Tolsta Košuta, Plešivec

Sunday , 12, March 2017 1 Comment

Marko je že v začetku tedna predlagal smučanje s Kladiva. Zaradi pomanjkanja časa sem vzpon odpovedal, vseeno pa sodeloval v običajnih načrtovanjih, ki potekajo pred vsako turo. V zadnjem trenutku mi Petra ponudi elegantno rešitev in naenkrat smo vsi trije v igri za smuko s Kladiva (še Uroš). V tistem se na telefonu pokaže čudna številka. Od nekje mi je znana, pa ne vem kam bi jo vtaknil. Seveda, to je Šparovec. Kaj pa on hoče? Ne morem verjeti, smučati bi šel. On je bil eden izmed mojih prvih turnih prijateljev. Nikamor nisem šel brez njega. Dokler ni dobil nekaj neprijetnih poškodb, se vrgel v šolo, pa potem v podjetništvo. Prav potruditi sem se moral, da sem ugotovil kje sva bila v zadnje skupaj. Spomniti se nisem mogel, zato sem šel brskati po blogu. Daljnega 30. marca 2012 je bila najina zadnja skupna tura na Stenar. Vleče ga na Mojstrovko, pa ga hitro prepričam, da gremo na Kladivo. Neobičajno za nas startamo dokaj pozno, ob 6 uri. Nekaj minut pred odhodom pogledam še na Turni klub Gora. Zapis Marjane in Marka s Kladiva. Včeraj sta bila pri spustu priča plazu s Škrbine. In to zvečer. Zanimivo. Šparovec po svojem starem običaju pove, da če se je splazilo se potem ne bo več. Pa ne zadostuje. Strinjamo se, da gremo drugam. V Turnosmučarskem slovarju sem bral, da nikoli in pod nobenim pogojem ne smeš iti na turo, o kateri si bil obveščen po elektronskih medijih. Ker potem nisi pravi turni smučar.  Sam pa sem zasledil zapis o Tolsti Košuti. Kjer še nihče od nas ni bil. Iti in se zameriti papežu? Ali tvegati? Naredimo kompromis. Gremo na Tolsto Košuto, zavežemo pa se, da bomo vlekli svojo smučino, telefone pa pustili v avtu. Tako bo volk sit in nekaj naprej.

Šparovec se je v teh letih čustveno spremenil. Zmenjeni smo bili ob 6ih. Točen je. Ne morem verjeti. To se mu še ni zgodilo. Mogoče pa se boji Marka in Uroša. Vseeno, presenečen sem. Predhodniki, katerih objavo smo brali na TK Gora, so avto pustili km stran od Košutnika. Nam ne uspe. Sicer poskusimo, pa obstanemo v prvem snegu. Vzratno se vrnemo do izhodišča. Pri povratku opazimo, da je nekomu uspelo priti še višje. Pa je škoda avta za tistih nekaj minut. Uroš ima kot vedno težave s slabostjo. Pač ni vajen vožnje z avtom. Zato je vedno prvo uro, kot da bi bili skregani. 4 minute je zatem dobre volje, nato pa gremo zopet v avto in mu je spet slabo. Če povzamem, njegova tura zgleda tako, ura vožnje slabost, 2 uri hoje odpravljanje slabosti, 20 min smuke užitek, ura vožnje slabost. Ne vemo koliko časa bom potrebovali do snega, zato smuči romajo na nahrbtnike. Nekajkrat nas sneg premami, da bi šli na smuči pa potem zopet sledi suh odsek. Vmes pridemo do potočka, čez katerega so postavljene lesene letvice. Šele ob vrnitvi ugotovimo čemu so namenjene. Da ti čez vodo ni potrebno sneti smuči. Nekdo pametno ugotovi, da bi se morale letivce samo še vrteti.

Smuči si tako nadenemo šele malo pred Planino Spodnje Dolge njive. Mislim, da jih je dal Uroš prvi, mi pa kmalu za njim. Na tem mestu pomislim o večnem problemu med turno smuko. Sigurno ima vsak težave s snemanjem smuči z nahrbtnika, pa potem spet nazaj, pa dereze gor in dol. Odločitev je na posamezniku. Pri smučeh ni takega problema. Pač se odločiš pravilno in si hitrejši, ali pa napačno. Večji problem je pri derezah. Kolikokrat ste si rekli, pa saj jih ne potrebujem še. In zavestno tvegaš zavoljo nekaj minut. Tudi s srenači je podobno. Imaš jih v nahrbtniku. Ampak dokler ti že v 27-to ne zdrsne, si ne boš vzel časa in si jih dal na smuči. Danes smo že na začetku vedeli, da bo trdo. Zato že pred  Planino Zgornjo Dolge njive, ko pridemo na naravno drsališče pod Tolsto Košuto, obujemo ali kakršenkoli je že izraz za dajanje srenačov na smuči. Seveda tisti, ki jih imamo. Ostali, v tem primeru Šparovec vztraja še nekaj metrov, potem pa mu ne preostane drugega, kot da iz naftalina potegne dereze in cepin.

Naj za trenutek še opišem pot, če gre slučajno kdo prvič. Iz Tržiča proti Jelendolu in Medvodju. V Medvodju zavijemo levo, tabla Dolge njive, Košutnikov turn in tako vse do naslednjega križišča pri Košutniku. Tam stoji dobro vidna hiša. Zavijemo desno, recimo pol ure hoje in smo na planini Spodnje Dolge njive. Še vedno naravnost do planine Zgornje Dolge njive. Tam pa se na levi že vidi Tolsta Košuta. Vsak si potem sam izbere smer vzpona. V našem primeru je to Marko, ki si je pač prvi nadel srenače. Lahko, da je šlo tudi za kalkuliranje z naše strani, saj je očitno, da razen enega nihče v Sloveniji ne želi kot prvi vleči smučino. Tokrat je zgubil Marko, naslednjič bo kdo drug.

Veter je izredno močan. Pa smo v kotanji med Tolsto Košuto na eni strani in Plešivcem na drugi. Ne znam si predstavljati, kako bo pihalo na vrhu. Včasih, ko nam potegne izza hrbta, imam občutek, da nam še Kuhar ne bi bil kos. Spet v drugo stran ne gre nikamor. Pa ne gre tarnati, vse to paše pod turno smuko. Večji problem je podlaga. Tam, kjer je trdo gre brez težav. Spet drugje, pa je kot bi hodil po moki. Vse se melje pod tabo. Za vsak meter si hvaležen. In potem, ko imaš že poln… vsega, se podlaga zopet zamenja. Vsi smo prvič tukaj. Teoretično smo se pripravili za Kladivo. Zato praktično nimamo pojma, kje je vrh. Možna sta dva. Levi zgleda višji. Na vrhu ugotovimo, da je bilo to samo navidezno. Levi je zahodni vrh Tolste Košute (2026m). Mi gremo na desnega, lahko tudi vzhodni vrh Tolste Košute (2057m).

Sledi včerajšnjih predhodnikov je zakril sneg, zato si sami izberemo smer vzpona. Šparovec in Uroš sta malce zaostala, zato se z Markom posvetujeva sama. Prišla sva do skalne pregrade. Meni se zdi logičen prehod levo okoli. Marko bi šel naravnost. Tudi meni zgleda to varneje. Pobočje na levi je kložasto. Navzgor zgleda boljša rešitev. Kmalu postane prestrmo za smuči. Ki romajo na nahrbtnik, midva pa v izdelovanje stopnic. Ki je razen mogoče za Dava Karničarja izredno zamudno delo. Če ga hočeš dobro opraviti. Tako naju malo pred vrhom ujameta Uroš in Hranilnik in skupaj stopimo na najvzhodnejši dvatisočak Košute.

Začuda ni niti sapice na vrhu. Vzamemo si konkreten odmor. Sami smo od starta. Meni to ogromno pomeni. Opazujemo vrhove okoli nas in hitro ugotovimo, da nimamo pojma o imenih. Obilico smeha in dobrega vzdušja. Pa pride tudi čas za odhod. Ni nam všeč prvih 100 višinskih metrov. Izredno previdno delamo zavoj za zavojem. Ni dober občutek. Urošu se odpelje kloža.

Končno smo ven iz neugodnega. Podlaga postane trda. Nekje tudi ledena. Meni to izredno ustreza. Smuka ni vrhunska, je pa vseeno dobra. Do kotanje med Plešivcem in Tolsto Košuto ne gremo po isti poti kot gor. Uroš in Marko izbirata dele, kjer je nekaj napihanega snega in tam je vijuganje vrhunsko.

Tudi spodaj, že na Zgornjih Dolgih njivah, kjer je vse ledeno, izredno uživam. Pravljica. Sonce se odbija od ledene podlage, občutek kot bi bil na Marsu. Sicer ne vem kako je tam, ampak mora biti približno tako. Nasproti Tolste Košute stoji Plešivec. Ki je tudi priznan turni smuk. Ampak danes zgleda, kot da je nemogoče smučati z njega. Vseeno me zamika. Z Urošem imava vedno težave na najinih turah. On bi šel vedno še kam, jaz nikoli. Marko bi tudi, po mojem mnenju, vedno še kam šel, pa se noče kregati. Danes se odločim, da ju presenetim. Uroša, ker je že ves dan popolnoma bled zaradi slabosti. Markota pa, ker mi je všeč, da sem dobil novega sezonskega prijatelja. To je izraz za prijateljstvo, ki se obdrži samo v določenem letnem času. In Marko ter Šparovec sta moja turna prijatelja. V šali si vedno govorimo, da se prvič slišimo nekje konec novembra, potem smučamo do maja, potem pa mrk do naslednje sezone. Torej, predlagam da gremo še na Plešivec. Uroš še bolj prebledi, če je to sploh možno. Ni prepričan ali ga dražim ali mislim resno. Tudi Marko ni prepričan v moje besede. Večkrat ponovim. Seveda sta za. Šparovec pa se odloči za počitek na planini Dolge njive. Tukaj šele srečamo prvo živo dušo.

 

Zopet vprežemo pse, nadenemo srenače in se zaženemo v breg. Prvi del je popolnoma zaledenel. Že kmalu vidimo, da je pogled z druge strani kot že tolikokrat varal. Snega je na pretek. Brez problema bomo smučali.

Plešivec, v ozadju Tolsta Košuta

Z Urošem se spustiva po smeri vzpona, Marko gre po svoje. Pravi, da je šel po grapi z napihanim snegom in je imel dobro smuko. Midva pa katastrofalno. Zdelo se mi je kot da prvič smučam. Z desno smučko sem vozil po ledu, leva pa je v mehkem snegu šla po svoje. Pa potem Uroš prijavi isti problem in ugotoviva, da so pač taki pogoji. Na planini Dolge njive zbudimo Šparovca. Naredimo še eno pavzo, nato pa nas čaka še spust do avta. Mislili smo, da bomo večino poti smuči nosili. Pa ni tako. Z malce kolovratenja, nekaj snemanj smuči, pa malenkost hoje po kamnih, pripeljemo do avta. Vsi smo izredno zadovoljni. Tukaj smo bili prvič, deležni smo bili odličnega vremena, veliko smuke, dokaj dobre smuke, sprostilo pa se je tudi nekaj adrenalina.

PS. Ko doma, kot vedno, po svojih knjigah iščem podatke o turi, se mi vsakič knjiga odpre na strani Turskega žleba.

 

One thought on “ : Tolsta Košuta, Plešivec”
  • balž says:

    tipična dvojna merila: imeli smo zelo zgodnji odhod in … temu težko rečem pavza…. :)