Današnji dan je bil skoraj v celoti posvečen iskanju vesoljskih sil. Že jutranja kava je kazala na to. Lojze je prejšnji teden obiskoval črevesologa, ki je z njim delil nekaj globokih misli. In tako nam je Lojze zaupal, da ta človek obiskuje samo ljudi, ki so starejši od 300 let, njegova prijateljica pa že leto dni nič ne je. Sledil je obisk pri naših bližnjih sorodnikih, kjer je Lojze nadaljeval pot v vesolje. Doma ima namreč neko čudežno blazino, na kateri preživi kar nekaj časa, in medtem spoznava samega sebe. Dan z Lojzetom sem zaključil z božičnim kosilom, kjer me je spričo novih spoznanj prepričeval, da moramo solato mešati in jesti z rokami. Ker en dan v leto lahko posvetim potovanju v samega sebe, sem se odpravil v Kamniško Bistrico, kjer že nekaj tednov v tamkajšnjem potoku namakam noge. Zakaj in kako puščam za drugič. Sem pa tam ob pogledu v potok povsem onemel. Dobesedno sem bil šokiran, ko sem v vodi zagledal znanega kranjskega triatlonca, nekaj dni nazaj tudi zmagovalca mednarodne tekme v Poreču Mateja Medveda. Beseda je dala besedo, in zaupal mi je, da spričo zaprtega kranjskega bazena trenira v Kamniški Bistrici.

Po prijetnem čofotanju sva se odpravila do spominske plošče preminulemu Tomažu Humarju. Sicer sem bil teden dni nazaj tukaj z družino, pa nam ni uspelo priti do plošče. Ustaviva mimoidočega, in po njegovih napotkih odideva proti spominskemu parku. Po pol ure hoje, lomastenju po gozdu, se sprijaznim da tudi danes ne bo nič.

Pa srečava novega domačina, ki naju napoti po novi poti. Po nekaj ovinkih sva že v dobri temi končno v spominskem parku. Za katerega sploh nisem vedel. Je pa posvečen ponesrečenim v gorah in je bil odprt leta 1981. V popolnem miru, tipajoč od table do table iščeva ploščo Tomažu Humarju. Vsake toliko časa odkrijeva novo obeležje. Kar malo strašljivo. Nekje so prižgane svečke, drugje ne. Tomažu posvetiva nekaj minut, nato pa se odpraviva nazaj. In vmes spričo Medotovih bremen, ki jih zadnje čase nosi, filozofirava in iščeva pot. Do vesolja.