Mišelj vrh

Mišelj vrh je gmota, ki nas spremlja ob hoji na Triglav, predvsem dobro viden od Vodnikovega doma. To je tudi najin glavni cilj. Kar bo zraven, bova pa sproti dodajala, odvzemala. In to sva počela tudi večino najinega časa na tem pohajkovanju. Običajno sva veliko za zamljevidom. Kar pomeni, da edino kar je sigurno, je to da ni nič sigurno. Zato sva tudi končala tam, kjer si nisva niti predstavljala niti o tem govorila.

Najin cilj

DSCN7489

Podmladek

DSCN7454

Startala sva s Planine Blato. Šele okoli 16:00, čeprav sva nameravala prej. Ker sva imela namen spati zunaj, sta bila nahrbtnika dodobra obtežena. Do Planine Krstenica sva šla po kolovozu. Pozneje sva zvedela, da bi bilo bližje po lovski. Pa se nisva obremenjevala. Važno, da hodiva. Na Planini Krstenici nama prijazna domačinka skuha kavo. Vmes pokramljava z našo bivšo knjižničarko. Ki je bila znana po tem, da je vedno vedela kje je kakšna knjiga. Seveda sem ji zaupal, da smo si včasih izbrali kako povsem nezanimivo knjigo in jo testirali. Pa je vedno vedela. Kdo bi si mislil, da je ob tem lahko obiskovala hribe. Sem si predstavljal, da samo bere.

DSCN7455

DSCN7459

Na Planini Jezero sva prišla do prve uganke. Odločila sva se, da danes ne prideva do Mišelj vrha. Zato se odločava. Kam bi šla? Ne moreva se zediniti. Tako nama je lepo od studencu, da oba zavlačujeva. Pa se potem odločiva za Adama in Evo. Vendar kje? Pa se spomniva, da so nama nekje, nekoč dejali, da je potrebno iti pri studencu levo. Tako tudi narediva. Prečiva melišča okoli Adama. In prideva do sedla med Prevalskim stogom ter Adamom in Evo. Teren je lahek. Najprej se povzpneva na Adama, zatem še na njegovo malce poraščeno ženo. Potem se spustiva nazaj na sedlo in nato malo dvigneva do Prevalskega stoga.

Prevalski stog

DSCN7469

DSCN7471

Adam in Eva

DSCN7483

DSCN7485

Od tam pa strmo navzdol do Mišelj planine. Mrak nama že diha za ovratnik. Ker se obenem bliža slabo vreme, resnično ne veva kaj bi. Spala zunaj, pa jutri odšla na Mišelj vrh ali kaj drugega. Vendar če greva na Mišelj vrh morava ostati v tej dolini. Nič, greva stran. Proti Vodnikovem domu. Potem bova pa, jutri, pač videla. Sva že precej pozna. Dobiva skupna ležišča. Ki se izkažejo za boljšo rešitev kot kaže na prvi pogled. Zjutraj vstaneva zadnja. Saj sva brez načrta. V mislih sva imela prečenje vrhov nad Pokljuko, pa tudi Triglav, pa ne vem kaj še. Pa se potem ob kavici odločiva, da pač greva na Mišelj vrh. Potem pa, kot vse do sedaj, bova videla.

DSCN7490

DSCN7493

Torej, hodiva po isti poti kot večer prej. Pa nič ne de. Tam, kjer včeraj nisva našla pot po Mišelj dolini, danes malo bolj pogledava. In jo najdeva. Je pa res, da sva nekaj dodatnih informacij črpala iz knjig v Vodnikovi koči. Tako tudi ugotoviva, da so štirje planinci pred nama malce zašli s poti. Po pravi poti jih prehitiva. Sami tudi ugotovijo zmoto in grejo za nama. Melišča, ki sva jih opazovala s Prevalskega stoga in ki vodijo na greben, in katera so me ponoči strašila, se izogniva po desni. Dokaj strmo, trava je mokra, ampak brez posebnih težav. Razen, da proživa kamenje. Zaželim si, da bi bili ljudje, ki so za nama ob najini vrnitvi z vrha že na grebenu. Vreme pa. Megla, vse v oblakih. Vrha ne vidiva niti enkrat. Če bi bilo po moje, bi obrnila. Ampak, kadar sem s Šlibarjem, ni po moje. Jaz preveč posran, on prepogumen. Mogoče se zato tako razumeva. Moja miselnost v hribih je, da kadar obstaja najmanjši dvom, potem obrneš. Njegova, da kadar obstaja minimalna možnost, da se pride do vrha, tedaj pač greš. Jaz več kot zadovoljen, da sva prvič v Mišelj dolini, zibeljki samoto, on brez vrha ni zadovoljen. In potem, on malo popusti, malo jaz. In nato ni zadovoljen on, ker ni dosegel vseh ciljev, jaz pa tudi ne, ker večino časa nosim kepo v hlačah. Na grebenu pustiva nahrbtnika in greva v desno proti vrhu. Vidi se kakšen meter naprej. Takoj na začetku naju čaka nezahteven skok. Meni osebno taki skoki ne predstavljajo nobenih težav. Tudi, če bi bili težji. Ampak tisti šoder, trava, ko ti vse kar primeš, ostane v roki, tisto mi pa ni pri srcu.

Mišelj planina

DSCN7495

V meglo

DSCN7506

Na vrhu Mišelj vrha

DSCN7508

Spuščava se po isti poti. Čeprav, danes ko gledam. Bolje bi nama bilo prečiti cel greben, pa se potem spustiti v Velsko dolino. Tako pa… Bova vedela za drugič. Nekaj sto metrov z grebena je potrebno biti kar previden. Še vedno, ali pa zopet je vse mokro. Sedaj sva vesela, ko sva na melišču, saj gre navzdol hitreje, kar je pomembneje pa varneje. Ko sva v Mišeljski dolini sem končno potolažen. Nič več brezpotij. Odločen sem da se ne bom vračal po dolini za Debelim vrhom, ampak nekje po označeni poti. Kakšna zmota. Še kakšno urico uživam. Vedno bolj se mi zdi, da z Alešem pred leti tukaj sploh nisva hodila, ampak po Velski dolini. Nikjer se ne vidi izhoda. Končno se usedem in se lotim zemljevidov in knjig. Nikjer ni pot tukaj označena. Je sicer neka lovska pot, pa še ta se je zaključila že pred kakšne pol ure. Kaj sem pa gledal? Nič, Šlibarju rečem, da tukaj ne grem. Z vseh strani ni videti izhoda. Ne rečem za kašnega bolj izkušenega. Ampak zame ga ni, če ga ni na zemljevidu, ne v mojih knjigah, še najmanj pa na pogled. Šlibar se ne da. med nekaj malo bolj grdimi besedami gre z moje strani, da je samomorilec, z njegove da sem jokica. Na srečo je med nama toliko razdalje, da se ne vidiva, slišiva pa tudi bolj tako. On gre naprej, sam pa … sem razdvojen. Nazaj? Sto let. Naprej? Strah. Moja ljubica, ki je trenutno zaljubljena v 6 osebkov, vedno ko jih vidi, pove, da ima metuljčke v trebuhu. Trenutno jih imam tudi sam. Samo malo večje kot ona. Zmeniva se že, da se dobiva na Krstenici. Pa potem, da grem malo naprej. Saj ne zgleda tako zelo grozno, samo kaj, ko ne vem kako bo naprej. Vseeno grem. Tukaj je šele pravi šoder. Čisto vse kar primem, mi ostane v roki. Zmeniva se, da gre Šlibar toliko naprej, da ne bo vse name letelo. Potem pa sam. Kaj vse se mi plete v glavi. Strah je res ena kurba. Nekaj 10 metrov in pridem na lepši teren.

DSCN7513

Tule gor v meglo

DSCN7516

Tedaj pa se že dere z vrha. Juhuhu. Še malo popazim in sem pri njemu. Ob njem dva tujca. Od kje sta se pa ta dva vzela? S Hribaric. Malce sta se zgubila. Tukaj je že v soncu čudno postranstvo, ne pa v tej megli. Ki pa se počasi umika. Vseeno ubereva smer po občutku in kmalu sva na prvi markirani poti. Dobro, ne spravi me več na brezpotja. Kam pa sedaj? Špičje, Zelnarice, pa Triglavska jezera, Bogatin,… Zopet ne veva kaj bi. Potem pa zagledam Prehodavce.Tokrat se pa brezpogojno postavim zase. Čeprav morava spet nekam navzgor, ni druge izbire. Tam je kava in jaz jo potrebujem.

Večino časa sva bila takole

 

DSCN7518

Ne vem več v katero odpreva identična zemljevida in začneva. Kje je kaj, ter kam greva? Šlibar pride na dan s čudovito idejo. Greva dol v Trento, saj tod ni še nihče hodil, ter kar domov. V vsakem primeru prihaja obilno deževje. Da bi pa spala že skoraj v dolini, pa tudi ne gre.

DSCN7524

Izbereva mulatjero, po kateri neizmerno uživava. Spodaj imava čas še za eno kavo. Potem pa na avtobus, ki naju zapelje v Kranjsko goro. Zanimiva štorija. Pred tedni, ko sva spala v Tičarjevem domu, sva pozabila vrniti ključ. Sedaj pa, sva pred njim, imava 20 minut časa, nekaterim prija pivo. Tvegati zadrego ali zmrzovati zunaj? Mogoče naju pa ne bo spoznal, saj ima ogromno obiska. Malce si potegneva majici preko glav, potem pa pogumno za mizo. Oskrbnik pa iz prve:”A sta vidva pozabila vrniti ključ?” Seveda ne tajiva. Dobro se nasmejimo. V Kranjski gori naju počaka Petra. Odpeljemo se še do esenic, saj je nekdo na avtobusu pozabil telefon, potem pa v realnost.

DSCN7534