Tekma končana. Člana 3iron Lojze Primožič in Boštjan Potočnik na prvih dveh mestih. Zahvala organizatorjem za odlično organizacijo te preizkušnje.

Na start zadnje etape od Sevnice do Čateža smo prišli iz bližnjega, še vedno ne vem katerega kraja. Tam smo spali v prijetnem gostišču Feliciano, kjer smo bili priča težkemu incidentu. Najina varovanca sta imela po vegeterijanski večerji prosto do 20 ure. Ob 21 uri ju še vedno ni bilo v sobi, kamor sta prišla prešerno razpoložena šele okoli 21:30.  Padle so težke besede, ki jih ta pozitivno naravnan blog ne bi prenesel. Čeprav sva bila z Medotam odločena da zapustiva prizorišče in odideva domov, pa sva po temeljitem premisleku ugotovila, da pač najboljši športniki imajo svoje muhe in da če smo prišli tako daleč odtečemo (midva ravno ne) še teh zadnjih 30 in nekaj kilometrov. Potem pa se bomo skupaj usedli, pogovorili ter razmislili o nadaljnjem sodelovanju.

Pred samim štartom sta Lojze in Boštjan zgledala precej bolje kot dan nazaj. Seveda sta vedela, da je najhuje za njima in da bo teh 34km zanju dolgi nedeljski tek. Od začetka je najprej potegnil Režonja, po nekaj kilometrih pa sta ostala Boštjan in Lojze sama. Vendar pa je tudi Boštjan kmalu šel naprej in tako kot prvi prišel do cilja v Čatežu. Lojze je imel dovolj prednosti, da je lahko samo nadzoroval potek te zadnje etape. Prvih 20 kilometrov sva ju hranila po dogovoru, nato pa zaprla trgovino in v miru popila kavo. Lojzeta sva potem ujela kake 3 kilometre do cilja in za njim vozila ob bučnem navijanju njegovih priljubljenih šansonov. Ker nisva imela za dober šampanjec, sva ga v cilju polila z dvema plastenkama piva, pa je bilo tudi dobro.  Počakali smo še na podelitev, ter oddrveli proti Kranju.

Lojze: kdor ga pozna ve, da je prava žival z izredno regeneracijo, ki pa nas kljub temu vsakokrat sproti preseneti. Po tretji etapi je zgledal kot bi bil tri dni v Cityparku, nato pa je čez dve uri že norel po hotelu. Ima več vzdevkov, od selektorja, do Mirka Vindiša, pa Forrest Gumpa, pa psihiča (v pozitivnem smislu)… ampak tako kot je z njim na takih tekmah, je neopisljivo. Čeprav sva sedaj spričo tega uspeha z Medotam na trgu (enodnevna oskrba tekmovalcev, 300 evrov, ugodna cena) pa mu zagotavljava, da ga ne zapuščava. Dokler naju kdo ne vzame.

Boštjan: zmagovalec dveh etap, po drugi malce jamral, ampak mu je to zgleda dalo vzpodbudo, da je naslednje dva dni dobesedno letel. Z njim ni bilo preveč dela, mogoče je enkrat ali dvakrat na etapo rekel, da bi en gelček.

Medo: Alal ti vera, bumbar!!!!!!!!

Organizatorji: Ni besed. Tekma brez ene same pripombe, organizirano do potanjkosti, odlična označenost proge, odlično osebje. Upam, da bodo še imeli voljo za organizacijo.

Ostali tekmovalci prav tako vsi v redu, polni pozitivne energije. Z njimi nismo imeli preveč stika, saj sta bila Lojze in Boštjan vseskozi v vodstvu. Prve tri dni smo bili v stiku samo s Poljakom Wigulo in njegovo izredno prijetno ženo, potem pa mu je poškodba preprečila da bi se videvali še zadnji dan.

Upam, da se vidimo naslednje leto.

Slike pridejo. Danes je valentinovo, kar pomeni da se moram posvetiti moji prelestni ženi.