Ferati Hvadnik in Mojstrana

Sunday , 20, August 2017 1 Comment

Očitno se je po zgledu na Avstrijo in Italijo tudi pri nas začel razcvet ferat. Sicer kako desetletje za njimi, ampak… Prva svetovna vojna je ”zaslužna” za ime ferata. Italijanski in avstro-ogrski vojaki so v namene dostopa do raznih strateških smeri, predvsem na izpostavljenih vrhovih, naredili in zavarovali poti. Seveda predvsem v Alpah in Dolomitih. Klasične ferate imamo po vseh vrhovih in omogočajo nam, navadnim smrtnikom dostop do tja kamor drugače ne bi mogli. Moderne-športne ferate pa so bile in so še vedno pri nas kamen spotike. Predvsem je peroč poseg v naravo. Sam se težko odločno postavim na eno ali drugo stran. Drži pa kot pribito, da smo si vsi na tak ali drugačen način podredili naravo. Seveda pa si posamezniki potem dovoljujejo postaviti mejo, do kamor je etično iti. Med moderne ferate pri nas spadajo Gonžarjeva peč, Furlanova nad Vipavo, ferata na Češko kočo, pa na Zelenici, na Lisci, letos odprta na Prestreljenik in današnji gostiteljici.

S Petro sva bila prvič na kaki športni ferati. Čast je pripadla Hvadniku. Za obisk te ferate naju je navdušil zapis Bojana Ambrožiča. Ker so bile napovedane padavine po 12 uri, sem lobiral za zgoden odhod. Našla sva se nekje na pol in startala okoli 7:30 ure. Izhodišče je v Gozdu Martuljku. Če se peljete iz smeri Jesenic, je okoli 200 metrov pred mostom z razgledom na martuljške lepotce smerokaz za Srednji vrh. Tam zavijete desno in po okoli 50 metrih avto pustite pri košarkaškem igrišču. Tam je tudi tabla z odličnim opisom ferate. Do nje je še 5 minut hoje. Ker so jo ravnokar naredili, je pot do vstopa, sploh pa pri sestopu še slabše vidna. Ni pa nobenih problemov, le preveč smo razvajeni.

Hitro se začnejo jeklenice, ki nas vodijo vso pot v soteski Hvadnika. Pot je res čudovito speljana, pohvale idejnim vodjem ter vsem prostovoljcem. Vseskozi si največ metrov nad tlemi, ampak padec bi bil kljub temu najlepše rečeno izredno boleč. Že sam start je zelo adrenalinski. Nekaj metrov nad potokom je speljana žica, po kateri je potrebno čez. Potem pa nekaj časa po levi, nekaj po desni strani potoka Hvadnik. Vseskozi pa skozi sotesko. Čeprav ni bilo nekega večjega deževja, pa je skala vseskozi mokra, in to zna biti največji problem. Sploh kadar bo dalj časa padalo. Vseskozi si ob vodi in čevlje imaš v vsakem primeru mokre in posledično je mokra tudi skala. Ker sva še izredno neizkušena v tej novi športni branži, nimava pojma kakšna bi bila primerna obutev. Oba imava superge Salomon, ki jih imava sicer za v hribe. Osebno že tako nisem zadovoljen z njimi. Drsi mi že v navadni skali, tako da razmišljam o novem modelu. Petra pa obratno je zadovoljna, ampak ima že tako obrabljen podplat, da se že na samem začetku znajde v vodi.

Ocena te ferate je B z deli C. Če vemo, da je najtežja ocena F, pomeni, da je ta bolj za začetnike. Meni se ni zdela lahka. Je pa tako, da se da nekaj delov izogniti, so pa tudi tisti ”težji” deli dolgi nekaj metrov, potem pa si lahko spočiješ. Tam, kjer mi je bilo najtežje, kjer nikakor nisem našel stopa in se je bilo treba čimbolj stegniti okoli skale, sem pošteno rekel Petri: ”Tukaj mi je bilo pa najtežje.” Ona pa: ”Meni je bilo pa to najbolje.” Na splošno se je bolje držala kot jaz. Večkrat sem že opazil, da če je ob meni, me je veliko bolj strah kot če sem sam. Kot bi prevzel vso odgovornost še za njo. Pa sem že dolgo nazaj ugotovil, da kot jo sam prekašam v kondiciji, me ona v tehničnih detajlih. Tam, kjer si po kakšnem težjem detajlu oddahnem, ona brezskrbno slika. Na vrhu se vpiševa v vpisno knjigo. Sledi samo še spust skozi gozdiček.

Med vožnjo proti Mojstrani na šipi opazim nekaj kapljic. Na voljo imava še slabo uro, potem se bo ulilo. Hitiva. Avto pustiva pri Planinskem muzeju. Od tam se že vidi smerna tabla, ki nas usmerja na ferato Mojstrano. Je pa potrebno iti nekaj sto metrov proti Peričniku in potem zaviti desno, da ne hodimo domačinom po vrtu. Na voljo sta dve smeri, lažja Aljaževa z oceno B, ter težja Pot mojstranških veveric z oceno C, ter nekaj deli D. Lažja je modre barve, težja rdeče barve. Obe se vseskozi prepletata, tako da lahko po mili volji naredim kak del težji, pa če nam je pretežko, nadaljujemo po lažji. Petra želi po težji, sam izsilim lažjo. Prihaja dež, rad bi bil čimprej ven. Plus, če prehodiva težjo, na lažjo ne bova več šla, tako pa imava dober razlog, da zopet prideva v Mojstrano. Celotno pot sva tako prehodila po lažji varianti, po težji sva šla samo čez tisto prvo lestev. Tako lahko ocenjujem samo Aljaževo smer. Izpostavljenost je večja kot pri Hvadniku. Ampak, če te ni strah višine, se ta ferata ne more primerjati s Hvadnikom. Po mojem mnenju je Aljaževa dobra za uvod v to zvrst plezanja, šele potem pride Hvadnik. Tukaj se dobesedno sprehodiš čez steno. Nikjer ni kakih posebnih detajlov, tudi moči v rokah ne potrebuješ. Lahko pa da nisem objektiven, saj je bilo v Hvadniku za razliko od Aljaževe smeri zelo spolzko. Ampak mislim, da bo tako skoraj vedno. Vsekakor pa je za tistega, ki gre prvič plezati, Aljaževa smer boljša izbira. Malo pod vrhom začne močneje deževati. Hitro se vpiševa tudi tu in odbrziva v dolino. Vse je odlično označeno, na voljo sta dve poti. Sestop je pri obeh feratah približno enak, vzpon pa je daljši pri ferati Hvadnik. Ferata Hvadnik je lepša, saj poteka skozi strugo potoka, medtem ko smo v Mojstrani vseskozi v steni.

One thought on “ : Ferati Hvadnik in Mojstrana”
  • Matty says:

    Škoda, bi morala iti takoj po težji v Mojstrani. Je lepša in par je tehničnih odsekov. Mi jo je pa skoraj nemogoče preplezati po “skali”, torej brez uporabljanja stopov. Moti me pa v ferati precej “zemlje”.

    Ti pa zelo priporočam eno najlepših ferat (ki ni klasična športna ferata) v naših krajih in okolici – via Italiana na Mangart (potem lahko podaljšaš pot še z vzponom čez slovensko na Mangart).