Ker smo se za ta polovičen Ironman odločili malodane zadnji trenutek, nisem o tem kraju, ne o sami tekmi vedel skoraj nič. Ampak vseeno, dokler bo z nami hodil Lojze, potem za nas ne bo zime. Kot sem že zadnjič omenil, bo šel letos ob standardni udarni trojki (Lojze, Medo, jaz) še Ivo, ki se mogoče vrača po dolgoletni abstinenci od vrhunskega športa. Bomo videli, mogoče pa je bila ta tekma zanj le muha enodnevnica. Čeprav upam, da ga bo sama lepota tega prečudovitega mesteca ob še bolj čudovitem jezeru, potem idealni pogoji na sami tekmi ter perfektna organizacija še kdaj zvabila v naše, do sedaj dokaj okrnjene vrste. Se pa začuda še vedno obnaša kot nekakšna zvezda. Medtem ko gremo mi navadni smrtniki na tekmo v petek navsezgodaj, se on dobro naspi, opravi družinske obveznosti, ter prihiti na prizorišče v zadnjem trenutku, potem ko ga že čaka topla soba, urejene vse formalnosti, ter ravno kuhani makaroni.

Z Lojzetom imamo na poti že tradicionalni dve postaji za kavo, eno v Sloveniji, eno v Avstriji. Podersdorf je majhne mestece, bolj vas ob jezeru Neusiedler. To jezero je res gromozansko. Je pa okolica tipična panonska, skratka ravno do kamor ti seže pogled. Podersdorf oglašujejo kot mesto, ki ti da Bacardi občutek in vonj po Karibih. Je pa tudi raj za surfarje. Letos je bilo tu svetovno prvenstvo v surfanju. Zakaj, smo dobro videli naslednji dan. Čeprav imamo opremo za kampiranje pa Lojze z lobiranjem doseže, da gremo v apartman. Ki je v neki ulici, polni penzionov, oziroma vsaka hiša oddaja sobe. Je pa cela ulica od starta oddaljena mogoče 100-200 metrov. Odlično. Namestimo se v sobe. Potem pa že ničkolikokrat ponovljene formalnosti, ki se mi jih ne da več pisati. Prijava, sejem, ogled prizorišča,  priprava, oddaja opreme, pa jest, pa pit, pa jest, potem pa končno počitek že dokaj pozno.

Sejem

Ali imamo vse potrebno

Menjalni prostor

Zaenkrat še mirno jezero

Šmorn party namesto pasta party

Naprava za trening plavanja

Lojze pred oddajo kolesa

Ivo Švrljuga

Naša ulica

Le zakaj nekateri pokrivajo kolesa, ko pa je tako lepo

Sedimo na terasi, saj je notri absolutno prevroče. Vreme tukaj je zelo problematično. Vročina, sopara, da komaj dihamo. Tudi pri nas je bilo letos vroče, vendar je tukaj popolnoma drugače. Zraven pa nas z vseh strani napadajo komarji. Drugače pa smo vsi popolnoma sproščeni. Ob za kanček nešportnem življenju kot vedno napovedujemo rezultate, potem pa zadnje ure pred tekmo. Zaspim kot ubit in to blaženo stanje traja do 4. ure, ko me zbudi Medo in mi pove, da zunaj pada dež. Kot prvo, to ni pada dež, ampak lije, kot drugo pa sem mu bil zelo hvaležen, da sem že pol ure prej kot bi sicer, zvedel da dežuje.

”Saj boš nazaj zaspal,” me je tolažil. Super. Iz postelje se dvignemo okoli 5 ure. Zunaj še vedno pada, obenem pa imajo še strele svojih pet minut, kar me kot njihovega ljubitelja razveseli. Ker bi bila neumnost zgodaj iti v menjalni prostor, saj bomo takoj mokri, odhod prestavimo na kasnejšo uro. Še malce poležavanja, zajtrk prvakov ter odhod v bitko.

Okoli 6:36

Ker sem se imel dan prej za izkušenejšega kot ostali trije, sem edini dal vso opremo v menjalni prostor. Tako imam superge že skoraj pod vodo, tudi ostali opremi pa se ne godi bolje. Vendar še vedno tako močno dežuje, da smo v nekaj sekundah vsi na istem. V menjalnem prostoru je vse pod vodo, da ti drugega sploh ne preostane kot da veselo čofotaš po vodi.

Menjalni prostor

Oblečemo si neoprene in odidemo v šotor, kjer je malce topleje. 15 minut pred štartom popolnoma neobremenjeni in zares dobre volje zapustimo varno zavetišče in gremo počasi proti vodi. Še vedno dežuje, vidi se zelo malo, edina dobra stvar so valovi o katerih ne bom govoril, saj bo zgledalo da pretiravam.  Voda izredno topla, zanimivo pa je tudi da se pod njo ne vidi niti centimeter. In tudi med samim plavanjem nihče od nas ni videl niti roke ali noge od sotekmovalcev. Čeprav je res, da pod vodo nismo bili prav veliko časa. Po štartu z Medotam hodiva vsaj 300 metrov. Vsake toliko časa kot delfinčka skačeva v valove. Zanimivo je da smo skozi celo plavanje lahko stali v vodi.  Potem se zgubiva in grem po svoje. Saj ponavadi ne jamram ampak tole resnično ni bilo plavanje. Nekaj metrov sem se trudil, parkrat me je val zadel, potem sem stopil na tla in iskal naslednjo bojo. Kar nekaj ljudi je popolnoma ignoriralo boje, pa se mi danes zdi, da jih mogoče sploh niso videli.  Vendar mi je bilo po svoje kar všeč. Že takoj sem se sprijaznil, da je z vsemi našimi napovedanimi rezultati konec. Malo sem plaval, malo hodil in prišel do zadnjih 100 metrov. In ker so tam vsi hodili ali skakali, sem pa še jaz. Na uro sploh nisem upal pogledati. Prepričan sem bil (tako kot ostali moji kompanjoni), da sem zadnji iz vode. Saj v bistvu se tistih zadaj sploh ni videli. Ni kaj, dobra izkušnja. Zmagovalec v Ironmanu je imel čas 1:08:07, kar dosti pove.

PLAVANJE: 00:43:33, utrip 132

V menjalnem prostoru zagledam Medota in Lojzeta, kar pomeni, da smo kar skupaj. Hitro si slečem neopren, nadenem čelado, malce težje gre s cepki, ki so začuda mokri, še malo počofotam po blatu in že sem na kolesu.

T1: 00:03:13

Že takoj na začetku kolesa se vidi, da bo kar vetrovno v tem raju za surfarje. Pa se nič ne pritožujem. Saj piha v hrbet, da kar dobro leti. Že kmalu dohitim Medota, po domače Nedeljka Etipoiča, ki se mi v veter dere da bo prodal svoje Xentiske. Grem naprej in nekaj kilometrov imamo veter v hrbet potem malce v prsa, nato pa je do 20km konstantno s strani. Pa se ga kar navadiš. malce se nagneš v tisto stran od koder piha, in voziš. Nekje na 20 kilometru prva okrepčevalnica, kjer si vzamem bidon vode, ter eno resnično nasitno ampak dobro čokolado. Potem pa začne pihati veter v prsa in tedaj že malce čutim noge. Čeprav klanca ni resnično nobenega, pa ti veter vseeno pobere nekaj moči. Tukaj nekje 10 km pred koncem prvega kroga me dohiti Medo. Pravi, da se je navadil na veter in da kar uživa. Nekaj minut voziva vštric. Počutim se kot na kakšni od najinih treningov. Odlično. Potem se ločiva in do konca voziva eden za drugim. Ampak pošteno, vsaj 5 metrov eden za drugim. In če potegnem nek vzorec. Ker sem težji,  vozim v ospredju, kadar piha veter močno, on sam pa takrat, ko piha malo  manj.  Tako odlično razpoložen, še popolnoma spočit končam predvsem zaradi izrednih vetrovnih razmer, zanimio kolesarski del.

KOLO: 1.krog 1:2718, 2.krog 1:25:53, SKUPAJ 2:53:12, UTRIP 142, pojedel 2 čokoladki , popil 1,5l vode, okoli 3dcl Accelerada s soljo.

T2: 00:02:27

Z druge menjave sem malce hitreje kot Medo, vendar me kmalu ujame.  Ker je boljši tekač mu rečem, naj gre naprej. Zmeniva se, da če bova skupaj do 15km, potem do cilja ni dovoljenih pobegov. Do tedaj pa ima vsak proste roke. Pa zgleda, da bova ostala kar skupaj. Prvih nekaj km se kar dosti pogovarjava. Vsak km tečeva nekje med 4:40 in 4:50, kar je zame odlično. Za tek pa so danes odlični pogoji. Temperatura ravno pravšnja, proga v celoti ravninska. Všeč mi je tudi to da tečemo 5km v eno stran, 5 nazaj in to dvakrat. To pomeni, da vseskozi srečuješ sotrpine, da ni tiste monotonosti ko tečeš samo en krog, nikogar ne srečaš. Zame osebno najboljša tekaška proga. Čeprav jih nisem preveč pretekel. Vmes srečava Lojzeta, pa legendo Kregarja, Romšaka, našega srebrnega olimpijca, proti koncu tudi Ivota, ki zgleda še dovolj spočit. Okrepčevalne postaje so po moje štiri v 5 kilometrih, kar pomeni da jih je v 21-ih kar 16. Zato jih nekaj izpustim. Počutim se resnično odlično in kot kaže bom tekmo popolnoma brez težav oddelal. Sicer ne s časom, kot sem si ga želel, pa vseeno.  Bratrancu Blažu, ki je nov v tekaških krogih,  vseskozi najedam, da je pravilna prehrana na tekmi pol uspeha, sam pa sem danes ravnal popolnoma v nasprotju s pravili. Vendar, ker se trudim vse napisati tako kot je bilo, bom tudi to. Pa naj se vseeno tega ne drži. Med tekom sem dvakrat spil požirek vode, ter približno 4, 5x požirek coca cole. In to je vse. Pač mi ni pasalo kaj drugega. Pa tudi čutil sem, da ne potrebujem ničesar.Z Medotam sva že v zadnjih 5 kilometrih. Počutje še vedno na nivoju. To je moja peta polovička in definitivno najlažje narejena. Še malo in skupaj prečkava ciljno črto.

TEK: 1:41:13, utrip 148

SKUPAJ: 05:23:40

Medo po tekmi

Počutju primerno je tudi veselje v cilju. Če se samo spomnim kako sem se veselil nekaj mesecev nazaj v St. Poltnu. Tukaj pa nič. Kot bi tekli okoli Brda. Pa imam rajši take tekme kot tiste, kjer izpustim dušo. Dokaj spočit, obenem pa sva bila z Medotam celo tekmo skupaj, malce kramljala in najmanj kar lahko rečem je, da sem danes resnično užival. Kljub izredno težkim pogojem na plavanju in kolesarjenju. Kar pa nam rekreativcem niti ne povzroča takih skrbi. Greš pač počasneje.

Raj za surferje

V cilju je tudi Lojze, ki je tekmo končal na 29.mestu, v svoji kategoriji pa osvojil 2. mesto. In to kljub temu, da mu je na 20 km počila guma, za katero menjavo je potreboval okoli 10 minut, za nameček pa mu je nekaj km pred ciljem počila še druga. In ker je imel s sabo samo en tabular, se je do cilja pač vozil s počeno gumo. Čestitke, ter zahvala za še en nepozaben izlet, ki upamo, in vemo, da ni zadnji.

Lojzetovo kolo po bitki

Bogata nagrada za 2. mesto

Ta je pa ta pravi Ironman. Še malo

Takoj se gremo preoblečti v sobo, nato pa na zasluženo pivo. Potem skočim še do cilja, kjer počakam Ivota, ki je uspešno končal tekmo kljub izredno majhni količini treninga v letošnjem letu. Zelo sem vesl, da je končal tekmo še bolj pa da je preživel en dan z nami. In če bi še tekmoval s tako brzino, kot je odhitel v objem svojih dragih, pa bi bil tudi rezultat boljši. Tako pa smo, reveži, morali sami na eno pivo, potem pa jih od žalosti popili še nekaj in večer, zopet kot ponavadi končali s pogovorom o naših predragih ženah.

Zadnji večer pa poezija na nebu

PS. V triatlonskih krogih se govori, da je za naju z Medotam to zadnja tekma v dresu AK Stražišče. Obeta se vroča jesen.

Sedaj pa obvezno še 10 koles, po vrsti od najslabšega naprej. Po mojem okusu.

Ivotovo kolo

Moje kolo

5. mesto. Zaradi felten

4. mesto

3. mesto

2. mesto

Zmagovalec