Storžič

Monday , 1, October 2018 Leave a comment

Budilka zvoni. Zato jo tudi imamo. Ampak moja oživi ob 3:40 uri. To ni 15:40, niti ne 3:40 p.m., ampak ja, ob 3:40. Po angleško paše zraven a.m., sam pa še nekaj časa govorim samo v p.m. Vztrajno si dopovedujem, da mi potem nikoli ni žal, pa kako bo prijetno čez nekaj ur. Vendar sedaj ni potem. V glavi mi stalno doni:” Daj Šlibar no, vsaj enkrat zaspi!!!!!! Ne bit pizda, bodi človek!!!!!!!!!! Nič ne bom hud, lepo se bom ulegel nazaj.

Ob 4:00 stojim pred hišo, v mrazu občudujem temo. In se še vedno smilim samemu sebi. Potem mu grem počasi nasproti. Ko tudi čez 10 minut še vedno hodim, njega pa od nikoder, ni nobene slabe volje. ”Kar spi, mirno spi.” Lepo bom obrnil, šel nazaj v posteljo, jutri pa bova v miru delala načrte za naprej. Sanj je kot vedno prehitro konec. Če bi bil dogovorjen s Šparovcem, bi obstajal žarek upanja, da ga ne bi bilo, pri Luksiju mi sploh ne bi bilo treba vstati, pri Šlibarju pa ni odstopanja. Kolikokrat sem ga prosil, pa kaj nama je tega treba, stopiva v kočo, popijva kavo, vrh bo še milijon let na istem mestu.

Tam okoli 5 ure začneva s hojo. Večer prej sem ugotovil, da se danes tukaj odvija tekma v Vertikal kilometru. Bistvo teh tekem je, da se 1000 višinskih metrov premaga na čim krajši razdalji. Na Storžiču je to 2,3 kilometra. Tekma nama prav pride, saj je na začetku postavljenih nekaj smernih tabel, ki kažejo na start tekme. Lani sem tukaj že hodil, vendar danes v temi, mi to ni v pomoč. Pri tabli desno Gradišče, levo Povlje, sva v resni dilemi. Povlje se nama nekako ne zdi dobra ideja, zato kreneva proti Gradišču. Ki pa nama tudi ne diši preveč. Zavedle so naju table za start tekme, ki jih sedaj kar naenkrat ni več. Zato sva prepričana, da ne greva prav. Podnevi bi videla v kateri smeri je Storžič, tako pa se na žalost obrneva, greva nazaj in proti Povljam. Tam pa zopet sklepava, da tu pa sploh ne bo prav in greva nazaj proti izhodišču. Pa še enkrat do tiste razcepa in zopet proti Gradišču. Tam se odločiva, da greva pač navkreber, nekje bova že prišla ven.

Strmina se začne takoj. Ko prideva do table, s katero so organizatorji Vertikal kilometra označili prvih 200 metrov, sva prepričana, da sva na pravi poti. Doma ugotovim, da sva bila vseskozi, ampak ali tabel za start ni bilo še postavljenih ali pa jih nisva videla. Vsekakor pa sva sedaj bolj sproščena. Višinski metri so potem do vrha označeni na vsakih 200 metrov. Pa tudi, če ne bi bili. Stezica naprej je vseskozi dobro sledljiva. Hodiva, kolikor pač gre. Na vsake toliko časa se ustaviva in na glas razmišljava kako trda mora biti ta tekma.  Sama morava počivati kljub temu, da ne tečeva. Tekmovalci pa… Za primerjavo, midva sva do vrha porabila 1 uro in 22 minut, zmagovalec Luka Kovačič pa dobrih 31 minut. Noro.

Če sva imela na Triglavu slab izračun časa za sončni vzhod, sva tokrat izredno točna. Nekaj minut po prihodu na vrh sva ga deležna. Neopisljivo. Če bi znal fotografirati, bi mogoče celo kaj zaslužil. Če bi znal to opisati, ne bi nič zaslužil. Bi pa vsaj komu polepšal dan. Tako, pa lahko samo gledava, uživava. Šlibarju se zahvalim za to, da je zjutraj tako neusmiljen. Seveda je vse pozabljeno. Za take stvari se res splača malenkost potrpeti. Bo pa kulisa ostala nama za spomin, telefon je namreč usekal splošno stavko, zato sem lahko naredil le nekaj slik. Ostalo je na hard discu. Navzdol greva po klasiki do Kališča in potem mimo Bolnišnice Košuta do avta.