Veliki Javornik – Ženiklovec

Saturday , 30, December 2017 1 Comment

Veliki Javornik ali Ženiklovec je smučarski vrh nad Tržičem, vedno dobro viden, ko se po avtocesti peljemo proti Bledu, drugače pa kar skrit. Na začetku moje bogate (sedaj še ni, računam na naslednjih 20 let) kariere sem bil na Javorniku pre-reden gost. Zjutraj, zvečer, ponoči. Ostalih ciljev nismo poznali, pa tudi upali si nismo. Tako smo vedno končali tu. Če Javornik primerjam z Zelenico je tudi dostop mnogo daljši. Pa manj (dobre) smuke. Tako sem se že 10 let nazaj odločil, da na Javornik ne grem več. Pač se mi je zameril. Oče mi vedno govori: ”Ne zapiraj vrat za seboj.” Pa četudi jih on povsod zapira. Mogoče pa ravno zato ve, da četudi ti kaj ni povšeči, ne smeš kuhati zamere v nedogled. Saj se mi tudi služba zameri vsak dan vsaj enkrat, pa se redno vračam.

Razmere na turno smučarskem trgu so v teh dneh milo rečeno kaotične. Nekaj legend se je nesrečno poslovilo, nekaj se jih je poškodovalo in tudi včerajšnja nesreča petih smučarjev s tragičnim koncem ni pripomogla k temu, da očitki ne bi deževali z vseh strani. Taki primitivni v smislu prav jim je in podobno od takih, ki verjetno še nikoli niso stopili dalj od svoje sedežne garniture me ne ganejo. Bolj me od tistih, ki so vsak dan v hribih. Rad bi spoznal takega, ki ni kdaj odšel v hribe s praznimi baterijami v žolni, ki ni nikoli pozabil žolne, ki je vedno hodil v popolnoma varnih razmerah, z usposobljenimi kolegi. Ne, vsi delamo napake, vsi zavestno tvegamo. Taka je pač ta naša disciplina. Pa da ne bo nesporazuma, vsa dobronamerna opozorila so povsem na mestu. Lahko, da se motim, največ opozoril in uporabnih nasvetov prihaja s kamniške in tržiške strani in sigurno pripomorejo k večji pazljivosti. Vseh se poskušam držati, jih upoštevati. Kar pa me resnično moti je to, da če že doživiš nesrečo v hribih, potem pa svojci berejo zlobne komentarje, resnično izpade tako kot da so kakšni zločinci. V bistvu so pa taki kot mi, uživači v beli opojnosti. Ki so tako kot mi že večkrat naredili napako. Le da so jo oni drago plačali. Lahko pa, da jo bomo tudi mi. Zato naj tisti, ki so merodajni le naprej svetujejo, ostali pa pomagajmo če lahko, drugače pa svojcem ne nalagajmo dodatnega bremena.

Na meniju smo imeli nekaj tur. Ovčji vrh smo zaradi varnosti spustili, Plešivec pa zaradi lobiranja stricev iz ozadja. Med tednom sem navezal literarni stik z enim izmed redkih turno smučarskim ljubiteljem, ki svoje dogodivščine deli z nami. Na koncu nama je zmanjkalo nekaj papirja in fizično snidenje, s tem pa obisk njegovih krajev, je prestavljen na nedoločen čas. Urošu je iz ust ušla prepovedana beseda Javornik, Marko kot bivši Tržičan je to takoj zagrabil, sam sem požrl ponos in zjutraj stal na parkirišču pod sankaško progo pod Domom pod Storžičem. Prepričan, da bo tura neokusna.

Že po nekaj metrih pozabim, da pač nisem mož beseda, pa da je zarečeni kruh poceni v Lidlu. In mi steče. Vem, da bo danes moj dan. Običajno nisem za to, da bi šel na en vrh dva ali večkrat. Danes mi je vseeno. Uroš, malce pa se je tega nalezel tudi Marko, ima fetiš na… Ne tako kot vsak normalen na črnke, močnejše, take z mučilnimi napravami, pse in podobno. Ne, on bi šel na vsak vrh večkrat. Nikoli mi to početje ni bilo jasno, ne domače, ne razumljivo. Ko sem enkrat gor, grem dol. In pika. Tudi danes sem, še v tistem stanju, ko se mi ni šlo na Javornik, ujel da bomo šli pač dvakrat na vrh. In si mislil, še enkrat nočem, zdaj pa za kazen dvakrat. Pri Domu pod Storžičem mi je že vseeno. Lepo je. Če bi vedel kako bo pozneje, bi izpustil besedo lepo. Ker bo potem zmanjkaloizrazov za to kar sledi. Smučina je potegnjena. Včeraj so tod hodili, tekli ”ta oprijeti”. To so naši najboljši turni smučarji. Tudi to je čar turnega smučanja. Pri katerem športu lahko še vidiš najboljše ob sebi? Sicer samo za trenutek, tudi sprožilec na fotoaparatu moraš imeti pripravljen, drugače je prepozno.

Bližje Planini Javornik smo, lepše je. Sonce nam počasi prihaja nasproti, barve so čudovite. Vsi smo dobro razpoloženi. Vse to pripomore k nepozabni turi. Nikogar še nismo srečali. Odkar je na cesti, po kateri smo običajno hodili na Javornik, postavljena zapornica je promet drastično upadel. Samota. Na vrhu ni počitka. Moja prejšnja turno smučarska ekipa je bila produkt Borovo, Jugoplastika, pa pozneje Živila. Sedaj sem v skladu z novodobno potrošniško revolucijo pristal v sistemu Lidl, Hofer. Vse je optimizirano. Ljudi je točno določeno število, prej kak manj kot več. Vsak ve kaj dela, vse je točno določeno. Vsako presenečenje je strogo kaznovano. Predlogov se ne upošteva. Rokov se ne zamuja.

Psov ne damo dol. Do naslednjega prelaza, kuclja gremo z njimi. Šele tam jih damo dol. Spustili se bomo proti Malemu Javorniku. Prva dva zavoja sta v narekovajih kložasta. Potem pa resnično, čisto resnično, ter popolnoma resnično pršič do Doma pod Storžičem. Vriskamo, nekateri v sebi drugi naglas. Pršič je mogoče malo težji, ampak vsem pisan na kožo. Vsak zavoj je užitek. Linijo okoli dreves si izbiramo po mili volji. In upamo, da bo čim dalj trajalo. Na cesti je konec užitka. Uroš kot običajno lobira za naprej, z Markom veva, da bo potrebno nazaj. Uroš gleda v čudežno aplikacijo, ki vedno obljublja da je vse čisto blizu. Samo za ovinkom. Če kdaj nasedeva in greva za ovinek, ugotoviva, da je tam vedno nov ovinek in tako v neskončnost.

Ugotovili smo, da gredo psi nazaj na smuči največ tri do štirikrat. Z našimi metodami. Zato ravnamo z njimi pazljivo. Smuka je bila tako dobra, da obstaja možnost, da se bomo tu še enkrat spustili. Pot do Planine Javornik je dokaj položna. Od tam pa še približno 200 višinskih metrov do vrha. Vmes mimo priletijo ”oprijeti”. Res, da so ”mlađi, brži.” Ampak hitrost je resnično neopisljiva.

Na vrhu začuda prvič, mogoče tudi zadnjič predlagam, da gremo še enkrat navzdol, pa potem še enkrat navzgor. Uroš je seveda takoj za. On bi hodil v neskončnost. Še vesolje ima mogoče mejo. Če je potrebno na pijačo, nima časa, dokler se pa hodi, čas ni nikoli problem. Tudi Marko je za. In gremo še enkrat navzdol. Nedotaknjenega terena je na pretek. Sedaj gremo še bolj desno. Marka hitro izgubiva. Je mnogo boljši smučar od naju, in skoraj vedno izbere drugačno linijo. Na cesti ga ni. Uroš ne bi bil Uroš, če ne bi predlagal, da se spustiva še naprej. Tja kamor je hotel že prej. Malo me zapeče vest. Potem si pa rečem, saj sem vest in ponos in ostala nepotrebna, brezpredmetna čustva potlačil že zjutraj. Hinavsko se spustiva dokler gre. Potem pa zopet vpreževa pse in nazaj proti Planini Javornik. Tam naju počaka Marko. Nobene hude krvi ni. Imamo tihi dogovor, da pač koga kdaj pa kdaj odnese. Skupaj gremo že tretjič na vrh Javornika.

Vreme se počasi a vztrajno kisa. Oblaki so preplavili večji del Sloveniji, samo skupina okoli Velikega vrha je še v soncu. Čaka nas še spust do doma. Marko kot domačin izbira optimalne dele za smuko. Presežek. Vsak del je boljši od prejšnjega. Prepričan sem, da kar se tiče smuke, je ta danes najboljša do sedaj. Brez debate. Od doma do avta se vračamo po cesti. Utrujeni, a z nasmehom.

One thought on “ : Veliki Javornik – Ženiklovec”
  • Klemen Markelj says:

    Zdravo Edo,
    hvala za zelo lep, sočen, berljiv zapis dobre turne smuke. Tako dobro zapisano, da sem ob branju čutil sneg in vijuganje med smrekami. Sam sem tisti dan zaradi ,,razmer,, užival na Španovem vrhu.

    LP Klemen

    PS Glede kavč nasvetov, se strinjam…