Dolomiti

Dolomiti so poleg žensk in alkohola ena redkih mojih slabih točk. In po enoletnem premoru smo zopet skupaj. Startamo prepozno. Razlog je nogometna tekma dan poprej, ki je pustila nekaj nezaceljenih ran. Sam sem objokoval poraz, Ivo pa je treniral odriv. Načrta za prvi dan nimamo narejenega. In ker je vedno po moje, se odločim da bo tudi tokrat tako. Letos imava prvič v vlogi kolesarja tudi Petro, zato se ji malce prilagodiva. Minimalno, predvsem zavoljo njene nezahtevnosti. Že med samo vožnjo vem, da gremo na Tri Cime. Sem se moral kar poglobiti v pravilen zapis tega pravljičnega kraja. Od Treh Cin, Treh Cim, do Treh Cin de Lavaredo itd. Skratka, tu sem nekoč doživljal stilsko preobrazbo v neskončnem vzponu. In sem pač hotel še enkrat to podoživeti. Avto pustimo pri jezeru Landro, 10km stran od Misurine, kjer se začne vzpon na Tri Cime. Lahko se ji reče tudi gora sramote. To ime je dobila po prvi etapi na Giru. Najprej zato, ker so dirko sploh speljali tu, še bolj pa zaradi pomoči gledalcev tekmovalcem. Načrt je tak, da gre Petra z nama dokler bo šlo, potem se vrne po avto in pride po naju do Koče Auronzo. Ivo po stari navadi najprej botanično preveri bližnja grmovja, zato greva s Petro kar naprej. Kmalu se začne klanec. Petra se kot običajno preveč zažene. Na mojo pripombo, naj gre vendar malo počasneje, mi odbrusi, da pač tako vozi. Ja dobro, če boš šla tako naprej, boš na vrhu pol ure pred nama. Tako pa na žalost, po nekaj kilometrih zapelje s ceste.

Naj greva naprej, ona pa bo malo počila, ter potem odkolesarila do jezera Misurina. ”Boš ja,” si mislim. Ker mi je njena barva govorila, da je kar pošteno utrujena, jo potem, ko se že vzepenjava proti Cimam pokličem. ”Ravno pri jezeru Misurina sem.” Priznam, da sva z Ivotom pošteno presenečena. Očitno sem trmo podedoval po njej. Z njenim prenosom 39-25, ter 48 prevoženim letošnjim kilometrom je to pohvale vredno. Naju pa je medtem za kazen ujela nevihta. Klanec je mogoče malenkost lažji kot leta prej. Ampak kljub temu peklenski. Vmesnih okoli 4-5 kilometrov prevozim stoje. Vode sploh ne bi potreboval, saj je ne morem vzeti. Vsak ovinek je običajno položnejši, tu pa ravno obratno. Cesta se vizualno dviga dokaj položno, v resnici pa je naklon za vikanje. Vmes naju obsije sonce. Meni manjka samo še za kakšno stopinjico višji naklon, pa bi stopil s kolesa. Že tako vijugam po cesti. Malo pod vrham pa začne sramežljivo pokati okoli mene. Mislim si, da pada kamenje. Pa ne. Potem, da pada dež. Pa tudi ne. Nič ni videti. Potem pa ugotovim, da je to toča. Prvič bom vozil s točo z roko v roko. V bistvu s točo po meni. Skriti se nimam kam. Torej do vrha. Potem pa zagledam Kočo Auronzo. Zgleda vabljivo, ampak ni v skladu z etičnimi načeli kolesarstva. Torej, gremo do vrha. Ivota niti pogledam ne. Vem, da ravno tako ne bo zbežal v zavetje. Seveda je povsem jasno, da je na vrhu nehalo padati.

V koči počakava Petro. Sam potem, ko ju postrežem s toplo kavico, predložim drug predlog. Da gremo jesti do naslednje koče. Večkrat sem hotel obkrožiti Cine, pa nikoli ni bilo priložnosti. Če ju spravim do naslednje koče, za katero seveda vem, da je zaprta, pa potem še do naslednje, in smo okoli. Slaba vest izgine takoj, ko vidim da oba resnično uživata v čudovitih pogledih. Fotoaparati neutrudno slikajo. Še Japoncem bi bili v ponos.

Da pa bog resnično vse vidi, dokazujejo oblaki,ki nam napovedujejo bližajočo nevihto. Nič ne bo z mojim načrtom. Pri koči Lavaredo obrnemo, ter se hitro vračamo nazaj. Preseneča me, da večina ostalih planincev neumorno hodi po bližnjih hribih. Brez kakršnegakoli strahu. Nič čudnega, da smo potem naslednji dan priča reševanju. Sobo imamo rezervirano v Corvari. Turizem na vrhuncu. Gostilne pa vse zaprte. Ker se sam ponudim, da plačam večerjo, Cortina odpade. Ostalo pa vse zaprto. Resnično, restavracija pri restavraciji, ampak nič ne dela.

Končno, nekaj metrov od naše hiše dobimo gostilno. Že ko se spuščamo po stopnicah, na brzino pogledam na cenik. Gleženj komaj ostane cel. Pa saj nismo v Monte Carlu. Grozno. Res, da skoraj nikoli ne plačam, ampak vseeno je to šok. Potem pa še moja žena, ki ponavadi hrano deli z nekom, naroči dunajski zrezek, zraven pa še juho. ”Pa kaj ti je?” se dere mimika na mojem obrazu. ”Saj sva poročena, skupen proračun, pa saj boš jutri juho, ko časti Ivo!” Definitivno sem naredil nekaj narobe. Samo kaj. Sigurno me kaznuje. Račun 80 EUR. Denar mi natakarica zvleče iz rok. Potem pa še Barcelona. Če zmaga Juventus, je bil denar dobro naložen.

V nedeljo nas čaka že prej dogovorjena tura Corvara-Campalongo-Pordoi-Gardena-Sella-Corvara. Štirje prelazi, lepi razgledi. Petri skušava najti lep in ne pretežak prelaz. Izbira pade na Pordoi iz Arabbe. Tam bo pustila avto, se peljala dokler bo šlo, ter se nato spustila nazaj. Z Ivotom se za ogrevanje najprej dvigneva do Campalonga.Nič posebnega. Prepričan sem, da je to ”najgrši” prelaz današnjega dne. Zato sem tudi zadovoljen z Ivotovo izbiro kroga. Ko sva bila prvič tu, sva šla v obratno smer.

Sledi spust do Arabbe in takoj potem vzpon na Pordoi. Ta je tudi najdaljši, okoli 9km. Meni osebno zelo všeč, saj lovim Petro, da bom potem vozil naprej z njo. Pošteno povedano, hitim zato, da jo sploh dobim, preden se vrne nazaj. Z njenimi kilometri, njenimi prenosi ji ne dajem niti procenta možnosti, da pride do vrha. Ujamem jo kak kilometer stran od cilja. Pa me preseneti, saj ga prekolesari do vrha brez težav. Prav ponosen sem na mojega kuhanega raka. Pa tudi sama je videti izredno srečna. Še kava, ki se jo z Ivotom niti dotakneva ne, ji je odlična.

V tem krogu mi je všeč, da med vzponi ni dolgih ravnih odsekov. Takoj po spustu sledi nov vzpon. Tokrat na prelaz Sella, ki bi moral biti najstrmejši. Tukaj ponovim legendarno zgodbo z Gira, ko je Coppi pri spustu s Pordoia zavil desno proti Selli, Gino Bartali pa zgrešil odcep in peljal naravnost proti Canazeiu. Seveda je takrat, ko se je zavedel svoje napake že zgubil Giro. Ivo se pokaže za fair nasprotnika in kriči za mano. Vendar se ne dam. Delam se, da ga ne slišim. Zapeljem za ovinek, potem pa nazaj v breg.

Uživam, slikam. Poskušam si zapomniti okoliške vršace, saj bo sigurno minil kakšen teden, da bom zopet tukaj. Na vrhu si zopet privoščiva kavo. Čakava Petro. V bližnjih stenah je ogromno plezalcev. Še več je kolesarjev. Največ pa je motoristov. Čaka naju zadnji prelaz, Gardena. Prehitro konec. Čeprav nisva naredila kakšno impresivno število kilometrov, pa nas čaka še dolga vožnja domov.

DOSTOP

Kranj-Korensko sedlo-Lienz- Cortina-Corvara. Nazaj smo šli čez Brunicko, kar je boljša izbira, saj se ognemo prelazom okoli Cortine.

SPANJE

Pestra izbira. Sobe za tri osebe se brez naprezanja dobijo med 60 in 90 evri na noč z zajtrkom.

HRANA

Kot že prej omenjeno, smo imeli težave z najdbo restavracije. Naslednji dan smo v pizzerii jedli po takšnih cenah kot v Sloveniji. So pa cene na prelazih zasoljene.