Darja Slimšek – poročilo z IM Mallorce

Monday , 10, October 2016 1 Comment

Darja je letos opravila s svojo prvo Ironman izkušnjo. Je ena izmed 28 Slovenk, ki imajo privilegij držati v rokah ta žlahtni kos kovine. Ki marsikomu ne pomeni nič, tistemu, ki pa je v to vložil ogromno volje, časa…, pa vse. Do leta 2010 je samo 5 žensk pridobilo naziv Ironman. Od tod tudi manj poročil s tekem. Letos pa sta kar dve izlili svoje občutke in to obe z Mallorce. Danes objavljam Darjino zgodbo.

d2

Sem si vzela 14 dni za razmislek o moji IRONMAN izkušnji. Sem mislila, da bom vmes doživela kakšen aha moment, da bom dojela, da sem res naredila to, kar se mi je še prejšnje leto zdelo nedosegljivo….no, aha momenta ni bilo, še vedno nimam občutka, da sem postavila vse troje v vrsto in da sem res odplavala 3,8km, kolesarila 180km in na koncu odtekla maratonskih 42km?! Vse troje je bilo vsako zase prvič, vse skupaj pa še toliko bolj.

Vem, zakaj nimam občutka, da sem res naredila ironmana. Zato, ker je bila izkusnja IM Mallorce nadvse luštna, brez kakršnih koli bolečin, brez tekaških ali kakšnih drugih zidov, brez napadov panike v vodi… uživala sem od začetka do konca. Skratka, idealna ironman izkušnja.

Zadnji čas, da jo dam na »papir«, ker imam že mravljinčke v telesu, da je treba postaviti nove cilje.

No, takole je bilo….

d3

S strahospoštovanjem sem se lotila priprav na ironman avanturo in pot do Mallorce je bila precej trnjava. Moje iron leto je bilo precej burno:
-rota virus sredi aprila, ki me je tako uničil, da sem pristala na infuziji
-prometna nesreča v začetku maja, ko sem se čelno s kolesom zaletela v stoječ avto in polomila okvir kolesa na treh koncih in bila v out-u en teden. Prislužila sem bojno rano v obliki brazgotine na bradi. In novo kolo. Hvala , Mirko Perovšek
, da si odpeljal moj polomljen kolescek s kraja nesrece in potem krajsal cas na urgenci. Hvala Mitja Lunder, da si mi do konca stal ob strani, dokler me niso spravili v posteljo na traumi in hvala Irena Comino, da si me resila naslednji dan iz bolnisnice 
-konec maja pa slabokrvnost, kot posledica prejšnjih dveh alinej. No, z infuzijo železa, železovimi tabletami in dvema tednoma brez treningov ter tremi tedni res u izi, sem se uspela sestaviti. In da ne pozabim: veliko spodbudnih besed od ljudi, ki vedo, kaj govorijo. Veliko kavic je bilo potrebnih 

Kljub vsemu in z veliko posluha in fleksibilnosti mojega trenerja Damir Mesec, sem se v dobrih dveh mesecih uspela pripraviti najprej na polovičko IM v Budimpešti (s PB-jem ️) ter celega IM na Mallorci. Tjaša Hribar pa me je za plavanje ze zdavaj pripravila, dolzina ni bila problem, bolj moj strah pred temo v vodi .
Do Mallorce sem tako imela v nogah dobrih 500 ur treninga; 240km plavanja, 4500km kolesa in 1200km teka. Bilo je potrebno veliko odrekanja, predvsem plesu in druženju s prijatelji in bližnjimi… pa veliko masaž (Igor v Radovljici mi je vsakič sestavil noge, Miha Ogrin
 v Ljubljani je s svojo metodo medicinske masaže delal čudeze, Barbara Vrabl pa me je crtljala) , da je moje telo vse skupaj zdržalo, no še par intervencij s stranMira Plečnik in njenega laserja je bilo potrebnih.
Moje punce v sluzbi so se me na kosilih naposlusale in si zasluzijo ekstra zahvalo. Klavdija Ljubenovič
, Tina Kumer, Mateja Jorgić, Tatjana Marinko, Darja Slaparin Jasna Pozek, potrpezljive ste full.

Zdaj, ko gledam nazaj, se mi sploh ne zdi več, da je bilo težko, ker sem resnično počela nekaj, kar imam rada. Vsem, ki ste mi na moji poti ob strani, pa tudi če samo z bodrilno besedo, se vam prav lepo zahvaljujem. Sem rabila. Ravno tako hvala za posojo kovčkaNatalija Šnajder …in za super fitting kolesa Peter Harnold ter vso pomoč, ki si mi jo nudil pri kolesu! Neprecenljivo.

Ko je bil narejen zadnji trening in naj bi sledila le še češnja na vrhu, torej Mallorca, se je seveda spet zapletlo, ker mami Jožica Slimšek skoraj do konca ni vedela, če bo lahko šla z menoj in bila moj support team. Potrebno je bilo veliko njenega poguma, ko se je odločevala med mano in očetom, ki jo je tudi potreboval zaradi bolezni…ampak, na koncu je šla z menoj, za kar sem ji resnično hvaležna. Brez nje bi težko, skupaj pa nama je bilo lepo.

d5

Na Mallorci se je seveda takoj začelo dogajati na polno. Že takoj na letališču, ko sem imela rezerviran kombi samo za naju, da bi ja vse potekalo gladko … se je izkazalo, da naju je prišel čakati kar avtobus, ker grupo Slimšek, je pa le grupo Slimšek. Jaz sem se pa še prepirala v voznikom, da ne greva na avtobus, da sem plačala, da bova sami. Jaooo, ja, saj sva bili. Smehu pa cel teden zaradi tega ni bilo konca.

No, potem mi je crknil garmin. Zamrznil totalno, niti na elektriko ni reagiral več. Sem klicala na servis v Kranj in so rekli, da brez računalnika ne bo šlo. Seveda ga nisem imela s sabo. Rešil me je Alen Kralj, ne vem kaj je naredil, ampak garmin je oživel. Končno sem spoznala Katja Kralj in vsi štirje smo se potem tistih par dni do tekme imeli ekstra luštno, nasmejala sem se kot že dolgo ne Prav polepšala sta meni in mami tole mojo prvo iron izkušnjo.
Jaz sem vpijala kot goba nasvete Alena okoli tekme, mami pa od Katje glede supporta. Mami je bila potem res top navijačica in pomočnica, jaz pa sem tudi bila ekstra zadovoljna, da sem vedela par stvari, ki jih drugače ne bi (vključno z ogledom celotne proge) in res vesela žemlje v vrečki na 105km, ki je ne bi imela, če ne bi poslušala Alena . Da o tem, da sta mi potem ona dva pripeljala kolo z Mallorce sploh ne govorim! Top  (me je na poti na Mallorco skoraj kap, ko so mi zaračunali na licu mesta za kolo…varianta, da sta mi ga nazaj pripeljala onadva je bila obliž na € rano ). V bistvu je bilo to, da mi je garmin zamrznil, najboljše kar se mi je lahko naredilo na Mallorci.

Tako smo počasi šli proti soboti in dnevu D. Na brifingu je bilo v petek rečeno, da ne bomo smeli imeti neoprena. Ok, ni mi bilo všeč (zaradi tistih par meduz, ki sem jih videla v četrtek), ampak kaj hočeš. Če je vojna, je vojna za vse. Tudi bliskanje in grmenje v ozadju je bila zanimiva kulisa za brifing, so nas takoj potolažili, da je dež samo voda…tako da, yeeees, še malo!

d4

Spala seveda nisem skoraj nič. Sledil je jutranji ritual in trpljenje ob zajtrkovanju žemlje in marmelade. Tega res ne maram jesti. Za čuda nisem bila nič živčna. Že cel teden sem bila hladna ko špricer, mami je ponoči sanjala klance, me spraševala, če imam to pa ono…jaz pa lepo u izi. Po moje je bila kriva sangrija . Tudi v menjalni prostor se mi ni nič mudilo in smo s Tjaša Žnidar in Borutom sli iz hotela šele ob 5:45 (menjalc se je namreč odprl že ob 5:30). No, seveda me je potem v menjalcu zvilo in sem šla parkrat na wc, potem pa vzela seldiar in sem bila tudi wc-ja rešena (še cel teden po tem  – note to my self: 3 tablete so preveč! ).
Prvi šok dneva je tako prišel šele ob 6:15, ko so po zvočniku povedali, da lahko imamo neopren. Seveda ga nihče ni imel s seboj. Mami je v japankah tekla v hotel in nazaj (2,5km v eno smer) in mi ga več kot pravočasno prinesla. Navlečem neopren nase in čakam na štart. Najprej sem se postavila v zadnjo skupino, potem pa prestavila na koncu skupine pred njo. Spet brez treme, prav veselila sem se, da se bo končno že začelo. In se je. Šlo je kot po maslu. Moje najboljše plavanje do sedaj. Prav uživala sem. Hitro iz vode in tečem proti T1, da se pripravim na kolo.

d7

In eto ga na, drugi šok dneva…moje vrečke ni bilo na stojalu. Panično pregledam vrečke okoli moje pogrešane vrečke in nič. V glavi cel kaos, kaj zdaj… ne morem na kolo brez čevljev in čelade…ne more to biti ze kar konec. Pa saj je bila prej na svojem mestu, ko sem zjutraj preverjala, če je vse tako kot mora?! In zagledam enega od organizatorjev, vprašam in pravi naj pogledam na začetku menjalca na mizo. Najprej je nisem našla, nato je najdem..sodnik preveri št. vrečke, št. na moji zapesnici…ok, vrečka je res moja…in hopa, mi da rumeni karton! Kaj??? Ja, zato, ker sem imela označeno vrečko s trakom, kar se kao ne sme (nikoli slišala, da je prepovedano). Rumeni karton je kao kazen stop&go in že tečem proti šotoru, da se preoblečem za na kolo. Končno na kolesu, prav oddahnila sem si. Ko se mi je glava malo ohladila in so mi začele misli spet delovati … jao, se spomnim, da sem si označila tudi tekaško vrečko (ampak, čakaj, zjutraj sem videla, da je nekdo trake potrgal z vrečke, uf, ok, to ne bo problem). Pa ne samo to…označila sem si tudi special needs vrečki, tako za kolo kot za tek. Eto, pa so trije kartoni in diskvalifikacija. Šit. No, bomo videli, kaj bo…. preženem negativne misli, 180km je pred mano, ne bom razmišljala o rumeni barvi, ki mi za povrhu sploh ni všeč.

d9

Seveda se je potem na kolesu toliko dogajalo, da dejansko do 105.km (kjer me je čakala special need vrečka) nisem več pomislila na te nesrečne kartone. Na enem 40km sem se uspešno izognila padajočim sendvičem …kolesar pred mano je imel na balanci prilepljene sendviče…pa sem vozeč za njim mislila, da je njegova majca s sponzorjem McDonalds šala. No, sendviči so po izgledu bili domače izdelave…kako gre tista, hudič v sili še muhe je . Na cca 70km sem bila prepričana, da mi je počila guma, zapiskalo je kot šus in samo čakala sem, kdaj mi bo spustilo. Ker se ni zgodilo nič drastičnega, razen potem nežnega piskanja…sem se odločila, da se lepo peljem, dokler bo šlo in če ne prej, na 90km, ko smo nazaj v mestu, gotovo ulovim kakšnega serviserja. Seveda ga nisem. In sem si rekla…nič, če je šlo do sem, bo pa še naprej. Ustavim se še vedno lahko! In je šlo…do konca. Pojma nimam, kaj je to piskalo.

Na cca 100km mi je postalo jasno, da se peljemo direktno v hudo neurje. Hribi pred nami so bili zaviti v zaveso dežja…in točno tja sem se peljala. Vsa vesela sem na 105.km dobila svojo vrečko z novim polnim bidonom ter mojo žemljico…in to brez rumenega kartona! Odlično, očitno ne bom DSQ. Zatlačim žemljo v usta (suha je bila kot poper, ali pa so bila suha moja usta) in grem na hitrico še na wc. In se je že začelo trkanje na streho, čez sekundo je že ulivalo na polno. Nič, grem nazaj na kolo…dobra stran dežja je bila, da sem imela žemljo takoj mokro in je šla gladko po grlu. Dež je neslo postrani zaradi vetra in ulivalo je čedalje bolj. Voda je hrumela čez cesto, videlo se ni več kot par metrov naprej. Eto, pa je prišel do izraza moj zadnji petkov trening, ki sem ga naredila točno po takšnem dežju, le da so okoli meni šibali še tovornjaki…tole v bistvu ni bilo tako slabo kot doma. Potem sem se pa spomnila še besed z brifinga….dež je samo voda in se nisem udala, čeprav je šlo po ravnem komaj 15km/h…. še vedno več kot nekaterim, ki so šli s kolesa in čakali, da neha. Na slavnem 16km vzponu me dež sploh ni več motil, vendar pa je na vrhu bilo hladno kot pri norcih. Zobje so mi šklepetali, kmalu sem se tresla cela, skupaj s kolesom. Pred mano pa hudo tehnični spust. Sami ovinki, mokri ovinki. In tako je šlo gor počasi, dol pa še bolj počasi. Komaj sem čakala, da se spustim, ker sem vedela, da bo dol bolj toplo. Dež se ni dal in je ulivalo še kar naprej, tako da so bile vasi in ceste pod deročo vodo, na momente nisem vedela, če bo šlo čez. In tako vse do cca 150km. Bilo je pa vsaj topleje. Komaj sem čakala teka, da se bom res ogrela.

V menjalcu sem si vzela lepo čas (ok, priznam, preveč časa), ker sem se hotela resetirati po kolesu. Še lepo obisk wc-ja in počutila sem se kot nova?! Res, kot da bi bilo jutro in da grem teči. Že takoj na začetku olajšano ugotovim, da je mami na svojem mestu, v roke mi porine solno kapsulo in mojo vnaprej pripravljeno mini flaško z geli in vodo…in moj maraton se je začel. Šlo je tako lepo, da si lepše ne bi mogla želeti. 4,5 krogi, navijači, mami, Katja… moje lahke noge…kar letelo mi je. Vsakih 5km sem stisnila lap, tako da res nisem imela občutka, da tečem maraton…jaz sem skoz tekla samo 5km.
Zaradi sijajne mamine oskrbe se nisem ustavila na prav nobeni okrepcevalnici. Čakala sem, kdaj bo začelo biti težko, kot se za maraton spodobi (sploh če imaš za sabo že plavanje in kolo)…pa ni in ni bilo. V četrtem krogu sem pri prostovoljcih z zapestnicami kar zaplesala in zavriskala, kar dojeti nisem mogla, da bo že kmalu konec. Zadnjih 100m je bilo neopisljivo lepih. Vsa ta energija v cilju, roke ki se stegujejo in ti dajejo petke, objem mame….uaaaauuuuuuu. Počutila sem se kot v nebesih.

Preoblekla sem se, na hitro nekaj malega pojedla in mahnile sva jo peški v hotel. Moja skrbna mami je za vse poskrbela in v sobi me je čakala večerja in razen tega, da sem se stuširala, mi ni bilo treba poskrbeti prav za nič, vse je naredila ona. Počutila sem se tako ljubljeno, da sem bila čisto ganjena.

Naslednji dan je bilo na zajtrku prav zabavno opazovati ljudi okoli sebe. Takoj si vedel, kdo je prejšnji dan tekmoval… oteženo premikanje pa to. Sama sem jo odnesla s par žuli, brez bolečin, le rahlo utrujenost sem čutila. Res, prav čudežno! Še enkrat: super si me pripravil Damir! Vsa čast.

Slovo od Mallorce je prišlo hitro, a hkrati se nama je obema z mami mudilo.. mami k očetu, jaz pa tudi grem rada domov. Za nazaj nisva imeli celega avtobusa, ampak kombi za 6 ljudi, je bil dovolj za naju .

d8

Imela sem se en teden dopusta in komaj sem čakala, da naredim zabavo.
Pri Konstantin Miki Preradovic
 in Renata Preradovic smo se imeli full luštno . After ironman sangrija party je bila točno to, kar sem rabila . Tam sem začutila, da sem res naredila Ironmana-a. Mogoče bi večkrat morala imeti zabavo, da bi moja zavest sprejela to informacijo na dnevni bazi. Jaz še vedno namreč ne verjamem, da sem odtekla maraton, kaj šele, da sem naredila ironmana.

Ah ja

Sej bo prišlo za mano

Enkrat

Al bo pa treba ponoviti

Hepi

POROČILA Z IRONMAN TEKEM

One thought on “ : Darja Slimšek – poročilo z IM Mallorce”