Fedaia, Sella (2.dan)

Kot običajno sem bil naslednje jutro prvi pokonci. Letos je bil naš dopust na isti dan kot prejšnje leto, na dan finala nogometne lige prvakov. Drugače si ne bi zapomnil. In ker so letošnje kamere kazale, da je povsod še ogromno snega, sem s seboj vzel turno opremo. Potem pa so me večerni pogledi na okoliške vrhove prepričali, da iz te moke ne bo snega. Največ sem stavil na vzpon do koče Forcella Pordoi, do kamor pelje tudi gondola. Vendar je bilo  vse kopno.

Zgoraj levo gondola, v sredini peš dostop

DSC_0413Zato mi zjutraj niti na pamet ni padlo, da bi vzel turno opremo. Ker pa sta hrčka še trdo spala in je bilo zunaj tako lepo, sem vzel samo superge  in odšel. Do kamor bo šlo. Takoj za našim hotelom opazim smerokaz za kočo Rifugio Fredarola. To bo moj današnji cilj. Hodim izredno počasi, saj sem malce utrujen od prejšnjega dne. Pa nikamor se mi ne mudi. Vedno uživam v novih še neodkritih kotičkih. Pri nas si redkokje sam, tukaj pa ne vidim žive duše. Nikjer. Prednost našega letovanja je v tem, da je hotel visoko, da ni okoli ničesar. Samota. Ko pridem na sedlo, se mi na drugi strani odpre Marmolada. In ogromna smučišča. Ki to sedaj niso, so pa definitvno smučljiva. V trenutku mi je žal.

Sas Bece

DSC_0427

DSC_0419

DSC_0431

Hodim naokoli, se vzpnem na bližnji Col del Cuch, predvsem pa se razgledujem. Nirvana. Preveč želja, premalo časa. Sam bi definitivno več časa posvetil hoji, in malo manj kolesu. Ampak, nisem sam, zato se počasi odpravim nazaj. Na zajtrku delamo zadnje načrte. Petra bi nekaj prevozila, vendar odločitev prepušča nama. Meni je za vse vseeno, Ivota pa na vsak način vleče Passo Fedai iz Caprila. Seveda tega ne pove direktno, ampak saj se poznamo. Obema se zdi ta vzpon prezahteven za Petro. Na koncu se odločimo. Petra in Ivo gresta s kolesom do Caprila. Sam grem za njima z avtom, ga pustim nekje spodaj, potem pa skupaj odkolesarimo. Petra gre do kamor bo šlo, ter nato pride z avtom po naju. Passo Fedai je tudi eden izmed klasičnih vzponov v Dolomitih. Je pa sigurno med najtežjimi. Vzpona je 1059 metrov, dolžina 14km, povprečen vzpon pa 7.5%. Zadnjih 5 km je najtežjih. Enkrat sem tukaj že bil, s težavo prišel do vrha. Upam, da bo letos lažje. Že po nekaj km z avtom ugotovim, da bo to pretežko za Petro. Sploh za njene prenose, za katere do sedaj (če to bere) ne ve, da so težji od najinih. Spustim se do njiju. Petra takoj pove naj greva naprej, sama pa pride za nama. Nisva se upirala. Prvih nekaj km ne greva po običajni poti. Ubereva cesto imenovano Sottoguda. To je cesta speljana skozi kanjon. Brez prometa. Ivo jo je opazil na odličnem posnetku, ki opisuje vzpon na Fedaii (https://www.youtube.com/watch?v=i-lbAN29mag&index=18&list=PLrvATbUmwCQRZ3TYgoE0Z2_7FucxeaWPy). Dolga je okoli 2km, potem pa se priključi klasični poti. Vzpon ni nič lažji kot pred leti. Dobesedno popije zadnje atome moči. Naklon dokaj enakomeren, vseskozi čez 10%. Dolga ravna cesta. Šele zadnje 4 kilometre se začnejo klasični dolomitski ovinki. Na katerih seveda za hip lahko počiješ. Res sam vesel na vrhu. Ker Petre še ni (z avtom), sam pa imam s seboj samo rokavčke, grem takoj nazaj. Po nekaj km zazvoni telefon. Petra. Pravi, da je spodaj pri žičnicah. To mora biti približno 4-5 km od vrha. Ne morem verjeti. Da je prišla do sem. Prav ponosen sem nanjo. Torej se spustim do nje, počakava še Ivota in gremo do avta. Kot omenjeno so odseki dolgi, ravni. Zato jo vidim že na vsaj kilometer. Potem pa vstane in se skobaca na kolo. Pa ja ne bo šla še gor? Ali dol? Nikamor ne gre. Zvrne se na sredo ceste. Sliši se grdo, tudi videlo bi se, ampak bruhnem v smeh. Potem pa se takoj zresnim. Kaj pa če ji je bilo slabo? Tudi pobira se s ceste izredno počasi. Potem pa vidim, da tudi njej usta silijo narazen in zabava se lahko prične. Hotela je iti naprej pa je bilo tako strmo, da je samo padla. Greva nazaj ob cesto. Zanima jo koliko je še do konca, pa naklon. Priznam, da je nisem silil naprej. Ker se mi ni dalo še enkrat gor. Pa je bila tako prepričljiva, da sem pač rekel, ja pa pejva. Ivo naju bo počakal v Caprilu. In sva šla počasi. Res je bilo ogromno truda, znoja, pa tudi obupavanja. Najtežje je bilo manj kot km do konca, ko je res popolnoma brez moči rekla, da zdaj pa res ne more. In se ji je to tudi videlo na obrazu. Res je vložila vse kar je imela. In še več.  Ampak tam sem pa prvič odločno rekel, da če je prišla do sem, bo pa tudi do vrha. In je. Popolnoma zasluženo.

Bi ne bi

IMG_2261 (2)

Moja zlata žena na kraljici Dolomitov

IMG_2290 (2)

IMG_2304 (3)

Nazaj grede jo peljem skozi tisto sotesko, ki sva jo z Ivotom uporabila za vzpon. V Caprilu popijemo kavo. Z avtom gremo še enkrat skupaj na Fedaii. Prijetno je, ko lahko vsi trije kramljamo o vzponu, ki smo ga ravno opravili. Na vrhu greva z Ivotom na kolo in proti Selli.

IMG_2335

IMG_2341

Iskali smo nekaj lepega. Z Ivotom tudi nimava več preveč moči. Zato izberemo Sello. Kot prvo je prečudovita. Kot drugo pa jo imava v spominu kot kratek položen vzpon. Ampak očitno takrat ko si spočit. Tokrat definitivno nisem. Vzpon je dolg 11.4 km. 758m vzpona in 6.6 % povprečen naklon. Nič posebnega. Ampak tokrat ni bencina. Resnično se je bilo potrebno potruditi. Petra je vseskozi zraven. Pa nič ne pomaga. Tudi ust ne odprem. Samo poganjam, če se temu lahko tako reče. Na vrhu se samo uležem na tla. Nobenega mrazu. Tudi Ivo se mi kmalu pridruži. Ne zgleda nič bolje od mene. Kava potem naredi določeno ravnovesje, ampak ne dovolj močno, da bi šla še v kakšen klanec. Spustiva se samo še nazaj do Canazeija in to je to od kolesarjenja.

IMG_2343

IMG_2344

Čeprav je Canazei eno najbolj turističnih mest v Dolomitih, pa kljub temu ne dobimo gostilne. Odprte. Zato gremo nazaj na Pordoi. Nekaj pojemo. Potem pa nas čaka finale lige prvakov. To si ogledava sama. In to je tudi edina stvar, ki Petri še manjka, da bi postala enakovreden član naše ekipe.

DSC_0491

DSC_0515

 

1.dan

3.dan

Comments

  1. Pingback: Giau, Falzerego (1.dan) – lukazoja

Comments are closed.