Kanin in Ženiklovec

Monday , 26, March 2018 Comments Off on Kanin in Ženiklovec

Dva tedna se že borim s tečnim virusom. Razen prvega vikenda, ko sem obležal, sem bil vseskozi v pogonu, saj nisem bil resnično ”bolan”. Stalno nekaj vročine, slabo počutje, ostalo super. Bolje bi bilo, če bi nekaj dni odležal, ampak kaj ko se mi ne da boriti z zdravnikom. Zato sem v petek naredil kompromis s termometrom. On gre za dva dni v kot, sam pa na turno smuko. V soboto sva šla š Šlibarjem na Kanin. Ker sva bila vseskozi na smučišču, bi temu težko rekli turna smuka. Je pa bilo hoje toliko, da lahko malo zamižim in jo uvrstim med turne smuke.
Startala sva pod smučiščem na Nevejskem sedlu. Izredno zgodaj. Vseeno mi je dalo malo misliti ali je prav, da hodiva po smučišču. Spodaj je toliko opozorilnih tabel, da jih res težko spregledaš. Sigurno niso brez razloga. Tolažim se s tem, da so namenjene samo za čas obratovanja. Nisem pa prepričan. Če dobim pametno obrazložitev, da to velja tudi za čas izven obratovanja se bom v nadaljnje posluževal žičnice. Prvič hodim tukaj, zato sem nemalo presenečen nad strmino. Ne zgodi se velikokrat, da imam smučko celo pot v najvišji prestavi. Vreme je presenetljivo lepo, nad pričakovanji. Uživava v pogledih. Nobenega vrha ne poznava, vse je novo.Meni je znana samo planina Pecol, ki naju spremlja prvo uro hoje. Poleti sem že hodil tu, zato sem prepričan, da imava do vrha ( najin vrh je tokrat najvišja točka smučišča) še slabe pol ure od koče Gilberti. Pa ugotoviva, da sva šele na Prevali, torej še pol ure do Sedla (2292). Je pa pogled vsaj meni res podoben tako s Prevale kot s Sedla. Ob progi na italijanski strani postavljajo opozorilne table za nevarnost plazov. Ogromen plaz vidiva na uzravnavi pod Sedlom. Razmere še vedno niso stabilne. Na slovenski strani konec lepega vremena. Megla, ampak tista prve kategorije. Nič ne vidiva. Spustiva se samo do ”najvišje ležeče restavracije v Slovenije”, kjer spričo prijaznosti po dolgem času doživim čustveni izbruh. Na srečo se ne derem na zaposleno, temveč se izlijem Šlibarju. Hitro obrneva in greva nazaj proti soncu, prijaznosti. Do Sedla s psi, sledi nekaj spusta, zopet na pse in do Gilbertija. Terasa, sonce in pa lepa italijanska beseda hitro potisne v pozabo slovensko slabo izkušnjo.

V nedeljo pa dokaj pozno za nas, šele ob 7 uri krenemo proti Tržiču. Vreme bo slabo, iščemo varne razmere, z možnostjo pršiča. Sam kot dokazani neljubitelj Ženiklovca, se moram letos že v peto posuti s pepelom. Taka smuko kot mi jo letos ponuja Ženiklovec si zasluži samo globok predklon. Niti enkrat ni razočaral, še več, vsakič me je presenetil v pozitivnem smislu. Danes sem si želel samo sprehod, zrak,sneg. Smuka bo samo pripomoček, da se hitreje vrnemo. Startamo kot vedno pri zapornici na sankaški progi pod Domom pod Storžičem. Proga še omogoča sankanje, vendar je ponekod snežne odeje le še za vzorec. Od doma po dobro shojeni poti do Javorniškega prevala in od tam že v megli na vrh. Ženiklovec ali Veliki Javornik ima dva vrha. S prvega se smuča na planino Javornik, mi pa se danes poslužimo drugega vrha, od koder se spustimo na sever v kotanjo med Velikim Javornikom in Malim Javornikom. Ves gozd je naš, recimo 20 cm suhega snega ali pršiča, odvisno od poimenovanja, na ogromno podlage. Skoraj vedno je vožnja skozi goz d mukotrpno prebijanje, iskanje varnih prehodov, izogibanja dreves in podobno. Tokrat so drevesa samo dekoracija,pelješ kjerkoli in kakorkoli hočeš. Spodaj večna debata. Uroš bi šel na Mali Javornik, Marko še enkrat isto. Sam se vzdržim. Danes mi je pač vseeno. Marko običajno išče dobro smuko, nama z Urošem je bolj za videti kaj novega. Zmaga Marko, zato gremo mimo planine Javornik še enkrat na vrh. Prvi del se spustimo enako kot prej, potem pa pri prvem kolovozu,ki preseka pobočje, zavijemo desno in potem po poseki zopet do tal. Noro. Še zadnjič si nadenemo pse, tokrat se že malce upirajo.Mimo planine in potem prečno do stika s potjo,kjer smo hodili gor. Ne vem kdo, Uroš ali Marko je prej videl grapo, ki pelje tod navzdol.Po njej se spustimo, še vedno vriskajoč do poti, ter po njej do Doma pod Storžičem.  V avtu ugotovimo,da je Ženiklovec letos presegel vsa pričakovanja. In se mu na tem mestu še enkrat opravičujem za vse žaljivke,ki sem mu jih namenil skozi vsa leta.