To je pač uraden naslov. Pri nas se reče Cmurek. Naj bi bil polovični Ironman. Vendar je malo skrajšan. Pa čeprav nima zraven pripetih tistih ”pomembnih oznak” 70.3 in podobno, pa je to tako prijetna prireditev, da bi bila lahko zgled tistim pohlepnežem. Kljub temu, da jim manjka nekaj metrov. Mislim, da ravno zato nekoliko krajša razdalja. Ker drugače bi definitivno sledila kakšna gromozanska tožba s strani ”prave” triatlonske organizacije.

Tako kot lani nama je z Ivotom tekma služila kot zadnji test pred Celovcem. Presenetljivo se nama je pridružil še Medo, kar je vse skupaj še popestrilo. Dan pred tekmo smo se nastanili v Celju. Ter si v miru ogledali junake z Dosa. To je kolesarska prireditev v dolžini nekaj čez 1200 km. Kar pomeni najmanj dva dneva vožnje, za nekatere dobre tri. Že ob misli na to, kaj vse morajo potrpeti, se ta naša polovička zdi kot pljunek v vodo. Ker je z nama Ivo, in ker nama nudi prenočišče, sva prisiljena navijati za ekipo Tušmobila.

Mitja Mahorič

DSC_6392

DSC_6394Všeč mi je, da o jutrišnji tekmi ne spregovorimo niti besede. Če se spomnim prve tekme, ravno tako polovičke v Grazu, ko sva bila z Ivotam na prizorišču že nekaj dni prej. In sva imela ogromno dela s pripravo. Danes se šele proti večeru lotimo dela. Vse razvrstimo po vrečkah, malo se pogovorimo kako bomo oblečeni in to je to. Nobenega kompliciranja. Ker prvič vozim s tubularji, kar pomeni da jih še nisem menjal, rezervnega niti ne vzamem s seboj. Če poči, bom pač dvignil roko, počakal na organizatorja in šel na sonce. Zopet nimam nobenih pričakovanj.

DSC_6398

DSC_6418

V Mureck prispemo dve uri pred tekmo. Seveda se najprej prijavimo, oddamo kolesa v menjalni prostor. Vse še enkrat preverimo. Na kolesu imam kot vedno isto kombinacijo. V enem bidonu dve tableti isostarja, na balanci pa bidon z vodo, ki ga bom napolnil na vsaki postaji. S hrano tudi nisem kompliciral. Imam dva gela in dve frutabeli. Če bo potreba, bom kaj vzel na postaji. Dobimo čip in tri nalepke s številko. Dve gresta na čelado, ena na kolo. Kar mi je posebej všeč, je to, da ni številke, ki jo je potrebno natakniti po plavanju. Ena skrb manj. Še vedno ni nobene nervoze. Šala na šalo in start se nezadržno bliža. Nadenemo si neoprene in počasi krenemo proti jezeru. Po času prvih žensk ugotovimo, da je proga daljša kot lani. Zdi se mi, da je prejšnje leto odneslo eno bojo in smo pač tam krajšali. Saj bomo kmalu videli. Naredimo nekaj zamahov. Sam sem popolno sproščen. Pisk. Gremo. Čeprav nas je malo, pa smo eden na drugem. Meni se zdi, da so vsi na meni. Ker nimam posebnih plavalskih pričakovanj, se ne obremenjujem. Če kdo pleza po meni, se pač ustavim. Malo počakam. In poiščem luknjo. Vendar gužva ne pojenja. Dobri so očitno odšli naprej. Slabi pa so okoli mene. Ali pa sem spričo slabšega plavanja bolj občutljiv. Ne vem. Zdi se mi, da ne gre nikamor. Resnično sem zgubil plavalsko samozavest. Sploh ne vem kako bi plaval. Malo poskušam s čim daljšim zamahom, potem čim krajšim, pa dolgim, kratkim potegom. Vem pa, da ko razmišljam o tehniki plavanja, ko sploh ne vem kako je pravilno, da nekaj ne štima.  Zame se tekma začenja pozneje. In grem počasi. Kmalu sem v drugem krogu. Pa še vedno nisem sam. Ampak moja najslabša disciplina gre k koncu. Zadnjih 200 metrov se silim k lulanju. Pa ne gre. Poskusim tudi pred izhodom iz vode. Pa tudi nič. Bom pa kasneje na kolesu. Čeprav mi to ne diši preveč. Pogled na uro. Nekaj čez 30 minut. Pogledam Medotovo kolo. Ni ga. Ivotovo? Je. Po pričakovanjih.

DSC_6400

Ker nisem nič razmišljal o menjavi se zopet predolgo zadržim. Že prej bi moral točno določiti sistem slačenja oziroma oblačenja. Dobra šola za Celovec. Težko najdem stvari, ki sem jih kar zmetal v vrečo. Potem imam še težave s kinesio trakovi, ki jih na koncu kar potegnem dol. Ob izhodu vidim Ivota, ki je tudi že oblečen. Začnem dokaj hitro. Lovim Medota. Takrat pa mimo pride Ivo. Zelo me razjezi, a mi obenem da moč. Dobesedno poletim mimo njega. Mogoče nekje na 10km dohitim Medota. Pove, da je vse v redu. Zelo sem srečen. Ni preveč treniral, pa mu gre kljub temu odlično. Sam nadaljujem v svojem tempu. Lepo, s čimveč kadence. Dva vzpona, ki sicer nista preveč strma, prevozim na najnižji prestavi. Do sedaj sem se preveč trudil v klance. Že nekaj časa poskušam drugače. Brez preveč truda navzgor, pa pač potem hitreje navzdol. Na vrhu prvega vzpona je okrepčevalnica. Vzamem vodo in jo dotočim. Potem pa najstrmejši spust. Ne upam ga odvoziti na ročkah, niti ga odvoziti brez bremzanja. Bom že nadoknadil. Do konca prvega kroga gre cesta mogoče rahlo navzdol. Vseskozi se okoli vozijo organizatorji, ki pa ne kažejo posebne strogosti. V drug krog grem hitreje. Pred okrepčevalnico odvržem vso pijačo. ”Wasser, wasser,” vljudno zakričim. ”Kein wasser, nur Energy drink,” mi še bolj prijazno zakriči prostovoljec. To pa ne bo šlo. Če bi ponudili kavo, bi še vzel, tako pa bom že zdržal. Vreme na kolesu je idealno. Zadnjih 15km grem počasneje, razgibam noge.

DSC_6401

DSC_6402

DSC_6405

Druga menjava gre hitreje. Nekaj težav imam s čelado. Snel sem si jo že med tekom. Pa me organizator ustavi. Dam si jo nazaj, pa potem spet dol, ko pridem do mojega prostora. Pa zopet zahteva, da si jo nadenem, dokler ne postavim kolesa na pravo mesto. Res, da sem izredno štoraste narave, ampak da potrebujem čelado tudi na ravnem, brez kolesa, si pa nisem predstavljal. Hitro si nadenem superge. Prva km tečem brez pogleda na uro. Potem se umirim in vidim, da gre v tempu okoli 4:20 min/km. Torej samo gledam na uro in pazim, da ne gre čez. Všeč mi je, ker vseskozi srečavam prijatelje. Medota, Ivota, Mateja, Tona, tudi druge naše, ki jih je cel kup. Medo in Ivo zgledata odlično, torej bomo na koncu očitno vsi zadovoljni. S seboj imam 3 gele. Vsakič na postaji vzamem plastični kozarec, naredim požirek, ostalo zlijem po sebi. Tečemo 2 kroga po okoli 10km. V vsakem so tri postaje. Še vedno nisem šel na malo potrebo. Torej bom zdržal do konca. Nimam nobene krize, niti najmanjše. Ker sem letos delal manj tekaških treningov, ampak te daljše, mi 20km izredno hitro mine. Že po nekaj km ugotovim, da razen če ne bo kakšne nesreče, čas pod 4:30 ne bi smel priti pod vprašaj. Ampak kljub temu tečem enako naprej.

DSC_6407Lani sem se resnično naprezal, letos pa sem imel definitivno še moči. V cilju grem najprej v jezero. Gladino dvignem za nekaj centimetrov. Potem počakam naše. Najprej Ivo, ki je letos v življenski formi. Potem Medo, tudi z odličnim rezultatom glede na letošnji trening. Samo želim si, da ostaja v tem športu, da ga zopet ne odnese v budizem.

Matevž Slapničar, najboljši iz kluba TK Gorenjska

DSC_6452

DSC_6433

DSC_6423

Ivo v cilju

DSC_6456

Matej Hauptman v cilju

DSC_6460

Medo v cilju

DSC_6464

DSC_6484

DSC_6481

Tone Vrhovnik Straka

DSC_6480

Brez tega ne gre

DSC_6485

PROGA

Plavanje poteka v jezeru Rocksee. 2 kroga. Kolo ravno tako 2 kroga. Skupaj 520m višine. V prvi polovici 2 vzpona, prvi težji ampak nič posebnega. Potem ravnina. Cesto odpirajo po potrebi. Proga izredno lepa. Tek tudi v dveh krogih. Nekaj makedama, malo skozi gozd, trava, potem pesek okoli jezera in po cesti proti mestu.

ORGANIZACIJA

Meni osebno popolna. Razen mogoče tiste vode. Zdi se ti, kot da ne vidiš nobenega organizatorja ampak vse poteka izredno tekoče.

MOJ ČAS

Plavanje 1.7km 0:30:45

T1 0:02:29

Kolo 86.7km 2:24:47  35.9 km/h

T2 0:02:03

Tek 19. 47 km; 1:23:06; 4:16min/km

SKUPAJ: 4:23:08

Zmagal naš Jure Majdič s časom 3:53:09, tretji tudi naš Boris Fluher 3:58:06

ČLANI TK GORENJSKA
Slapnicar,Matevz Masters 45 M 3. 1969 TK Gorenjska 28:33,9 2:20:27,2 1:26:17,3 04:15:18,5
Švrljuga, Ivo Masters 35 M 26. 1976 TK Gorenjska 33:22,4 2:40:09,1 1:40:46,0 04:54:17,6
Hauptman, Matej Masters 35 M 30. 1978 TK Gorenjska 41:31,9 2:37:07,1 1:41:40,5 05:00:19,6
Medved, Matej Masters 35 M 33. 1975 TK Gorenjska 28:40,8 2:48:04,4 1:52:52,5 05:09:37,8
Lavrencic,Bojan Masters 40 M 32. 1970 TK Gorenjska 41:55,5 2:57:32,7 1:36:15,8 05:15:44,1
Cunder, Aleš Masters 35 M 36. 1978 TK Gorenjska 39:45,1 2:35:29,1 2:11:15,4 05:26:29,7

REZULTATI

Formaraton

Sunday , 20, April 2014 Comments Off on Formaraton

Tekaška prireditev, ki jo že šestič organizira Jure Košir. Vedno z dobrodelno noto. Prvo leto so tekli za Rdeče noske, drugo za Sekcijo za Downov sindrom, tretje za Zvezo prijateljev mladine, Naslednje je bil namenjeno za obnovo stanovanja staršem otrok, ki so zboleli za rakom, zadnji dve leti pa za Ustanovo za pomoč otrokom, ki so zboleli za rakom. Teče se 8 ur. Kolikor kdo zmore, lahko ves čas, lahko z malo počitka, skratka štejejo krogi, ki jih pretečeš v 8 urah. V Tivoliju.

Kot vedno me na pot pospremi družina

DSC_6171-001

Sam sem bil prijavljen na Naj naj maraton, pa me je Lojze prepričal, da sem spremenil odločitev. Sprva sem imel močno željo preteči čimveč. Potem pa me je bolezen v zadnjih tednih popolnoma demolizirala. Nisem imel nobene volje, motiva. Še dan prej sem hotel odpovedati, pa potem malo razmislil. Saj ni treba vedno imeti nekih ciljev, ki si jih sam postaviš. Grem na dopust. Prazna glava, nobenih skrbi, dobra družba. Moram samo teči. Pa če ne bo šlo, pač odstopim. Po kilometru, dveh, pač odvisno od počutja. Tako potem tudi ni bilo nervoze v zadnjih dneh, posebnega hranjenja, računanja kilometrov in ostalih potrebnih stvari za tako dolgo tekmo. Tudi spal sem popolnoma mirno. Fantastično. Upam, da bom to lahko kdaj še ponovil.

Po nekaj premora smo na tekmo zopet krenili v klasični zasedbi, Lojze, Medo in jaz. S sabo imamo mizo na katero položimo vse potrebščine. Ne kompliciram. Nekaj gelov, frutabel, voda, iso. Medotu ne dam nobene naloge. Ko bom kaj rabil, bom že vzel. Časa imam dovolj.

Nepogrešljivi

DSC_8853

Zato me tudi ne vrže iz tira, ko vsi že startajo, sam pa nimam ne številke, ne čipa. Bojo že počakali. Kako drugače bi bilo, če bi lovil kak rezultat.

 Start DSC_6182

Sam malo za njimi

DSC_6185

Začnem z rokavčki in brezrokavnikom. Ker je krog dolg 1.9 km, se lahko slečem kadarkoli. Vzamem tudi Ipod, vendar ga uporabim šele na 20-em kilometru, pa še to samo za pol ure. Čeprav imam uro, ne gledam na tempo. Pazim samo, da ne grem prehitro. Progo hitro ocenim. Na začetku nekaj ravnine, potem kratek vzpon, malo ravnine, daljši, najbolj strm vzpon, zopet malo ravnine, minimalen vzpon, potem pa strm a kratek spust in ravnina do konca kroga. 95 procentov proge makadam, ostalo trava. Že po nekaj krogih vem, kje bom imel največ težav. V zadnjem delu. Strm spust, potem pa travnik. Makadam me ne moti, prav tako tudi vzponi ne. Kasneje, ko so bile noge že zdelane, sem komaj čakal vzpon, na spustu pa trpel. Jedel sem bolj slabo. Do 20-ga km nič, potem pa, ko je bila sila. Prvih 10 km je šlo kot bi mignil. Čakal sem na bolezenske znake, slabost, pa ni bilo nič. Kmalu sem ugotovil, da nimam nobenega izgovora za odstop. Razen, da se mi ne da. In sem se nekako na skoraj za gotovo odločil, da jih naredim 42. Potem pa poležavanje in spremljanje tekme.

DSC_6187-001

Vseskozi tečem v tempu okoli 5min/km. Razen, ko se ustavim pri Medotu in kakšno rečeva. Na 40-em km se  kar predolgo zadržim pri Meodtu, razmišljam o odstopu. Pač se mi ne da več. Potem pa priteče mimo Bine, udariva si v roko in stečem za njim. Bine je moj polbratranec, če še obstaja ta izraz. Vidiva se malokrat, ampak takrat ko se, to izkoristiva maksimalno. Najbolj se ujemava v težavah s koleni. Je pa slovenski pionir freestyle in freeride smučanja in eden redkih, ki mu priznam, da ima več volje kot jaz. Odtečeva 2 kroga. Potem pa ne vem. Malo bi še tekel in ker ravno prihajajo moji, odtečem še krog. Potem pa dokončno odstopim. Vendar, ker sem Luku in Zoji obljubil, da grem en krog z njima, grem v še enega. Ampak tu že hodim. Nikakor ne morem steči. Toliko sem se ohladil, da pač ne gre. Odhodim krog. Nakar mi zapaše kava. Ki je na polovici krogi. In grem v še enega. Z Lukam ob kavi navijava predvsem za Lojzeta. Ki mu na polovici zmaga skoraj ne more več uiti. Vem pa, da gre na rekord. Po telefonu govorim z Ivotam, ki je ravnokar odtekel polmaraton. In prihaja sem. Omenja, da bi skupaj odtekla nekaj krogov. Ne morem. Pa se ne da. Kasneje ni pokazal posebne volje za tek.

DSC_6193

Ob uživanju na terasi Tivolskega gradu dvakrat mimo pritečeta Lojze in Robi. Pomislim, kaj če bi šel tudi jaz malo ponagati Lojzetu? Kolikor bo šlo. Odhodim nekaj sto metrov, poskusim teči in tako nekajkrat. Vsakokrat manj boli, potem pa stečem. Neverjetno. Torej drži, da sem vsakič ko me je tako bolelo, odstopil, ker sem premalo potrpel. Tokrat gre. Počasi tečem in čakam Lojzeta in Robija. Kmalu me ujameta. Robi gre na počitek, sam pa z Lojzetam. V moralno podporo. Že v naslednjem krogu se nam pridruži njegov sin Jaka. Kar je odlično. Jaka je odličen kolesar in mu tak tek ne bi smel predstavljati težav. V klanec mi gre, navzdol je pa noro. Definitivno več krogov zapored dosežem svojo maksimalno hitrost, za katero bi trdil, da je ne morem doseči. Danes pa obenem lahko še kolnem zraven.  Vsakič, ko pridemo do vzpona, sem vesel. Potem pa zopet muke. Čeprav ima Lojze v nogah že veliko kilometrov, je tudi vidno utrujen, pa je vseeno težko teči ob njem. Zato se z Jakom dogovoriva, da en krog počijem, potem bo pa on. Seveda se strnjam. Dokler se ne uležem. Noge so v hipu čisto trde, muskelfiber povsod. Jaka poprosim za še en krog, potem pa grem zopet peš naprej. Pa malo teka. Pa zopet hoja. Nekako zopet stečem in potem spet ni nobenih problemov. Lojze vseskozi računa. Če prideš v zadnji krog s časom pod 8 urami, lahko odtečeš še enega. Gre brez problema. čeprav je vidno utrujen. Že dolgo ga nisem videl tako zdelanega. Zahtevna proga je vzela svoj davek.

DSC_6201

DSC_6222

Miro Režonja

DSC_6226

DSC_6227-001

Lojze je zmagal s 100.672 pretečenimi kilometri. V 8 urah. Na težki progi z mnogo vzpona. Rezultat, ki ga bo težko ponoviti.

DSC_6237

DSC_6250-001

Sam sem pretekel 70km. Po moji uri. Po uradnih rezultatih 67.76 km. Za dopust odlično. Vesel sem, da sem si dokazal, da tudi če se ustavim za uro, še vedno lahko nadaljujem. Vesel sem, da sem lahko tekel ob Lojzetu.  To si do danes nisem znal predstavljati. Pa leprav je bil utrujen. Vesel sem, da sem preživel odličen dan, da imam zlato družino, da naju je Medo dobro oskrbel.

Noč je bila pa potem katastrofalna. Ne pomnem kdaj tako. Pozna se, da sem dvakrat ohladil noge, pa potem zopet tekel. Da nisem jedel magnezija. Da sem bil teden prej bolan. Da pa se tega ne grem več, pa zavestno zatrjujem, da tega nisem rekel.

Organizacija odlična. Označeno dobro, okrepčevalnica dobro založena. Proga, kot že rečeno zahtevna, ampak izredno zanimiv.

Prvi moški

1 37 PRIMOŽIČ LOJZE M 52 100,672 8:09:31
2 164 IVANOVIČ BORIS M Tekaški forum – ultra 49 94,864 8:06:43
3 13 SOJER UROŠ M Plesno društvo Kolesar – ULTRA 46 89,056 8:09:14
4 31 PEHNEC DAVID M Tekaški forum – ultra 45 87,12 8:03:39
5 209 BOŽIČ ALEN M Tekaški forum – ultra 45 87,12 8:11:19

Prve ženske:

1 165 BURJA BRIGITA Z 44 85,184 8:08:58
2 187 RUTAR KATJA Z Tekaški forum – ultra 41 79,376 8:06:44
3 10 DEŽELAK POLONA Z LISIČKE 39 75,504 8:07:06
4 178 ŠVAB MATEJA Z NEVER GIVE UP team 36 69,696 8:08:10
5 191 NOVAK ŠPELA Z ŠD Riba 34 65,824 8:06:00

REZULTATI

Zvoh

Wednesday , 16, April 2014 Comments Off on Zvoh

Vetrovno popoldne sva izkoristila za hiter skok na Krvavec. Obetalo se je aprilsko vreme, pa sva bila na koncu povsem zadovoljna. Presenetljivo je, da je bilo izredno pomrznjeno. Pričakovala sva pomladne razmere, pa bo na njih potrebno še počakati. Ne morem verjeti, da ne bi bilo nič narobe če bi imela srenače. Sam sem vzpon na Zvoh zaradi dotrajanih psov opravil peš. Pa se ni nič udiralo. Zna biti, da so to posledice umetnega snega. Ker ponekod bi lahko nabirala zvončke.

DSCN9422

DSCN9427

DSCN9424

DSCN9423

DSCN9425  DSCN9428  DSCN9431

DSCN9435

DSCN9436

DSCN9439

Z vrha Zvoha sva naredila še kratek sprehod. V trenutku, ko sem hotel poslikati zasnežene Kamniške vrhove, pa je fotoaparat ugasnil. Mislim, da mi je hotel povedati, naj ga peljem tja, ne pa da se šopirim kilometre stran. Tako tudi nisva mogla poslikati najinih vragolij na big airu. Snežni park je namreč še dobro ohranjen. Najprej sva se po gromozanski skakalnici spuščala boječe, potem pa že merila skoke ter delala razne like in se ocenjevala. Bo pa časa za obisk Krvavca še nekaj tednov, tako da tudi slike bodo.

Kolo Ajdovščina, Predmeja

Sunday , 13, April 2014 Comments Off on Kolo Ajdovščina, Predmeja

Malo sem že sit teh vsakotedenskih dolgih kolesarskih izletov. Običajno imam takrat, ko je dobro leto na sporedu eno 200km razdaljo. Letos je v mesecu dni ta že tretja. Vendar sem Medotu pred tedni obljubim, da ga pospremim do Ajdovščine. Vem pa tudi, da škodovalo mi ne bi. In mi ni nič žal. Za naprej bomo pa videli. Zraven gre še Ivo, čisto na koncu pa se nam pridruži še Uroš. Dobimo se pri meni doma, kjer že takoj podelimo nagrade.

Medotu čestita mlada hostesa

DSCN9361

Spet se nam obeta hladen dan. Kolesarsko neizkušenost prepoznam po tem, da ne vem kako se obleči. Obenem niti nimam prav posebne zimske opremo in tako kombiniram s tekaško. Seveda najprej z Medotam kot hijeni napadeva Ivota, ki je kolesarska trgovina v malem. Reši ga Petra, vendar kljub vsemu Medo dobi/vzame kolesarski dres in hlače, jaz pa čelado. Počasi peljemo po meni tako dolgočasni poti do Mavčič, kjer nas čaka prva kava. Že prej smo se dogovorili, da gremo na izlet s temu primernimi postanki za druženje.

DSCN9364

DSCN9370

Nekje v Stanežičah se dobimo z Urošem, poznavalcem okoliških poti, ki nas po nekem meni nepoznanem ovinku pripelje do Dobrove. Kjer zavijemo proti Horjulu. Za mene vse novo. Čeprav je iz Horjula pokojni stari ata, tu s kolesom še nisem bil.

DSCN9368

Pri vzponu čez vrhniški klanec (5.9km, 191 m vzpona) se počasi začnemo slačiti. Očitno ne bo tako mrzlo kot smo pričakovali. Vozimo lepo, brez kakšnega norenja, pogovorno. Včasih se zgodi kakšen pobeg, ki ga pokrijemo če ne prej potem, ko se ustavimo na kavi. Cesta pred Logatcem je mogoče v malo boljšem stanju kot včasih, pa še vedno porazna. Sledi nekaj ravnine, potem pa nas čaka prvi daljši vzpon na Podkraj (8.73km, 400m vzpona).

DSCN9371

DSCN9376

DSCN9380

Tu se prikažejo tudi prve potne kaplje. Vzpon ni prestrm, je pa nekako nadležen. Večkrat pomisliš, da si na vrhu, pa ugotoviš kako se motiš. Na neki točki sem prepričan, da gre samo še navzdol. Zato jim naročim, naj malo počakajo, da naredim nekaj slik na spustu. Pa se čez nekaj trenutkov zopet dvigamo. Pa je tudi tega konec. Sledi po mojem spominu najlepši spust kar sem ga kdaj vozil. Pregledna cesta s pogledom na Ajdovščino, skoraj nič prometa. Kljub temu se v Colu ustavimo. Sestanek. Če se sedaj spustimo proti Ajdovščini, nas čaka vzpon nazaj. Uroš je za vrnitev, Ivo cinca, Medotu je vseeno za nas, sam pa sem za spust. Demokratično glasovanje prekine Ivo in zavije navzdol. Odlično. Nisem se motil glede spusta. Če bi bil vrhunski kolesar bi ga odvozil še enkrat. Tako pa se spodaj vsi zavemo, da je  nekako potrebno nazaj. Še prej pa gostija. Za 2 coca coli, 2 kavi z mlekom, čaj, sladoled, torto in pizzo plačamo 14 eur. Neverjetno glede na cene, ki so pri nas.

DSCN9383

Medo se poslovi. Odhaja v bolj sproščujoče vzdušje kot je kolesarjenje. Vesel sem, da se vrača v športne vode. Pogrešam družbo. Nama pa Uroš predstavi novo možnost. Vrnitev čez Predmejo. Mnogokrat sem že slišal za ta vzpon, vendar ga nisem nikoli prevozil, niti si nisem točno predstavljal kje naj bi bil. Uroš pove, da je plaz leta 2010 uničil staro cesto. Sedaj so naredili novo. Vem še, da smo od sedaj dalje na poti DOS-a, kar komu lahko pride prav v prihodnosti. Vzpon je dolg 10.4 km s 730 metrov vzpona. Pravita, da se lahko primerja z Vršičem, ampak se ne strinjam. Vršič je težji. Kljub temu tukaj prvič zakuham. Dobesedno. Na sebi imam prevleko iz leta 1954, z nedelujočo zadrgo zadnjih 33 let. Pa sem jo za danes usposobil, ampak odpenjal je raje ne bi. Torej imam na sebi isto opremo kot zjutraj. Prvih nekaj kilometrov mi je prvič letos resnično vroče, potem pa začne rahlo pihljati. Po mojem občutku je prvih nekaj kilometrov strmejših, potem se cesta malce zravna.  Na vrhu sem v prednosti. Ni se mi treba oblačiti. Sledi nekaj kilometrov, kjer si mislim, da če danes ne dobim pljučnice, je ne bom nikoli. Še vedno ne vem kje smo. Dokler ne zagledam Cola, kraja, kjer smo bili pred nekaj urami.

DSCN9385

DSCN9388

DSCN9391

DSCN9395

Malce smo že utrujeni, vsaj zase lahko to zatrdim. Zagovarjam vrnitev čez Poljansko dolino, pa ne uspem. Preko Črnega vrha in Godoviča se bolj spuščamo kot kaj drugega do Logatca, kjer popijemo resnično zadnjo kavo. Obeta se nam dež, razen če gremo čez Katarino. Ni pogojev. Dež nas dobi v Horjulu in nas pere do Dobrove. Pa ni sile. Še  vzponček, kjer Uroš osvoji zadnje točke in potem resnično samo še dol. Uroš proti Ljubljani, midva pa počasi v drugo stran. V Medvodah se nebo zopet odpre, pa se mu samo smejiva. Če bi bilo tako nekaj ur nazaj, pa bi bila druga pesem.

DSCN9416

DSCN9419

image001-001

Skupaj: 207km, 2500 vzpona

Brevet 200 km Koper

Monday , 7, April 2014 Comments Off on Brevet 200 km Koper

Prejšnji brevet nama je z Ivotam ostal v izredno dobrem spominu. Tudi ta nama je prišel kot naročen. Kolo nama ni ravno najbolj priljubljeno orodje, potrebujeva pa določeno število kilometrov, po možnosti vsaj 2000, če želiva progo v Celovcu odpeljati brez težav. In za 200km, kot sva jih prevozila danes, ponavadi potrebujeva več tednov. Dobrih. Zopet se nama priključi tudi Uroš. Ter seveda Tuševci, ki pa so nam bolj v moralno podporo kot kaj drugega. Ker je zjutraj padal dež, so se odločili, da počakajo na izboljšanje. Po mojih podatkih so danes, ko to pišem, še vedno na istem mestu. Sicer sta z nami startala Andreja Jagodic in  Iztok Melanšek, vendar sta bila na žalost prehitra. Tako, da smo ju izgubili že kmalu po startu. In ostali sami.

V Koper smo prispeli pol ure pred startom. Vreme izredno kislo. Sam sem računal na kratke hlače, pa sem se hitro premislil. Pričakoval sem vsaj nekaj pogumnih dekoltejev, dobil pa zimo. Dolgih rokavic, ter majice z dolgimi rokavi sploh nisem imel s sabo. Pa bi prav prišle. Pečenko nam je zatrdil, da bo nekaj dežja okoli Učke, ostala pot bo suha. Mislim, da smo ga narobe razumeli. Sigurno je dejal, da bo cel dan dež, samo okoli Učke ne bo. Pot iz Kopra nam je kazal kombi, za varnost so skrbeli tudi policisti. Odlično. Sploh meni je Koper vedno neznanka. Tokrat pa nekaj kilometrov vozimo v skupini, takoj ko se kombi odpelje, pa gredo tudi najboljši naprej. Mi pa tudi počasi v breg. V prvih 60 kilometrih je največ vzpona. To nama vseskozi zatrjuje Uroš. Ampak meni kake posebne razlike ni. Da bi bil kakšen posebno naporen vzpon ne morem reči, so pa vseskozi. Do 4 kilometre pred ciljem. Potem pa gre samo še navzdol. Sam sem si vedno, ko je kazalo, da bo dež prenehal padati, skušal zapolniti kraj, kjer smo. Da bom zapisal do kam je padal dež. Pa ni bilo težko. Padal je namreč od Kopra do Kopra.  Prva kontrolna točka je bila na 27km v Podgorju, druga na 107-em v Gračišču, tretja na 175-em v Umagu. Povsod je bila na voljo voda. Ker je bilo premraz se nismo nikjer preveč zadrževali. Edino daljšo pavzo sva z Ivotam hotela izsiliti v Umagu, seveda za kavo, pa sva ugotovila, da nimava kun. Logično je bilo najbolj mraz na spustih. Vsakič sem komaj čakal vzpon, da sem se nazaj ogrel. Mokrota nas je motila do 10 ega kilometra, potem smo se navadili. Na nekem vzponu, ko je vse teklo od nas, sem za menoj slišal izjavo brevetarske legende Andreja Zamana: ”Čista uživancija.” Se popolnoma strinjam. Danes, ko ležim ob računalniku, na toplem, je nekaj popolnoma običajnega. Ko pa z zmrznjenimi rokami komaj še držiš balanco, si popolnoma moker, in imaš do cilja še 170 km, ja, to je življenje. Zaradi spolzkega cestišča smo bili priča, če se ne motim sedmim padcem. 4 na ovinkih, 3 pa na železniških tirih. Nekomu je uspelo pasti celo dvakrat. Upam, da tega ne bere. Ampak iz glave mi ne gre asociacija, ko smo drugič prispeli do tirov:”O bog, spet bom padel.” Na srečo se noben padec ni končal hujše. Smo pa vsaj spuste vozili izredno počasi. Vedel sem, da je med nami tudi moj virtualni prijatelj Ton. Kmalu po začetku nas je prehitel. Pa se nam potem še enkrat priključil. Iz povsem druge smeri. Očitno si je zraven ogledal še košček Hrvaške. Potem sva naredila nekaj menjav. Vendar je bil premočan, ter se kasneje odpeljal naprej. Škoda, do konca bi sigurno rešila koalicijo, vnos sladkorja, javni sektor, ter še mnogo drugega. Pozneje smo ujeli ali pa so oni nas, triatlonce iz 3k sporta. Z njimi smo potem peljali do konca. Na vzponih smo šli malo naprej, potem pa so nas prehiteli, včasih pa smo tudi malo stopili s pedalov. Jih je bilo več. Hvala jim za vlak. Organizacija je bila zopet vrhunska. Na predzadnji postaji je vsak dobil čokoladico Mars. Še nikoli je nisem pojedel. Tokrat pa sem imel s sabo samo frutabele in sem imel tri vrh glave. Počasi se zaključuje najino razmerje. Ko sem dal Mars v usta sem mislil, da sem odkril novo obzorje. Ker Ivo ne sme jesti hidratov, sem pojedel še njegovega. In do konca je šlo potem brez problemov. Zadnje kilometre smo lovili čas pod 8 urami in to je bilo tudi edinkrat,  da se nam je mudilo. Tuševci so nas pričakovali skoraj v polni zasedbi. Zdi se mi da so bili boljše volje kot zjutraj. Definitivno zaradi dežja, ki je za trenutek prenehalo padati.

Podatki:

Čas 7:55:06

Km: 202.64

Vzpon: 2596m

Slike pa bolj mokre.

DSCN9327

DSCN9333

DSCN9336

DSCN9342

DSCN9347

DSCN9350

 http://opd.si/wp-content/uploads/2008/01/Brevet-200-14.jpg

Veliki vrh, Kofce gora

Saturday , 29, March 2014 Comments Off on Veliki vrh, Kofce gora

Startala sva pri Matizovcu. V zadnje sva se s Šparovcem, ki je na žalost še vedno v fazi rehabilitacije, pripeljala do avta. Danes je jasno, da to ne bo mogoče. Snega pač ni. Moram priznati, da tega nisem pričakoval. Sploh po tem, ko sem na spletnem forumu še nekaj dni nazaj videl, da so se pripeljali do avta. Zato moram, kot bolj izkušen, nakladati, da za ovinkom bo pa snega še preveč. Pa nato zopet. Pot do Kofc nama krajša Uroševa sodelavka, ki starta nekaj minut za nama. Sam si želim, da naju prehiti. In to se tudi zgodi. Njen mož nama reče: ”Sva rekla, da obrneva, če vaju ne dohitiva do Kofc.” Sam pa: ” Midva pa, da obrneva če naju vidva prehititita.” Pa potem nisva. Nekajkrat mu še omenim, da se lahko sklicuje name. Da pač nisem mogel, pa da bi bil on hitrejši… Pa nič resno. Vse v šali. Vesel sem, da smo preboleli mladostniška dokazovanja. Danes uživava.

DSC_5957

Nekaj minut stran od koče se začne greben, ki pelje do vrha Kofce gore. Tam naju čakata kolega in sporočita, da je prehod siten in gremo okoli. Lepo. Tudi naslednji za nama je potem obrnil. Ker je prečka trda, si nadaneva dereze, vzameva cepin. Čeprav je iztek pod steno dokaj prijeten, pa ni dobro pasti. Dereze dobro primejo, vendar za nas, ki jih nimamo ravno vsak dan na sebi, pomenijo nekaj nelagodja. Prečenja je kmalu konec. Predhodnika izbereta svojo pot, mene pa zamika grapa proti Kofce gori. Zdi se mi, da bova potem, ko prideva na greben, hodila samo po ravnem. Pa ni bila najboljša odločitev. Počasnejša sva, pa še malo pretrdo je za moje sposobnosti. Vesel sem, ko sem na vrhu. Uroš je že prej prečil proti levi.

DSC_5960

DSC_5966

DSC_5983

DSC_5990

Čeprav se sedaj Veliki vrh zdi na dosegu rok, pa temu ni tako. Ampak resnično uživava. Pogledi so božanski, slikava, govoriva. Kot na sprehodu sva. Nekajkrat gor in dol in na vrhu sva. Za povrh še na Velikem.

DSC_5995

DSC_6007

DSC_6011

Moje ljubezni

DSC_6019

Že prej sva si ogledala smer smučanja. Spustiva se nekaj sto metrov v levo, potem pa navzdol. Tudi edini smučar, ki sva ga danes videla, izbere isto pot. Uživancija. Ravno prav odjenjano. Spustiva se, dokler gre. Sploh spodnji zavoji, ko je bolj položno, zgledajo kot smučanje po smetani. Kamorkoli pogledava, se vidijo samo naše smučine. Ne naredi se velikokrat. Meni drugič. Potem pa razgovor.  Kam? Dosežem, da greva na kavo. Ker morava sprehoditi pse, za kar še nisva imela priložnosti, se malo sprehodiva proti koči. Sam grem medtem na ”pošto baka ne zna engleski”. Potem pa počasi za Urošem. Ki gre zopet proti vrhu Kofce gore. Malo razmišljam, nato pa za njim. Z enim psom se dokončno spričkam. Nikakor noče hoditi z menoj. Nekaj metrov in ostane za mano. Dam jih dol, tudi nahrbtnik pustim in grem za Urošem. Dokler bo šlo. Za kar sva zjutraj potrebovala dereze in cepin, ter sem se zraven vsaj jaz malo tresel, gre sedaj brez vsega. Brez opreme in brez tresenja.  Tudi hitreje. Tako sem danes drugič na Kofce gori. Oziroma mi sedaj zmanjka par metrov.

DSC_6022

DSC_6035-001

Navzdol. Ne znam opisati. Mogoče, če bi bil Hemingway, Puškin ali Urška Čepin. Tako pa ni besed. Seveda, če bi bil Marjana&Marko, ali Jaka, bi šel še 12 krat gor. Tako pa ne gre. Ni več moči. Pa sem potešen. Tako, da nedeljsko turo odpovem. Kot, da bi nekaj dni vozil kolo Cervelo P5, potem pa sedel na moje kljuse.

DSC_6055

DSC_6082

DSC_6088

DSC_6102

DSC_6119

Spet se spustiva dokler gre. Zopet vzpon, zatem pa koča. Tako lepo je bilo, da si je celo Uroš privoščil pivo. Ter da, še posedel sem lahko. Čaka naju samo še spust do avta. Obljubila sva si, da ne bova tarnala, pa če nosiva smuči do Tržiča. Ampak glej ga zlomka, čeprav dava parkrat smuči dol, pa malo čofotava, smučava po poljih ciklam, vseeno pripeljeva skoraj do avta.

DSC_6132

DSC_6138

DSC_6140

DSC_6161

”A gremo 16. marca v Barcelono na maraton? Midva tečt, Petra pa po ogledih? Potem pa gledat tekmo Barcelona Ossasuna?”

100km Seregno, Puyol, kavice, Čazma, Petre že 22 let nisem nikamor peljal, ne da se mi tečt maratona, se to sploh šteje, da jo jaz peljem, če naju Ivo povabi, dopust, nikoli še nisem bil v Barceloni. Vse to mi roji nekaj centimetrov nad nosom, ki je končno dosegel da gre pod nož. In ki je razlog, da bi vse najrajši zabrisal v koš. Pol leta odrekanja, da potem odlično pripravljen pridem v Klinični center. Zavedam se, da je vse kar počnem mnogo več, kot sem si 20 let nazaj sploh upal sanjati. In potem, ko se soočim sam s sabo, si priznam, da počnem skoraj vse kar si želim, da priti skozi cilj ni nič posebnega, posebno je tisto kar me čaka pred ciljem.

DSC_7898

Tam nekje na 10-km domačini na vso moč preigravajo pesem Dire Straitsov Sultans of Swings, sto metrov kasneje dajem roke tamkajšnji mladini, množica ljudi pa vzklika in ploska ravno meni (vsaj tako se mi zdi). Mravljince imam po vsem telesu. To so trenutki, zaradi katerih se splača tudi kaj potrpeti. V cilju nimam nobenih lepih občutkov. Pač konec zgodbe.

DSC_7904

Na start smo prispeli uro pred tekmo. Pa je bilo kljub temu, da nas je bilo na startu okoli 17000, za vse poskrbljeno. Pri prijavi je vsak prijavil svoj pričakovani čas. Sam sem prijavil čas 3:09. In na podlagi tega sem dobil rdečo številko 2398. To je pomenilo, da so tisti z manjšo številko prijavili boljši, tisti z višjo pa slabši čas. In potem sva se z Ivotam poslovila. Sam sem oddal nahrbtnik in odšel v prostor z mojimi številkami. Še nikoli nisem bil tako blizu starta. Ogrel sem se kar v startnem prostoru. Malo sem odtekel gor in dol, bolj zato ker mi je bilo dolgčas. Taktike nisem imel še nobene.

DSC_7909

Dan pred tekmo še vedno brez napetosti. V bistvu sem napet, ampak zaradi netekaških stvari. Od doma sem prinesel nekega črva, ki ne da miru. Ta tekma pa je prišla tako nepričakovano, da ni bilo nobenih načrtov, priprav. Vedel sem, da blizu treh ur ne morem, ostalo pa mi v tem trenutku ne predstavlja kakega izziva. Ker sem tedaj še mislil na tekmo v Čazmi, ki bo teden pozneje, sem tudi mislil teči z zadržkom. Ker na dva dobra rezultata v dveh tednih ne morem računati. Tako pa se je na koncu izkazalo, da ni nič iz Barcelone, še manj pa iz Čazme, saj tja sploh ne grem.

DSC_7911

Pred samim startom mi zavrtijo mojo legendarno pesem One step beyond od Madness. Super. Start. Uro takoj prižgem, da imam kasneje nekaj rezerve. Ker so poleg zajčki za tri ure, grem zraven. Pa že po nekaj sto metrih ugotovim, da je prehitro. Jih bom že v cilju ujel. Na Garminovi uri imam vedno 4 funkcije. Povprečen tempo, trenutni tempo, pretečene km, ter čas. Zanima me samo povprečen tempo. Prvih nekaj km ne gledam, potem pa konstantno, okoli 2krat na km. Zračunam, da bo tempo 4:30 zadostoval za čas pod 3:10, in tako je jasen moj današnji cilj.

DSC_7924

DSC_7938

Že pred tekmo sva pripravila štiri različne fotografije. Ta pomeni, da sva oba odstopila

DSC_7943

Moj ritual pred tekmami je bolj lagoden kot tokrat. Vendar, sem v Barceloni, mogoče zadnjič. Ni tistega običajnega ležanja, basanja s hidrati. Zjutraj, v času tekme odtečem 5 hitrih minut, ostalo počasi. Ampak v čudovitem ambientu Nou Campa. Če slučajno te zapise bere kakšna ženska, Nou Camp je stadion Barcelone. Pa ne Barcelone kot mesta, ampak nogometašov, čudakov, ki se podijo za okroglim usnjem. Sam sem danes še večji čudak. Saj nimam niti usnja. Nato gremo do parka Guell, ki je Gaudijeva umetnija. Malo ogledov, potem pa Petra po svoje, midva pa počasi do hotela. Nekaj pojeva, izredno malo počitka, zatem pa naju čaka prijava. Ogledava si še sejem, kjer resnično ne manjka ničesar v vezi s tekom, marsikaj pa se najde tudi triatlonskega. V hotelu nato pripraviva opremo. Zopet imam v hlačkah  6 gelov, ki bi morali zadostovati. Pred spanjem si ogledava še Realovo tekmo.

DSC_8045

DSC_8055

Najboljši Slovenec Aleš Žontar

DSC_8081

DSC_8132

Ne potrebujem veliko, da ugotovim kako bo potekala današnja tekma.  Kadar tečemo stran od morja, gre pot navzgor, proti morju navzdol, vzporedno pa je ravno. S Petro smo zmenjeni, da naju čaka na 4., 10., 20. in 30. km. Za oba sem ji napisal čase po kilometrih. Zanimivo, da se pri nobenem od naju nisem zmotil niti za minuto. Nisem pa pričakoval, da se v taki množici ne bomo našli. Sam sem sicer Petro videl enkrat, Ivo pa nikoli. Ampak, Ivo ima čustva robota, tako da mu taka srečanja ne pomenijo veliko. Meni pa taki drobni trenutki vlijejo ogromno moči. Do 20-ega kilometra so okrepčevalnice vsakih 5km, pozneje na vsake 2.5 kilometra. Ker je že zjutraj vroče, na vsaki postaji vzamem plastenko vode in naredim en požirek. Kadar jem gel, naredim dva večja požirka. Ostalih stvari z okrepčevalnic ne jemljem.

DSC_8146

Tečem lepo, v svojem ritmu. Do 5. km imam povprečen tempo 4:27. Je pa kar nekaj vzponov. Potem pa se začnemo spuščati ali pa se cesta zravna, se tudi dokončno ogrejem in potem imam do 30-ega kilometra tempo 4:24. Tam pa se obrnemo nazaj proti centru. Tudi sonce je vedno močnejše, sam pa tudi začnem padati. Mogoče zato, ker že računam koliko lahko zgubim, pa bo čas še vedno pod 3:10, ali pa kaj drugega. V glavnem, narobe je, da sem zadovoljen. In kar naenkrat ne morem kilometra več teči pod 4:30. Ali je to kriza?  Tam okoli 4 kilometre pred ciljem, ko ugotovim, da pač nekako moram priti do konca, pa kot da bi nekdo pritisnil na stikalo. Popolnoma nov sem. Še v tistih nekaj vzponov grem popolnoma brez težav. Če sem sam utrujen, so tisti okoli mene še bolj. Vedno več ljudi je. In že vidim ciljno areno. Tam pa popolnoma upočasnim. Tistih nekaj sekund mi bo prav prišlo naslednjič. Ugotovil sem, da kljub temu, da na moji uri je povprečen čas 4:30, to ni dovolj za pod 3:10. Pa saj je vseeno. Čez dve uri gremo na tekmo Barcelona Ossasuna.

DSC_8154

Kakor so imeli pred in med tekmo vse odlično organizirano, pa imam na koncu nekaj pripomb. Samo šibajo nas proti izhodu. Nekateri smo hitrejši kot med tekmo. Medalja, vrnitev čipa, plastenka vode, miza z bananami in pomarančami, vrnitev opreme in že smo zunaj. Sam na skrivaj skočim na masažo. Naštel sem 140 maserjev in res sem takoj na vrsti. Ampak smo v zaprtem prostoru, brez vode. Mislil sem, da bomo na koncu prišli nekam kjer bomo dobili hrano in pijačo. Pa nič. Ubijal bi za plastenko vode. Pokličem Petro in ji povem, da Ivota ne morem čakati. Rabim hrano in pijačo. Grem v hotel. Še prej pa v podzemno. Spet zaprt prostor. Zatohel. Veliko ljudi. Tukaj preživljam največjo krizo na maratonu. Se temu pravi zaleteti v zid? Komaj čakam da pridem ven, na zrak. Prva gostilna, rižota, prva klopca, voda. Ker ni žlice, bo pač dober zamašek od vode.

DSC_8190

Prvič sem bil na večjem maratonu. Čeprav se ga sam brez Ivotove pomoči ne bi udeležil, pa sem vesel, da sem bil priča tako velikemu dogodku. Ki mi bo za vedno ostal v spominu. Tudi odnos je bolj človeški kot na Ironmanih. Ogromno ljudi, sama pozitivnost.

PS 1: Petra kot poznavalka teka, mi je zatrdila, da so dobri maratoni v New Yorku, Berlinu in Dresdnu

PS 2: Ivo je postavil svoj rekord

Slovenski rezultati

Aleš Žontar  02:31:38
Ales Debeljak  02:50:55
Edo Krnic  03:12:19
Mitja Stern 03:14:05
Uros Jenko  03:14:57
Joze Pavlic  03:21:34
Grega Derlink  03:24:43
Drago Povrzenic 03:25:13
Franc Koritnik  03:27:40
Robert Duh  03:29:36
Marko Arnez  03:32:19
Teja Arnez  03:32:20
Oktavijan  03:32:44
Bojan Iskra  03:32:44
Janez Bijol 03:33:36
Jus Arnez  03:34:43
Srecko Lipanovic  03:37:46
Alojz Dobnikar  03:38:21
Ivan Sostaric  03:38:42
Bernarda Ivancic  03:43:45
Katja Martinsek 03:45:21
Aleksander Koscak  03:54:51
Matjaz Dular  03:55:16
Ivo Svrljuga  03:56:43
Marjan Skrbec  04:00:49
Milan Rajtmajer 04:01:19
Tina Repovz  04:02:08
Maja Podvratnik 04:02:08
Peter Zajc  04:10:11
Jane Jankovski  04:25:54
Manca Hace 04:27:20
Rosana Dular  04:31:30
Ivan Tacer  04:42:50
Miroslav Razman 04:42:53
Just Rugel  04:45:36
Helena Blaznik 04:46:19
Nejc Susnik 04:49:47
Anita Gregorc 04:50:22
Milan Nikolic  05:15:30
Sonja Bozic Pudgar  05:30:48
Sonja Krenos 05:36:43

Suho ruševje

Monday , 24, March 2014 Comments Off on Suho ruševje

Danes pa nisva imela take sreče z vremenom kot v četrtek. Ampak je bilo vseeno fino. Saj je vedno. Ker nama je Pečenko zagotovil, da bosta Begunjščica in Vrtača v megli, z močnim vetrom, sploh nisva vzela s seboj derez in cepina. Da nama ne bi prišlo na misel. In prav je tako.

DSC_8363

Še v temi sva med prvimi startala z Ljubelja. Če ne bo nove snežne pošiljke, bodo smuči kmalu romale na nahrbtnike. Po nekaj minutah si nadenem srenače, ki so potem z menoj do vrha. Dobra odločitev. Kljub opozorilom da na vrhu Šentanskega plazu velika opast bije svoje zadnje ure, pa večina zavije ravno vanj.

DSC_8366

DSC_8383

Do Suhega ruševja naju na vsake toliko časa pozdravi sonce. Veter pa vedno bolj piha. Zame je ruševje nekaj resnično prelepega. Samoten kotiček v vseh letnih časih. Tudi v takih, malce neprijaznih pogojih. Najprej se povzpneva do prelaza med Palcem in Zelenjakom. In edini človek, ki je poleg naju tu, je moj sosed Marko, za povrh iz najbližje hiše poleg moje. Pardon, ženine. Ogledujemo si naš, upajmo da naslednji cilj, Vzhodni žleb, ki zgleda lepo smučljiv. Marko nato odsmuča navzdol, midva pa se pod Zelenjakom povzpneva do sedla med Vrtačo in Zelenjakom.  Sedaj je vse že v megli. Padati začne celo sneg. Hitro se pripraviva in odsmučava navzdol. Čeprav sva eden zraven drugega, pa se čez nekaj trenutkov ne vidiva več. Niti slišiva. Teren je razrit, pomrznjen. Tako da smuki ne morem dati ravno odlične ocene. Pa je vsaj ambient zimski, saj ne gre, da bi smučali v kratkih hlačah kot smo lahko prejšnji teden.

DSC_8402

DSC_8404

DSC_8409

DSC_8426

Pomladni cvet, Vzhodna grapa Palec

DSC_8430

Še kosu se zdi prestrmo za smučanje

DSC_8434-001

Z Urošem se dobiva šele v Domu na Zelenici. Sam je skočil še na Triangel, jaz pa sem v miru popil kavo. Tudi smuka do avta je bila predvsem zaradi megle bolj bedna, toda v celoti sem več kot zadovoljen. Kot vedno.

DSC_8437

DSC_8449

Poezija nad Lipanco

Thursday , 20, March 2014 Comments Off on Poezija nad Lipanco

Okroglež (1965m), Debela peč (2014m), Brda (2008m), Vrh Razora (1893m), Mrežce (1965m)

Zelo težko bi izbrala lepši dan za najino pohajkovanje. Sicer sva bila malce nesinhronizirana, vendar kako že govori Paris Hilton: ”Življenje ni pravljica.” Avto sva pustila na Rudnem polju. Uroš je imel s sabo čudežno uro, s pomočjo katere nama ni bilo potrebno iti po cesti. In sva se pretepala z borovci, dokler nisva prišla do ceste. Tam pa je tudi ura zatajila. Po pol ure hoje sva ugotovila, da sva že pri avtu. Vendar brez vrha, še manj smučanja. Kaj hočeva? Nazaj po isti poti. In šele potem proti Blejski koči na Lipanci. Tam sta se prvič udarili mentaliteti pravega Nemca Franza Beckenbauerja in še bolj pravega Bosanca Safeta Sušiča. Uroš je pripravljen hoditi toliko časa kot ga ima pač na voljo. To je zanj dopust. Zame pa ravno nasprotno. Treniram lahko tudi sam, v temi. Tukaj bi se pa rad malo usedel. Vsaj na vrhu. Ampak tokrat ne bo šlo. Odbrziva mimo Blejske koče, kar je zame smrtni greh. Zato usekam po taktiki Miljan Miljanič. Močno pospešim in potem, ko mu precej uidem, zavijem v nekako kotanjo. Da me ne vidi. Potem pa razprem bivak vrečo, Sportske novosti, on naj pa potem razmišlja.

DSC_8205

Srečava se potem že na poti proti Debeli peči. Poklical sem ga po telefonu in ga zaslišal nekaj metrov nad menoj. Čeprav se mi zdi pot okoli Okrogleža krajša, pa je vrh tako blizu, da bi bil greh ne iti gor. Tam pa se zopet nikakor ne strinjava. Sam bi šel prvo na Brda, ter potem na Debelo peč, on pa ravno obratno. Za razliko od doma, drugje vedno popustim. Tokrat je bilo bolje, saj je bila Uroševa izbira boljša.

DSC_8225

Smuka z Debele peči je bila fantastična. Kakor je na Zelenici zanimivo, da je presmučana bolj kot v času obratovanja, pa je tu fascinantno, da vse kar bova danes vozila, sva med prvimi. Tako povsod najdeva nedotaknjen kotiček. Spustiva se do konte pod Okrogležom. Tam smuči na nahrbtnike in peš čez Okroglež do bližnjih Brd. Tukaj sva že pričakovala slabše razmere, pa so bile celo boljše. Če je možno boljše od fantastičnih. Tudi smuke je občutno več kot z Debele peči. Spustiva se do Blejske koče. Kjer dobim kavo. Ker Uroš ne naroči ničesar in imam občutek, da me stalno gleda izpod oči, jo hitro zlijem v goltanec in pot pod noge. Tukaj sva zgubila dragocene trenutke.

DSC_8224  DSC_8234
DSC_8240

Debela peč

DSC_8269

Brda

DSC_8244

Okroglež

DSC_8262

Krma

DSC_8256-001

DSC_8287   DSC_8274

DSC_8298

DSC_8299

Najin zadnji cilj so Mrežce. Še vedno sva sama v tem čudovitem kotičku, pozabljena od celega sveta, stran od vseh skrbi. Uživava. Tudi na Mrežcah sva dokaj hitro. Potem pa ne veva kako dol. Pač imava slabo izkušnjo z gozdovi tod okoli. In ker na sosednjem vrhu vidiva najina znanca, greva pač zopet nazaj. In zveva, da sedaj sva pa resnično na Mrežcah, prej sva bila na Vrhu Razorja. Ampak bova imela vsaj pot do Rudnega zvoženo. Kar je odlično glede na to, da je potrebno zopet skozi gozd.

DSC_8312

Opasti na Mrežcah

DSC_8316

DSC_8324

DSC_8336

DSC_8353

Veliki Selišnik

DSC_8355

DSC_8357

Na Rudnem pa Uroš pospeši, kot ni v celem dnevu. Točno vem kam pes taco moli. V pogodbi imava napisano, da me na koncu čaka ura ležanja. Bom že drugič. Ko bom na dopustu.

Ta vikend sem imel kot že premnogokrat do sedaj v mislih predvsem počitek. Naslednjo nedeljo imam maraton v Barceloni, teden zatem Supermaraton Čazma, in kakšno norenje mi res ni potrebno. Pa se zopet vmeša elektronika in Ivotovo sporočilo, če grem s Tuševci na 200 km brevet. Za razmislek potrebujem manj časa, kot sem potreboval, da sem v telefon vpisal SEM ZA. Ter za piko, najprej moram vprašati za dovolilnico. Na tem mestu moram biti pošten in povedati, da lepša polovica res nikoli ne komplicira z mojimi prepogostimi odsotnostmi. Se pa spodobi, da vprašam.

DSCN8995

Povabim še bivšega sodelavca Uroša, ki je takoj za in priprave se začnejo. Malce, ne preveč, očistim kolo. Potem pogledam v moje zapiske in vidim, da sem bil zadnjič na kolesu 22.1.2014. Zato naredim 30km, da vidim, če se še znam peljati. Še nekajkrat povprašam Ivota, ali bo Tušev vlak vozil korektno, to je po naših zmožnostih. Čeprav vsakokrat zatrdi, da ne bodo noreli, mu ne verjamem preveč. Sploh ne vem, so taki asi sploh zmožni peljati pod 30km/h? Bomo videli. Saj odstopiti znam. Petra pa tudi ne bi prvič prišla pome. Pa celo v Italijo? Tako lahko narediva lep izlet.

Start breveta je med 7:00 in 8:00. V Ajdovščini. Kaj sploh je brevet, me je vprašal nekdo pozneje na večerji?

Brevet ali ”Randonee” je organizirana kolesarska vožnja. Vozi se po določeni, vendar neoznačeni trasi v dolžini 0d 200 do 1400km. Na poti je nekaj kontrolnih točk. Vsak na startu prejme kartonček. Na katerega potem na določenih točkah dobi podpis, žig. Če vožnjo zaključi znotraj določenega časovnega limita, kartonček odda, in potem po pošti prejme obvestilo, da je pač zaključil brevet. Najbolj pomembna stvar pri brevetu je, da tu ne gre za tekmovanje, ampak druženje. ”Randonee” je francoska beseda, ki se lahko prevede z ”dolgo potovanje”.

Tipi brevetov:

Klasične dolžine brevetov so 200, 300, 400 in 600km (obstajajo pa še daljši 1.000 in 1.200km dolgi breveti). V enem letu opraviti vse štiri tipe brevetov pomeni opraviti »serijo« in tisti randonneur, ki to opravi dobi naziv »Super randonneur«. Da se kvalificirajo za Paris-Brest-Paris, morajo randonneurji opraviti celotno serijo v istem letu kot poteka PBP.

Časovni limiti za posamezne tipe brevetov so:

200K – 13,5 ur
300K – 20 ur
400K – 27 ur
600K – 40 ur
1000K – 75 ur
1200K – 90 ur (ali 80 ali 84 ur po lastni izbiri)
1400K – 116ur 40minut (ali 105:16 ali 93:20 ur po lastni izbiri)

Pri nas je bilo v letu 2013 14 brevetov, katere so prevozili (vse) Tanja Kavčič, Andrej Zaman in Dejan Jug. Organizirajo pa brevete tudi po drugih državah. Mount Everest brevetov je dirka Pariz Brest Pariz. Prvič so to dirko organizirali leta 1891, kar je 12 let pred Tour de Francom. 1200 km dolga preizkušnja je najstarejša kolesarska prireditev, ki se še danes odvija vsakih 4 let.

Marko Baloh, Uroš Gregorič

DSCN8999

DSCN9001

Najprej se prijavimo v učilnici Osnovne šole Šturje, ki nam je danes na voljo. Potem pa rešitev glavnega problema. Kako se obleči? Sam sem imel namen startati v kratkih hlačah, saj so popoldne napovedane poletne temperature. A ko vidim, da so vsi v dolgih hlačah, tudi zame ni več dileme. Prav veliko prostora na kolesu ni, zato je treba biti zelo pazljiv, da ne prekoračiš kapacitet. Z mano gredo: torej vse kar je na meni, plus obvezen fotoaparat, ipod (ki ga na srečo ni bilo potrebno uporabiti), dve banani, 5 gelov, 3 frutabele, ter dodaten anorak, ki ga ovijem okoli sedeža. Okoli 12 ure nato razmišljam, da v tej potezi ni bilo nobenega smisla. Če ga nisem uporabil zjutraj, ko je bilo najbolj mraz, kdaj ga pa potem bom? Popoldne, ko bo 20 stopinj? Ja, celo življenje se učimo.

DSCN9003

Ekipa Tuša

DSCN9005

Kot sem že omenil, sem danes vozil s Tuševo ekipo. V njej pa, upam da nisem koga pozabil, ali še slabše dodal:

  • Matej Lovše, nekoč državni prvak v olimpijskem krosu, državni prvak v MTB krosu, v današnjih časih pa svetovni amterski prvak v kronometru, podprvak v cestni vožnji, zmagovalec in rekorder Vršiča,…
  • Mitja Mahorič, dvakratni zmagovalec Dirke po Sloveniji, dvakratni državni prvak v cestni preizkušnji,…
  • Blaž Bonča, zmagovalec Dirke za pokal Andreja Hauptmana,…
  • Blaž Rovšček, 5 krat balkanski prvak, 5 krat državni prvak v cestni vožnji,…
  • Iztok Melanšek, 1. mesto DOS dvojice 2013, …
  • Andreja Jagodic, zmagovalka DOS-a 2013, najboljša slo amaterska kolesarka v letih 2011, 2012, 2013,…

Takoj na začetku smo začeli voziti v skupinah po dva. 5 tuševcev se je spredaj menjalo, kasneje se jim je pridružil še nekdo v dresu Vipave. Ta fant in pa Lovše sta bila tudi največ časa na čelu kolone. Ostali smo bili vseskozi zadaj, razen če se je kdo ponesreči znašel v ospredju, pa še tega so takoj zamenjali. Na koncu, ko smo se poslavljali sem jim obljubil, da naslednjič bomo pa mi vseskozi na čelu. Brez problema. Samo vprašanje, če bodo zdržali v tako počasnem tempu. Po nekaj kilometrih mi začne spredaj nekaj udarjati. O bog, pa ne že takoj? Števec. Nič ne morem, ustaviti se moram. Vse na brzino, pa čeprav mi ne bo več delal. Samo da ne ropota. Potem pa v lov. Gonim kolikor gre. Pa je razdalja vedno ista. Potem zagledam Ivota in še nekoga, ki me čakata. Super. Tudi skupina počaka. Urošu rečem:” Lepo, da so me počakali.” On pa iz prve nazaj:”Saj niso tebe, Ivota so.” Ja, ja zavedam se. Od sedaj je potrebno skrbeti le, da je Ivo za menoj. Mene sigurno ne bodo čakali.

Takole je zgledalo na vzponih

DSCN9034

Mene kot neukega kolesarja je najbolj zanimalo obnašanje ”ta pravih” kolesarjev na cesti. Tam, kjer sem sam komaj držal balanco, so pili, ko je nekdo pogledal nazaj, se je uprl na sovoznika, na spustih sem jih komaj gledal…  Sploh tu sem imel največ problemov ostati zraven. Že tako nisem med najbolj veščimi spustaši, še manj med bolj pogumnimi. Vseskozi pa je med prvimi in zadnjimi skupino nadzoroval Mahorič. Pravi kapetan. Kontrolne točke so bile na 60-em, 120-em in 180-em kilometru. Do prve sem večinoma kolesaril z Urošem in glede na to, da vsa bila še leto nazaj sodelavca, sva obdelala vse bivše sodelavke (zdrave, bolane,…), šefe, v glavnem vse kar se je dalo. Na vrhu prvega krajšega vzpona smo imeli prvo pavzo. Najprej smo požigosali kartončke, potem pa malo posedeli. Na voljo nam je bila voda, banane, ostalo nisem videl, saj še ni bilo potrebe. Potem pa spust. Tukaj je bilo najnevarnejše, saj je bila cesta v slabem stanju. Ki je zahtevala prvo žrtev. Ne v dobesednem smislu. Mirkotu je počila guma. Ker je potreboval daljši ventilček, mu ga je pač Mitja nesel nazaj. Sicer sem prepričeval Ivota naj se vrne nazaj nekaj kilometrov, pa ni bil najbolj zainteresiran. Počena guma bi nam slabšim bolje prišla pozneje, ampak ”šenkanemu konju” se ne gleda v zobe. Je pa tudi res, da je bila (mislim da obe) zračnica zamenjana hitreje kot bi mi  sploh začeli menjati. Tukaj je bilo zanimivo še, ko je Lovše dejal: ” Ponavadi bi imeli mi sedaj že pol treninga za seboj.” Ivo pa:” Mi bi bili pa že konec. 60 km je dober trening.”

Komaj dobro stopimo na pedala, že nova težava. Lovšetu je počila špica. Sam razmišljam kako bo revež sedaj prišel domov, oni pa govorijo od neke čeljusti. Nič mi ni jasno. Bo treba iti na tečaj kolesarske opreme in kolesarskih izrazov. Nekaj minut in že se peljemo naprej. Sam se vseskozi rinem na rob ceste. Če sem na notranjem robu, mi je neprijetno zaradi nasproti prihajajočih vozil. Ko je zraven Uroš, ni nobenega problema. Povem mu, da me je strah, in da se zamenjava. Ko pa pride k meni kdo drug, pač potrpim dokler se ne zamenjava. Kar je na vsakih nekaj kilometrov. Če ne drug, Mitja vseskozi kroži naokrog. In takoj, ko je mesto pred tabo prazno, greš naprej. Da smo v zavetrju. Vsakič, ko prideva skupaj z Andrejo Jagodic, jo kot Sherlock Holmes zaslišujem. Ona je pač zmagovalka DOS-a, za nameček pa še gorska reševalka. Tu pa meni vprašanj ne zmanjka. Sicer ima tudi svojo spletno stran , vendar je tam bolj redkobesedna, čeprav je obljubila, da se bo poboljšala. Z objavami. Čedalje bliže Gradežu smo, bolj piha veter. Z boka. In tu nas najbolj pobere. Še najboljši utihnejo. Prvih in zadnjih nekaj kilometrov, kjer smo samo vozili.

DSCN9021

Na postaji v Gradežu smo kot hijene. Vse pojemo in popijemo, kar vidimo. Tukaj smo imeli tudi največ počitka. Ta del je bil zame najtežji. Tudi pokrajina je bila tako monotona. Vse isto. Kot bi bili v neki sobi. Dva drevesa, brezbarvno nebo, ravnina. Bo že. Saj malce trplenja pa že mora biti. Od Gradeža pa nova pesem. Pokrajina vedno lepša, vetra vedno manj. Ali pa vsaj ni več bočnega, tistega v prsa pač ne čutimo. Tudi nekaj manjših vzponov je, kar mi izredno popestri pot. In tukaj, kot smo že prej dogovorjeni, Ivotu pri prestavljanju dvakrat pade ketna. Vsakič minutna pavza. Dobrodošlo. Še nekaj pogovora in že smo na zadnji kontrolni točki, v Štanjelu. Od tu pa takoj odrinemo. Zadnji daljši spust. Začel sem popolnoma v ospredju, končal pa čisto zadnji. Tukaj so se mi zdeli kot kamikaze. Ampak, saj so pol življenja na kolesu.

DSCN9025

DSCN9029

Potem pa zame najzabavnejši del. Smo pred Vipavo, torej nekaj kilometrov pred ciljem. Sam imam roke že v zraku, ko se vsi ustavijo. Govorijo o tem, da se tukaj začne okoli 5km dolg krog, ki ga bodo vozili na državnem prvenstvu. In če smo že tukaj, zakaj ga ne bi šli pogledati. Seveda, 5km gor ali dol. Tistim, ki me hočejo poslušati, govorim, da bi šli lahko jutri odtečt maraton. Potem bom pa na koncu rekel, če gremo še 5km malce okoli. Ampak nič ne pomaga. Nekaj jih jamra v ozadju, nekaj nas misli, da gre za šalo, potem, ko pa vozimo v klanec nazaj proti Štanjelu, pa vidimo, da je vse res. Pa je tudi tega kroga konec in čaka nas samo še zadnjih nekaj kilometrov. Ti so pa res peklenski. Ampak, če smo prišli do Rima, bomo pa tudi papeža videli.

DSCN9036

DSCN9049

Da pa smo še večji dolžniki, nas peljejo v Vipavo na večerjo. Pa to ne tisto našo klasično, pica ali makaroni. Temveč predavanje o zgodovini Vipavi, potem pa, mislim 6 različnih vin, pa bežeče postrvi, čudni korenčki, pa neki kravji jeziki, prestrašeni šparglji. Sicer vse z razlago, kako in zakaj. Ampak, očitno sem bil tako utrujen, da si nisem nič zapomnil. Za konec si lahko samo želim, da me še kdaj vzamejo. Resnična zahvala kolesarski ekipi Tuš mobila.

STATISTIKA: 206 km, 1500 vzpona, 7:19 vožnje

ORGANIZACIJA: Perfektna. Na začetku so nam bile na voljo garderobe,na koncu tuši. Na kontrolnih točkah hrana in pijača. Na startu vsak dobi spodaj vidna navodila. Plus gps track, ki si ga lahko naložimo. Mi smo imeli nekaj manjših težav v Palmanovi. Tam smo si ogledali center, kar ni bilo v planih. Še nekaj manjših v Gorici. Ampak smo vse hitro rešili.

 Audax Club Parisien (ACP) France

200 km brevet ŠD BIK.SI
start: 08.03.2014 ob 08.00 maksimalni čas: 13h 19min zaključek: 08.03.2014 ob 21.20
dolžina: 202,10 km vzpon:  1200 višinskih metrov

znaki:       = LEVO       = DESNO     = NARAVNOST       = KROŽNI PROMET       = STOP znak       = NEPR. CESTA       = SEMAFOR       = CENTER       = PRELAZ       = KONTR. TOČKA

pomembni podatki:

nujna medicinska pomoč in gasilci:

112

tel. št. ORGANIZATORJA (za nujne primere):

041
687-069

policija

113

V primeru odstopa ali drugih problemov na progi prosimo, da to javite na gornjo številko (organizatorja)!

smer vožnje cesta / vas / naselje / mesto km smer vožnje cesta / vas / naselje / mesto km

START (Ajdovščina – OŠ Šturje)

0,0 [0,0]

Cividale (Čedad), levo na Viale Trieste

66,2 [6,0]

od 08.00
do 09.00

START (Ajdovščina – OŠ Šturje)

0,0

Cividale (Čedad), desno na Via Friuli, nadaljuj po prednostni cesti, smer Manzano

66,5 [6,2]

na Bevkovo ulico

0,0 [0,0]

čez most

78,2 [18,0]

2. izvoz – smer Nova Gorica

0,2 [0,2]

Manzano, drži se desno

79,0 [18,8]

smer Nova Gorica

1,0 [1,0]

2. izvoz (naravnost)

80,0 [19,8]

smer Nova Gorica

2,2 [2,2]

smer Trivignano, Palmanova

84,0 [23,8]

Selo, naravnost na stransko cesto, smer Dornberk, NE po prednostni proti NG!!!

10,6 [10,6]

naravnost

91,5 [31,3]

smer Nova Gorica

15,9 [15,9]

Tapogliano, desno po prednostni cesti

97,5 [37,2]

1. izvoz, smer Šempeter, takoj za tem levo po prednostni cesti

24,1 [24,1]

Campolongo, levo po prednostni cesti

99,2 [39,0]

smer Italija

25,8 [25,8]

Campolongo, desno po prednostni cesti

99,4 [39,2]

meja SLO / ITA

26,1 [26,1]

smer Ruda

100,2 [40,0]

Gorica (I) ob parku

26,5 [26,5]

2. izvoz, smer Ruda

101,5 [41,2]

Gorica (I), drži se levo

27,1 [27,1]

smer Ruda (center)

103,0 [42,7]

Gorica (I), 2. izvoz

27,3 [27,3]

levo na glavno cesto, smer Grado (Gradež)

107,5 [47,3]

Gorica (I), levo na Via san Gabriele in takoj desno (po nekaj metrih)

28,5 [28,5]

smer Grado (Gradež)

108,0 [47,8]

Gorica (I), 3. izvoz na Via antonia Mighetti

28,6 [28,6]

Aquilea (Oglej), smer Grado (Gradež)

112,4 [52,2]

Gorica (I), na Via degli Orzoni

28,8 [28,8]

Grado (Gradež), 2. izvoz, smer Monfalcone (Tržič), Trieste (Trst)

123,0 [62,8]

Gorica (I)

30,0 [30,0]

Grado (Gradež), opuščena bencinska črpalka Q8

126,0 [65,7]

Gorica (I), čez Sočo in naravnost, smer Oslavia

30,3 [30,3]

od 11.41
do 16.23

2. kontrolna točka

126,0

preko meje v Slovenijo

36,2 [36,2]

2. izvoz, smer Monfalcone (Tržič), Trieste (Trst)

141,3 [15,3]

smer Hum

36,6 [36,6]

1. izvoz, Monfalcone (Tržič), Trieste (Trst)

143,0 [17,0]

Hum, smer Kojsko, Gonjače

37,7 [37,7]

Monfalcone (Tržič), 3. izvoz, smer Trieste (Trst)

146,3 [20,3]

Gonjače, smer Dobrovo

40,3 [40,3]

Monfalcone (Tržič), 2. izvoz, smer Trieste (Trst)

146,5 [20,5]

Dobrovo, smer Neblo

45,1 [45,1]

Monfalcone (Tržič), smer Trieste (Trst)

147,0 [21,0]

Neblo, levo po prednostni cesti

47,7 [47,7]

Sistiana (Sesljan), blago levo, potem stop in naravnost v klanec, smer Trieste (Trst), Aurisina (Nabrežina), NE po obalni cesti !!!

156,9 [30,8]

smer Dolegna

50,7 [50,7]

Aurisina (Nabrežina), smer Šempolaj

160,9 [34,8]

Dolegna del Colio

54,2 [54,2]

Aurisina (Nabrežina), smer Šempolaj

162,0 [36,1]

Mernic, nadaljuješ naprej po prednostni

56,2 [56,2]

smer Gorjansko

165,0 [39,0]

Albana, ostro desno

57,2 [57,2]

Gorjansko, smer Komen

169,1 [43,2]

Albana, levo v klanec, smer Cividale (Čedad)

57,3 [57,3]

Komen, desno po prednostni, smer Štanjel

173,1 [47,2]

vrh 1. prelaza, smer Castelmonte

58,3 [58,3]

Štanjel, bencinska črpalka OMV

181,0 [55,0]

vrh 2. prelaza

60,2 [60,2]

od 13.19
do 20.04

3. kontrolna točka

181,0

od 09.46
do 12.00

1. kontrolna točka

60,2

Štanjel, smer Sežana

181,0 [0,0]

nadaljuješ v spust (POZOR!!! NEVARNO!!!)

60,2 [0,0]

smer Vipava

181,6 [0,7]

levo

62,7 [2,5]

smer Vipava

193,3 [12,3]

smer Cividale (Čedad)

62,7 [2,6]

Ajdovščina, 1. izvoz

201,8 [20,8]

Cividale (Čedad), 2. izvoz na Via Europa

65,9 [5,7]

Ajdovščina, OŠ Šturje (na levi)

202,0 [21,0]

od 13.56
do 21.20

CILJ (Ajdovščina – OŠ Šturje)

202,0

Zemljevid

 

Naša pot

vipava

Tek za Ruth

Tuesday , 4, March 2014 Comments Off on Tek za Ruth

Z Ivotam sva si izbrala zanimivo varianto treninga. Prvič, glede na doživeto pa sigurno ne zadnjič. S tekom sva začela nekaj čez 20 uro, končala pa pa globoko v naslednjem dnevu.

Društvo Never Give Up z neumornimi Markoviči drugo leto zapored organizira  Ruth-in tek. Zametki te prireditve segajo v leto 2012, ko so organizirali prvi tek ”Tečem, da pomagam.” Takrat se ga je udeležila tudi Ruth Podgornik Reš, izredno priljubljena multidejavna ženska, meni najbolj všeč po njenih gorniških dejanjih. Kjer je na žalost tudi sklenila svojo življensko pot. In njej v spomin se je v teh dneh teklo okoli blejskega jezera. 48 ur, od petka do nedelje.

DSC_7496

In ker gre vedno, ko so zraven Never give up- ovci, za neko dobrodelno noto in so eni redkih, pri katerih gre resnično za nekaj dobrega, sem se dogodka enostavno moral udeležiti. Tukaj sva tekla  že lani. V soboto dopoldan. Pa je bilo preveč ljudi za normalno kroženje okoli jezera. To je tudi edini razlog, da sva tokrat startala v temi.

DSC_7485

Z nama so prišli še Žiga, njegova Petra in moja ženička. Peš so enkrat obkrožili jezero. Ravno prav, da so popestrili prvi uri. Potem pa me je klical soplavalec Haupi, s katerim sva se že prej nekaj dogovarjala. Prihaja na Bled in bova skupaj odtekla kakšen krog. Pridruži se mi nekje na 18, 19 km. Do tedaj sem imel na razporedu orožne vaje. V trebuhu. In sem razmišljal o odstopu. Če bi bil sam, bi sigurno že sedel v avtu. Ampak meter po meter in težave so se poslovile. Nekaj debate in krogi so se kar vrstili. Na startnem prizorišču sva se vsakič ustavila. Matej Markovič nama je pridno dolival čaj. To pa je tudi čast, da te tak ultra človek v vseh pogledih streže. In kar naenkrat sem prišel do slabih 50 km. Kar mi je bilo povsem dovolj. Ivo me je že čakal. Kot vedno sva imela motnjo v komunikaciji. Dogovorjena sva bila, da tečeva 4 ure. Vendar, ker ni imel telefona, mi ni preostalo drugega, kot da mu na tablo, na katero smo zapisovali rezultate, napišem, da grem v zadnji krog in ga povprašam koliko časa bo on še tekel.

Tabla kamor se zapisujejo rezultati

DSC_7499

Naslednji krog dobim odgovor DOSTI. Kaj je zdaj to? Ne more normalno odgovoriti? Nazaj mu napišem nekaj grdih besed in ga zadnji krog kolnem. Potem ko ga zagledam, ga še dobro naderem. On pa mi mirno odvrne, da ni nič prebral, ter da sploh nima tiste številke kamor sem pisal ljubezenska pisma. Ups. Opravičujem se Forrestu (njegovo ime je bilo napisano) za nekaj grdih besed. Čaka nas še nekaj prijetnega. Topel tuš, potem pa zasluženo spanje. Sam sem več kot zadovoljen z današnjo nočjo. Prijetno druženje,obenem pa dober trening, ter manjša gesta dobrodelnosti in spomina na čudovito osebo.

Matej Hauptman

DSCN8952

Ivo Švrljuga

DSCN8951

DSCN8950

Krog je dolg malo manj kot 6km. V ciljnem prostoru je bila na voljo okrepčevalnica. Banane, pomaranče, piškoti, pijača. Sploh čaj je bil ponoči dobrodošel. Na voljo so bile slačilnice, topli tuši, ter kupon za hrano.

Šentanski plaz-Begunjščica

Friday , 28, February 2014 Comments Off on Šentanski plaz-Begunjščica

Končno sem  prvič v letošnji sezoni stopil na sneg. Nikoli še tako pozno. Ampak, če se dan po jutru pozna, bo letošnja smuka trajala še dolgo. Na Zelenico hodim že vsaj teden dni. Oprema vseskozi v avtu, tudi dišave temu primerne. Pa nikakor nisem našel tistih nekaj uric. Včeraj pa nisem imel nobenega namena sploh iti proti Tržiču. Vendar, če sem že dobil tri ure prosto, zakaj pa ne bi to izkoristil? In že hitim proti moji Meki. Za vsak slučaj imam s seboj dereze in cepin. Zakaj, če grem samo do Triangla? V ponedeljek sem srečal Luksija, upokojenega francoskega alpinista, ki mi je vrgel kost s svojim pripovedovanjem kako je bilo čudovito na Begunjščici. Ampak še vedno sem odločen, da grem do Triangla.     DSC_7449

DSC_7450

DSC_7455

DSC_7456

Snega več kot dovolj. Zanimivo je, da gremo od prve postaje naprej vsi po smučišču. Ne tako kot, dokler je smučišče obratovalo, po dostavni poti, ki predstavlja večjo nevarnost za plazove. Uživam v vsakem koraku. Res sem pogrešal to opojno belino. Pogled mi vedno bolj uhaja v levo. Če pohitim, bom nazaj do 18ih? Je varno? Tudi megle si ne želim. Obenem pa vem, da sem tokrat odgovoren samo zase.  Zadnje čase je v modi gonja proti ”nepravilni hoji” po naših gorah. Zgražanje nad tistimi, ki se jim zgodi nesreča. Če pijan storiš nesrečo je to nekaj običajnega. Ko pa stopiš na sneg, je pa to nekaj nepojmljivega. Pa čeprav nisem pristaš takih teorij, sem dobil črva v glavo. Narejeno imam lestvico prijateljev. Od nekaterih sem pač boljši, torej sem odgovoren za njih. Z nekaterimi sem enakovreden in z njimi grem najraje. Nekateri pa so pač boljši in tistim potem avtomatsko položim odgovornost v njihove roke. Kar spet ni dobro. Zavedam se, da je vsak odgovoren zase. Ampak potem, ko pride do nesreče, pač ni tako. Zato sem najbolj srečen kadar sem sam. Na voljo imam Triangel, Begunjščico ali pa povratek domov. Če imam ob sebi slabšega grem lahko samo do Triangla. Pa tako rad bi šel na Begunjščico.  Če imam boljšega, je logično da bo hotel na Begunjščico. In takrat pač potlačim strah in malce tvegam. Čeprav si ne upam na Begunjščico. Danes pa imam vse možnosti. In za eno se moram odločiti. V tem čudnem debatiranju, ravno ko sam sebe pohvalim kako sem hiter, mimo prileti Alan Prost, ki samo pokima z glavo. Pozdrav. New age. Kaj naj? Še sam pokimam. Čeprav je že nekaj metrov pred mano. Sigurno ve, da sem mu odkimal. Saj to večkrat počne. Gledam kam bo šel. Zavije proti Šentancu. Pogled na uro in za njim. Kakor ima prej omenjena samota prednosti, pa ima tudi pomankljivosti. Vseeno je dobro reči kakšno besedo. Tudi počutiš se bolj varno. Čeprav je ta varnost bolj prozorna. Tako pa imam občutek, da nisem sam. Čeprav ne govoriva. Čeprav ga komaj še vidim. Čeprav ga ne vidim več.

DSC_7457

DSC_7458

Spet sem sam. Špura je lepo potegnjena. Me je pa malce strah. Tukaj je že po naravi vse tako temačno. In bližje vrhu sem, bolj se vse zapira. Kot, da greš v mišnico. Ampak, če sem prišel do sem, bom pa že še zdržal teh 5 minut. Oziroma 20.  Proti vrhu se cesta malo položi. Najstrmejši se mi zdi tisti zadnji desni ovinek. Smuči pustim pod tisto strašljivo opastjo na grebenu. In se malo sprehodim. Za vidit ni nič, slikat tudi ne. Očitno je šel moj predhodnik v osrednjo grapo.

Velikanska napoka na južnih pobočjih Vrtače
DSC_7461-001

DSC_7462

Sam pa si počasi nadenem smuči. Še vedno ima črvičke v trebuhu. Pač, nikoli ne bom tako dober, da bi mi bilo to kot sprehod na Jošt. Zopet prednost osamljenosti. Ker me nihče ne gleda, sploh ne kakšen, ki je boljši lahko samozavestno oddrsam skoz najstrmejši del. Tudi ustavim se lahko, malce vzdihnem.

DSC_7464

DSC_7465

DSC_7466

DSC_7467

DSC_7471

DSC_7472

Potem pa že zagledam smučišče. Sicer daleč spodaj, ampak… Ne spoznam se na razne pršiče, puhce, srene, babja pšena… Vem, pa da smo vedno iskali take razmere. Smetana. Samo kaj, ko lahko naredim samo en zavoj, pri drugem glasno vzdihnem (saj sem sam), potem pa se ustavim. Ne gre. Noge pečejo. Pa tako bi lahko užival.

DSC_7473

DSC_7474

DSC_7476

Izbran v prvi val nastopajočih na IM Celovec

Saturday , 22, February 2014 Comments Off on Izbran v prvi val nastopajočih na IM Celovec

Izbran ni ravno prava beseda. Če sem pošten, moram priznati da sem bil med najhitrejšimi. Pa ne na kaki tekmi, ampak pri prijavi. Namreč, 800 tekmovalcev, ki so bili ob pravem trenutku za računalnikom, ter imeli ob tem nekaj sreče (pri meni se sreča imenuje Matjaž Strnad Volkar) bo na Ironmanu v Celovcu startalo 15 minut pred ostalimi. Lansko leto so bila pravila drugačna. Izmed vseh prijavljenih so izbrali 400 najboljših glede na čas na IM tekmi. Ker sem mislil, da s svojim časom nimam kaj početi med ”izbranci” se pač sploh nisem prijavil. Pa je potem kot zadnji, ki je bil med ”privilegiranci” imel čas nekaj čez 15 ur. In sem si mislil svoje. Letos pa sem si še enkrat pogledal rezultate. In če bom dosegel vsaj približno tak čas kot si ga želim, bom uvrščen med 400. Sprejmejo pa jih 800. Torej si to mesto zaslužim. Ne ravno po plavalnem času, v skupnem pa sigurno. Mogoče pa se mi odpre novo obzorje tudi v plavanju. Trenutno sem v neki črni luknji. Še mesec dni nazaj sem bil prepričan kako mi gre dobro. Danes pa sem popolnoma brez občutka, zdi se mi da sem celo slabši kot leto prej. Ampak, saj je še dovolj časa. Samo, da bo zdravje, za ostalo bomo že kako.

SLOVENCI, KI STARTAJO V PRVEM VALU, OB 6:45:

  • MARKO ADAMIČ
  • BOJAN DEBENEC
  • BOŠTJAN GABERŠEK
  • PETER GRILC
  • ALEN KRALJ
  • EDO KRNIČ
  • MARJAN MAJCEN
  • ANDRAŽ ROJNIK
  • TOMAŽ ŠINK
  • MARKO ŠKERJANC
  • MATJAŽ STRNAD VOLKAR

DSC_4732

Januar

Saturday , 1, February 2014 Comments Off on Januar

Za mano je prvi mesec priprav na junijski Ironman, ki bo zame tekma sezone, še bolje rečeno tekma nekaj let, olimpijske igre. Prvih 17 dni v letu sem imel popoln premor od teka in bazena. In to opravil v celoti. V bistvu je lažje ne početi nič kot delati kakšne dolge treninge, še posebej v dežju. Bil sem prepričan, da bo poškodba gležnja, ki že konec leta ni bila več tako očitna, sedaj dokončno minila. Pa je bilo ravno nasprotno. Zopet se je čudežno pojavila. Dva teka sem še nekako zdržal, pa moral potem počivati. Tako je bilo dva tedna, sedaj pa se mi dozdeva, da je zopet bolje. Diagnoze še nimam, vem samo, da ni nič narobe z ahilovo tetivo, ter da ni nič zlomljeno. Bomo videli. Tukaj sem optimističen. Potem pa je tukaj še glava. Zaradi katere sem lanski Ironman odpovedal, ko sem imel pol telesa že v Vrbskem jezeru. Dokončno sem se dogovoril za operacijo. In dobil termin. 20.5.2014, to je mesec pred tekmo. Nekaj dni sem pošteno razmišljal, pa se potem odločil, da jo prestavim. Na poletje. Potem pa sem imel zopet precejšnje težave, predvsem z dihanjem. Šel sem na daljši tek, kjer se mi ponavadi rešitve pokažejo kar same od sebe. Ne sicer take, s katerimi bi si izboljšali finančno stanje, ampak vse druge. Ugotovil sem, da nima smisla zopet iti na tekmo po Istri (88km) na kateri sem klavrno končal lansko leto. Prav tako pa sem svojemu ”operaterju” poslal sporočilo, če mi lahko operacijo prestavi na prvi datum. Tako imam vsaj nekaj možnosti, da pridem na tekmo. Oziroma več kot sedaj. Do takrat pa treniram kot da je vse v redu. Čeprav se je težko motivirati za nekaj kar visi v zraku. Zaenkrat gre. Važna je pot, ne cilj, je nekoč rekel nekdo. Saj veste kdo. In pri meni to še kako drži. Resnično uživam v teh pripravah in sanjarjenjih o sami tekmi. Če bi lani končal Ironmana v času kot sem si ga želel, me danes sigurno ne bi bilo tu. Tako pa zopet sanjarim, se sicer kar precej trudim, pa zopet sanjarim. Tečem v 99 procentih sam. Sedaj nekaj obeta, da se mi nekdo pridruži, kar bi bilo odlično. Plavam pri TK Gorenjska. Kar je še bolje, saj sem sedaj pod budnim očesom moje tovarišice. Ki pa me tudi priganja. Kar pa tudi potrebujem. Treninge imamo trikrat tedensko zvečer. Ter zjutraj, kadar kdo želi. Sam se trudim, da grem zvečer 2 krat, ter 1 krat zjutraj. Ta teden mi je celo 2krat uspelo plavati pred službo. Odlično spričo več časa popoldan in zvečer, ne tako dobro pa zaradi posledične utrujenosti. Uspelo mi je tudi kolesariti, kar v prejšnjih letih ni bilo praksa. V številkah pa v mesecu januarju, natančneje od 17.1. dalje:

  • 135km teka
  • 13km plavanja
  • 267km kolesa
  • 255 trenažer

PS. Sem se pa prijavil za prvo skupino starta v Celovcu. Ki se požene v vodo 15 minut pred ostalimi. Lani se nisem, saj sem imel občutek, da sem preslab, da bi se rinil v ospredje. Tudi letos sem imel podobno mnenje. Potem pa sem šel gledati rezultate. In z mojim, seveda če bo po pričakovanjih, bom med 300-im in 400-im mestom. V prvi skupini pa jih starta 600. Torej nisem storil nič moralno spornega.

DSC_1344DSC_1346 DSC_1345

Ironman Celovec – start v prvi skupini

Sunday , 19, January 2014 Comments Off on Ironman Celovec – start v prvi skupini

Tako kot lani, bodo tudi letos določene spremembe na Ironman tekmi. Predvsem zaradi pohlepa organizatorjev, ki si vsako leto želijo več udeležencev. Lani je 400 tekmovalcev prvič startalo 15 minut pred ostalimi. Letos pa bo srečnežev kar 800. Vendar, ne tako kot lani, glede na najboljši rezultat prijavljenih, ampak kdor prej pride prej melje.

NOVOST: Število srečnežev na IRONMAN Avstrija 2014 se bo povečalo na 800.

PRAVILA: Po odprtju registracije zmaga prvih 800. Ne rabite nobenega dokaza o dosežkih s prejšnjih Ironman tekem.

START: 30. junij 2014 ob 6:45 skupaj s profesionalci

POMEMBNA INFORMACIJA: Ko si enkrat registriran, ne moreš več zamenjati svoje pozicije (da bi startal ob 7:00). Obenem organizatorji prosijo, da se ne prijavijo slabi plavalci.

START REGISTRACIJE: Torek, 21.1.2014 ob 12:00

POTREBNI PODATKI ZA REGISTRACIJO:

 

  • ime
  • priimek
  • e-mail
  • ID, ki smo ga prijeli ob prijavi (8znakov)