Ferata Hvadnik

Sunday , 1, July 2018 Leave a comment

Lahke zmage nam v življenju dolgoročno ne prinesejo nobene koristi. Poskrbijo, da se opustimo, zadovoljni z lahkoto tistega kar smo dosegli, zato se niti ne trudimo da bi kaj izboljšali. Saj smo že zmagali. Nasprotno nas porazi utrdijo, slabe izkušnje pripomorejo, da smo naslednjič boljši, seveda samo če se zavedamo napak, ki smo jih storili. Težko je sedaj reči, da je glede na moje besede mogoče bolje vedno zgubiti. Dejstvo je, da tako kot jaz sedaj, govori samo tisti, ki zgubi. Zmagovalec trenutno pije kavo, coca colo in sam pri sebi brunda v brado: ”Marija, res sem dober.”

Zoja in Luka sta nekajkrat omenila, da bi želela zopet poskusiti s plezanjem v zadnjih časih popularnih feratah. Nekajkrat smo bili že v avtu, pa smo potem obupali. Bodisi zaradi slabega vremena, pomanjkljive opreme in drugih objektivnih razlogov. Predvsem pa zaradi tega, ker nisem bil prepričan v varno izvedbo. Do sedaj sta splezala ferato na Prestreljeniku, v Mojstrani, ter nekaj manjših vzpetin. Vse brez problema, brez vsakega strahu. Zato sta logično želela več. Naslednja stopnica je po mojem mnenju Ferata Hvadnik. Lahko, da se motim. V bistvu se sigurno motim, ampak pravilnega odgovora ne vem. Za danes sem se odločil, da sta pripravljena. Petra bo pazila na Luka, jaz na Zojo. Že pri zbiranju opreme se mi je zataknilo na vseh straneh. Iz zagate me je ”rešila” Petra, ki je zbolela. Vendar sprožila naslednji problem. Kdo bo pazil na Luka? Nekako sem sprejel odločitev, da je že dovolj velik, ter predvsem sposoben, da brez moje pomoči zleze ferato. Sam pa bom popazil na Zojo.

Popolnoma sproščeni korakamo proti ferati. K samozavesti nekaj doda tudi železje, ki nam žvenketa okoli pasov. Luka in Zoja imata na sebi samo čelado, samovarovalni komplet, ter rokavice. Pri meni v nahrbtniku pa dodatna oblačila, prva pomoč (ledeni čaj, bonboni, čokolada), druga pomoč (obliži, folija,…), ter še nekaj pomožnih vrvic, vponk in dodatne opreme, za katero v bistvu ne vem kako jo bom uporabil, če bo treba.

Sam vstop mi, čeprav sem tukaj že bil, ni povsem enostaven. Dvakrat je potrebno iti čez vodo. Mogoče bi res komu tudi tu prišla prav kakšna smerna tabla.

Potem pa se začne. Zajle so vzorno speljane. Že prvi metri pa predstavljajo problem za Zojo. Premajhna je, seveda tudi brez potrebne tehnike, zato se komaj povzpne čez prve skalne metre. Tu je potreben pošten poteg, da prideš čez. Potem pa nas takoj čaka tista zajla, po kateri je potrebno čez vodo in ki na slikah zgleda najbolj atraktivna.

Že tukaj ugotovim, da z Zojo nekaj ni v redu. Mogoče jo je prestrašil že tisti prvi skok. Tega dela sedaj se je najbolj veselila, pa komaj pride čez. Seveda je ne morem spraševati ali bo šlo. Da je še bolj ne prestrašim. Na tem mestu se prvič vprašam, kaj bo če ne bo več mogla naprej? Malo počijemo. Luku gre dokaj lahko tudi naprej, Zoja pa ima zopet težave čez naslednji težji del. Mogoče je malenkost premajhna, vsak dolgi stop ji dela preglavice. Prav tako prepenjanje. Mislim, da ji je težave povzročal tudi slab oprijem na čevljih. Vseskozi smo ob vodi, tudi če sam ne stopiš v vodo, je mogoče nekdo pred tabo. In skala je konstantno mokra. Skušam ju prepričati, da bolj smotrno stopata, uporabljata roke, vmes počivata. Pa ne zaleže. Saj vem, tudi sam nisem nikogar poslušal, dokler nisem sam ugotovil. Vse delata na silo. Tudi tam, kjer bi se v normalnih okoliščinah samo sprehodila, se vlečeta in zgubljata energijo.

Naslednja prečka jo še bolj utrudi. Vseeno pride po moje dokaj lepo čez. Na koncu počijemo. Posedimo. Čaka nas še en težji odsek, potem ni večjih težav. Tako imam v glavi od prejšnjič. Luka je že skoraj na varnem. Vsi odseki so narejeni tako, da na koncu prideš do vode, kjer lahko počiješ v miru, brez da kje visiš. Vendar pa Zoja ni več zmožna narediti tistih nekaj metrov. Zavzamem bolj ostro stališče. ”Zoja, nekam moramo. Tukaj ne moremo ostati. Ali naprej, ali nazaj.” ”Jaz bi šla nazaj.” Luka malenkost potarna, saj mora nazaj čez tisti zoprn del. Pa se hitro vda. Seveda me izredno skrbi, kako bomo sedaj prišli nazaj. V praksi bi moral biti spust težji kot vzpon. Pa tega ne pokažem. Vsaj občutek imam tak. Potolažim Zojo, malenkost starševske psihologije. Še nekaj počitka, potem pa nazaj. Vsi bi bili radi čimprej na tleh. Začuda gre navzdol veliko lažje. Tisti deli, ki so me skrbeli že gor, hitro minejo. Na koncu še malo potelovadimo po skalah. Zanimivo, tam kjer sta na začetku komaj prišla gor, je sedaj za oba poligon. Seveda vaja, vaja, vaja.

Kaj sem se naučil iz tega? Težko povem. Bomo še šli? Seveda, takoj ko bosta rekla. Veliko lažje kot danes. Sedaj vem, da lahko obrnemo kadar bosta želela.