Črno bela Zelenica

Thursday , 8, February 2018 Comments Off on Črno bela Zelenica

Turna smuka je podobno kot življenje črno bela. Včasih dobra, drugič slaba, odlična, obupna, čudovita, žalostna. In tako kot v življenju ne smemo obupati, se predati. Ko pademo, pač vstanemo. Včasih zaboli, na koncu pa je vedno lepo. Tako kot življenje, neprecenljiva pot z mnogo ovirami. Tako prvi dan po doživetju sončnega vzhoda odsmučava po pršiču, ki ga nisva mogla niti sanjati, že naslednji dan, pa razočarana, s težkimi nogami, po isti liniji komaj čakava da prideva do avta.

Obračanje na Šitni glavi

Tuesday , 30, January 2018 Comments Off on Obračanje na Šitni glavi

Prelaz Vršič je odlično izhodišče za hitre predslužbene ali poslužbene dejavnosti. Kadar je cesta prevozna. In ravno to je razlog, da takrat težko doživiš samoto, pa kadarkoli prideš. Ko pa je cesta zaprta, te pač čaka nekaj kilometrov hoje, samota pa je skoraj zagotovljena. Letos je bila idealna priložnost, da bi doživel tudi vzpon po cesti s smučmi, kar ni prav pogosto. Potem pa nekaj časa ni bilo pogojev zaradi nevarnosti snežnih plazov, potem se mi malo ni dalo, pa ni bilo nobenega kandidata, prejšnji teden sem bil bolan. In je bila cesta vsak dan dalj splužena. Zdi se mi, da bo že danes cesta prevozna na drugo stran, zato je bil zadnji čas, da se odpravim tja gor. Marko je edini kandidat in okoli 16-te ure se že peljeva iz Kranjske Gore proti vrhu. Do kam bova prišla ne veva. Zanimivo prigodo je prejšnji teden doživel sodelavec. Startal je s smučmi pri Mihovem domu. Ko pa je hotel ubrati sadove svojega dela, je ugotovil, da so mu med tem ko je ”švical” nad Vršičem, ”nesramni komunalci” splužili cesto po kateri bi moral smučati.
Brez težav se pripeljeva skoraj do samega prelaza. Le še nekaj sto metrov je potrebno in lahko se bomo spustili na primorsko stran. Vreme je krasno, falanga med Špikom in Prisankom je vredna vsakega pogleda. Ustrezno se opremiva, narediva še tistih nekaj metrov po cesti potem pa kreneva desno na pobočja med Šitno glavo in Mojstrovko.

Marko predlaga, da bi šla na Malo Mojstrovko. Ampak me zavoljo (še ne?) prebolene bolezni nič ne vleče. Zadovoljen sem že, da sem tukaj, da se malo nadiham svežega zraka, nagledam. Za daljše ture bo že še čas. Pristopna smučina je izredno trda, ne pa ledena. Nekako se prebijava, potem pa, ko že prevečkrat zdrsne se odločiva za srenače. Ne vem, če ne bi bilo bolje ali pa vsaj vseeno, če bi jih imela od začetka.

 

Med telovadbo opazim pod mano rokavico. Pošteno povem, da sem najprej razmišljal, da bi jo kar pustil. Ampak tista boljša stran zmaga in grem ponjo. Teren je trd, zato vzamem cepin. Na dereze niti pomislim ne. Saj je samo 20 metrov. V tistem nekako premaknem palico in še ona se odloči iti tja proti Vršiču. Kaj čem, grem še po njo. Sneg je ravno pravšnji. Sicer previdno, ampak brez težav poberem preživela in grem nazaj do smuči. Marko se je že precej oddaljil. Je pa šel levo proti grapi, ki vodi po južni poti na Malo Mojstrovko. Mogoče sem ga malo zavedel, ko me je vprašal ali greva desno proti Šitni glavi. Meni se je zdela boljša letna varianta, navzgor do ostenja in potem prečenje proti Šitni glavi. Pa očitno ni. Marko je že na ledenem terenu. Zato se odločim, da če grem naravnost navzgor, ga bom ravno ujel na prečenju. Še vedno niti pomislim ne na dereze. Hitro sem v ravnini z njim. Teren pa vedno trši. Ne zdi se mi varno tukaj ubadati s smučmi. Zato grem naprej proti Pripravniški grapi, ko se bo pa snežna podloga spremenila, si takoj nadenem dereze ali smuči. Podloga se spreminja, ampak je vedno bolj ledena. Z levo roko si ne morem več pomagati, cepin pa je tudi vedno težje zapičiti. Tudi prečka ni več vodoravna ampak gre vedno bolj dol. Sonce za mano naredi prelepo kuliso, sam sem v senci, žarki pred mano pa sijejo na ledeno podlago in ustvarjajo še večji nemir v meni. Da bi šel za Markom na Šitno glavo mi ne pade več na pamet. Vseskozi se mi zdi, da se bo zravnalo. Pa ni tako. Strmina ne popušča, z vsakim metrom pa imam dalj do dol. Končno dobim malo ravnega terena ali pa se mi je tako samo zdelo. Snamem si nahrbtnik. Takoj se spomnim, da sem dereze samo vrgel v nahrbtnik. Vedno jih imam na vrhu, pri roki. Danes pa sem šel samo na sprehod na Vršič, vzel sem jih čisto za vsaki slučaj. Niti pod razno ne morem priti do njih. Vzel sem manjši nahrbtnik. Vanj sem komaj stlačil čelado, lopato, bundo in ostale potrebščine. Če bi hotel do derez bi moral obvezno kaj dati ven iz nahrbtnika. Pa ne gre. Preveč sem ”posran”. Ena roka je na cepinu, z drugo si pa ne morem preveč pomagati. Še malo grem naprej. Ugotovim, da izravnave ne bo. Moram nazaj. Sedaj se šele začenja kalvarija. Stopinje, ki sem jih delal so obrnjene navzgor. In že zmrznjene. Da bi hodil obrnjen navzdol mi niti na pamet ne pade. Z levo roko si ne morem pomagati, ker je pretrdo. Cepin vsakič zapičim kolikor gre, potem prestavim pancerje v stopinjo, in tako naprej. Vse gre izredno počasi. Vsake toliko časa se obrnem, da pogledam koliko imam še. Nikamor ne pridem. Samozavest imam že zdavnaj na nuli. Dvakrat sem se poskušal obrniti, da bi šlo hitreje. Ne zgleda mi več tako strmo, ampak kaj ko vem, da če padem, se bom težko ustavil. Končno se sneg nekoliko omehča. Nekaj metrov stran vidim mesto, kjer bom šel lahko na smuči. Previdno prečim še tiste zadnje metre.

Končno si oddahnem. Prvič pomislim na Markota. V takih trenutkih, ko ti gre malo za nohte se vidi kakšni egoisti smo ljudje. Niti pomislil nisem nanj, ne vem če sem sploh kdaj pogledal kje je. Na žalost je tako. Vidim, da je na vrhu Šitne glave. Nekajkrat mi je zvonil telefon, tudi msg-ji so vmes. Sigurno je kakšen njegov. Ampak kaj naj, ko sem imel toliko dela s sabo. Seveda, sprašuje če bom prišel gor. Nikakor, nisem zmožen. Spodaj nekje se bova srečala. Smuka navzdol je še kar užitna. Sicer izredno trdo, ampak mi ne predstavlja nobenih problemov. Nekje na polovici plazu se srečava. Pravi, da je imel težave na tisti prečnici, potem pa je šlo lepo do vrha. Tudi smuka je bila prebavljiva. Ne spustiva se do prelaza, ampak greva skozi gozd nad prelazom od koder se pripeljeva do avta.

Kaj naj rečem za konec? Vsak izkušnja, ki se konča srečno je seveda dobra. Še enkrat sem ugotovil, da nobene poti ne gre podcenjevati, vsak vrh je treba spoštovati. Sploh te popoldansko večerne ture so nam že večkrat pokazale zobe (lani Mala Mojstrovka, ter sploh Smokuški plaz). Čez dan se sneg ojuži, proti večeru pa ga mraz še posebej na senčnih straneh v nekaj trenutkih spremeni v ledeno površino. Kaj sem naredil narobe? Povsod poudarjajo, da gresta cepin ter derez skupaj. Seveda to vem. Ampak kdo ni vsaj enkrat prekršil to pravilo? Kar se pa tiče čelade, se povsem posuvam s pepelom. Kaj mi koristi v nahrbtniku? Vse prepogosto jo imamo samo za spust. Ne vem zakaj, pri meni to ne bo več tako. Imam pa po dolgem času ”muskelfiber” v rokah.

Če kdo pogreša rokavico, naj se oglasi, jo dobi.

Curtissons

Saturday , 27, January 2018 Comments Off on Curtissons

Planina Pecol in vrhovi nad njo so že dolgo na mojem seznamu ”must do”. Ampak kaj, ko potem ko stvar prekrižam, ne zgine s seznama, ampak se pridruži še nekaj novih ”must do” stvari. Vsakič se odpre nekaj novega, knjiga ki ji ne zmanjka strani. Prepričan sem, da bo prej po meni, preden bo knjiga prebrana. Želim, pa si da bi še dolgo obračal strani. Z Markom, Markotom in ali Markotam (odvisno kako je Google razpoložen) sva/smo hitro dogovorjena, da greva na Nevejsko sedlo, potem do Planine Pecol, nato pa odvisno od razpoloženja. V poštev prideta Vrh Strmali ali Škrbina nad Cjanerico. Na Jesenicah narediva obvezen postanek za kavo. Saj veste, da se malce spoznava. Vreme je v skladu z napovedmi oblačno, vsake toliko časa pa se okoli naju muja tudi megla. Hitro sva si edina, da bova več kot zadovoljna samo da ne bo megle. V glavnem smer Kranjska Gora, Rateče, potem pa proti Predilu, desno za Nevejsko sedlo, nekaj kilometrov, nato pa na pod prvo levo serpentino parkirava ob nekdanjem hotelu. Od tam je že vidna tabla z napisom Alt. del Montasio. Proti Planini Pecol vodi asfaltirana cesta. Za kolesarje opisana kot izredno strma. Za peš s smučmi pa se nama naklon ne zdi pretiran. Bolj položen kot kaj drugega. Podobno kot pot do Doma pod Storžičem, le da je tam strmejša. Počasi se uvajava, prilagajava.

Izhodišče

Ceste je za okoli 3 kilometre. Če bi se kaj videlo, bi ugotovila, da lahko po lastni izbiri kadar hočeš zaviješ desno s ceste v gozd in potem po planini hodiš proti zahodu. Tako pa nama oblaki preprečujejo kakršnokoli improvizacijo. Cesta je široka, dovolj zasnežena, tako da že dežujejo standardne floskule v smislu, da tudi če v megli obrneva bo že to dovolj za pozitivno oceno. Ko pa prideva ven iz oblakov in ugotoviva, da sva pravzaprav deležna sončnega vremena, morala zopet seže v višave. Planina Pecol je mogoče podobna Kofcam, le da je nekajkrat večja. Pogledov na vrhove nad planino se ne da naužiti. Sploh, če si prvič tukaj. Sam sem bil dvakrat z druge strani, ampak tisto je druga zgodba.

Takoj ugledava današnji cilj. Nisva prepričana, če je to ravno Vrh Strmali. Zgleda odlično, zgornje pobočje je podobno Velikemu Draškemu vrhu, kako se pa imenuje pa nimava pojma. Planina je kotanjasta, zato se večkrat brezpotrebno spustiva in posledično potem tudi vzdigneva. Mogoče bi bila boljša varianta, sedaj ko razmišljam ob kavi, da bi šla še naprej po planini in šele pozneje zavila desno. Seveda sedaj, ko to pišem, že vem kje sva bila. Trenutno se vzpenjava proti Vrhu Strmali. Tudi ne zgleda slabo. Zato Markotu ponudim tudi to varianto. Pa je še vedno za Curtissons. Pametna odločitev. Vzporedno s potjo proti Vrhu Strmali poteka greben, ki potem pelje proti vrhu Curtissonsa. Nanj se pač povzpnemo kjer nam paše. Midva si pred grebenom nadeneva srenače, ker izgleda še trdo, pa da se pod vrhom ne bova lomila. Oblaki še vedno vztrajajo na istem mestu, malo pod Planino Pecol. Sonce močno pripeka. Delajo se nama cokle. Dvakrat si dam smuči dol in jih očistim. Nekih 100 višincev imava še malenkostne težave, potem je do vrha mir. Nikjer nikogar. Samo midva in vrhovi okoli naju. Strmina je podobna tisti v Šentanskem plazu. Vseskozi naju spremlja veličastni Montaž, Kugyjeva gora. Zadnjih nekaj metrov narediva brez smuči. Na drugo stran je pod vrhom ogromna opast, popaziti je pa treba tudi na nekaj lukenj.

Sama smuka je bila odlična. Bala sva se, da bo pretrdo. Pa je bilo ravno prav. Na vrhu nekaj centimetrov odjenanega snega na trdi podlagi. Večji problem zna biti za tiste, ki se šele vzpenjajo. Midva pa godeva od veselja. Pelješ se kjer hočeš, kakor hočeš, levo Montaž, spredaj Prestreljenik, pod nama pa oblaki. Poleg fantastične smuke še čudovita kulisa. Podlaga se ni nič spreminjala. Običajno imamo povsod nekaj dobrih razmer, pa malce slabših, podlaga se vseskozi menja. Danes isto od vrha pa vse do Planine Pecol. Od tam pa do avta pa še cesta, po kateri tudi ni nobenih težav. Zjutraj sem odšel tja z enim ciljem, sedaj jih imam vsaj pet.

 

Montaž

Dobrač (2166m)

Sunday , 7, January 2018 Comments Off on Dobrač (2166m)

Moj letošnji cilj je smučati tam, kjer še nisem bil. Opazil sem namreč, da v zadnjih letih vedno smučam z enih in istih vrhov. V šali smo govorili, da je sezona dobra, če ”osvojimo” vsaj dva nova vrha. Tako mi ni pomembna ne težavnost, ne estetika, pač pa nekaj novega. Ker vsakič se odpre še nekaj novega, pa potem še… Marko si je želel na Schilcheg. Kljub temu, da ga lani, ko sva šla tja, nisva videla, temveč sva končala na Liebesecku, pa je dostop in nekaj poti iste, zato sem želel nekaj drugega. Nekaj časa je naš kolesarski cilj Dobrač. Pa ga vsakič spustimo. Zdi se nam predaleč. Danes je drugače. Z manevri spretnega politika zlobiram, da se že zarana spuščava s Korenskega sedla. Vremenska napoved ni preveč bleščeča. Zjutraj še sončno, potem pa se bo postopoma pooblačilo. Ampak, ker Dobrač ne spada med težje dostopno dvatisočake, se s tem nisva preveč obremenjevala.

Startava v soncu


Dobrač je ime za gorovje, ki se nahaja nad Beljakom. Pravzaprav je najvišji vrh Kuhriegel, katerega pa se je prijelo ime Dobrač (nemško Dobratsch). Dobrač ima dva skoraj enako visoka vrhova, oddaljena 30 metrov. Na vsakem stoji cerkev, ena slovenska (zgrajena leta 1690), malenkost višja nemška (zgrajena leta 1692) pa je najvišje ležeča cerkev v Evropi. Znamenitost Dobrača je tudi 160 metrov visoki televizijski stolp, viden daleč naokrog. Prvič ga zagledava pri spustu s Korenskega sedla. Še bolj pa nama v oči padejo ostanki velikanskega potresa iz leta 1348. Potres je zahteval ogromno število žrtev, po nekaterih podatkih kar 40000. Porušenih je bilo 26 mest.
Dostop do izhodišča, parkirišča v Heiligengeistu nama olajša Vida, ki naju spretno vodi. Startava še v soncu, vendar naju že kmalu zapusti. Sedaj, ko to pišem, ga še nisva dočakala. Sam vzpon ni posebna umetnost. Glede na splet je potrebno na začetku izbrati levi hitrejši krak. Kasneje, na višini okoli 1400 metrov, pa je bližja strma poseka, po ostankih nekdanje vlečnice. Z levim krakom se nisva srečala, saj sva prvi del vzpona opravila po gozdu. Sledila sva namreč sledi smučin. Tisto poseko pa sva našla brez problemov. Tam so tudi edini strmejši deli. Smučina je ponekod ledena, zato nama kar pogosto zdrsava. Vendar očitno še premalo, da bi segla v nahrbtnik po srenače.

Strma poseka

Na vrhu te poseke na levi strani vidiva ogromno parkirišče, nekje na višini 1700 metrov, do koder bi lahko prišla z avtom z druge strani po cesti Villacher Alpen Strasse. Vendar pa je smuka od tam do vrha samo nujno zlo. Čeprav se še vedno dvigneš za okoli 400 metrov, pa je vzpon tako položen, da se resnično ne splača hoditi sem, če se ne dvigneš iz doline. Idealna varianta in že cilj za naslednjič je sledeč. Ker je tura sorazmerno varna pred plazovi, bomo takoj po sneženju prišli sem, se dvignili do Zehnernocka (malo nad parkiriščem) in se spustili navzdol. Spustili pa bomo tisto ravnino do vrha. Tukaj opaziva postavljene table s številkami. Peljejo od parkirišča proti vrhu. Če se ne motim, se midva priključiva pri številki 120. Ker je naslednja številka 119, pa potem še 118 se ustaviva, vzameva zvezke iz nahrbtnikov in izračunava naslednjo številko. Nisva se zmotila, naslednja je 117. Ker so postavljene na okoli 20 metrov, veva da naju čaka še kar nekaj dela do vrha. Ker greva za predhodnikom, zavijeva s ceste in se vzpneva do Zehnernocka.

Zehnernock

Dobrač z Zehnernocka

Tabla vodnica in nemška cerkev

Od tam bi šla lahko po grebenu do vrha. Bolj nama diši spust nazaj do ceste. Veter vse bolj piha, megla se približuje in res nisva razpoložena za orientacijsko raziskovanje. Na psih se mi nabira led, prvič letos se mi tudi zanohta. Psi kmalu odpovejo poslušnost, zato zadnje metre naredim peš. Ker stojiva pred kočo, in ker ni Gargamela si privoščiva kavo. Perverzija. Še prej greva oba peš do vrha. Prehod do nje je zanimivo izredno zračen. Ne vem, če sem kdaj hodil po takem. Na obe strani je odrezano, luknja do kamor seže pogled. Definitivno se komu tu odrežejo noge. Previdno greva čez. Vrh je ob križu. Nekaj metrov pod njim stoji slovenska cerkev, 30 metrov nazaj še nemška, ki je višja za kak meter.

Vrh

Prehod

Spuščava se po cesti. Smuka to ni. Ugotoviva zakaj so postavljene table s številkami. Zaradi megle. Že tako ne vidiva od ene do druge, resnično se večkrat ustaviva da sploh vidiva kam je potrebno zaviti. Brez tabel bi še sedaj gor pila kavo. Slabih sto višincev nižje megla obupa. Lahko začneva s smuko. Razmere danes niso dobre. Od odjuge ne duha ne sluha. V zgornjem delu izredno trdo na ledeni razbrazdani podlagi. Rodeo. Večkrat se ustavim kot sem se navzgor. Vendar nižje ko greva, boljša je smuka. Je pa smuke ogromno. Navzgor sva naredila 1300 višinskih metrov, seveda naju toliko čaka tudi navzdol. Ne spomnim se kdaj bi pri spustu gledal na uro kdaj bo že konec. Ne morem več.

Kljub nekaj malenkostim, ki se pojavljajo v zimskem času odlična tura. Dostopa za dobro uro, vzpona tudi ni preveč, smuke pa čez glavo. Še se bom vrnil.

Tudi tako se da

Veliki Javornik ali Ženiklovec je smučarski vrh nad Tržičem, vedno dobro viden, ko se po avtocesti peljemo proti Bledu, drugače pa kar skrit. Na začetku moje bogate (sedaj še ni, računam na naslednjih 20 let) kariere sem bil na Javorniku pre-reden gost. Zjutraj, zvečer, ponoči. Ostalih ciljev nismo poznali, pa tudi upali si nismo. Tako smo vedno končali tu. Če Javornik primerjam z Zelenico je tudi dostop mnogo daljši. Pa manj (dobre) smuke. Tako sem se že 10 let nazaj odločil, da na Javornik ne grem več. Pač se mi je zameril. Oče mi vedno govori: ”Ne zapiraj vrat za seboj.” Pa četudi jih on povsod zapira. Mogoče pa ravno zato ve, da četudi ti kaj ni povšeči, ne smeš kuhati zamere v nedogled. Saj se mi tudi služba zameri vsak dan vsaj enkrat, pa se redno vračam.

Razmere na turno smučarskem trgu so v teh dneh milo rečeno kaotične. Nekaj legend se je nesrečno poslovilo, nekaj se jih je poškodovalo in tudi včerajšnja nesreča petih smučarjev s tragičnim koncem ni pripomogla k temu, da očitki ne bi deževali z vseh strani. Taki primitivni v smislu prav jim je in podobno od takih, ki verjetno še nikoli niso stopili dalj od svoje sedežne garniture me ne ganejo. Bolj me od tistih, ki so vsak dan v hribih. Rad bi spoznal takega, ki ni kdaj odšel v hribe s praznimi baterijami v žolni, ki ni nikoli pozabil žolne, ki je vedno hodil v popolnoma varnih razmerah, z usposobljenimi kolegi. Ne, vsi delamo napake, vsi zavestno tvegamo. Taka je pač ta naša disciplina. Pa da ne bo nesporazuma, vsa dobronamerna opozorila so povsem na mestu. Lahko, da se motim, največ opozoril in uporabnih nasvetov prihaja s kamniške in tržiške strani in sigurno pripomorejo k večji pazljivosti. Vseh se poskušam držati, jih upoštevati. Kar pa me resnično moti je to, da če že doživiš nesrečo v hribih, potem pa svojci berejo zlobne komentarje, resnično izpade tako kot da so kakšni zločinci. V bistvu so pa taki kot mi, uživači v beli opojnosti. Ki so tako kot mi že večkrat naredili napako. Le da so jo oni drago plačali. Lahko pa, da jo bomo tudi mi. Zato naj tisti, ki so merodajni le naprej svetujejo, ostali pa pomagajmo če lahko, drugače pa svojcem ne nalagajmo dodatnega bremena.

Na meniju smo imeli nekaj tur. Ovčji vrh smo zaradi varnosti spustili, Plešivec pa zaradi lobiranja stricev iz ozadja. Med tednom sem navezal literarni stik z enim izmed redkih turno smučarskim ljubiteljem, ki svoje dogodivščine deli z nami. Na koncu nama je zmanjkalo nekaj papirja in fizično snidenje, s tem pa obisk njegovih krajev, je prestavljen na nedoločen čas. Urošu je iz ust ušla prepovedana beseda Javornik, Marko kot bivši Tržičan je to takoj zagrabil, sam sem požrl ponos in zjutraj stal na parkirišču pod sankaško progo pod Domom pod Storžičem. Prepričan, da bo tura neokusna.

Že po nekaj metrih pozabim, da pač nisem mož beseda, pa da je zarečeni kruh poceni v Lidlu. In mi steče. Vem, da bo danes moj dan. Običajno nisem za to, da bi šel na en vrh dva ali večkrat. Danes mi je vseeno. Uroš, malce pa se je tega nalezel tudi Marko, ima fetiš na… Ne tako kot vsak normalen na črnke, močnejše, take z mučilnimi napravami, pse in podobno. Ne, on bi šel na vsak vrh večkrat. Nikoli mi to početje ni bilo jasno, ne domače, ne razumljivo. Ko sem enkrat gor, grem dol. In pika. Tudi danes sem, še v tistem stanju, ko se mi ni šlo na Javornik, ujel da bomo šli pač dvakrat na vrh. In si mislil, še enkrat nočem, zdaj pa za kazen dvakrat. Pri Domu pod Storžičem mi je že vseeno. Lepo je. Če bi vedel kako bo pozneje, bi izpustil besedo lepo. Ker bo potem zmanjkaloizrazov za to kar sledi. Smučina je potegnjena. Včeraj so tod hodili, tekli ”ta oprijeti”. To so naši najboljši turni smučarji. Tudi to je čar turnega smučanja. Pri katerem športu lahko še vidiš najboljše ob sebi? Sicer samo za trenutek, tudi sprožilec na fotoaparatu moraš imeti pripravljen, drugače je prepozno.

Bližje Planini Javornik smo, lepše je. Sonce nam počasi prihaja nasproti, barve so čudovite. Vsi smo dobro razpoloženi. Vse to pripomore k nepozabni turi. Nikogar še nismo srečali. Odkar je na cesti, po kateri smo običajno hodili na Javornik, postavljena zapornica je promet drastično upadel. Samota. Na vrhu ni počitka. Moja prejšnja turno smučarska ekipa je bila produkt Borovo, Jugoplastika, pa pozneje Živila. Sedaj sem v skladu z novodobno potrošniško revolucijo pristal v sistemu Lidl, Hofer. Vse je optimizirano. Ljudi je točno določeno število, prej kak manj kot več. Vsak ve kaj dela, vse je točno določeno. Vsako presenečenje je strogo kaznovano. Predlogov se ne upošteva. Rokov se ne zamuja.

Psov ne damo dol. Do naslednjega prelaza, kuclja gremo z njimi. Šele tam jih damo dol. Spustili se bomo proti Malemu Javorniku. Prva dva zavoja sta v narekovajih kložasta. Potem pa resnično, čisto resnično, ter popolnoma resnično pršič do Doma pod Storžičem. Vriskamo, nekateri v sebi drugi naglas. Pršič je mogoče malo težji, ampak vsem pisan na kožo. Vsak zavoj je užitek. Linijo okoli dreves si izbiramo po mili volji. In upamo, da bo čim dalj trajalo. Na cesti je konec užitka. Uroš kot običajno lobira za naprej, z Markom veva, da bo potrebno nazaj. Uroš gleda v čudežno aplikacijo, ki vedno obljublja da je vse čisto blizu. Samo za ovinkom. Če kdaj nasedeva in greva za ovinek, ugotoviva, da je tam vedno nov ovinek in tako v neskončnost.

Ugotovili smo, da gredo psi nazaj na smuči največ tri do štirikrat. Z našimi metodami. Zato ravnamo z njimi pazljivo. Smuka je bila tako dobra, da obstaja možnost, da se bomo tu še enkrat spustili. Pot do Planine Javornik je dokaj položna. Od tam pa še približno 200 višinskih metrov do vrha. Vmes mimo priletijo ”oprijeti”. Res, da so ”mlađi, brži.” Ampak hitrost je resnično neopisljiva.

Na vrhu začuda prvič, mogoče tudi zadnjič predlagam, da gremo še enkrat navzdol, pa potem še enkrat navzgor. Uroš je seveda takoj za. On bi hodil v neskončnost. Še vesolje ima mogoče mejo. Če je potrebno na pijačo, nima časa, dokler se pa hodi, čas ni nikoli problem. Tudi Marko je za. In gremo še enkrat navzdol. Nedotaknjenega terena je na pretek. Sedaj gremo še bolj desno. Marka hitro izgubiva. Je mnogo boljši smučar od naju, in skoraj vedno izbere drugačno linijo. Na cesti ga ni. Uroš ne bi bil Uroš, če ne bi predlagal, da se spustiva še naprej. Tja kamor je hotel že prej. Malo me zapeče vest. Potem si pa rečem, saj sem vest in ponos in ostala nepotrebna, brezpredmetna čustva potlačil že zjutraj. Hinavsko se spustiva dokler gre. Potem pa zopet vpreževa pse in nazaj proti Planini Javornik. Tam naju počaka Marko. Nobene hude krvi ni. Imamo tihi dogovor, da pač koga kdaj pa kdaj odnese. Skupaj gremo že tretjič na vrh Javornika.

Vreme se počasi a vztrajno kisa. Oblaki so preplavili večji del Sloveniji, samo skupina okoli Velikega vrha je še v soncu. Čaka nas še spust do doma. Marko kot domačin izbira optimalne dele za smuko. Presežek. Vsak del je boljši od prejšnjega. Prepričan sem, da kar se tiče smuke, je ta danes najboljša do sedaj. Brez debate. Od doma do avta se vračamo po cesti. Utrujeni, a z nasmehom.

Brda, Lipanski vrh

Wednesday , 20, December 2017 Comments Off on Brda, Lipanski vrh

Po desetih minutah zmrzovanja, ko sva že malce podobna pingvinoma, Marko pametno navrže: ”Blagor tistim, ki gredo sedaj v službo, na toplo”. Uroš kot običajno zamuja. Tam, kjer vladajo normalni človeški odnosi, bi za kazen med turo povabil na kavo, pri nas v Severni Koreji pa to pomeni, da bomo pač malce hitreje stopili. Cilj začuda ni bil vprašljiv niti minuto. Pokljuka. Še leto nazaj sem se je izogibal. Preveč hoje, nič smuke, vse položno. Do lani sem bil na Pokljuki pozimi trikrat, letos je to že moj četrti obisk. In to v zadnjih dveh tednih. Točno destinacijo določimo med vožnjo. Ko s kančkom privoščljivosti gledam sodelavce, ki se vozijo v narobno smer. Običajno je tukaj še vse temno. Danes pa sonce najprej obsije Stol, čez nekaj trenutkov pa še Julijce okoli Triglava. Nauk: včasih je bolje dalj spati. Avto pustimo kak kilometer dlje kot v nedeljo, pri partizanskem spomeniku. Danes je cesta na nekaterih mestih že splužena, narejenih je nekaj izogibališč, ter parkirnih mest. Minus 18 stopinj je v trenutku, ko začnemo s hojo. Škripa pod nogami. Pa je hitro toplo, saj gre pot takoj navzgor. V dobre pol ure smo pri Blejski koči na Lipanci.

Blejska koča na Lipanci


Še vedno ne vemo kam bi šli. Imamo pa že ožji izbor. Ali na Lipanski vrh ali pa na Debelo peč. Vsi se zavedamo, da če gremo takoj na Lipanski vrh, zna biti to tudi vse, kar bomo danes presmučali. Zato gremo proti Debeli peči. Ta del nad kočo je meni vedno nekako neugoden. Vse se melje pod nogami, gazi ni, tudi ostanki plazov ne pripomorejo k lažji hoji. Tako je do Planine Brda, potem pa se začne najlepši del. Kar se tiče hoje. Vseskozi se hodi čez manjše kotanje, strmine ni nobene. Gazi tu ni več. Tudi mi tukaj nismo najbolj pogosti, zato gremo pač tam, kjer se nam zdi najbolje. Pozneje vidimo, da gre klasična gaz bolj po desni. Pa saj se nam nikamor ne mudi. Uživamo v razgledih.

Kam sedaj?

Blizu Spodnjih Brd ugledamo prve znake človeštva. Proti vrhu Brd se vzpenjata dva gornika. Zanimivo, da čeprav sta mogoče sto metrov pod vrhom, pa sta čez zelo dobro uro, ko smo mi prišli na Brda, še vedno malo pod vrhom. Prav tako se nam z desne strani pridružijo štirje sotrpini. Sedaj skupaj hodimo proti Debeli peči. Čeprav je debela, jo je težko videti, dokler je skoraj ne primeš. Šele ko se že spuščamo z Okrogleža si jo lahko ogledamo povsem od blizu. Meni se že takoj, ko jo bežno vidim zdi prenevarna. Sneg je razpihan, ponekod je ledeno, spodaj pa nam grozi nevarna kloža. Za Markota vem, da nima nikoli pomislekov o varnosti. Ali pa jih ne deli z nama. Včeraj se je po letih smučanja dokončno odprl in nama zaupal, da izvira iz po vsem svetu znane tržiške alpinistične šole. Ker pa se mu, tako kot nama življenje počasi preveša v drugo polovico, takrat ko je obiskoval tečaje, še niso poznali čelad, derez, pa trojčkov in ostalih novodobnih pripomočkov. Uroša pa se zadnje leto da prepričati, da tudi če kam gremo, ni nujno, da tja tudi pridemo. Moja miselnost v hribih gre v smer, da če imam najmanjše pomisleke o smotrnosti nadaljnega vzpona, se najraje takoj obrnem. Tudi, če je odločitev nepravilna, lahko pridem nazaj naslednji dan. V obratnem primeru obstaja možnost, da tega dneva preprosto ni več. Skratka, da ne zaidem preveč v filozofiranje, je Uroš tudi takoj za vrnitev. Marko se tudi strinja. Debela peč bo počakala, mi pa gremo proti Brdom.

Foto: Marko Meglič

S tiste strani nad Lipanco so Brda že prehojena, tukaj pa po novem sneženju še ni bilo obiska. Uroš ima čast kot prvi vleči gaz. Nekje je trdo, drugje malo klože, pridemo pa brez problemov do vrha.  Za nami pa tudi ostali štirje. Tudi njim se je Debela peč zdela nevarna, tako da bo morala še potrpeti, da bo dočakala kakšnega obiskovalca. Na vrhu je toplo. Kar sedeli bi, če ne bi bila z nami Marko in Uroš. Tako pa se zopet mudi. Na kavo? Ma kje, naprej. Sta pa obljubila, da jo dobim na zadnji turi. Lani je še nismo imeli.

Proti vrhu Brd

Prvi metri z Brd so neokusni. Nekaj mehkega snega, pa potem kloža, vse skupaj v nepravilnem vrstnem redu. Potem pa s sedla navzdol pravljica. Pršič, vriskanje. Pa spet, če si se spuščal preveč levo ali desno,  te je zopet čakala kloža. Ne vem kdo je predlagal, da gremo še enkrat. Takoj sem za, sploh ker vem, da sem zgoraj pozabil Power bank (polnilec za mobilni telefon). Imam namreč sponzorski Iphone. Ki dela perfektno. Razen, ko je temperatura nižja ali višja od 15 stopinj. Takrat je baterija takoj prazna. In če želim narediti kakšno fotografijo, moram telefon sproti polniti. In potem skušam narediti sliko med smučanjem, rok pa imam premalo, da bi držal telefon, pa palice, še sam imam preveč problemov, in tako kaj pade iz rok. Ker sem glavni krivec za ponovni vzpon, mi pripade čast, da delam gaz. Pa to sploh ni čast, vsaj za nas ne. Veliko lepše je hoditi zadaj, v miru narediti kakšno sliko, kot pa se boriti spredaj. Ampak drugače ne gre. Tudi drugi spust je odličen. Čeprav Power banka nismo našli.

Marko že vse dan obljublja, da se bo na koncu vzpel še na tisti vrh ob Blejski koči. Pa mu nič ne verjameva. Kot že večkrat omenjeno, smo na začetku vsi pametni, potem ko smo utrujeni, pa pozabimo na vse obljube. Prej pa nas čaka še vzpon na Lipanski vrh. Psi grejo že v tretje v akcijo, zato se začnejo upirati. Marko se nama dere, da jih ne spravi gor in bo mogoče obrnil, ter počakal pri koči. Nič, greva naprej. Malce sva že utrujena. Zato je korak počasnejši, čas za pogovor. Pa nima veze kakšna je tema, samo da se lahko ustaviva. Opazujeva trop gamsov. Za katere sva (tedaj) prepričana, da so kozorogi. So pač takšni kot Laško pivo. Tudi njim višina snežne odeje ne ustreza preveč, saj se nekateri ugrezajo do glave.

Uroš, spredaj dva hitrejša

Vidiva, da gre tudi Marko za nama. Očitno je rešil težave s psi. Zadnji del od sedla dalje je že z Brd zgledal leden, zato najprej ni bil v načrtu. Ko pa sem prišel bližje, sem videl, da ne bo posebnega problema. Pa če smo že tu, zakaj ne bi šli do vrha. Smučina je potegnjena do vrha. Samo nekaj metrov je bilo trših, ampak z malo previdnosti neproblematičnih. Na vrhu pa tako kot na vseh vrhovih nad Pokljuko čudoviti razgledi. Ampak meni povsod isti. V knjigah sem prebral recimo, da je z Lipanskega vrha lepši pogled kot z Brd ali Debele peči. Ampak bistvene razlike ni. Je pa zanimivo, da smo sedaj oddaljeni mogoče samo 10 metrov od Mrežc, na katerih smo bili v nedeljo. Vendar je vmes prehod, ki poleti ni težaven, pozimi pa bi kar znal biti.

Lipanski vrh

Zadnji metri, v ozadju Brda

Tokrat naredimo daljšo pavzo, tam okoli tri minute se zadržimo na vrhu. Markota kot najboljšega smučarja določiva, da prvi naredi tistih 5 trdih metrov spusta. Mene pa zopet moti desna smučka. Nikamor ne gre.  Opažam, da se mi letos na njej konstantno nabira sneg. Nekajkrat potolčem po njej, potem pa le rečem Urošu naj mi jo dobro spuca. Še sreča, da se prej nisem spustil. Na desni smučki še nisem snel psov. Prvič se mi je to zgodilo. Začetni del trd, potem pa spet menjavanje klože, nekaj pršiča v čudnem ritmu. Včasih narediš 5 zavojev, skoraj že zavriskaš, potem pa kolneš zaradi klože. Tisti del do Koče na Lipanci je zopet izredno lep. Vsak najde zase nedotaknjen kotiček in čeprav je vse dokaj ravno, res uživamo v vsakem zavoju.

Prvi metri z Lipanskega vrha

Marko je še vedno odločen, da gre še na tisti kucelj ob koči. Pa brez psov, saj ne gredo več gor. Dokazal je, da je mož beseda. Tudi jaz grem za njim, seveda gredo psi z menoj. Pa tudi odpovedujejo poslušnost, ampak se nekako držijo. Vidim, da gre tudi Uroš gre za nama. Marko kmalu obupa. Peš je res težko. Sedaj šele vem, zakaj sta tiste dva zjutraj potrebovala uro za 100 višincev. Uroša pošljem v boj. Naj on dela gaz. Tokrat privoli. Pravi da greva samo do grebena, da pogledava na drugo stran potem pa nazaj. Pa vem, da ne bo tako. Od tam je do vrha še kakih 50 višincev, kar pomeni da se bo kmalu oglasil:”Ej, ne vem kolikokrat bomo še tukaj, jaz grem do vrha.” Počasi grem za njim, saj mi ob vsakem nepravilnem koraku zdrsne. Snamem smuči in poskusim naprej peš. Nekaj korakov, pa obupam. Zopet poskusim srečo s psi, pa ne gre več. Prestrmo je. Pa ja ne bom obrnil 5 minut pod vrhom, za katere vem, da jih bo vsaj 20.  Prestavim se v ”krtek mode” in počasi naprej. Ampak res počasi, vsak korak navzgor je zgodba zase. Uroš pa medtem že vriska na vrhu. Sam pa bi ga zadavil. Včasih se ugrezne več, včasih manj. Nasploh problematični so deli okoli kakšnega grmičevja, ko imam občutek da bom padel v kakšno luknjo. Pa je vsega lepega enkrat konec. Resnično sem utrujen na vrhu. Ne pomnim kdaj se mi je zgodilo, da nisem naredil niti ene slike. Tudi ugotoviva, da če bi šla po drugi strani proti Mrežcam, bi brez težav prišla do sem. Smuka do koče zopet v stilu celega dne. Potem pa samo še s čim manj truda do avta. Smuke je bilo ogromno, vse je bilo fantastično, so pa razmere v teh dneh res malenkost problematične. Podlaga se na nekaj metrih drastično zamenja. Medtem, ko se ti nekje ugrezne do riti, lahko čez nekaj metrov potrebuješ dereze, cepin.

Zadnji vzpon od koče navzgor


Foto: Uroš Gregorič

Mrežce

Sunday , 17, December 2017 Comments Off on Mrežce

Današnja tura je bila bolj spoznavne narave. Preizkus opreme, Conconijev test in ostali zvarki, ki so običajno na začetku sezone. Markota je tako kot mnogo drugih letošnja pošiljka snega presenetila. Zadnje čase veliko vlaga v turno smuko in tako si je letos za bazične priprave izbral Kanado. Na njegovo smolo pa je bilo tam snega le za vzorec. Večino treninga je tako opravil v dvorani in ko je prišel domov, sva imela z Urošem že 7 turnih smukov, on pa še nobenega. Včeraj sva na brzino skočila na Zelenico. Do Triangla. Prvič odkar smučam sem imel popolnoma nedotaknjeno pobočje do Doma na Zelenici. Neprecenljivo. Sploh Marko si je mislil: ”Pa tukaj je bolje kot v Kanadi.” Za danes smo hoteli turo, ki je malenkost daljša. Počasno stopnjevanje forme.

Kot običajno smo prvi na parkirišču. Res mi je fino, da skoraj vedno prvega človeka zagledamo šele potem, ko naredimo prvi zavoj. Ker smučamo ture, ki so bolj obiskane, je to kar privilegij. Aja, pozabil sem povedati kje sploh smo. Vzpenjamo se proti Koči na Lipanci. Avto smo pustili pri Mrzlem studencu, Pokljuka. Prvič sem tukaj. Ta kraj je znan predvsem po tem, da je na vseh 5km (lahko, da se motim v plus ali minus) samo nekaj mest, kjer se lahko umaknemo drugemu avtomobilu. Pametno ugotovimo, da danes naš zgodnji prihod ne bo ravno plus. Kajti potem, ko se bomo vračali, lahko pričakujemo veliko prometa.
Snega je ogromno. Pot je dobro označena in že shojena. Ti kraji so v primeru večjih snežnih pošiljk dokaj varni pred snežnimi plazovi in zato dobro obiskani. Sploh, če gremo samo do Koče na Lipanci je ta izlet skoraj za vsakogar. V koči je možno prespati. Pravi kraj za romantiko. Rekel sem, da takoj ko pridemo domov, povabim Petro. Proti večeru bi šla do Lipance, tam prespala in naslednji dan na vrh Mrežc ali kak bližnji vrh. Pa sem doma kot mnogokrat svojima najmlajšima udrihal po tašči. Petra pa je bila ravno v mrtvem kotu, nekaj je očitno pospravljala. In tako romantično idejo podarjam komu drugemu. Samo pozor na mrtvi kot.

Blizu Koče na Lipanci nas doseže sonce. Do tega trenutka smo bili deležni nekaj prave zime. Ampak daleč od tiste, ko se ti že pri avtu zanohta. Od koče gremo rahlo proti levo, desno gre pot proti Debeli peči. Naš cilj, Mrežce so povsem pohleven vrh. Z Lipance zgledajo malce drugače, potem pa ugotoviš, da je vrhnje pobočje skoraj položno.

Je pa sam dostop poln čudovitih razgledov,  tudi pokrajina je posebna. Z vrha lahko odsmučamo kamor želimo. Razen na sever ni ravno priporočljivo, saj bi bili hitro v Krmi. Čeprav nismo pričakovali presežka od smuke, pa že po nekaj metrih ugotovimo, da bo smuka ena boljših. Uroš pravilno ugotovi, da je vse kot bi bili v počasnem posnetku. Dolgi, pravilni zavoji, s kakšnim vzdihom :”Oh, oooo, aaaa”.  Samo trpljenje. Da bi vsaj trajalo. Tudi včeraj sva imela pršič, ampak je bil bolj težek. Tukaj pa je iz leksikona. In se kar ne neha. Še smuka med drevjem, ki je ponavadi trpljenje, je tukaj rapsodija. Nekje se mi zazdi kot da smo pri Jankotu in Metki v pravljici. Kot da bi nekdo steptal tono smetane, mi pa bi vozili po tem.  Prehitro smo pri avtu. Mislim, da take smuke že dolgo nisem bil deležen. Čeprav se ne bi pritoževal če bi bilo še nekaj višinskih metrov več. Pri avtu pa edini problem, ki lahko nastane pri obisku Koče na Lipanci. Kot že prej rečeno, je na cesti prostora za en avto. Na celotni poti je mogoče 5 mest, kjer se lahko umaknemo. Na koncu pa okoli 7 parkirnih mest. Že na začetku smo ugibali koliko avtomobilov bo ob povratku parkiranih. Pa jih je čez 10. Nekateri so si izkopali parkirno mesto, spet drugi si ga še vedno. Na cesti pa je kljub temu še vsaj 5 avtomobilov. Mi bi šli ven, prav tako še en, ki je ostal v vrsti, tisti od zadaj bi šli naprej. Na videz nerešljiva situacija. Sploh v našem, modernem svetu, ko se vsem mudi, še več pa jih je nervoznih vsakič ko pride do problema. Tukaj pa očitno že vpliva gorski zrak, mogoče planinska etika, ali pa to, da smo v TNP-ju. Nobene živčnosti. Zbere se nas iz vsakega avta po nekaj in v miru preučimo možnosti. Nekaj mest se še skoplje, enega sprostimo mi, nekaj jih zapelje naprej, mi ven, nekdo zapelje na parkirni prostor namesto nas in lahko odidemo proti domu. 5 avtomobilov nas je sedaj na odhodu. Že po 200 metrih nov čep. Dva hrvaška avtomobila, ter še eden goriški. Zopet nobenega problema. Skupaj odkopljemo eno parkirno mesto, malo porinemo in pot je prosta. Uroš je medtem odšel peš naprej in s svojo taborniško izkaznico avtomobile obračal nazaj proti Zelenici.

Lep dan z novimi cilji. Sam pa definitivno odpeljem svojo Petro na Lipanco, ko jo dobim iz mrtvega kota.

Kar nekaj

Wednesday , 13, December 2017 Comments Off on Kar nekaj

Ura je 20:54. Ne morem zaspati. Kaj naj počnem? TV ne pride v poštev, otroci se delajo da spijo, Petra se dela da dela…Kaj če bi nekaj napisal? Kar nekaj, samo da mine. Običajno pišem o športu. Z Ivom sva spet na zimski tekaški ligi, ki se odvija vsako sredo. Kaj bi pisal spet o tem, lahko samo skopiram lanjske prispevke. Snega ni, kaj potem. Pa poskusimo. S Petro sva kupila nov avto. Star. Tak moderen. Najin. Čez 5 let, če bo vse po sreči. Pri prejšnjem sva takoj naletela na problem. Zgubila sva namreč ključ. Moderen zakon. Ko kaj zgubim, sva zgubila. In sva sedaj naredila plan. En ključ gre v posodico, ta posodica v skrinjico, ta skrinjica v skrinjo, ta skrinja v omaro, ta omara v sobo, ključ od te sobe v posodico, ta posodica v skrinjico, ta skrinjica v skrinjo, naprej boste pa že sami vedeli. Operirava samo z enim ključem. In da ne pride do neljubih dogodkov, kot je vsakodnevno iskanje, sva se odločila da gre ključ vsakič, ko pride domov, na varno v točno določen predal. In delam na tem. Se trudim. Včeraj mogoče za malenkost preveč. Zjutraj je bilo še vse lepo. Z avtom sem šel v službo, opravljal delo običajnega uradnika. In počasi začel razmišljati kam med malico. Pa me pokliče oče. Če greva pogledat mojo mlajšo, ki je bolana doma. ”Seveda grem, pridi me iskat.” Odpeljeva se domov. Z očetovim avtomobilom. Izredno pomemben podatek.  Nekaj poljubčkov, pa kako si ti, kako sem jaz. Potem pa se po nesreči primem za žep in otipam ključ. Joj, spet ga nisem dal v predal. Zopet bom kregan. Na brzino, skoraj hinavsko ga ne da bi me kdo opazil potisnem v predal. In grem z očetom nazaj v službo. Okoli 16 ure, zadovoljen, ker sem en delovni dan bližje upokojitvi, stopim k avtu. Tipam po žepih, riti, obrazu, avtu. Ključa nikjer. Na predal se še ne spomnim. Seveda grem nazaj v pisarno. Mogoče je pa tam. Je bil že nekajkrat. Malo že nejevoljen.

Ups telefon zvoni. Šefica. Nehati moram.

 

Veliki Draški vrh in Plesišče

Thursday , 7, December 2017 Comments Off on Veliki Draški vrh in Plesišče

Začetek letošnje zime je tako bogat s snegom, da lahko že sedaj načrtujem ture, na katere običajno do aprila niti pomislil nisem. Snega je na pretek, definitivno ga odkar sem začel smučati, nikoli ni bilo toliko pred januarjem. Letos pa je ostalo tudi nekaj dopusta, zato lahko lep dan brez slabe volje izkoristim za obisk hribov. Z Urošem tokrat nimava veliko dilem pri izbiri cilja. Hitro sva pri Velikem Draškem vrhu. Uroš na njem še ni bil, čeprav sva bila kako leto nazaj blizu vrha, pa se meni ni več dalo hoditi in sva obrnila. Tokrat imava za sabo že nekaj tur, tako da kondicija ni vprašljiva. Kljub vsemu, pa naj se razburja kdor koli hoče, Velik Draški vrh ni tako blizu. V vsakem primeru nas pri spustu čaka zopet zoprn vzpon. Ne v tehničnem smislu, ampak res se ti ne da več. Pa če greš nazaj čez Srenjski preval, ali po tekaški progi, ali od Konjščice čez gozd proti Rudnem polju, nikjer ti ne uide nekaj vzpona. Mi moderni turni smučarji pa smo navajeni, ko daš na vrhu pse v nahrbtnik, je to to od hoje. Čaka te samo še spust. Od vseh tur, ki sem jih do sedaj naredil, se res ne spomnim, kdaj je bilo potrebno pri spustu uporabljati pse. Vem, da se tega ne da ogniti pri vzponu na Kanjavec, drugega se ne spomnim.

Začetek po tekaški progi

Kot običajno, imamo tudi tokrat vprašanje kako najlažje, najhitreje priti do Jezerc. Možnosti je ogromno. Lahko gremo na Viševnik in dol čez Srenjski preval, ali se spustimo po Južni  grapi, lahko se vzpnemo do smučišča in potem skozi gozd do Konjščice. Tokrat zberemo tekaško progo. Uroš kot vesten analitik ugotovi, da je po tekaški progi 50 višinskih metrov spusta. Da gremo brez psov. Z nama je še Šparovec, moj prijatelj iz časov, ko sva imela oba še lepe, ne vem če sem lepše kdaj videl, kostanjeve lase. Danes imam sam frizuro George Clooneya, Šparovec pa model avstralskih surferjev, tisto frizuro s svetlimi prameni, ter visoko trajno (Patrick Swayzee-Peklenski val). Že v avtu mu omenim, da gremo do Konjščice brez psov, prosto tehniko. Ker ima poleg Zlatega delfinčka v surfanju tudi Plaketo Petre Majdič v smučarskih tekih, sva šla z Urošem kar naprej, da naju ne bo preveč čakal. Potem ga pa ni bilo od nikjer. Dobili smo se šele malo pred Konjščico. Midva popolnoma spočita, ker sva se pač večino časa spuščala, Blaž pa že dodobra utrujen, ker naju je s psi na smučeh celo pot lovil, pa mu ni nikamor šlo. Ah, izkušnje.

Konjščica

Konjščica kot vedno lepa, nekako mistična. Meni osebno definitivno najlepša planina. Tokrat popoln mir. Edino partizani so imeli, kot smo pozneje videli, za kočami neko vajo. Šparovec jih je opazil šele, ko so ga začeli ogovarjati. Je rekel, da je mislil, da so smrekice. In res, če pogledate na zgornjo sliko, se morate resnično potruditi, da najdete 20 ljudi (namig; med drugo in tretjo kočo).

Pričakovali smo, in tudi napovedan je bil mrzel dan. Pa je bilo ravno nasprotno. Izredno vroče, s tem da je včasih malce zapihalo. Drugače pa brez oblačka ves dan. Šparovec in Uroš sta že na Konjščici samo v majici. Jaz v majici in velurju. Tako kot vedno, neodvisno od temperatur. In ni variante, da se kdaj slečem ali oblečem. Samo na vrhu si nadenem še bundo, ki jo pozneje slečem. Moja kolega pa… Spomnim se, da sem 7 let nazaj na Triglav peljal Petro. In se je tokrat preoblekla, da si res nisem predstavljal, da se katera ženska lahko večkrat preobleče. Pa verjetno drži. Ženska se ne more, gospoda ob meni pa lahko. Na koncu sta bila že tako usklajena, da sta se hkrati slekla, se drla kako je vroče, potem čez 6 metrov zopet oblekla in tako naprej. Visoke temperature so tudi razlog, da nas že takoj ob prihodu na Jezerce pozdravi bobnenje plazu z Malega Draškega vrha. Zjutraj opazimo štiri plazove, trem pa smo tudi priča. Ob povratku je ob stenah Malega Draškega vsaj 10 ostankov plazov. Eden je šel celo po grapi na Srenjski preval.

Če je že Konjščica lepa, kaj potem reči o Jezercih? Kotanja, velika za nekaj nogometnih igrišč, lepo umeščena med Ablanco, Veliki Draški vrh, Mali Draški vrh in Viševnik. Voha se tišina, okoli pa 2-tisočaki, ometeni z neko belo snovjo. Ne vem, lahko samo stojiš, gledaš naokoli in se sprašuješ, je to sploh možno?

Smučina je potegnjena. Obnašamo se kot pred 15-imi leti. Kljub temu, da še nismo bili na nobenem vrhu, točno vemo kam bomo potem šli. Vsi se strinjamo, da smo zamudili dobro smuko z Viševnika. In, da bo zavoljo plazov pozneje prenevarno iti čez Srenjski preval. Torej nam preostane samo povratek na Konjščico. Vendar pa bomo potem, ko odsmučamo z Velikega Draškega vrha odšli še na Ablanco, potem pa mogoče še na Mesnovo glavo in Močile. Seveda smo potem komaj prišli do Velikega Draškega vrha. Pa nas ne bo izučilo. Že takoj naslednjo turo bomo zopet razglabljali o tem, kam vse bomo šli. Pa saj je tudi v tem čar. Ture so dolge, politika ni zanimiva, vremena je hitro dovolj, potem pa je treba nekaj govoriti. Vseskozi imamo potegnjeno smučino. Že takoj pa vidimo, da so tukaj zaključili sezono pršiča. Kak dan smo prepozni ali prezgodnji. Vsi utihnemo, prelepo je da bi govorili.

Ablanca

Pred Studorskim prevalom nas pot vodi v desno proti našem cilju. Tam se tudi konča smučina. Koliko le-ta olajša delo posamezniku se vidi, ko po nekaj metri vsi trije stojimo na mestu in se gledamo. Pogledi govorijo: ”Boš ti, ja pojdi ti, jaz res ne morem.”  Sneg je težek, na vrhu se dela skorjica in vsak korak je napor. Pa saj zato smo tu. Ta del mi je posebno pri srcu. Dokaj položno, pa veliko dolinic. Prečimo v desno in po nekaj minutah pridemo do strehe Velikega Draškega vrha. Zgleda tako blizu, pa je tako daleč. Vse se melje pod nogami. Spet drugje popolnoma trdo. Smuči ne tečejo tako kot bi mi hoteli. Da samo hodiš, porivaš naprej in misliš na kar hočeš. Kdaj je treba previdno stopiti, potem ti zdrsne, nato se ugrezne in tako dalje.  Pa ni to neko tarnanje, to so dejstva. Smo pa ves dan sami, razen tistih smrekic, razgledi so veličastni. Ampak se res vleče. Pa je tudi tega vzpona konec. Na vrhu malce piha, pa ni sile.

Šparovec v zadnjem delu

Uroš

Šparovec je boljši smučar od Uroša in še boljši od mene. Postane mrzlo, zato se zmenimo, da se z Urošem spustiva do kraja s toplejšim podnebjem in ga tam počakava. Hitro ugotoviva, da je gledano od zgoraj levo nadležna kloža, desno pa obvladljiva kloža. Saj smučati se da brez problema, ni pa posebnega užitka. Spodaj na izravnavi popadava na tla in čakava. Tiho. Potem še malo čakava. Tiho. Potem pa se že začneva gledati in spraševati, pa kje je. Spomniva se, da si je sposodil smuči in je možno, da ne more vpeti pancerjev. In spet čakava. Potem ugotoviva, da tudi če je kaj narobe, nihče ne more iti nazaj gor pogledati kaj je z njim. Telefon ne dela, klici zaidejo nekje za Tošč, njega pa ni. Naju pa tudi ne. Leživa. Potem pa le zavriska in začne s spustom. Tam, kje je bila za naju nadležna kloža. Je pa res, da ima Šparovec skakalne smuče. Prirejene za velikanko. ”Kje si bil toliko časa?” ”Ja nehalo je pihati, pa sem si enega zvil.” Logično.

Do Jezerc je sneg boljši. Ni več klože. Čuti se, da je tu nekoč bil pršič. Vseeno uživamo. Vsak si izbire svojo linijo, prostora je dovolj. Sledi sestanek. Zaradi plazov Srenjski preval odpade. Torej Konjščica, tam se bomo pa naprej odločili. Seveda o Ablanci, Močilih ali Mesnovi glavi ni več govora. Ablanca je brez snega, bi bil vzpon pretežak tudi če bi bili spočiti. Na ostale dva se nam pa ne da. Pot do Konjščice poteka potem skozi gozdiček. Tam je smuka nadvse prijetna. Sledi prva večja pavza. Sonček, tišina. In odločitev, da do avta ne gremo po isti poti kot smo prišli, po tekaški progi, ampak čez gozd po najbližji poti. Saj imamo vsi radi turno smuko, ampak v takem trenutku si je res težko zopet nadeti pse in zagristi v klanec. Saj potem vse pozabiš, ampak takrat pa se malenkost zasmiliš samemu sebi.

Zakaj smo pa potem zavili proti Plesišču in naredili skoraj 400 višinskih metrov, ter kaj se je potem dogajalo, je pa zgodba, ki jo lahko reši le pokojni Rugelj. Je bila pa smuka s Plesišča najboljša v tem dnevu, deležni smo bili tudi pršiča. Spustili smo se navzdol skozi gozd, potem pa pred skalnim skokom zavili levo do strme dolinice, po kateri gre pot na Viševnik. Še po smučišču in…

Plesišče, v ozadju Velik Draški vrh

Kot komarji poleti

 

Debeli vrh (Veliki vrh) nad Pokljuko

Wednesday , 22, November 2017 Comments Off on Debeli vrh (Veliki vrh) nad Pokljuko

Debeli vrh je skoraj 2000 metrov visoka gora, ki se sramežljivo skriva med Draškima vrhovoma, Viševnikom, Selišnikoma na levi strani in Brdi, Mrežcami, Debelo pečjo na desni strani. Ker nisem domačin ali pa pogostejši obiskovalec pokljuških prostranstev, težko zatrdim, da se ga z Rudnega polja sploh ne vidi. Midva ga nisva. Na celem popotovanju sva ga zagledala samo enkrat, nekje na sredi poti. Še ko sva bila le streljaj oddaljena od vrha, nisva vedela, da je to to. Čeprav, ko ga vidiš samega, niti ni tako majhen. Niti ne bi imel takega imena,če ga ne bi bilo nič skupaj. Ali pa nas z imenom poskušajo zavesti. Podobno je z imenom Veliki vrh, tako najin cilj poimenujejo na nekaterih zemljevidih. Ker pa tudi posebno velik ni. Je pa resnično kot neki jurček. Tako ime bi moral imeti. Spretno se ti izmika, skriva in resnično se je treba potruditi, da ga dobiš. Seveda pa je potem vse iskanje poplačano.

Običajno z Urošem potrebujeva več korespodence, da zediniva najine želje in potrebe. Tokrat sva bila v nekaj minutah pri Debelem vrhu. Snega v okolici ni v izobilju. V poštev so nama prišle Karavanke, zimzelena Zelenica, Kotovo sedlo ter Pokljuka. Zelenica je takoj izpadla. Vzela sva namreč dopust, Zelenica pa je kot najbližja tisti običajni cilj, ko nimamo preveč časa. In definitivno največkrat na jedilnem listu. Pogled na Karavanke mi je takoj vzel voljo za smučanjem. Do Kotovega sedla in Pokljuke pač ne vidiva, zato sva imela finalista. V Tamarju je običajno tema, midva pa sva si želela sonce. Zato je ostala samo še Pokljuka in posledično Debeli vrh na katerem še nisva bila. Vreme in navigacijo je takoj prevzel Uroš. V tem je resnično najboljši in zato ga tudi imamo. Zakaj imamo mene, še ne vemo.

Ob vožnji proti Pokljuki je pogled na južna pobočja Karavank izredno klavrn. Ne predstavljava si kako bo  s snegom na Pokljuki. Operirava s tistimi klasičnimi besedami:”Pa saj vseeno, tudi če ni snega, glavno da sva na zraku.” Oba veva, da so to laži ampak se bolje počutiva. Šele nekaj čez deveto uro parkirava na Rudnem polju. Okoli 200 metrov pred parkiriščem, malo za vojašnico. Snega le za vzorec.

Uroš takoj začne plodno sodelovanje s svojo uro. Resnično ga moram pohvaliti. Orientacija je zelo zahtevna. Sploh do Debelega vrha z Rudnega polja. Po mojem mnenju bi ga lažje zadela če bi šla okoli Viševnika mimo Selišnika. Od tam je sigurno viden. Ali z druge strani, čez Lipanco. Tukaj pa je ugnezden med dominantne vrhove okoli Viševnika in tiste malo manj vidne do Debele peči. Že po nekaj metrih nama je jasno, da brez GPS sledi, ter smučin predhodnikov, ki so bili tukaj kak dan nazaj, za naju ne bi bilo kruha. Uroš pravilno ugotovi, da bi se že drl na njega. Kako se ne bi? Vse je isto, vsa drevesa so enaka. Kot bi bil v kaki grozljivki. Če bi bil sam, sploh ne bi znal pojasniti kje me iskati. Ker veliko berem, mi je dobro znan podatek, da je Henryk Sienkiewitz tukaj dobil idejo za svoj roman V puščavi in goščavi.

Po uri hoje se gozd začne redčiti. Prepričana sva, da bova zagledala Debeli vrh. Pa ga ne. Še bo treba počakati. Izredno počasna sva. Pa saj se nama nikamor ne mudi. To je prva prava letošnja tura, izkoristit je potrebno vsak korak. Uživava. To je draž turne smuke. Spust je samo modni dodatek. Če boš trpel v dostopih in iskal uživaške spuste, potem to ne bo šport zate. Čaka naju nešteto kotanj, dolinic. Če sva uro nazaj igrala v grozljivki, sva zdaj glavna akterja v pravljici. Sama sva, tako kot ves dan. Vse okoli je zabasano, tukaj pa sonce. Iz ene kotanje v drugo in tako dalje. Res zanimivo. Takih oblik ni drugje po Sloveniji, oziroma še nismo bili tam.

Vrh se bliža po uri. V vidnem polju ga še ni. Sonce pripeka. Uroš nekaj časa hodi brez majice. Pa slike niso za objave. Mogoče to stran prebira kakšna starejša ženska, in te slike bi lahko predstavljale določene težave za njihov kardiovaskularni sistem. Na levi strani se odpre pogled na Viševnik, Draška vrhova in ostale lepotce. Res lepo. Sploh ko gledava proti Karavankam, pa Kamniškim vidiva, da je bila izbira prava.

Še ko sva na vrhu, nisva prepričana ali to sploh je vrh. Čeprav višje ne moreva, kar pomeni, da mogoče le stojiva na Debelem vrhu. Ali Velikem vrhu. Pa saj je vseeno. Glavno, da nama je lepo, imena so popolnoma nepomembna. Najprej določiva nadaljni potek tekme. Imava nekaj možnosti. Prva je spust proti Selišniku, pa gor proti Draškemu robu, ter za Viševnikom nazaj. Druga je spust po isti smeri. Najbolj pošteno je glasovanje. Uroš je za spust po smeri vzpona, ostali trije smo za spust proti Selišniku. Zato gremo nazaj po isti poti.

Prvih 200 višincev je fantastičnih. Ravno prav odjenjano na trdi podlagi. Snega ogromno. Potem pa se začne bitka z gozdom. Sam še v najboljših časih nisem zavidanja vreden smučar. Nasprotnik nikoli ne ve, v katero smer bom zavil. Sedaj, ko imam pa težave s kolenom, pa s kakšnim zavojem presenetim tudi samega sebe. Tudi, ko ne boli ne veš kam bo šel tisti nesrečni sklep. Ko po nekaj metrih tako padem, da skoraj poderem Viševnik, pa začne težave povzročati še samozavest. Teren pa sedaj zopet v puščavi in goščavi. S tem, da je premraz, da bi bila puščava. Uroš se zopet žrtvuje. Skoraj ne verjamem, da se je v življenju toliko žrtvoval kot danes. Mogoče mu celo zapaše. Ker je teren izredno neprehoden naredi nekaj  zavojev, potem pa grem šele sam naprej. Pogoji za smuko so še vedno dobri. Glede na teren. Tukaj nikoli ne bomo naredili 100 zavojev, kot na Begunjščici. Pa tudi če zapade 5 metrov snega. Stalna bitka z drevesi. Ker imam na voljo še 250 besed moram še nekaj opaziti, čerpav sem sigurno že večkrat. Ni mi jasno kako je lahko ta spust označen kot lahek. Ne predstavljam si nekega normalnega vpeljevanja novinca v turno smuko? Kam naj ga najprej peljem? Na Debeli vrh? Se strinjam, do kakšnega težjega padca težko pride, ampak da bi novinec tukaj naredil 10 zavojev, si pa težko predstavljam.

Nekako prismučava, preštamfava do Rudnega polja. Danes, ko v miru premlevam včerajšnje dogodke, bi šel takoj nazaj. Tisti del okoli Viševnika je mogoče preobljuden, vsi rinejo tja. Le streljaj od njega pa nas čaka samota, raziskovanje. Res, da težko rečeš, da si se nasmučal, ampak turna smuka je pa nepozabna.

Zvoh na malenkost drugačen način

Saturday , 18, November 2017 Comments Off on Zvoh na malenkost drugačen način

Običajno budilka ne potrebuje toliko časa. Danes pa se je resnično morala potruditi. Nekaj časa mi ni bilo jasno kaj želi. Za službo, pa če si jo še tako želim, je bilo absolutno prezgodaj. Tečem, za kar gre zahvala kolenu, že dolgo ne. Le kaj potem hoče od mene? V soboto. O bog, turnosmučarska sezona se je začela. Zopet vse sobote brez spanja. Komaj čakam, da zopet pride pomlad. Človek lahko vsaj spi.

Še ves omotičen, se potem ko ugotovim, da ni nikogar komur bi se lahko smilil, oblečem, ter po ustaljeni navadi na terasi preverim temperaturo. Danes bo še kako pomembna. Šlibar je kak dan prej prišel na dan, čeprav je bila takrat že noč, zato tudi take ideje, da bi lahko odšli na Zvoh. Turno. Naj že takoj povem, da smuka z Zvoha ne spada med klasične turne smuke. Predvsem zaradi spusta, ki poteka predvsem po smučišču, ki je skoraj vedno spluženo. Šlibar pa ne bi bil Šlibar, če se za ciljem, ki ga imamo, ne bi skrivala vejica, za katero se skriva tisti pomembnejši del. In tokrat je ta v delu, da bi šli pred smuko s kolesom do Krvavca. Takoj sem za, čeprav ne vem pravega razloga, na svojo stran pa pridobim tudi Iva. Nekaj čez 6-to uro zjutraj pijemo kavo v nekem lokalu v Cerkljah. Ki je nabito poln. Zgleda kot laž, ampak resnično so vse mize zasedene. Smo pa med redkimi, ki pijemo kavo. Ostali pijejo pivo. Neverjetno.

Ima pa naša zgodba, tako kot skoraj vsaka, tudi pomanjkljivost. Pošteno bi bilo, če že gremo s kolesom do Krvavca, ter potem na smuči, da bi te tudi tovorili. Pa je prevladala pamet, če je že ostalo neumno. Najprej gremo z avti do zgornje postaje kabinske žičnice. Vsi smo dobro oblečeni. Predvsem spust bo glede mrazu najtežji. Sam imam na nogah tri sloje oblačil. Zgoraj podobno. Tudi Ivo in Šlibar sta dobro oblečena. Počasi se spuščamo. Cesta je mokra. Tam nekje okrog Ambroža pridemo v meglo. Prsti na rokah in nogah najbolj trpijo, ampak saj smo to sami hoteli. Spodaj se na hitro uredimo. Premrzlo je, da bi se preveč zadrževali. Sledi meni osebno najtežji vzpon v Sloveniji. Nikoli ga nisem vzljubil. Res pa, da mu ne dam preveč priložnosti. Na srečo smo vsaj na gorskih kolesih. Ne bi rad užalil ljubitelje gorskih koles, ampak razlika med njimi in cestnimi kolesi je očitna. Medtem ko s cestnim, če nisi ravno v vrhu kolesarstva, kljub počasni vožnji ne moreš uživati, je z gorskim obratno. Če imaš voljo in čas, prestaviš, pelješ počasneje. Danes sem celo ugotovil, da se lahko tudi pogovarjaš.

Na vrhu kolesa romajo v avto. Vzamemo smuči, mislim, da gremo naprej vsi v istih cunjah. Kakih sto metrov pred nami zagledam Gregoriča, ki se v drugo vzpenja proti Zvohu. Šlibar je šel že naprej, Ivo ima tehnične težave, sam pa grem počasi z Urošem proti drugem današnjem cilju. Vreme ni ravno presežek. Ampak ne moremo biti zahtevni na prvih turah. Pot do Zvoha ne bi posebno opazoval. Klasika. Mešajo se oblaki, pa megla, tudi kak žarek si izbori pot. Na vrhu gre Šlibar takoj navzdol, Gregoriču se mudi na randi, sam pa počakam Iva. Z njim naredim nekaj zavojev, potem pa se tudi midva ločiva. Smuka ni nič posebnega. Vse skupaj pa je bilo posebno. Tudi družabni dogodek s kulturnimi dodatki pri Rozki je dal pečat današnjemu dnevu.

Storžič po progi”vertikal kilometra”

Saturday , 2, September 2017 Comments Off on Storžič po progi”vertikal kilometra”

Ivo je eden zadnjih Mohikancev, ki ga lahko skoraj vedno prepričam, prisilim, da gre z mano v hribe. Ker pa imam zametek vesti, se običajno potrudim, da mu ponudim vsaj nekaj možnosti. Zmenjena sva za popoldanski Storžič. Seveda se vedno bolje počuti v hribih, saj tudi več hodi, ampak ker še ni povsem na ti z gorami, vedno izbiram nekoliko lažje variante. Na pladnju mu ponudim Storžič čez Kališče mimo Bolnice Košuta,  zatem klasiko čez Kališče, ter progo, kjer se odvija tekma Storžič vertikal kilometer. Nič mu nisem omenjal svoje želje, samo telepatsko sem ga usmerjal k pravilni odločitvi. Greva po progi Storžič vertikal kilometer. To je relativno nova disciplina. Pomeni, da se preteče, prehodi, preplazi 1000 višinskih metrov v čim krajši razdalji. K nam sta jo prinesli legendi tekaških gorskih preizkušenj Nejc Kuhar in Matjaž Mikloša Majk. Prvič je bila tekma organizirana leta 2012. Če strava ne laže se v 2.1 km vzdignemo za 1000 metrov, kar pomeni da je povprečni naklon vrtoglavih 47%.

Tu levo

Ne levo, ne desno, naravnost

Prebereva opise, Ivo me pobere pred službo in malo pred 16 uro sva v Bašlju pri Športno turističnem društvu Belica. Ob košarkarskem in nogometnem igrišču. Ugotoviva, da izhodišče ni pravilno. Čez nekaj minut parkirava ob poti, ki pelje mimo bolnice Košuta. Oba razen mene sva prvič tudi, zato sva že ob prvi tabli izgubljena. Ko zavijeva proti planini Javornik se mi še zdi, da sva na pravi poti, ko pa stojiva ob cerkvi Sv. Lovrenca, pa sem prepričan, da sva za danes končala z ”vertikal kilometrom”. Ker sva prišla na izlet, s tem nimava problema. Greva proti Storžiču, nekje bova že prišla gor. Vseeno iščeva klopco na 1030 m nadmorske višine, kjer bi se moral začeti start tekme. Ker je tekma pač ”vertikal kilometer”, je logično, da se ne konča na Storžiču. Cilj je na malem Storžiču. Ivo je danes v formi, zato vseskozi capljam za njim. Ne hitiva, večkrat gledava na uri, telefon, da bi našla pravo pot. Na razpotju, kjer greš lahko proti Kališču ali planini Javornik, neoznačena stezica pa pelje naravnost navzgor, pomisliva da bi lahko bila na pravi poti. Sploh, ko prideva do klopic, ki jih poznava iz zapisa s tekme. Tu se pot postavi na glavo. In tako je vse do stika z grebenom. Pot je dobro vidna. Nekaj časa se hodi po strmih travah. Ravno trave znajo biti ob dežju ali po izredno nevarne za zdrs. Na grebenu končno prideva na skalni teren. Do tu sem kar malo trpel. Ne vem zakaj, mogoče služba, kaj pa vem. Tu pa oživim. Ivo pa ravno obratno, prej preveč živ, zdaj pa v rahlem padcu. Moti ga tudi močan veter. Mene pa nič več. Povsem sama sva, na grebenu kjer je potrebno poprijeti kakšno skalo. Še vedno pa je strmo. Ne predstavljam si kako mora biti na tekmi. Tu se ustavljava, slikava. Pa kljub temu ne hodiva ravno počasi. Če bi na tekmi poskušal kaj teči, bi se znalo zgoditi, da bi se kje usedel ob pot, dvignil belo zastavo in poklical Petro, da me pobere. Mislim, da je najboljši Kuharjev čas tam okoli 34 minut. Najin 1:30. Gledava pozitivno. Midva imava več rezerve kot Kuhar. Do vrha Storžiča je še nekaj minut hoje. Na žalost je veter vedno močnejši. Na vrhu se ne zadrživa predolgo. Še slikati se ne da zavoljo vetra. Ivu ponudim spust čez Kališče, kjer naju čaka kava ali pa po zahodni grapi do Javornikove planine. Izbere seveda kavo. Previdno se spustiva do Bašeljskega prevala. Prav čuti se, da se bliža noč. Meni najljubši trenutki. Ko se poslavlja dan. Skočim še na Bašeljski vrh, Ivo pa gre v kočo naročiti kavo. Do vrha je od Bašeljskega prevala samo nekaj minut, po drugi strani pa se potem hitro pride do Koče na Kališču. Oskrbnika ni, pustil pa je sporočilo, da pride kmalu. In res je hitro nazaj. V miru popijemo kavo, potem pa naju čaka še spust do avta. Sedaj greva mimo Bolnice Košuta. Pa jo nekako zgrešiva. Ne vem kje. In kako. Mogoče sva šla v temi nekaj metrov mimo. Ampak potem pride do vprašaja tudi, če sva na pravi poti. Drži, da smo razvajeni. Ampak, ne predstavljam si kaj bi brez novodobnih ur. Točno ti pokaže kje si začel in se je potem  lažje vrniti na izhodišče.

Ferata Prestreljenik

Monday , 28, August 2017 Comments Off on Ferata Prestreljenik

Kuj železo dokler je vroče, je nekoč dejala moja žena. Ker pač nisem moški, ki bi mu bile tehnične lastnosti prirojene, priučene, možno pa da imam kako drugo dobro lastnost, se mi ne sanja preveč, kaj naj bi to pomenilo. Zna pa biti, da bi ta pregovor lahko bil pravilno uporabljen v tem zapisu. Moj zlati Luka, ki ga v zapisih ni velikokrat opaziti, ker ni outdoor made, se je čudežno navdušil nad plezanjem. Priložnost sem pograbil z obema rokama. Po petkovem plezanju na Šmarni gori si je zaželel še. Kaj mu lahko ponudim, seveda ob mojih omejenih plezalnih sposobnostih? Brskam, iščem, berem, kličem. In kot je običajno, če si dovolj vztrajen, če se ne predaš, se ti vrata sama odprejo.

Sredi tedna je Petra po vztrajnem mučenju z moje strani privolila, da v nedeljo odideva v hribe. Kolebava med dvema možnostima, ali po slovenski smeri, ali pa od bivaka Nogara na Mangart.  Skušam jo prepričati, da bi odšla na Mangrtsko sedlo prespati. Pa se ne da. Vmes se s svojo željo vključi tudi Luka, in ko premlevam že stoto možnost kako bi vse zadovoljil, moram pa egoistično priznati, da malo skorjice pa mora ostati tudi zame, mi v oči butne napis nova ferata na Kaninu, težavnost A.  To je to. Hitro v knjižnico po vso možno literaturo, internet dela na polno, in hitro je izlet na dlani. Družinsko gremo na Kanin. Še z Zojo. Vsi so za. In ko skoraj že sedimo v avtu, kot običajno zakompliciram situacijo. Tako kot ima moje skrbno načrtovanje tur sigurno kakšno prednost, pa ima tudi pomankljivosti. In glavna je v tem, da če prebereš vse dostopne vire, ni vrag da boš naletel na kakega, ki te skuša prepričati, da mogoče pa tura ni zate. Največji problem je definitvno Zoja. Je najmlajša, najbolj živa, na žalost je po meni dobila sposobnost, da bo vedno in povsod padla, se v kaj zadela, ji bo kaj padlo iz rok… In ko gledamo filmček s ferate, gospod na koncu prijazno opozori, da sestop s Prestreljenikovega okna zaradi krušljive police ni za otroke. Kaj sedaj? S Petro razmišljava, si večkrat premisliva. Ona je mogoče preveč optimist, jaz bolj pesimist kar se tiče hribov. Preveč je nesreč. Že tako smo velikokrat pomankljivo oblečeni, pripravljeni. Na koncu se zediniva, da gremo po ferati do konca. Če bo spust prezahteven, gremo nazaj po isti poti.

Naslednji problem je oprema. Samovarovalnega kompleta nimamo, pasov nimamo. Poznam samo dva alpinista, Sandija in Aleša, od tega je Aleš še pripravnik. Zberem 4 čelade, 4 pasove, 1 samovarovalni komplet, ter 4 gurtne (plezalne zanke). Zoja tako dobi samovarovalni komplet, Luka in jaz 2 gurtni, Petra bo brez. Šala. S Petro bova imela vsak po eno gurtno.

Na strani Kanina skušam najti vozni red. Nikakor ga ne najdem. Dobim samo nek zapis, da vozi gondola vsako polno uro med 8:00 in 17:00. Temu primerno startamo ob 6:45, da ujamemo tisto ob 9 uri. Potem zvemo, da gondole vozijo stalno med 8:00 in 17:00. Sicer lahko, da sem spregledal ta podatek. Če ne, bi bilo res lahko objavljeno. Vožnja traja 40 minut. Izredno vroče je, najraje bi vrata odprli na stežaj. Vsi smo prvič na Kaninu. Meni je čudovito, ampak to ni nek podatek, saj mi je povsod nad 882 metri. Takoj se opremimo, da so nahrbtniki lažji. Ferata poteka po južnem, zahodnem, vzhodnem ali pa po severnem pobočju Prestreljenika. Direktno nad žičnico. Do vstopa je kakih 20 minut hoje.

 

Potem pa se začne. Še prej najmlajša intravenozno prejmeta sladkorni doping. Luka, kot izkušen gornik Zoji nazorno pokaže uporabo samovarovalnega kompleta. Pot je odlično zavarovana, tako da smo vseskozi pripeti. Popolnoma nikamor se nam ne mudi. Malokrat vsi štirje skupno tako uživamo. Vzpona ni preveč. Oziroma ga sploh ni čutiti. Mogoče malenkost težji je del na začetku, ko je potrebno prestopiti okoli skale, ter del ko se strmo vzpneš malo pred koncem. Drugače pa res dober šolski poligon. Škoda ker je tako visoko, beri gondola je tako draga. Vsaj za nas.

Težko je sedaj realno oceniti težavnost ferate. Tisti, ki hodi po feratah, dobro ve kaj pomeni težavnost A. Tisti, ki gre prvič, pa naj ve, da tudi te, sicer lahke ocene ni za podcenjevati. Ferata se konča pri Prestreljeniškem oknu. Sledi še zoprn spust po melišču do izhodišču. Ta del je resnično najtežji. Pozneje, ko razmišljam. Mogoče bi bilo bolje iti v smeri urinega kazalca. Samo potem nas čaka ta vzpon po melišču navzgor, ki je prav tako zelo utrujajoč. Ne vem, vsak se bo sam odločil. Pri povratku se vržemo še v Rabeljsko jezero. Tudi tu smo prvič, pa prav tako navdušeni. Nobenega turizma. Ne vem koliko kotičkov v današnjih časih obstaja, da ležimo na plaži, za povrh peščeni, pa da nikjer ne vidimo hotela ali vsaj gostinskega lokala.

 

Očitno se je po zgledu na Avstrijo in Italijo tudi pri nas začel razcvet ferat. Sicer kako desetletje za njimi, ampak… Prva svetovna vojna je ”zaslužna” za ime ferata. Italijanski in avstro-ogrski vojaki so v namene dostopa do raznih strateških smeri, predvsem na izpostavljenih vrhovih, naredili in zavarovali poti. Seveda predvsem v Alpah in Dolomitih. Klasične ferate imamo po vseh vrhovih in omogočajo nam, navadnim smrtnikom dostop do tja kamor drugače ne bi mogli. Moderne-športne ferate pa so bile in so še vedno pri nas kamen spotike. Predvsem je peroč poseg v naravo. Sam se težko odločno postavim na eno ali drugo stran. Drži pa kot pribito, da smo si vsi na tak ali drugačen način podredili naravo. Seveda pa si posamezniki potem dovoljujejo postaviti mejo, do kamor je etično iti. Med moderne ferate pri nas spadajo Gonžarjeva peč, Furlanova nad Vipavo, ferata na Češko kočo, pa na Zelenici, na Lisci, letos odprta na Prestreljenik in današnji gostiteljici.

S Petro sva bila prvič na kaki športni ferati. Čast je pripadla Hvadniku. Za obisk te ferate naju je navdušil zapis Bojana Ambrožiča. Ker so bile napovedane padavine po 12 uri, sem lobiral za zgoden odhod. Našla sva se nekje na pol in startala okoli 7:30 ure. Izhodišče je v Gozdu Martuljku. Če se peljete iz smeri Jesenic, je okoli 200 metrov pred mostom z razgledom na martuljške lepotce smerokaz za Srednji vrh. Tam zavijete desno in po okoli 50 metrih avto pustite pri košarkaškem igrišču. Tam je tudi tabla z odličnim opisom ferate. Do nje je še 5 minut hoje. Ker so jo ravnokar naredili, je pot do vstopa, sploh pa pri sestopu še slabše vidna. Ni pa nobenih problemov, le preveč smo razvajeni.

Hitro se začnejo jeklenice, ki nas vodijo vso pot v soteski Hvadnika. Pot je res čudovito speljana, pohvale idejnim vodjem ter vsem prostovoljcem. Vseskozi si največ metrov nad tlemi, ampak padec bi bil kljub temu najlepše rečeno izredno boleč. Že sam start je zelo adrenalinski. Nekaj metrov nad potokom je speljana žica, po kateri je potrebno čez. Potem pa nekaj časa po levi, nekaj po desni strani potoka Hvadnik. Vseskozi pa skozi sotesko. Čeprav ni bilo nekega večjega deževja, pa je skala vseskozi mokra, in to zna biti največji problem. Sploh kadar bo dalj časa padalo. Vseskozi si ob vodi in čevlje imaš v vsakem primeru mokre in posledično je mokra tudi skala. Ker sva še izredno neizkušena v tej novi športni branži, nimava pojma kakšna bi bila primerna obutev. Oba imava superge Salomon, ki jih imava sicer za v hribe. Osebno že tako nisem zadovoljen z njimi. Drsi mi že v navadni skali, tako da razmišljam o novem modelu. Petra pa obratno je zadovoljna, ampak ima že tako obrabljen podplat, da se že na samem začetku znajde v vodi.

Ocena te ferate je B z deli C. Če vemo, da je najtežja ocena F, pomeni, da je ta bolj za začetnike. Meni se ni zdela lahka. Je pa tako, da se da nekaj delov izogniti, so pa tudi tisti ”težji” deli dolgi nekaj metrov, potem pa si lahko spočiješ. Tam, kjer mi je bilo najtežje, kjer nikakor nisem našel stopa in se je bilo treba čimbolj stegniti okoli skale, sem pošteno rekel Petri: ”Tukaj mi je bilo pa najtežje.” Ona pa: ”Meni je bilo pa to najbolje.” Na splošno se je bolje držala kot jaz. Večkrat sem že opazil, da če je ob meni, me je veliko bolj strah kot če sem sam. Kot bi prevzel vso odgovornost še za njo. Pa sem že dolgo nazaj ugotovil, da kot jo sam prekašam v kondiciji, me ona v tehničnih detajlih. Tam, kjer si po kakšnem težjem detajlu oddahnem, ona brezskrbno slika. Na vrhu se vpiševa v vpisno knjigo. Sledi samo še spust skozi gozdiček.

Med vožnjo proti Mojstrani na šipi opazim nekaj kapljic. Na voljo imava še slabo uro, potem se bo ulilo. Hitiva. Avto pustiva pri Planinskem muzeju. Od tam se že vidi smerna tabla, ki nas usmerja na ferato Mojstrano. Je pa potrebno iti nekaj sto metrov proti Peričniku in potem zaviti desno, da ne hodimo domačinom po vrtu. Na voljo sta dve smeri, lažja Aljaževa z oceno B, ter težja Pot mojstranških veveric z oceno C, ter nekaj deli D. Lažja je modre barve, težja rdeče barve. Obe se vseskozi prepletata, tako da lahko po mili volji naredim kak del težji, pa če nam je pretežko, nadaljujemo po lažji. Petra želi po težji, sam izsilim lažjo. Prihaja dež, rad bi bil čimprej ven. Plus, če prehodiva težjo, na lažjo ne bova več šla, tako pa imava dober razlog, da zopet prideva v Mojstrano. Celotno pot sva tako prehodila po lažji varianti, po težji sva šla samo čez tisto prvo lestev. Tako lahko ocenjujem samo Aljaževo smer. Izpostavljenost je večja kot pri Hvadniku. Ampak, če te ni strah višine, se ta ferata ne more primerjati s Hvadnikom. Po mojem mnenju je Aljaževa dobra za uvod v to zvrst plezanja, šele potem pride Hvadnik. Tukaj se dobesedno sprehodiš čez steno. Nikjer ni kakih posebnih detajlov, tudi moči v rokah ne potrebuješ. Lahko pa da nisem objektiven, saj je bilo v Hvadniku za razliko od Aljaževe smeri zelo spolzko. Ampak mislim, da bo tako skoraj vedno. Vsekakor pa je za tistega, ki gre prvič plezati, Aljaževa smer boljša izbira. Malo pod vrhom začne močneje deževati. Hitro se vpiševa tudi tu in odbrziva v dolino. Vse je odlično označeno, na voljo sta dve poti. Sestop je pri obeh feratah približno enak, vzpon pa je daljši pri ferati Hvadnik. Ferata Hvadnik je lepša, saj poteka skozi strugo potoka, medtem ko smo v Mojstrani vseskozi v steni.

Koča v Krnici

Wednesday , 16, August 2017 Comments Off on Koča v Krnici

Če ima slučajno še kdo taka otroka kot midva, bi mu ta izlet lahko polepšal kak dan. Otroka, ki se ne vozita rada, ki ne bi preveč hodila. Ki morata imeti s seboj vsaj kak izdelek najnovejše tehnologije. V bistvu sta to povsem normalna otroka. Nenormalna bi bila, če bi bila brez telefonov, če bi vsak dan najedala svojim staršem, naj ju peljejo v hribe. Včasih razmišljam, kako bi bilo, če bi ju s Petro večkrat nagnala v hribe. Bi bilo vsakič težko, ali bi se navadila? Bi bilo prav, da bi ju silila? Je sedaj prav, ko gremo res malokrat? Ko sama izrazita željo po hoji. Ne vem, ne vem tudi če bom prišel do pravilnega odgovora. Mene osebno so silili v hribe. Pa sem sedaj v ljubezenski vezi z njimi. Mojo Petro so tudi silili, pa danes ni v ljubezenski vezi z njimi. Še z mano vedno manj. Spet nekoga niso silili, pa jih ima sedaj rad. In obratno. Mogoče res najbolje, da ko naslednjič pridem na ta čudovit planet, otroke silim v hribe. Potem bom pa videl. Ali mogoče tudi ne.

Avto pustimo malo nad četrto vzpetino ceste na Vršič. Ko bomo večji, bomo seveda parkirali nekaj sto metrov za kopališčem Jasna, pri reki Pišnica. Ker pa je od tam okoli 15 minut dalj hoje, seveda izberem krajšo varianto. Izhodišče je na tretji vzpetini, pri Ruski Kapelici. Vendar samo za nekaj avtomobilov. In ker smo na višku sezone in ker enodnevnih gostov na Bledu in Bohinju ne sprejemajo več, so vsi tukaj. Nimam pametne razlage, zakaj je največ ljudi na Bledu in v Bohinju. Očitno so vsi ljubitelji Monopolija. In tam sta daleč najprestižnejša Bled in Bohinj. Zato so vsi tam. …. In pač avto pustimo tam kjer je prosto.

Za začetek se spustimo nekaj sto metrov. Najmlajši trije, izjemoma imamo še enega člana, saj s Petro trenirava, preizkušava, testirava, kako bi bilo, če…; takoj ugotovijo, da je tu večje parkirišče in zakaj nismo tu parkirali. Najprej prečkamo reko Suho Pišnico, ki je mogoče prej potok. Prejšnje leto, ko smo bili brez mamice, je šla Zoja lahko čez vodo v nogavicah, tokrat ji kot skrben starš tega seveda ne dovolim. Ko z nekaj zapleti pridemo čez potok, Petri in današnjemu gostu pokažemo most, kjer bi lahko šli.

Še nekaj metrov in smo na planini V Klinu. Tam se odpre pogled na vrhove nad Križko steno. Lep pogled, ki ga popestri stara pastirska koča sredi panorame. Na voljo je tudi lovska postojanka, do katere je potrebno zlesti po lestvi. Dokaj visoko, zato se Ana Lara vzponu odpove, Zoja je vedno za vse neumnosti, Luka pa kot običajno: ”Nič me ni strah, samo se mi ne da.” Mami vmes slika iz vseh perspektiv. Čeprav sam naredim več slik, tudi dalj časa že stojim za fotoaparatom, pa opažam, da ima Petra boljši občutek za fotografijo. Seveda ni Aleš Zdešar, ni pa tudi Edo Krnič. Šele potem, ko doma gledam slike z njenega fotoaparata in slike z mojega, opazim razliko. Pravijo, da je dobra fotografija 5 odstotkov talenta in 95 odstotkov trdega dela. In sam imam tistih 5 odstotkov, ampak kaj ko mi jih še vedno zmanjka 95 odstotkov. In tako mi ne preostane drugega kot da uživam ob fotografijah tistih, ki so vložili ogromno truda v to dejavnost in si mislim: ”Kako bi šele jaz fotografiral, če bi…”

Komaj lučaj stran nas čaka nova znamenitost, če se temu lahko tako reče. Tudi atrakcija ne, ampak ne najdem boljše besede. Spominski park padlim v gorah. Vedno me stisne pri srcu, ko berem osmrtnice mojih knjižnih junakov.

Foto: Petra Krnić

Kmalu se nam priključi pot, ki pelje iz Pišnice. Ker sonce vedno bolj pripeka, izberemo varianto skozi gozd. Otroci so se dokončno asimilirali, videli so, da poti nazaj ne bo, pozabijo na sodobne pasti računalništva. Pokažejo, da v njih še vedno tičijo tisti radoživi nagajivčki, samo najti jih je treba. Potegniti ven iz že malodane odraslih teles. Skačejo, plezajo, vriskajo. Tudi pogovarjati se znajo. Njihovi obrazi niso sivi, zakrčeni, ampak rdeči, razpotegnjeni v nasmeh. Poezija. Zavedam se, da bo kmalu zopet prešla v tragedijo. Pa sem kljub temu zadovoljen.

Tisto markirano uro hoje smo razpotegnili na več kot dve. Zato ni čudnega, da so pri Koči v Krnici začeli prigovarjati njihovi želodčki. Naročila sva jim klobaso, kakšna malenkost pa se je našla tudi v nahrbtniku. Seveda sledi še obvezna coca cola. Pa kavici za glavna organizatorja. Luku ni šlo v račun, kako v taki gostilni nimajo ledu.

Vzpnemo se še na skalo za kočo od koder je lep razgled, potem pa počasi odpujsamo nazaj. Gremo po cesti, tudi počasi. Kar je bilo na začetku spusta, je potrebno sedaj nadoknaditi. Pa začuda ni nobenih pripomb. Vsi so navdušeni. Do doma. Potem pa se že sliši značilen zvok Facebooka, Twitterja, Viber skoraj pregori, nekdo nekoga svari, naj umakne vojsko z Apeninskega polotoka, saj prihaja Godzilla, spet drugi tuli od žalosti, ker je dobil mat, medtem ko mu je tretji razlagal, da je na Instagramu dobil všečkota.

Ja, krut je današnji svet.

Foto: Petra Krnić