Sladkih 6 – odstop

Tekmo sem končal po slabih 4 urah in pol s prav tako slabimi 52 kilometri. Odstop brez kakšnega pravega razloga, torej ni izgovorov. Noga se je držala odlično, glava tudi.

Tekma Sladkih 6 je bila tokrat 7ič po vrsti. Organizator je Rajko Koražija, po domače Vreme. Ta vzdevek mu znajo na letošnjem občnem zboru vzeti in mu dati novega. Recimo nevihta, mraz, ali kaj podobnega. Mu je pa treba priznati, da v primeru, da bi bila tekma kje drugje, bi bila udeležba vsekakor manjša. Tako pa nas dobrote (načeloma vsak od nastopajočih s seboj prinese nekaj sladkega, sam sem tokrat ženo) kljub slabim vremenskim obetom niso odvrnile od tega 6 urnega kroženja po Sladkem vrhu. Meni so šle še posebno v slast Petrove (Kolenc) šamšnite.

Zadnji teden pred tekmo klasičen. Že rutina. Predvsem oskrba noge, ki je že od junija v prisilni poravnavi. Maže, pogovori, masiranje. Pa je na koncu zdržala. Očitno se je vlaganje države končno izplačalo. Pa potem beljakovine, zadnje dva dni hidrati. In kot ponavadi nekaj novosti iz Lojzetove kuhinje. Prvič, prepričan sem, da bo tako tudi naprej, sem vse pretekel samo na gelih. Torej brez čokoladic, ki so mi že doslej šle tako težko po grlu. Vsak četrti krog sem menjal, enkrat gel plus voda, potem iso napitek. Vsi napitki v majhnih, 2.5 dcl flaškah, ki sem jih vzel na postaji, In jih potem, po kakih 500m odvrgel v kanto za smeti. Samo tam nekje proti mojem koncu sem 2krat zapored vzel gel, ker sem čutil, da mi primanjkuje nekaj nedoločenega.

Zadnje priprave

Moji spremljevalci so bili Žiga in dve Petri. Ena je prišla naknadno. Ker sta me Žiga in Petra, drugi bomo tokrat rekli moja Petra, čakala v Ljubljani, sem zjutraj odšel na vlak. Seveda moram napisati, da sta ponudila, da me prideta iskat v Kranj. Pa se mi ni zdelo pošteno, po pravici povedano se meni ne bi dalo, to sem seveda prenesel tudi na druge, da se vozita sem, pa spet nazaj. Na železniških tirih me ni bilo vsaj 15 let. In mi je teh pol ure vožnje resnično ustrezalo. Topel prostor, knjiga, ipod. Dobesedno poležavanje, počitek, sprostitev.

V Ljubljani prisedem k današnjemu suportu, na TEHARJAH z Ivotam popijemo kavo, malo še poležim in že smo na Sladkem vrhu.

Ivo je prinesel gromozansko marelo, ki je postala glavna današnja zvezda. Brez nje bi bili naši še v težji situaciji. Dež je namreč padal od 11ih pa …ne vem, mogoče še sedaj pada. Dobro je bilo, da smo vsaj startali v suhem. Skoraj vsi smo bili v kratkih hlačah, kratki majici, saj je bilo napovedanih oo 15 do 17 stopinj. Še Ivo, ki še v koledarskem poletju teče v Toper puhovki, se danes odloči za kratko varianto. Najbolj sem kolebal glede obutve. Do poškodbe sem tekel samo in edino v On-kah. Potem sem presedlal na Adidas. Kljub temu pa še vedno poskušal z onkami. Pa čeprav potem vedno vsaj en dan nisem mogel teči. Ampak se počutim naravnost fantastično ko tečem v njih. Zato razmišljam, ali udobje, tudi večja hitrost po mojem občutku ali varnost. Na srečo dan pred tekmo v onkah zopet čutim tisto bolečino, zato je odločitev na pladnju. Vse potrebno postavimo na našo mizico. Priključita se nam še Špela in Peter. Ker ogrevanja ne potrebujemo, saj bo časa med tekom več kot dovolj, pokamo šale. To je tista vrsta pogovora, ko vsak skuša biti duhovit, vsi pa vemo, da nam je to samo krinka za nervozo, ki jo imamo pred startom.

To nelagodnost reši organizator in poženemo se proti cilju. Na tovrstnem teku pride do izraza obratno sorazmerje, s katerim sva si bila pri matematiki vedno navzkriž. Tudi tokrat me je izdalo. Medtem, ko je na normalni tekmi na določeno število km, pa naj se primerjam z Lojzetam tako, da hitrejši ko je, manj ima do cilja, tukaj vse narobe. Tečem recimo 5min/km in ura pokaže, da je do cilja še 70km. Potem pospešim, tečem 4:30min/km in ura pokaže da imam do cilja še 80 km. Če bi spustil tempo na 6min/km pa bi imel do cilja samo 60km. Narobe svet. Torej, da poenostavim, hitrejši ko si, več km imaš do cilja.

Že po nekaj 100 metrih sem ugotovil, se odločil, da ne bo šlo tako počasi kot sem mislil. Zagledam skupino z Natašo Robnik in Mirom Režonjo, ter se odločim, da bom tekel z njimi. Kmalu jih ujamem. Vendar že po nekaj pogledih na uro ugotovim, da to bo pa le prehitro. Prvič sem tekel z Ivotovo uro, Garminom, na katerem imam trenutni tempo, ter povprečen tempo. To je vse kar potrebujem. Ugotovim, da mi najbolj ustreza tempo tam do 4:45. In kot pozneje gledam, sem se tega tudi držal. Dokler se nisem potopil. Računam samo kakšen bo čas na 21km ter pozneje na 42km. Ker je bil do danes moj najboljši čas na maratonu 3:27 je glavni cilj iti pod tem časom. Tam do 30-ga kilometra je bil povprečen tempo 4:40min/km, potem pa mi je že začel padati. Tako sem 42km pretekel v času 3:24:40. Za trenutek sem bil ponosen, potem pa sem že zračunal, da je do konca še ogromnih 2 uri in pol. Rekel sem si, da eno uro tečem z ipodom, potem bo pa že. Pa ga nikakor nisem mogel prižgati, saj so bili prsti očitno preveč mokri. Zato stečem nazaj proti startu, si temeljito obrišem roke, in pripravim muziko. Ki me vedno poživi. Tokrat pa me je dobesedno ubijala. Zgubil sem stik s tekmovalci, mojimi, navijači. Očitno sem se podzavestno že predajal. Pa tempo še vedno ni preveč padal. So pa noge postajale vedno težje. Pa že tako nosim s sabo težke krampe. Takrat je prišla še moja Petra. Okoli je hodila in slikala. Hotel sem vzeti gel in malo hoditi z njo. Pa je bila na pol kroga, zato sem odhodil do konca. Tam pa naredil, zopet, neumnost. Hotel sem se preoblečti. In dokler nam je to uspelo, sem še bolj pomrznil. Naredil sem še 20 metrov se obrnil in zaključil svojo pot. Danes mi ni, za razliko od drugih tekem popolnoma nič žal. Razen malo musklfibra (spet napaka, nisem vzel čudežnega praška) ter enega nohta, kar je glede na vreme nekaj običajnega, sem brez najmanjše poškodbe. Malo mi je bilo žal spremljevalcev. Sem jih vprašal, če je kaj narobe če odstopim, pa so bili brez pripomb.

Petra, vsakič ko me je videla

S Petrom, ki je prav tako zaključil, sva potem navijala za Špelo in Ivota. Oba sta pokazala vztrajnost, saj sta kljubovala vse hujšemu mrazu.

Petra in Žiga

Peter Žnidarič, četrti

Marjeta Gomilšak, druga

Miha Markovič

Plezalna legenda Franci Jenšterle

Ivo na cilju

Zmagovalec Ivanovič Boris

Zmagovalka Nataša Robnik

SPREMSTVO: Nimam niti najmanjše pripombe. Dobil sem vse kar sem hotel, prej, potem, Če bi kaj valil na njih bi bilo to skrajne neukusno. Lahko bom zelo vesel, če bodo še kdaj hoteli z menoj. To mi je v bistvo najtežje pri malo daljših tekih. Prositi koga, da gre z menoj. Zato bo prvi pokal, ki bo pristal v mojih rokah, za kar obstaja zelo majhna verjetnost, pristal njim, SPREMLJEVALCEM. Drugega jim ne morem ponuditi, na žalost.

IVO: Vse pohvale, čestitke in vse kar gre zraven za vztrajnost, borbenost, nepopustljivost. Nimam pripomb.

ORGANIZACIJA: Kot vedno, brezhibno. Res hvala Rajkotu in ostalim za trud, ki ga vložijo.  Želim si, da ne obupajo.

REZULTATI NAŠI

26

80

Švrljuga Ivo

Ivo

M

1976

Tuš mobil

56

57,96

5:56:58

36

81

Krnić Edo

edo

M

1974

3iron, TK Gorenjska

50

51,75

4:26:12

49

8

Kolenc Peter

Koki

M

1975

3iron

41

42,435

3:58:48

8

9

Ude Špela

Speli

Z

1979

3iron

47

48,645

5:37:31