Grintovec

Saturday , 5, August 2017 Leave a comment

Podlegel sem množični histeriji. Nekaj stopinj nad normalo me je prepričalo, da ni pametno hoditi, se gibati oziroma sploh biti, dokler sonce ne zaide. Z Ivom okoli tretje ure zjutraj že uživava v zasluženi kavi. Če ne drugega, sva vstala. Razmišljava kateri od najinih prijateljev v starih dobrih časih sploh še ne bi bil doma, saj je sobota. Zopet sem imel visokoleteče cilje. Na koncu pa sva se zmenila za Grintovec. Čeprav je izredno blizu mojega doma, pa sem bil na njem le trikrat. 2 krat sem tekel, pošteno povedano hodil na tekmi na Grintovec. Ki je letos odpadla, bilo pa jih je do sedaj 18. Še enkrat pa sem bil na njem pozimi, ko sva s Šparovcem tudi smučala. Zakaj nimam več obiskov? Ni nek estetski presežek, dolg dostop, velika višinska višina, pa še kaj bi se našlo. Drži pa, da je Ivo precej bolj domač v managerskih vodah kot v gorskem okolju, zatorej moram traso prilagoditi njegovim sposobnostim. Kondicije ima ogromno, kaj več pa resnično ne potrebuješ za Grintovec. Sploh za pot katero sva izbrala midva. Resnično je to bolj kot ne kondicijska tura.  Startala sva pri Suhadolniku (Smer Preddvor-Jezersko, pri obcestni tabli za 7 km desno. Odcep je dobro označen, če nismo prehitri. Potem pa po deloma asfaltni, deloma makadamski cesti do označenega parkirišča). Iva zaslišujem, kako Suhadolniki pridejo do ranča, haciende pozimi? Ali kako so sem prišli pred 100 leti? Zakaj niso posestva postavili nižje? Mnogo nesmiselnih vprašanj, na katere ni odgovora. Razbijejo pa monotonost, ki jo povzroča noč. Hitro sva na razcepu, kjer lahko zavijeva čez Taško ali pa po Stari poti. Izbereva lažjo, Staro pot. Nikamor ne hitiva. Počasi se začenja daniti, ko zagledava Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Sva nekako na pol poti. Tudi do vrha je pot lahka, je pa potrebno premagati skoraj 1600 višinski metrov, kar ni zanemarljiva številka. Meni osebno je sploh del čez streho do vrha zelo dolgočasen. Čas si krajšam z opazovanjem okolice. Tukaj ni nobenih vročinskih presežkov. Ivo ima na sebi celo majico z dolgimi rokavi. Zadnje metre si krajšava z ipodom. Na vrhu si oblečem celo bundo, kar zopet potrjuje splošno znano dejstvo, da sta dolina in gore dva povsem različna pojma. Ne zadržujeva se predolgo. Počasi greva nazaj proti koči. Ivo hitro ugotovi, da hodiva v istem tempu kot navzgor. Pa saj se nama nikamor ne mudi. Ne vem, če sem se kdaj že pred sedmo uro zjutraj vračal z dvatisočaka. Pri koči narediva temeljit počitek, potem pa kreneva po isti poti nazaj. Tudi nazaj grede sonce ne pokaže moči. Težko bi izbrala boljši termin za najin izlet.