Gavia

Friday , 23, June 2017 Comments Off on Gavia

Zjutraj sva vstala malenkost pozneje, saj sva si večer prej dala duška. V postelji sva bila šele malo čez 21:00 uro. Še pred 6:00 pustiva avto pri jezeru Mittersee. Tekla bova do jezera Rechensee v vasici Graun.

Do leta 1950 je bil stari Graun povsem običajna vasica na Južnem Tirolskem, ki se ji o turizmu niti sanjalo ni. Potem pa je italijansko elektro podjetje tu zgradilo jez, s katerim je združilo jezero Rechensee in jezero Mittersee. Iz te neumnosti je nastalo umetno jezero Rechensee,  po italijansko Lago di Resia, ki je povsem poplavilo Graun ter del vasi Reschen. Poleg spominov še redkih preživelih prebivalcev, je cerkveni zvonik iz Grauna še edini opomnik na okoli 150 hiš, ki so več kot 500 let spokojno ležale v tej čudoviti dolini. Že leta 1920 pa so posegli v njihovo intimo z načrti za gradnjo manjšega 5 metrov globokega jezera. Seveda so potem leta 1940 že prišli z novimi načrti, za 22 metrov globoko jezero, ki bi združilo obe že prej omenjeni jezeri. Kot je običajno povsod po svetu, na tamkajšnje prebivalstvo nihče niti pomislil ni.  Jez so takoj začeli graditi, a je bil zaradi vojne, ter negodovanja vaščanov dokončan šele leta 1950. Še preden je bil jez dokončan, je podjetje za gradnjo jezu, v zameno za 10 let dobave elektrike prejelo 30 milijonov švicarskih frankov od švicarskega podjetja Elektro-Watt. Vaščani so šli s svojim protestom celo do papeža v Rim, pa brez uspeha. Novonastalo jezero je poplavilo skupno 163 domov in 523 hektarjev obdelovalnih površin. 150 družin je ostalo brez vsega (nadomestila niso bila omembe vredna). Nekaj so jih začasno naselili v barake, pa še to v 8 km oddaljeni, odročni Vallelungi. Polovica se jih je bila prisiljena izseliti. Rechensee je danes največje alpsko jezero nad 1000 metri. Legenda pravi, da se cerkvene zvonove še vedno lahko sliši.

Sam pa lahko slišim samo utrip srca, in svoje korake, kar je ob moji kadenci 177/minuto kar velikokrat. Vsa turobna včerajšnja doživetja so pozabljena. Pokrajina je povsem drugačna, z vseh strani me pozdravljajo hribi. Res je nekaj posebnega teči navsezgodaj po krajih, kjer še nikoli nisi bil. To so definitivno moji najlepši športni trenutki. Ob jezeru si vzameva čas. Slikava, raziskujeva. Nikamor se nama ne mudi. Mogoče naju malenkostno moti dejstvo, da imava do avta še 7 km. Prišla sva pa kolesariti. Ampak, kot sem veleumno ugotovil: ”Če nič več ne vidim, sem svoje naredil.”

Na Gavio greva iz Bormia. Ker je vmes Stelvio, je logično da se do izhodišča zapeljeva z avtom. Stelvio je zaprt zaradi maratona, zato greva čez Umbrail. Na Stelviu se skoraj vsak teden nekaj dogaja. Tako imajo ta vikend poleg maratona še brevet. Če kdo ne ve kaj je brevet, pa ga slučajno zanima, bo že zvedel. Danes startajo kar štirje. Vsi iz Bormia. Eden čez Stelvio do Prada in nazaj čez Umbrail. Drugi na Gavio in Mortorolo. Tretji na Bernino, za četrtega pa ne vem. Zanimivo pa je, da je cena enega breveta 20 eur. Če pa greš na vsaj dva, pa je cena 15 eur. Tako še potem, ko se pozno zvečer vračava proti Pradu še vedno srečujeve junake, nekateri se šele vračajo iz Prada. Zopet naju čaka 25km vzpona. Povprečen naklon je manjši kot na Stelviu, so pa deli strmejši. Sva pa tudi že malce utrujena. Pa še vroče je. Je pa okolica mnogo lepša kot na Stelviu, zato sem imel manj težav kot dan preje.

Stelvio iz Bormia

Gavia je mlajši brat Stelvia. Pomotoma ju marsikdo uvršča v Dolomite, pa sta oba že v Alpah. Bolj znan vzpon na Gavio je z druge strani, iz Ponte di Lagna. Ker je Dirka po Italiji konec maja, začetek junija, je pot večkrat pod snegom, zatorej je Gavia tudi težavnejši otrok. Kot tudi pri nas, pa je tudi Gavia deležna mnogih podvigov. Tako beležijo kdo večkrat pride na vrh v letu. Pa kdo večkrat v enem dnevu.

Tudi danes se o vzponu nisem posebej pozanimal. Prvi dve tretjini vozim povsem normalno. Potem pa zapadem v krizo. Približno takrat vidim tablo, na kateri piše Gavia. Torej konec, super. Pa na njej piše še 4.5 km. Hitro se vrnem nazaj v krizo. Ko možgani ugotovijo, da moram v vsakem primeru priti na vrh in da s svojo trmo proti moji ne bo uspeha,  sprostijo preostalo telo in do vrha zopet uživam. Gavia je mnogo lepša od Stelvia. Ovinki so bolje speljani, razgledi so fantastični. Prometa tudi ni veliko. V zadnjem kilometru je cesta malenkost slabša, ostalo brez posebnosti.