Planina Pecol (Montaževa visoka planota)

Friday , 22, June 2018 Comments Off on Planina Pecol (Montaževa visoka planota)

Na kolesa se usedeva v Kranjski Gori. Nekaj minut prej še ne veva kam bi šla. Ivo ima povsem nesprejemljive želje. Odločil se je, da bo prevozil vse slovenske ceste, saj mu je od nekdaj idol Bine Kordež, ki je s tem projektom opravil nekaj let preden se je odločil, da ima dovolj kolesa in rabi temeljit počitek. In ker nima prevožene ceste iz Bovca na Mangart, ter iz Bovca na Vršič, si je zaželel tako neumnost. Meni je odvratna že misel, da grem enkrat iz Bovca ali proti Mangartu ali proti Vršiču, ne pa da bi to naredil dvakrat. Ker je ravno Ivov rojstni dan, sem si že doma zabičal, da bo tako kot bo rekel. Da se bom brez ene same besede strinjal z njegovim predlogom. Naj bo vsaj enkrat letno po njegovo. Ampak tako res ne gre, zato skupaj izbereva mojo varianto. Pozimi sem smučal na planini Pecol, do tja vodi asfaltirana cesta in izlet je seveda pristal na spisku ”must do”.

Začneva v ležernem ritmu. Seveda tudi končava podobno, vmes pa tudi nisva doživela posebnih prebliskov. Saj sva na dopustu. Vsaj eden. Pot naju vodi po kolesarski stezi, ki nosi ime po pokojni legendi Juretu Robiču in se vije od Mojstrane naprej do Kranjske gore, mejo prečka v Ratečah in se nadaljuje proti Trbižu. Vseskozi označena, lično urejena. Meni je kljub temu ljubša glavna cesta. Vseeno greva po kolesarski stezi do Trbiža, tam pa levo proti Predilu. Kmalu sva v Rablju, lahko tudi Cave del Predil, majhnemu zapuščenemu mestu, kjer je bil včasih rudnik. Ko pridem v ta pozabljen kraj, me vedno stisne okoli srca. Poleg Omišlja na Krku definitivno najbolj žalostno mesto, kar sem jih videl. Samota sekot veter vleče okoli zapuščenih stavb. Vsakič se ustavim, malo pogovorim s sabo.

Tukaj so nekoč izkopavali rudo. Posledično je vedno več ljudi prišlo sem tudi živeti. Najprej v zasilnih barakah, kasneje so zgradili še samske domove. Ker je bilo zaposlenih tudi veliko Slovencev, so v šolah uvedli slovenski jezik, v rudniku pa je bila slovenščina enakovreden uradni jezik. Ker je bila  zaradi izkopavanja pod zemljo glavna težava voda, so  leta 1905 končali z izgradnjo predora, katerega namen je bil na začetku odvajanje vode, hitro pa so ga začeli uporabljati tudi za prevoz ljudi. Predor je bil dolg 4844 metrov, voda pa je po njem tekla pod prelazom Predel v dolino Soče. Še danes iz rudnika odteka do 500 litrov vode na sekundo. Med prvo svetovno vojno je dolina postala vojaško območje. Predor je postal pomeben faktor, saj je omogočal oskrbovanje avstro-ogrske vojske. Predel je obvladovala italijnska vojska z Nevejskega sedla, cesto čez Vršič so zgradili leta 1916, in druge rešitve enostavno ni bilo.

V letih 1915-1917 je bilo s 33.485 vlaki in 400.157 vagončki prepeljanih 446.890 vojakov. Povprečna teža tovora na vagonu je bila 600 kilogramov, tako so skozi predor prepeljali 240.094 ton materiala. Promet je potekal v obe smeri, nazaj so vozili predvsem ranjence. Kar nekaj smrtnih žrtev je bilo zaradi dotika puške z električnimi žicami, zato so naredili lesene strehe na vagončkih. Rudnik je med vojno nemoteno delal. Po prvi svetovni vojni je področje prevzela Italija, rudnik je postal državna last, Rabelj pa so preimenovali v Cave del Predil. Rudnik je z raznimi težavami delal tudi v obdobju med vojnama, ter med drugo svetovno vojno, ko je bil tudi priča tragediji. Partizani so ubili  nemškega oficirja SS in pet vojakov. Nemči so zato ujeli in ustrelili vseh 16 moških prebivalcev Strmca, ženske in otroke izgnali, vas pa požgali. Po vojni je Posočje pripadlo Jugoslaviji. Državno mejo med Italijo in jugoslavijo so označili tudi pod zemljo, v predoru. Prevoz je tako z vsemi pregledi trajal eno uro, kar je povzročalo težavo utrujenim delavcem.  Leta 1964 so izkopali 590.000 ton rude, pa vseeno razmišljali o zaprtju. Lastništvo se je menjavalo, leta 1990 je bilo zaposlenih le še 140 delavcev (leta 1943 2400 zaposlenih) in junija 1991 so rudnik dokončno zaprli. Pogajanja o zagotovitvi dela in preživetju 140 delavcev so bila težavna. Posledica je bila tudi stavka 55 delavcev, ki so v jami od 6.2.1991 dalje vztrajali 17 dni približno 500 metrov globoko. Zaradi bolezni so iz jame odnesli polovico stavkajočih. Rudarji,ki so imeli pogoje za upokojitev,so upokojili, ostalim obljubili delo. Življenje v Rablju je počasi zamrlo, danes je tu le še 600 prebivalcev.

Še nekaj kilometrov naju loči do odcepa za Nevejsko sedlo. Točneje, pri Rabeljskem jezeru desno. Cesta se zmerno vzpenja, nobenega pretiranega naklona ni. Ko pa pridemo do večjega hotela na Nevejskem sedlu (oster  ovinek v levo), se na desni že vidi strm klanec, ob njem pa table za, če se ne motim planino Montaž. Prvi kilometer je brutalen, izredno strm. Še ovinki, ki običajno pomenijo počitek, tega tukaj ne dopuščajo. Nato pa se cesta malenkost položi, sicer še enkrat dvigne, ampak do vrha potem ni posebnih težav. V 4-ih kilometrih se dvignemo za 338 metrov. 9% povprečni naklon ni nekaj posebnega, ampak če vzamemo ven tisti ravni del, pridemo do spoštljivega naklona za povprečnega kolesarja. Cesta naju vodi do same planine. Vredno ogleda. Pred nami Montaž,  nekaj Špikov. Za nami Prestreljenik in gore nad Nevejo. Prekrasna kulisa. Ker se do sem lahko pripeljemo z avtom, pred nami pa so dokaj lahka južna področja, ne manjka pa niti krav je tura priporočljiva za družinske izlete. Na planini izdelujejo sir, imajo pa tudi vrhunsko kavo, kar je izredno pomembno za končno oceno ture.

Končno naju čaka nekaj spusta. Profil celotne trase je bolj gorske narave, zato nama nekaj kilometrov brez poganjanja prav pride. Čaka naju vzpon do prelaza Predel. Nekaj kilometrov zložnega vzpona hitro mine. Na koncu Ivo pokaže sprinterske sposobnosti, potem pa po isti poti nazaj do Trbiža. In spet po kolesarski poti nazaj proti izhodišču. Odločiva se še za vzpon do Belopeških jezer. Tudi tam ne gre brez kave. Ker Ivo nima orientacijskih sposobnosti se namesto da bi šla  nazaj proti Ratečem, zgreši odcep, tako da se spustiva čisto na začetek vzpona. Za kazen morava zopet nazaj. Dobra stvar je, da greva sedaj po glavni cesti do Kranjske Gore.

SKUPAJ: 100.57 km, 1603 višine
Vir: Planinski vestnik, 2009-11: Jana Remic: Rudarstvo v dolini Jezrnice