Sicer je bil vmes tudi 5. trening, vendar sta se tistega udeležila samo Medo in Lojze, zatorej o njem nisem mogel poročati. Včeraj je bila udeležba kar številna. Blaž, Domen, Ivo, jaz, selektor, ter po dolgi odsotnosti tudi David, ki se počasi vrača med nas. Vsak teden nas je več. Spet je manjkal Medo, tokrat upravičeno, vsaj zanj, saj ima zadnje čase druge prioritete v svojem pestrem življenju, o katerih pa raje ne bi pisal. Vsekakor pa upam, da se bo še kdaj vrnil. Vsak teden mislim, da si trener ne more več spomniti drugačnega treninga, pa me vedno znova preseneti. Rekreativno tečem že kar nekaj let, pa vedno isto. Okoli 10km (res, da letos prvič več), vseskozi z istim tempom. Monotono. Teli treningi pa resnično hitro minejo, pa tudi kilometri se naberejo. Je pa res, da je v skupini mnogo lažje, da se sam nikoli ne bi pripravil do tega. Danes smo delali tempo tek, karkoli že naj bi bilo to. 2km počasi, pa potem 4km zelo hitro, pa 4km počasi, 4km zelo hitro, 2km počasi. Po prvem hitrem teku nas je zopet čakala pojedina v trenerjovem avtu. Tokrat nam je privoščil celo Coca colo. Sicer light, ampak cocacola je pa le cocacola. Upamo, da bo vztrajal pri takem načinu hidriranja. Tistih rumenih zvarkov imamo že čez glavo. Potem pa še 4 hitre kilometre, ki sem jih pretekel veliko lažje kot prve, 2km bolj pogovorne narave, ter konec resnega treniranja za en teden. (Časi mi ne grejo najbolje, ampak če se ne motim prvi 4km nekaj pod 17min, drugi 4km nekaj čez 16min).  Naslednji vikend pa nas že čaka prva tekma. Sicer rekreativna, ampak zame že najpomembnejša, mogoče tudi edina do poletja. Več o njej pa drugič. Otroška usta so že lačna, zvok, ki prihaja iz njih pa tudi ni najbolj prijeten.