Končno si je Lojze sposodil traktor in nam splužil 3km krog, ki bo od sedaj naprej po moje edina proga na naših treningih. Prejšnji trening je zahteval prvo žrtev. Poškodoval se je Blaž, ampak ga pričakujemo nazaj v naslednjih letih. Meni se je tudi vnela pokostnica, ampak se je naš trener, doktor… zopet izkazal s svojim mazaštvom, tako da sem nepričakovano lahko prišel na trening. Sicer je bolelo, ampak malenkost v primerjavi s prejšnjim tednom. Znova smo dobili novega člana, zdi se mi da je Jože. Se mi je predstavil ampak ena izmed mojih napak je, da si ob predstavitvi nikoli ne zapomnim imena. Bo že. Poleg njega so se treninga udeležili še David, Domen, Eržek, ter Ivo v katerega se moram malce vtakniti. Do sedaj je zaradi družinskih obveznosti treninge predčasno zapuščal. Lojze pa je zopet dokazal svoje diplomatske sposobnosti in se z njegovo, na videz prijazno (pa tudi drugače) Štajerko dogovoril za dodatne pol ure. In ker Ivota zadnjih dvanajst let samo kritiziram, ga bom na tem mestu tudi malce pohvalil. Zdi se mi, da je v telih nekaj treningih izredno napredoval, ali pa je zadnja leta taktiziral. Skratka, vsak trening gre hitreje, tako da letos ne bo več izgovorov o  njegovi počasnosti. Najprej smo imeli ogrevanje z nekaj šprinti, na katere smo pozabili, potem pa smo imeli na meniju štiri 3km kroge. Prvič s tempom 4:45, potem 4:30, 4:15 in na koncu še 4:00. Do 4:15 sem vedel, da mi bo šlo, medtem ko za 4:00 nisem bil več prepričan. In tako je tudi bilo. Ne morem reči, da sem v tekaškem žargonu crknil, ampak enostavno ne morem tako hitro premikati noge. Je pa res, da me je malce oviral tudi veter, pa stalni pogledi na uro, še najbolj bi pa bilo, če bi za kakšen cm zrasel. Ampak je bilo v redu. Saj tudi na 4:15 do sedaj nisem nikoli tekel. Je pa tudi pri meni vsak teden viden napredek. Kot že mnogokrat povedano, do letos nisem nikoli delal kakih treningov. To je sedaj prvič, in ni čudno da se pozna. Zato še enkrat, tokrat pa res zadnjič zahvala selektorju za trud, čas in po moje predvsem živce.