Okoli Treh Cin, Sasso di Sesto

Friday , 3, August 2018 Comments Off on Okoli Treh Cin, Sasso di Sesto

Dolomiti so območje kamor me največkrat vleče. Vsaj 4 x letno bi moral biti tam, da bi bilo zadoščeno mojim željam. Bolje 10 krat kot 1 krat. Na vse pretege iščem načine, da bi prišel tja. Zjutraj okoli 8. ure me je prešinilo, da bi bil že čas, da se zopet srečava. V nekaj minutah imam vse splanirano. Takoj po službi z avtom do Misurine, spanje, zgodnji jutranji odhod nekam okoli Treh Cin. Brez kolesa.  Petra ne more vzeti dopusta tako na vrat na nos, Baldi rabi nekaj tednov do let za korespodenčno ureditev vseh malenkosti, in zopet pristanem pri Ivotu. Vse mu napišem in že v nekaj dobim odgovor ok. Kar malce hud sem. Ne bo nič dogovarjanja, usklajevanja, ki je tako prijetno ko se kam gre? Slabe pol ure po odhodu iz službe se že peljeva proti Karavankam. Kako je vse skupaj lažje, ko nimamo koles.  Superge za tek in hribe, dvoje kratkih hlač, zgornja oblačila, par čokoladk, spalka, knjiga. Ker imam skriti namen, da greva po ferati na Monte Paterno, imam s seboj še čeladi, pasova, varovalni komplet. 240 km in dobre 3 ure je vožnje iz Kranja preko Karavank, Lienza, Toblacha do jezera Misurina. Kjer bova situirana. Avto pustiva na parkirišču ob jezeru. Na tabli na vhodu ni nobene prepovedi. Parkirnina se plača med 7:00 in 20:00. Torej se naju to ne tiče. Da dan, ki ga imava na voljo čimbolje izkoristiva odtečeva krog okoli jezera Misurina. Zatem pa se vzpneva do koče Col di Varda. Od koče greva še do razgledišča nekaj sto višincev višje. Čeprav vreme ni najbolje, oba uživava na polno. Sestava in oblika okoliških vrhov, ter umeščenost v to dolino ob jezeru Misurina ne pusti ravnodušne niti tako trde ljudi kot je Ivo. Mišica ne levi strani obraza mu nekontrolirano trza. Kar pomeni, da mu poskuša izraz obraza razvleči v rahel nasmeh. Ne gre čisto do konca, ampak po mimiki vidim, da je to sreča. Navzdol naju preganjajo temni oblaki, ki se približujejo Misurini. Malenkost prepočasna sva. Premočena pritečeva do avta. Vse to paše zraven. V bistvu še pripomore k boljšemu vzdušju.

Če že prej ni bilo veliko turistov okoli jezera, jih zdaj skoraj ni. Vse prazno, pred hoteli samo nekaj avtomobilov. Kako drugače bo nekaj dni pozneje, ko se v Italiji začnejo počitnice. Nama je vse to voda na mlin. Spanja je bilo za vzorec. Ni bilo mraz, prej toplo. Ampak postavitev nama nekako ni ustrezala. Pa saj nisva prišla spati.

Navsezgodaj sediva ob jezeru. Ob zajtrku debatirava o življenju. Kako malo volje je potrebno, da se prestaviš na drugo stran poloble. Nekaj ur nazaj nervozno sediš v pisarni, komaj dihaš, vse te moti, trenutek pozneje brez vseh skrbi zreš v jezero. Veš, da bo tudi to minilo, da te zopet čaka tlaka. Vendar najmanj kar lahko naredimo je, da se vsaj kdaj vsedemo  v avto in se prestavimo nekaj kilometrov stran od mestnega vrveža in vse povsod prisotnega postavljanja standardov, ki nam jih vbijajo v glavo. Sedaj ni pomembno kakšno ščetko imava, katere čevlje, kateri model telefona. Trenutno potrebujeva samo nekaj za ogrniti, ter malo vode. Vse ostalo je nepomembno.

Z avtom se odpeljeva do Koče Auronzo (cestnina 30 EUR). V nasprotju z mojimi gornjimi besedami greva najprej v kočo na kavo in Coca colo. V Dolomitih so za moj okus najboljše kave, zato principe za nekaj časa postavim na stran. Točno določenega načrta kam greva še nimava. Veva samo, da morava priti okoli Cin, ostalo je po želji. Greva v nasprotno smer od urinega kazalca. Samo 20 minut je oddaljena Koča Rifugio Lavaredo.

Rifugio Lavaredo

Ne ustavljava se, ampak hodiva naprej proti Forceli Lavaredo. Od tu gre desno pot na Monte Paterno po vzhodnem grebenu. V večini knjig je opisana krožna pot, s tem da se vrnemo na to točko. Levo naju opazujejo Cine. Pod njimi vodi krajša, vendar zaradi padajočega kamenja težja varianta kroga okoli Cin. Naslednja koča je Koča Rifugio Locatelli. Do nje gremo lahko po spodnji, bolj oblegani širši poti, ali pa malo nad njo po ožji poti, ki vodi pod ostenji Monte Paterna. Na tem delu je meni osebno pogled na Cine najlepši. Pri koči je čas, da narediva nadaljnji plan. Sam si izredno želim vsaj skozi rov do začetka ferate na Monte Paterno. Ivo nekoliko omahuje. Druga varianta je, da greva naprej ali na kak lažji vrh. Nekajkrat se premisli, na koncu na mojo srečo privoli, da greva proti Monte Paternu. Sama gora in njena okolica je spomenik 1. svetovni vojni. Šele, ko si zadevo ogledaš od blizu in kasneje nekoliko lažje pobrskaš po literaturi, si lahko narišeš vsaj približno sliko tistega nepredstavljivega časa, ter kaj vse se je tukaj dogajalo. Le nekoliko na hitro, mogoče tudi malenkost površno, če bo koga zanimalo več, bo že našel kako knjigo. Ves ta del je bil pred 1. svetovno vojno meja med Avstrijo in Italijo. Vsaj v tej zgodbi je glavna zvezda Sepp Innerkofler (med drugimi Severna stena Male Cine, prvenstvena smer IV. stopnje). Alpinist, gorski vodnik, oskrbnik nekaj koč, med drugimi tudi Koče Rifugio Locatelli, ki se je včasih imenovala Drei Zinnen hutte. Sepp jo je tudi povečal, ter bil na žalost tudi priča njenemu uničenju s strani Italijanov. Ker je bil izredno podjeten je odprl tudi hotel Dolomitenhof, ki še danes velja za prestižnega. Ko so Italijani vkorakali v  njegove kraje, se je priključil bojem. Ker je bil že prestar za redno vojsko se je priključil skupini (premladi, prestari), ki je dnevno plezala po vrhovih, oprezala za sovražnikom, usmerjala topove… Imenovali so se Leteča patrulja, Sepp je bil vodja. Monte Paterno je bil strateško izredno pomemben saj so z njega lahko obvladovali celotno severno stran Treh Cin ter prehod čez sedlo Forcella Lavaredo. Ker so zavoljo slabega vremena Avstrijci za nekaj dni zapustili Paterno, so ga zasedli Italijani z lažje južne strani. Gor so privlekli top, in po Koči Drei Zinnen Hutte, ki so jo podrli nekaj dni nazaj, uničili še hotel Alpensee, ki je stal streljaj oddaljen od Seppove koče nad jezeri Lagi dei Piani. Sepp je bil s svojo skupino določen, da Monte Paterno vrne v avstrijske roke. Kot vse legende tudi tukaj kroži mnogo zgodbic. Dejstvo pa je, da je Sepp plezal na vrh po severozahodnem grebenu, ki ga je že mnogokrat preplezal (tudi ena izmed njegovih prvesnstvenih smeri). Na vrhu so ga ubili. Ko so Italijani ugotovili koga so ubili (mnogi so plezali s Seppom, poznali so ga vsi saj je bil legenda) so Seppovo truplo dvignili iz prepada kamor je padel in ga na vrhu častljivo pokopali. Italijan Reno De Luca, ki je ubil Seppa, je bil še posebno prizadet. Tudi sam je kasneje umrl. V čast na prijatelja, ki ju je kruta vojna tako povezala, pa je smeri na Monte Paterno ime pot Sentiero De Luca – Innerkofler.

Monte Paterno, spredaj viden greben skozi katerega je speljan rov

Od Koče Rifugio Locatelli je vzpon na Monte Paterno dobro viden. Že po nekaj minutah pridemo do vhoda v rov. Okoli 600 metrov je poti skozi goro. Kako so to naredili si lahko samo predstavljamo. V rovu je svetilka skoraj obvezna. Večkrat si skozi okna lahko Cine ogledamo še od bližje. Seveda je ob rovu narejenih tudi nekaj prostorov, ki so jih uporabljali za skladišče, počitek. Vmes je tudi čez sto stopnic po katerih se dvignemo za sto višinskih metrov. Takoj po izhodu se začne ferata. Ivo me počaka, sam pa grem malo naprej. Pot je dobro varovana, glavni problem znajo biti zastoji ter proženje kamenja.

Pogled na jezera Lago dei piani

Rifugio Locatelli/Drei Zinnen hutte, spredaj Cine, levo Monte Paterno s križem na vrhu

Vrneva se po isti poti. Vmes imava čudovit pogled do jezer Laghi dei Piani. Spustiva se mimo njih. Potem pa zopet nazaj do koče rifugio Locatelli. Krog okoli Cin je odlično označen. Sedaj ko sva mimo glavne poti pa pogrešam naše hribe in našo označenost. V oči mi je padel vrh nad kočo Rifugio Locatelli. Pa nikakor ne najdeva ne imena na težavnosti. Vseeno greva na vrh. Doma ugotoviva, da je ime tega vrha Sasso di Sesto. Tudi tu je pot popolnoma lahka. Z vrha je dober razgled na Tri Cine, začuda pa ni videti ostankov vojne. Spustiva se nazaj in namesto, da bi šla proti izhodišču prečiva še proti Torre di Toblin. Tu pa je zopet videti ostanke bojev, rovi so tudi narejeni. Pred vstopom v ferato (težja od tiste na Monte Paterno) obrneva ter se po melišču spustiva na pot, ki okoli Sasso di Sestra vodi nazj do koče Rifugio Locatelli. Vmes skočiva še desno na nek vrh. Tukaj so se pa bili boji. Vse je prepredeno z žicami, na samem vrhu je vse en sam bunker. Po kasnejšem prebiranju bi rekel, da so bili tukaj situirani Avstrijci. Italijani so pa s sosednjih vrhov obstreljevali ta del, saj so ostanki bojev dobro vidni po vsem pobočju.

Sasso di Sesto, proti Torre di Toblin

Sasso di Sesto

Ob poti s Torre di Toblin proti Rifugio Locatelli


Ko prispeva do koče Rifugio Locatelli, sva zopet v tistem klasičnem krogu okoli Treh Cin. Dolg je okoli 10 km, hoje je za tri ure, pot je primerna za vse, ki lahko hodijo tri ure. Nobene zahtevnosti, vse dobro označeno. Od Locatellija greva potem naprej po severni strani Cin, do naslednje koče. Potem pa samo še pol ure in sva pri avtu. Kot sem že zjutraj razmišljal. Saj ni nič napačnega, če se naredi krog okoli Cin. Vendar je najlepši del med kočo Rifugio Auronzo (izhodišče, konec ceste) in kočo Rifugio Locatelli. Do tam se vidi Cine v vsej veličini. Naprej ni nekih posebnih razgledov. Zato bi, če bi šel še kdaj (seveda bom šel), sam izpustil del od Locatellija pa naprej do izhodišča. Raje se bom vrnil od Locatellija po isti poti, čas pa izkoristil za kaj drugega. Pomembno je tudi, da smo zgodnji. Po 11 uri se začno valiti trume ljudi. Zato rana ura, Seiko ura.

Strava

VSE SLIKE

Filmček z youtuba, ferata Luca-Innerkofler na Monte Paterno krožna vrnitev na sedlo Forcela Lavaredo