Od zime do poletja v enem dnevu (Pod Kriško steno-Vršič)

Sunday , 22, April 2018 Leave a comment

Napovedan petkov sončen dan je bil imenitna priložnost za koriščenje prvega letošnjega dne dopusta, ki ne sodi v sfero družinskega sektorja. Seveda je prvi izbor turna smuka. Letošnja sezona je definitivno moja najboljša. To oceno si je prislužila že konec februarja. Marec pa je šel potem zaradi bolezni, še bolj pa nestabilnih razmer hitro mimo. In očitno bo šel še april. Čeprav je snega še ogromno, pa mi vse skupaj ne zgleda povsem varno, zato so smuči skoraj končale v kotu. Kot kaže pa so se sedaj razmere stabilizirale in končno se začenjajo spomladanski smuki.

Poletne temperature so nas prepričale v zgodnji odhod. Že ob peti uri se vozimo proti Vršiču. Namenjeni smo na Malo Mojstrovko, pa načrt v zadnjem trenutku spremenimo in gremo pod Kriško steno. Avto pustimo na koncu ceste pred planino V Klinu. Tam se tudi začne sneg, torej minuto od avta, kar je tudi ena zadnjih možnosti, da se lahko pripelješ do avta. Ta tura, kot tudi vse naslednje, je poslovilna, zaključek perfektnega leta, zato nikamor ne hitimo. Vseeno se hitro dvigamo, razmere za hojo so odlične. Tudi temperatura je ravno pravšnja, je pa res, da smo vseskozi v senci. Vprašanje, kako bi bilo kljub zgodnji uri, če bi hodili po soncu. Za to pot sem vedno mislil, da je relativno varna pred plazovi. Danes vidimo, da temu ni tako. Plaznice so vsepovsod, desni žleb, ki smo si ga izbrali za pot navzgor, je eno samo smučišče. Plaz je vse zravnal, samo kakšna vejica priča, da so tu nekoč rasla drevesa. Tu smo bili v zadnje pred letom dni. Takrat je bilo vse drugače. Mnogo dolinic, kotanj, danes je vse zabito s snegom, kot bi bili nekje drugje.  Hodiš lahko kjer koli, resnično zgleda kot bi bili na Krvavcu. Ker smo obdani s stenami (lahko, da kaj preveč povem ali premalo) Križa, Razorja in Prisojnika, tukaj ni posebnih razgledov.  Čisto do stene ne gremo, ker ne bi bilo tam nič od smuke. Nekaj sto metrov prej se v miru pripravimo na smuko.  Uroš je želel počakati, da se zgornji del omehča. Ampak ne dobi odobritve. Če bomo  čakali na dobre pogoje v zgornjem delu, zgubimo odlične v spodnjem. In res je bilo tako. Prvih sto višincev je trdo, ampak dobro za smuko. Ni slabo. Potem pa poezija. Peljemo po isti smeri kot smo šli navzgor. Prava pomladanska smuka. Če bi bili uro poznejši, bi bile razmere že slabše. Tako pa uživamo. Vse do koče, tudi skozi gozd je smuka super. Potem pa po cesti do planine V Klinu, ter še tisto minuto peš.

Marko odide domov, z Urošem pa greva na kolo. Dopust je in res ne bi bil izkoriščen, če bi bili že ob 10:00 doma. Uroševa ideja je ali samo do Belopeških na sončenje ali pa krog Vršič-Predel-Kr. Gora. Sam pa imam v načrtu Vršič. Predvsem zato, ker je ob cesti še ogromno snega. Torej, kot vedno zmaga Uroš in greva na Vršič. Potem bova pa videla. Voziva izredno počasi. Pogovorno. Oba uživava v razgledih, ki jih nisva bila deležna prej na smuki. Cesta je obnovljena. Mislila sva, kako bova utrujena, pa še nikoli nisva lažje prišla na vrh prelaza. Pri Erjavčevi koči naju čaka še popestritev. Neki modeli so postavili skakalnico, večina jih čaka s fotoaparati, nekdo pa pač mora skočiti. Da niso postavljali skakalnice zastonj. Dobiva odlično pozicijo za uživanje v predstavi. Skok se sicer ne konča ravno za oceno 10.0, ampak čez cesto je pa le letel. Čaka naju še nekaj ovinkov, in konec veselja. Definitivno najboljši vzpon na Vršič s kolesom zame. predvsem zaradi ogromnih količin snega. Pa samote, mislim, da nisva srečala niti enega avtomobila, še manj motor. Pa temperatura, vseskozi v kratkih rokavih in hlačah. Ter tempo, ki je poskrbel, da nama ni bilo že v tej prvini težko. Vzameva si nekaj minut, potem pa odpeljeva navzdol. Tudi ta del je zavoljo nove ceste veliko lepši kot leto nazaj. Zato resnično priporočam, vprašanje kolikokrat bo še toliko snega ”poleti” ob cesti. Seveda, kot ste verjetno že razbrali, nisva odšla na primorsko stran. Greva še do Belopeških jezer. Da pa ne bova preveč ležala, kot vedno poskrbi Uroš, ki določi, da se peljeva prej do Trbiža in nazaj. Seveda se mi je zdelo butasto, pa sem bil kar tiho. Je bilo vse prej tako dobro. Na Belopeških jezerih si res vzameva skoraj uro časa. Za poležavanje. Ta obrisan del naju pa se gre kopati. V bistvu gre plavati. V vodo, ki ima prej 5 kot 10 stopinj. Z vsakim korakom ki ga naredi se zadere. Dokler ni cel v vodi. Potem pa plava, pride ven, pravi kako je bilo super. Ne vem, ko je meni super se ne derem tako. Po tem bi lahko sklepal, kako se imajo ubogi prašiči lepo pred zakolom. Take zvoke je spuščal. Seveda je potem, ko mu je postalo vroče, šel še enkrat v vodo. Sledil je samo še spust do Kranjske gore in konec je bilo čudovitega dne.