Sedlo Uršič

Tuesday , 1, May 2018 Comments Off on Sedlo Uršič

Najin današnji cilj sploh ni vrh, ampak sedlo med vrhovoma Srednji Vršič in Peči. Italijani ga imenujejo Sella Ursic. V našem jeziku pa so ga preimenovali v sedlo Vršič, sedlo Uršič ali pod Vršiči. Naj si vsak sam izbere ime. Midva sploh nisva bila niti na sedlu, kajti v času Strave, Instagrama, Snapchata in ostalih ”družabnih!!!!” pripomočkih te hitro dobijo na laži. Vzpon sva zaključila cca deset metrov pod sedlom, na neki izravnavi, ki je obljubljala lažje preobuvanje. Startala sva na Nevejskem sedlu nekaj minut čez 6 uro zjutraj. Prva strmina je kopna, zato je logično, da nekaj minut hodiva s smučmi na ramah. Te hoje bo seveda vsak dan več. Marko takoj, ko se začne sneg, sam pa nekoliko pozneje, stopi na smuči. Zavoljo trdih razmer takoj uporabiva srenače, ki jih ne snameva do vrha. Nekaj dni nazaj sem staknil nadležen nahod, zato mi hoja predstavlja težavo. Kašljam, pljuvam. In se vsakih 5 minut sproti odločam ali obrnem ali ne. Ker sem neodločen že po naravi, tako hitro pridem do Gilbertija. Malce boljšega zdravja. Marko pozneje pravi, da sva hodila izredno počasi, meni se je zdelo skoraj prehitro. Obrneva se proti sedlu pod Belo pečjo, pred začetkom strmega dela pa zavijeva levo proti sedlu Uršič. Podlaga je izredno trda, skoraj ledena. Vsaj kaki dve uri sva prezgodnja. Kako prav bi prišle dereze in cepin. Če bi jih imela. Tako pa oba stopava previdno in gledava proti vrhu tega strmega dela. Res je neugodno, sploh ko začneš razmišljati malenkost temneje. Srenači sicer dobro primejo ampak vseeno se zadovoljno nasmejeva, ko sva v bolj ravnem delu. Do vrha ni več daleč. Sploh, ker spustiva tistih zadnjih nekaj metrov. Smučava po smeri vzpona. Do Gilbertija še vedno izredno trdo, ampak nimava nobenih težav. Ni tista pomladanska smuka, kot jo obljubljajo v dnevnih poročilih, ampak še vedno, vsaj meni, ki imam raje trše pogoje, odlična. Po smučišču pa se že čuti poletje, tako da popolnoma zadovoljna snameva smuči nekaj minut nad parkiriščem.