Nočni Triglav

Wednesday , 12, September 2018 Comments Off on Nočni Triglav

Odkar sem bil prvič na Triglavu, sem si želel, da bom nekoč, ko bom velik, lahko na vrhu priča sončnemu vzhodu. In končno sem lahko spisku mojih malce neobičajnih obiskov našega očaka dodal še nočni vzpon. Res, da je bila večina mojih pohodov malenkost drugačnih od večine ostalih. Vendar niti najmanj, oziroma niti eden ni omadeževal oziroma podcenjeval njegove veličine. Kar se dogaja zadnje čase na vrhu, je najlepše rečeno neokusno. Vendar povsem običajno glede na smernice, ki nam jih vsiljuje družba. Bolj žalostno od tistih nekaj primitivnih primerkov, ki se izživljajo in pljuvajo na našo zgodovino, je dejstvo, da so v večini primerov priča odobravanja. Res pa je tudi, da se nimam pravice  vtikati v druge ljudi. Me pa moti in edino kar lahko naredim je, da si vsakič rečem, da me Triglav ne bo več videl. Pa potem sproti pozabim na mojo zaobljubo.

Petkovo običajno dopoldne. V čakanju na odhod iz rudnika me preseneti Šlibarjev msg: ”Nedelja Triglav, odhod zgodaj.” Takoj sem za. Nekaj dogovarjanja, potem pa ne vem kako, se odločiva za odhod okoli 24:00 ure. Še bolje. Kaj obleči? Na srečo vzamem zimsko opremo, torej vse kar uporabljam tudi pri turnem smučanju. Spanje? Čeprav skoraj vedno zaspim okoli 22:00 ure, pa mi tokrat, ko bi moral vsaj malo zapreti oči, ne uspe. Malo pred odhodom ugotovim, da se mi res ne da. Raje bi spal. Hitro pošljem msg, če se tudi Šlibarju ne da, da lahko brez slabe vesti ostaneva doma. Kaj drugega kot ”GREMO” od njega res nisem pričakoval.

Prvoten plan je, da greva iz Vrat po Tominškovi. Med vožnjo se zaradi lažjega dostopa odločiva za Pokljuko. Sam začnem v dolgih hlačah, v bistvu v tistih,ki jih imam za smučanje. Šlibar v kratkih pajkicah. In to si na začetku govorim, da je razlog zakaj mu ne morem slediti. Takoj se je zagnal, kot da bo sončni vzhod čez dobro uro. In čeprav se ne zaganjam za njim, grem vseeno hitreje kot bi mi ustrezalo. Pot je odlično označena. Hitro sva nad Konjščico, ter na Jezercih, od koder naju čaka samo še kratek vzpon do Studorskega prelaza. Pot sem si razdelil na štiri dele, prvi del do Studorskega prevala, drugi do Vodnikovega doma, tretji do Planike in zadnji do vrha. Za vsako četrtino sem računal uro s počitkom. In zaenkrat gre vse po načrtu. Hodiva kot vedno bolj kot ne vsak zase. Šlibar me na koncu vsake četrtine počaka. S Studorskega prevala sledi nekaj spusta in bolj ko ne položna pot okoli Tošca.  Prvič se usedeva pri Vodnikovem domu okrog tretje ure. Kave ne strežejo, zato pojeva vsak svojo frutabelo in greva naprej. Temperature so idealne za hojo. Računal sem, da naju sedaj čaka najbolj zoprn del poti. Zoprno melišče do Planike. Pa ni bilo tako. Noč se je izkazala za dobro pomočnico. Medtem, ko ponavadi vseskozi vidiš pred sabo Planiko in se vse skupaj močno vleče, je danes popolnoma drugače. Vse je isto, pač hodiš… in hodiš…. pa še malo hodiš…. in….sva pri Planiki. Tudi tu se za trenutek usedeva. Nadaneva si čeladi, odloživa palici in previdno kreneva proti vrhu. Na grebenu ujameva skupino ljudi. Šlibar jih prehiti, sam pa jih nikakor ne morem in skoraj do vrha hodim za njimi. Nič ne de, pozneje ko bom na vrhu, prej pride sonce. Kljub temu sva prehitra. Ob petih stojiva na vrhu. Sonce vzide ob 6:35. Občutkov ni posebnih, Messner je nekoč lepo dejal, da ko dosežeš cilj, ga ni več.  Zato so pomembnejši neuspehi. Čutim samo mraz. Pa imam zimska oblačila. Ura ne gre nikamor. Še z dvema sotrpinoma se medsebojno tolažimo. Hodimo gor in dol, telovadimo, nekateri delajo skledce. Ura pa še vedno ne gre nikamor.

Nehote debata vedno znova zaide k Aljaževem stolpu. Ni isto, ker ga ni. Ni Triglava brez stolpa. Že sama slika z vrha je neobičajna, pusta.

Največ zaslug za naš simbol gre vsekakor Jakobu Aljažu. V času pred letom 1900 so v naših krajih prevladovali Nemci. Planinske poti so bile opremljene zgolj z nemškimi napisi. Leta 1880 sta bili zgrajeni Maria Theresia Hutte (danes Dom Planika) in Koča pri Triglavskih jezerih,  leta 1887 pa še Deschmannhaus (današnji Staničev dom). Oskrbniki so govorili nemško, nemški gostje so imeli prednost pred slovenskimi. Jakoba Aljaža je vse to jezilo, na vse pretege se je trudil, da bi vsaj Triglav postal slovenski. Svoje načrte je hitro razkril. V peti številki maja 1895 je Planinski vestnik objavil novico, da bo Jakob Aljaž na vrhu postavil okrogel, okoli 2 metra visok in 1,25m širok stolp iz pločevine, kamor se bo lahko zateklo 4-5 ljudi. Napovedal je tudi razstrelitev skal malo pod vrhom (Staničevo zavetišče). Novico sta hitro objavila Časopisa Slovenec in Kmetisjke in rokodelske novice. Nemci so bili prepričani, da gre za provokacijo. Niti trznili niso, seveda pa s tem prihranili Aljažu nekaj živcev. Aljaž je zemljo na kateri stoji sedaj stolp kupil od 137-ih upravičencev dovško-mojstranške občine za en goldinar (takrat si za to dobil kilogram masla, ali noč spanja v Dežmanovi koči). Stolp je naredil njegov prijatelj iz Šentvida. Pripeljali so ga do Mojstrane, od tod pa ga je 6 nosačev v enem tednu prineslo na vrh. Sestavili so ga potem v enem dnevu. Aljaža ni bilo zraven. Legenda govori, da je v Dežmanovi koči čakal, da se dela zaključijo. Medtem pa je v pogovoru z oskrbnikom zvedel, da ima srečo, da v koči ni Nemcev, saj drugače ne bi bilo prostora za Slovence. To ga je prepričalo, da je tudi na tem področju hitro ukrepal. Ko je naslednjič sedel na Malem Triglavu, je ugledal dva gamsa, ki sta tekla čez Kredarico. Takoj je kupil tudi tisto področje in že v naslednjem letu je stala Koča na Kredarici. 

(Vir:Planinski vestnik)

Medtem pa je na dan prišlo tudi sonce. Nič preveč pretresljivega ni bilo. Sanje so bile zopet drugačne od resničnosti. V sanjah ni tako pritiskal mraz, pa tudi barve so bile lepše. Hitro odideva z vrha. Spust brez posebnosti. Tudi nazaj grede je ”najgrši del” tisti med Planiko in Vodnikovem domom. Potem pa klasika do Jezerc, še malenkost dolgočasnejši del nad Konjšico in to je to.