, ko le sestaviva nekaj zavojev, pa megla prepreči, da bi se dobro počutila oddaljena od smučine. Zato sva vso pot na smučini. Psov pa si ne dajeva gor, se da čisto lepo hoditi brez. Pri domu se odločiva, da se spustiva proti Savici prijateljem nasproti. Za vsak slučaj, da bo manj hoje nazaj, spijeva še eno kavo. Na poti navzgor sva med bivšo kočo TNP-ja in doma opazila dve večji luknji, kateri si poskušava zapomniti, da ne bi bilo kakšnega nepotrebnega padca. Zato te prve metre narediva po poti. Potem pa se skušava čim več peljati po gozdu. Nižje, ko greva bolj suh je sneg. Smuka je tu odlična, tudi gozd ni tako gost, kot je zgledal navzgor. Vseeno paziva, da sva vseskozi blizu poti. Kmalu zagledava vodilnega od naših. 8 jih je še na poti. Očitno imajo tekmo, saj narediva še precej zavojev, da prideva do zadnjih dveh. Psi romajo nazaj na smuči in znova pot navzgor. Sedaj, ko smo meglo prepodili nazaj v dolino, je dom dobro viden. In glej ga zlomka, pot se sedaj res vleče. A ker se v službi vsak dan vleče, pa se bo vleklo še nadaljnjih 23 let, pa tudi tu ne bom tarnal. Dalj se bo tu vleklo, pozneje se bo začelo vleči v službi. Po dogovoru z oskrbnico bomo spali v depandansi. Tam se v miru uredimo, zberemo, preštejemo, sledi večerja v koči. In družaben večer. Luksi, ki je bivši gorski reševalec, alpinist, nam je obljubil temeljito predstavitev nevarnosti plazov, uporabo lavinskega trojčka, ter ostale stvari potrebne za varnejšo hojo v gorah. Na žalost se tečaja nihče ni udeležil, še nismo dobili termina. Zatorej obvezen, kulturno izobraževalni del odpade, začenja se družaben del. Na kupu imam vse prijatelje, manjkajo samo štirje, ki sem si jih še želel. Tu so tisti, s katerimi sem šel prvič v hribe, do tistih, s katerimihodim sedaj in ostali s katerimi prijateljujem pod 500 metrov nadmorske višine. In če se nekateri ne znajdejo v gorskem svetu, pa so toliko boljši v družabnem delu. Tako ni čudno, da grem kot drugi spati. Pred mano samo sosed Marko, pa še ta po mojem zato, da ga ne bi izdal sosedi. Vsake toliko me zbudi hrup iz doline. Pa me nič ne moti. Tudi sam bi bil v dolini, če bi bil lahko. Vse do jutra počasi v sobo kapljajo naši utrujeni planinci. Marko že okoli 6 ure odide nazaj v civilizacijo, saj ima družinske obveznosti, sam pa tudi že nekaj časa čakam, da kdo vstane.

Pogledam skozi okno, obeta se lep dan. Hitro se oblečem. In grem. Kam? Ne vem. Bom videl. Na Planini na Kraju me obsijejo prvi žarki. Zavijem desno, bom videl kam me bo prineslo. Vse je drugače kot dan prej. Kot bi bili na drugem kraju. Je pa dejstvo, da neke smuke ni na Komni tudi če so idealni pogoji. Hodim po bližnjih vzpetinah, drugega imena ne najdem. Čeprav bi se mogoče kje lahko spustil, psov ne dajem dol. Nekaj metrov gor, nekaj dol. Krožno pridem po mojem mnenju do najvišje izbokline, glede na zemljevidu se imenuje Kozlov rob.

Nekaj časa sedim, gledam naokoli. Uživam. Nato odsmučam tistih nekaj metrov do Planine na Kraju. Zopet nadenem pse in počasi uživam do našega zatočišča. Vsi se staramo, tako tudi prijatelji. Včasih bi spali vsaj do 12, tokrat so že vsi v pogonu. Ker nas je toliko, srečaš enega na stranišču, dva v koči na kavi, dva delata bivak, dva se sankata, trije so na sprehodu. Eden pa je Luksi. Pač vsak počne kar želi. To mi je bilo tudi najbolj všeč. Nobenih pritiskov kam bi šli, kaj bi delali in podobno. Toliko nas je, da vsak najde somišljenika in dela kar želi. Tako tudi sedaj razpademo na frakcije. Nekaj jih gre v dolino, nekaj na pivo, Aleš in njegova skupina je šla nekam smučat. Eden pa je Luksi.

Sam tehtam med različnimi ponudbami. Na koncu krenem za Alešem in ostalimi smučarji. Pove, da so šli proti Lanževici. Odločajo pa se ali gredo do vrha, ali pa bodo zavili proti Vrhu nad Gracijo. Vmes mi pustijo dva zapisa na snegu, tako da ne morem zgrešiti. Kmalu srečam Luka in Klemna, ki se že vračata. Zanimivo, Klemen ima pse še vedno na smučeh. Za njim pa Luka, ki je avtor odlične izjave:” Tukaj je tako lepo, da sem izklopil žolno. Če me tukaj zasuje, nočem, da me sploh kdo najde”.  V daljavi že vidim Aleša in Bojano. Počasi grem proti njima. Čakata me v kotanji pod Vrhom nad Gracijo. Mislim, da je v bistvu to Srednji vrh, nisem pa prepričan. Vse je tukaj isto. Vse lepo. V miru se namestimo, pozajtrkujemo. In se sončimo. Aleš naredi dva prereza, sama prosiva še za kakšnega. Tako prijetno je ležati na soncu.  Odločimo se, da ne gremo naprej. Potem pa vidimo smučarja na Vrhu nad Gracijo ali na Srednjem vrhu. ”Počakajmo, da vidimo kako bo odsmučal,” si rečemo. Če bo dobro gremo naprej, drugače nazaj. Kljub temu, da vidimo, da je imel odlične pogoje, gremo vseeno nazaj.

Kakšen zavoj je lep, potem pa zopet skorja. Vse trije se borimo. A vseeno uživamo, slikamo. Šele zadnji del nad Planino na Kraju je pogojno užiten. Sneg se je ojužil in tu naredimo nekaj lepih zavojev. Ampak to nikakor ne popravi ocene smučanja. Nad planino srečamo Luksija. Reveža tako boli hrbet, da ni mogel nikamor. Tudi navzdol je potem komaj pripeljal. Upam, da ne gre za kaj resnega. Seveda se gremo še zahvaliti v dom. Take ekipe, kot jo premore Dom na Komni, še nisem srečal. Kljub prenatrpanosti doma, vsaj ta vikend, vse poteka brez problema. Vsi so prijazni, pripravljeni priskočiti na pomoč. Čeprav nas je večina bila ali pa je še bodisi prosfesionalno ali pa kot hobi prisotna v gostinstvu, se večkrat nismo mogli začuditi, kako lahko nekje ob treh gostih čakaš na eno usrano kavo več kot deset minut, zraven pa dobiš še osornost, tukaj pa ob 100 gostih 2 osebi postrežeta vse izredno hitro. Res ni besed s katerimi bi se lahko zahvalil. Upam, da se pridemo vsi osebno zahvaliti naslednje leto.