Storžič po progi”vertikal kilometra”

Saturday , 2, September 2017 Comments Off on Storžič po progi”vertikal kilometra”

Ivo je eden zadnjih Mohikancev, ki ga lahko skoraj vedno prepričam, prisilim, da gre z mano v hribe. Ker pa imam zametek vesti, se običajno potrudim, da mu ponudim vsaj nekaj možnosti. Zmenjena sva za popoldanski Storžič. Seveda se vedno bolje počuti v hribih, saj tudi več hodi, ampak ker še ni povsem na ti z gorami, vedno izbiram nekoliko lažje variante. Na pladnju mu ponudim Storžič čez Kališče mimo Bolnice Košuta,  zatem klasiko čez Kališče, ter progo, kjer se odvija tekma Storžič vertikal kilometer. Nič mu nisem omenjal svoje želje, samo telepatsko sem ga usmerjal k pravilni odločitvi. Greva po progi Storžič vertikal kilometer. To je relativno nova disciplina. Pomeni, da se preteče, prehodi, preplazi 1000 višinskih metrov v čim krajši razdalji. K nam sta jo prinesli legendi tekaških gorskih preizkušenj Nejc Kuhar in Matjaž Mikloša Majk. Prvič je bila tekma organizirana leta 2012. Če strava ne laže se v 2.1 km vzdignemo za 1000 metrov, kar pomeni da je povprečni naklon vrtoglavih 47%.

Tu levo

Ne levo, ne desno, naravnost

Prebereva opise, Ivo me pobere pred službo in malo pred 16 uro sva v Bašlju pri Športno turističnem društvu Belica. Ob košarkarskem in nogometnem igrišču. Ugotoviva, da izhodišče ni pravilno. Čez nekaj minut parkirava ob poti, ki pelje mimo bolnice Košuta. Oba razen mene sva prvič tudi, zato sva že ob prvi tabli izgubljena. Ko zavijeva proti planini Javornik se mi še zdi, da sva na pravi poti, ko pa stojiva ob cerkvi Sv. Lovrenca, pa sem prepričan, da sva za danes končala z ”vertikal kilometrom”. Ker sva prišla na izlet, s tem nimava problema. Greva proti Storžiču, nekje bova že prišla gor. Vseeno iščeva klopco na 1030 m nadmorske višine, kjer bi se moral začeti start tekme. Ker je tekma pač ”vertikal kilometer”, je logično, da se ne konča na Storžiču. Cilj je na malem Storžiču. Ivo je danes v formi, zato vseskozi capljam za njim. Ne hitiva, večkrat gledava na uri, telefon, da bi našla pravo pot. Na razpotju, kjer greš lahko proti Kališču ali planini Javornik, neoznačena stezica pa pelje naravnost navzgor, pomisliva da bi lahko bila na pravi poti. Sploh, ko prideva do klopic, ki jih poznava iz zapisa s tekme. Tu se pot postavi na glavo. In tako je vse do stika z grebenom. Pot je dobro vidna. Nekaj časa se hodi po strmih travah. Ravno trave znajo biti ob dežju ali po izredno nevarne za zdrs. Na grebenu končno prideva na skalni teren. Do tu sem kar malo trpel. Ne vem zakaj, mogoče služba, kaj pa vem. Tu pa oživim. Ivo pa ravno obratno, prej preveč živ, zdaj pa v rahlem padcu. Moti ga tudi močan veter. Mene pa nič več. Povsem sama sva, na grebenu kjer je potrebno poprijeti kakšno skalo. Še vedno pa je strmo. Ne predstavljam si kako mora biti na tekmi. Tu se ustavljava, slikava. Pa kljub temu ne hodiva ravno počasi. Če bi na tekmi poskušal kaj teči, bi se znalo zgoditi, da bi se kje usedel ob pot, dvignil belo zastavo in poklical Petro, da me pobere. Mislim, da je najboljši Kuharjev čas tam okoli 34 minut. Najin 1:30. Gledava pozitivno. Midva imava več rezerve kot Kuhar. Do vrha Storžiča je še nekaj minut hoje. Na žalost je veter vedno močnejši. Na vrhu se ne zadrživa predolgo. Še slikati se ne da zavoljo vetra. Ivu ponudim spust čez Kališče, kjer naju čaka kava ali pa po zahodni grapi do Javornikove planine. Izbere seveda kavo. Previdno se spustiva do Bašeljskega prevala. Prav čuti se, da se bliža noč. Meni najljubši trenutki. Ko se poslavlja dan. Skočim še na Bašeljski vrh, Ivo pa gre v kočo naročiti kavo. Do vrha je od Bašeljskega prevala samo nekaj minut, po drugi strani pa se potem hitro pride do Koče na Kališču. Oskrbnika ni, pustil pa je sporočilo, da pride kmalu. In res je hitro nazaj. V miru popijemo kavo, potem pa naju čaka še spust do avta. Sedaj greva mimo Bolnice Košuta. Pa jo nekako zgrešiva. Ne vem kje. In kako. Mogoče sva šla v temi nekaj metrov mimo. Ampak potem pride do vprašaja tudi, če sva na pravi poti. Drži, da smo razvajeni. Ampak, ne predstavljam si kaj bi brez novodobnih ur. Točno ti pokaže kje si začel in se je potem  lažje vrniti na izhodišče.