Kolo Ajdovščina, Predmeja

Malo sem že sit teh vsakotedenskih dolgih kolesarskih izletov. Običajno imam takrat, ko je dobro leto na sporedu eno 200km razdaljo. Letos je v mesecu dni ta že tretja. Vendar sem Medotu pred tedni obljubim, da ga pospremim do Ajdovščine. Vem pa tudi, da škodovalo mi ne bi. In mi ni nič žal. Za naprej bomo pa videli. Zraven gre še Ivo, čisto na koncu pa se nam pridruži še Uroš. Dobimo se pri meni doma, kjer že takoj podelimo nagrade.

Medotu čestita mlada hostesa

DSCN9361

Spet se nam obeta hladen dan. Kolesarsko neizkušenost prepoznam po tem, da ne vem kako se obleči. Obenem niti nimam prav posebne zimske opremo in tako kombiniram s tekaško. Seveda najprej z Medotam kot hijeni napadeva Ivota, ki je kolesarska trgovina v malem. Reši ga Petra, vendar kljub vsemu Medo dobi/vzame kolesarski dres in hlače, jaz pa čelado. Počasi peljemo po meni tako dolgočasni poti do Mavčič, kjer nas čaka prva kava. Že prej smo se dogovorili, da gremo na izlet s temu primernimi postanki za druženje.

DSCN9364

DSCN9370

Nekje v Stanežičah se dobimo z Urošem, poznavalcem okoliških poti, ki nas po nekem meni nepoznanem ovinku pripelje do Dobrove. Kjer zavijemo proti Horjulu. Za mene vse novo. Čeprav je iz Horjula pokojni stari ata, tu s kolesom še nisem bil.

DSCN9368

Pri vzponu čez vrhniški klanec (5.9km, 191 m vzpona) se počasi začnemo slačiti. Očitno ne bo tako mrzlo kot smo pričakovali. Vozimo lepo, brez kakšnega norenja, pogovorno. Včasih se zgodi kakšen pobeg, ki ga pokrijemo če ne prej potem, ko se ustavimo na kavi. Cesta pred Logatcem je mogoče v malo boljšem stanju kot včasih, pa še vedno porazna. Sledi nekaj ravnine, potem pa nas čaka prvi daljši vzpon na Podkraj (8.73km, 400m vzpona).

DSCN9371

DSCN9376

DSCN9380

Tu se prikažejo tudi prve potne kaplje. Vzpon ni prestrm, je pa nekako nadležen. Večkrat pomisliš, da si na vrhu, pa ugotoviš kako se motiš. Na neki točki sem prepričan, da gre samo še navzdol. Zato jim naročim, naj malo počakajo, da naredim nekaj slik na spustu. Pa se čez nekaj trenutkov zopet dvigamo. Pa je tudi tega konec. Sledi po mojem spominu najlepši spust kar sem ga kdaj vozil. Pregledna cesta s pogledom na Ajdovščino, skoraj nič prometa. Kljub temu se v Colu ustavimo. Sestanek. Če se sedaj spustimo proti Ajdovščini, nas čaka vzpon nazaj. Uroš je za vrnitev, Ivo cinca, Medotu je vseeno za nas, sam pa sem za spust. Demokratično glasovanje prekine Ivo in zavije navzdol. Odlično. Nisem se motil glede spusta. Če bi bil vrhunski kolesar bi ga odvozil še enkrat. Tako pa se spodaj vsi zavemo, da je  nekako potrebno nazaj. Še prej pa gostija. Za 2 coca coli, 2 kavi z mlekom, čaj, sladoled, torto in pizzo plačamo 14 eur. Neverjetno glede na cene, ki so pri nas.

DSCN9383

Medo se poslovi. Odhaja v bolj sproščujoče vzdušje kot je kolesarjenje. Vesel sem, da se vrača v športne vode. Pogrešam družbo. Nama pa Uroš predstavi novo možnost. Vrnitev čez Predmejo. Mnogokrat sem že slišal za ta vzpon, vendar ga nisem nikoli prevozil, niti si nisem točno predstavljal kje naj bi bil. Uroš pove, da je plaz leta 2010 uničil staro cesto. Sedaj so naredili novo. Vem še, da smo od sedaj dalje na poti DOS-a, kar komu lahko pride prav v prihodnosti. Vzpon je dolg 10.4 km s 730 metrov vzpona. Pravita, da se lahko primerja z Vršičem, ampak se ne strinjam. Vršič je težji. Kljub temu tukaj prvič zakuham. Dobesedno. Na sebi imam prevleko iz leta 1954, z nedelujočo zadrgo zadnjih 33 let. Pa sem jo za danes usposobil, ampak odpenjal je raje ne bi. Torej imam na sebi isto opremo kot zjutraj. Prvih nekaj kilometrov mi je prvič letos resnično vroče, potem pa začne rahlo pihljati. Po mojem občutku je prvih nekaj kilometrov strmejših, potem se cesta malce zravna.  Na vrhu sem v prednosti. Ni se mi treba oblačiti. Sledi nekaj kilometrov, kjer si mislim, da če danes ne dobim pljučnice, je ne bom nikoli. Še vedno ne vem kje smo. Dokler ne zagledam Cola, kraja, kjer smo bili pred nekaj urami.

DSCN9385

DSCN9388

DSCN9391

DSCN9395

Malce smo že utrujeni, vsaj zase lahko to zatrdim. Zagovarjam vrnitev čez Poljansko dolino, pa ne uspem. Preko Črnega vrha in Godoviča se bolj spuščamo kot kaj drugega do Logatca, kjer popijemo resnično zadnjo kavo. Obeta se nam dež, razen če gremo čez Katarino. Ni pogojev. Dež nas dobi v Horjulu in nas pere do Dobrove. Pa ni sile. Še  vzponček, kjer Uroš osvoji zadnje točke in potem resnično samo še dol. Uroš proti Ljubljani, midva pa počasi v drugo stran. V Medvodah se nebo zopet odpre, pa se mu samo smejiva. Če bi bilo tako nekaj ur nazaj, pa bi bila druga pesem.

DSCN9416

DSCN9419

image001-001

Skupaj: 207km, 2500 vzpona