Mala Mojstrovka

Thursday , 30, March 2017 1 Comment

Prišel je čas za turo, kjer ni nobenega pritiska s strani sponzorjov, niti posebnega pritiska na smuči. Mala Mojstrovka. Po službi. Iz Kranja smo startali ob 16ih. Država ne kaže niti najmanjšega interesa za moje udejstvovanje. Pričakoval bi vsaj nekaj posluha v protivrednosti kakšnih prostih ur. Tako pa vedno, ko izpostavim to kompleksno vprašanje naletim na gluha ušesa. Ali zaprta vrata. Ne preostane mi drugega, kot da takrat, ko mi zmanjka ur, pač odidem na smuko popoldne. Letos v hribih vladajo specifične razmere. Mogoče je vedno tako, mi jih pač opažamo letos. Čeprav temperature celo ponoči redkokdaj padejo pod nič in da so čez dan že zelo poletne, pa sneg takoj ko pride v senco zmrzne. In je smuka lahko zelo prijetna, čez nekaj minut pa že nevarna. Treba je zadeti pravi čas, včasih pa ti tudi to ne pomaga, ker se podlaga nekajkrat zamenja. Ker smo bili na Vršiču šele okoli 17 ure nismo pričakovali nekega presežka. Ampak po to tudi nismo prišli. Turna smuka ne pomeni, da si v nekaj minutah na vrhu, potem pa v idealnih pogojih smučaš navzdol. In to ponavljaš dokler ne zaprejo smučišča. Ja, temu se reče smučanje. Turno smučanje pomeni, da preznojen sopihaš proti vrhu. In potem, ko ne moreš več, zopet sopihaš proti vrhu. In to ponavljaš v nedogled. Potem pa se pelješ navzdol, mogoče celo kdaj v vrhunskih pogojih, večkrat pa v ne tako dobrih. Še večkrat v slabih. V večino primerih pa tudi navzdol sopihaš. Večkrat zopet hodiš. Čeprav bi se moral peljati. Pa porivaš, tudi prerivaš. Mogoče celo pretepaš (borovci in drugi avtohtoni prebivalci). Na koncu pa vedno rečeš, danes je bilo pa res dobro. Vsaj tako rečejo pravi ljubitelji turnega smučanja. Ostali pa hitro obupajo. In se vrnejo na smučišča.

Največjo borbo smo imeli na startu, še v avtu. Običajno hodimo posamezno, velikokrat se srečamo šele na vrhu. Ker smo turo vzeli za aktivno regeneracijo, si nihče ni želel biti zadnji in potem loviti preostala dva. Zato smo vsi hiteli z obuvanjem, oblačenjem. Prišlo je celo do manjšega prerivanja. Nekdo se je potem, ko je dobil že tretji udarec močno razburil. Takoj je dobil odgovor: ”Saj ni nič. Ti mene, jaz tebe…” Moja hitra vlakna so bila razlog, da sem prvi stal na smučeh. Začetni del je bil že sedaj izredno trd. Takoj smo ugotovili, da bo smuka navzdol težka. Neužitna. Ko mi nekajkrat zdrsne na smučeh, se odločim, da bom potreniral hojo z derezami. Seveda takoj izničim ves trud, ki sem ga vložil na začetku. Takoj sem gladko zadnji. Preden vse to namontiram. Ena dereza mi takoj pade, ker sem hitel. V miru jo pravilno nastavim. Uroša in Markota sploh ne vidim več. Da bi me počakala meji na znanstveno fantastiko. Grem v lov. Čeprav sem na sprostitveni turi, zopet švicam v klanec. Marko je še vedno na smučeh,  Uroš pa preverja kombinacijo, ki je ne vidiš v nobeni knjigi. Hodi v pancerjih, v rokah ima cepin. Danes mu oprostimo. Do vrha grebena smo vseskozi v senci. Sneg je vedno trši. Vse je preluknjano s stopinjami. Ko to zmrzne, je vrhunska smuka zagotovljena. Na grebenu pridem na sonce. V bližini slišim Uroša in Markota. Vidim ju ne. Snega kot običajno ni na grebenu. Tistih 10 minut je treba iti peš. Derez se mi ne da dajati dol, zato nadaljujem v njih. Zaostanka s tako igro seveda ne morem nadoknaditi. V slušno polje prideta, ko se spet srečamo s snegom. Zaderem se naj me vsaj na poslovilni turi počakata. Usmilita se me. Skupaj, složno nadaljujemo proti vrhu. Res ena redkih tur, ko se nam ne mudi. Sami smo, sonce se počasi poslavlja. Na vrhu si vzamemo čas. Slikamo, gledamo, poimenujemo vrhove. Večkrat narobe, ampak saj nima veze. Šele potem, ko nas začne zebsti, se počasi pripravimo na smuko. Prvi del je bil najboljši. Nekaj centimetrov odjenjanega na trdi podlagi. Že prej smo se odločili, da ne gremo nazaj čez greben ampak skozi drevesnico. Snega ne zgleda veliko od zgoraj. Kasneje ugotovimo, da ga je čez glavo. Na začetku je smučanje bolj kot rodeo. Vse kolesnice so zmrznjene. Tukaj bi smuka težko dobila pozitivno oceno, pa četudi je hčerka od najboljšega prijatelja. Potem pa nižje ko smo, boljši je sneg. Seveda, temperature so višje. Proti koncu uspe tudi kak lep zavoj. Sledi še obupna borba z borovci in konec snega na okoli 1500 metrih. Po potki do cesti. In še kilometer asfalta do prelaza Vršič, kjer smo imeli izhodišče. Danes je bilo pa res dobro.

  • Klemen Markelj

    Edo, lepo je prebrati tako sočno, iskreno napisan članek. Hvala, ker vse to deliš s svetom… In mi tudi delaš skomine ;-))

    LP Klemen