Smučanje v Kranju

Monday , 11, January 2016 Comments Off on Smučanje v Kranju

Kdor pravi, da se ne da smučati v Kranju, se je debelo zlagal. Kljub spomladanskim temperaturam, za nameček pa še konstantnemu deževju, je organizatorjem Sak kranj uspelo pod streho spraviti Džampa Freestyle dTour Kranj. Ko smo prišli do Ledene dvorane, kjer naj bi se prireditev odvijala, smo bili prepričani, da je v igri kakšna neslana šala. Nikjer niti centimetra snega, vse kopno. Potem pa le zagledamo neke bele zametke. Luku in Zoji zakričim:” Glejta, to je sneg!”

IMG_0539 (2)

FullSizeRender (2)

IMG_0536 (2)

IMG_0414

IMG_0425

 

 

IMG_0544 (2)

DSC_9799

DSC_9841

DSC_9902

Pred časom me je predsednik Sveta Krajevne skupnosti Stražišče Jure Šprajc prosil naj za krajevni časopis Sitar naredim intervju z najhitrejšo Strašanko Nežo Mravlje.

LUKAZOJA: Si zadovoljna z dosežkom na ljubljanskem maratonu? Je šlo na tekmi vse po načrtih?
NEŽA: Z rezultatom nisem zadovoljna, ker vem da sem sposobna odteči hitreje. Glede na težave z nogo in bolečinami, ki sem jih imela med tekom, pa je rezultat soliden. Vesela sem naslova državne prvakinje. Prva polovica maratona je bila dobra, brez težav, v drugem delu pa so se začele bolečine v nogi, katere me pestijo že skoraj tri leta, tako da je tempo teka padel in sem v cilj »prišepala« v hudih mukah.

LUKAZOJA: Kakšni so tvoji nadaljnji cilji?
NEŽA: Rešiti težave z nogo, spomladi odteči dober rezultat v maratonu in še naprej uživati v teku.

DSC_8110
LUKAZOJA: Vemo, da so bile olimpijske igre tvoj glavni cilj? Še vedno stremiš k temu?
NEŽA: Olimpijske igre so bile moja želja že pred 3 leti, ko sem tudi odtekla normo, me pa tudi mika naslednje leto, saj vem da je norma dosegljiva, če bom zdrava.

LUKAZOJA: Kdaj, kako si sploh začela teči?
NEŽA: Začela sem leta 2007, na pobudo očeta sem šla s tekaško skupino na Beograjski maraton, tam odtekla polmaraton v solidnem času (1:40 ure), čez en mesec pa odtekla že maraton v Radencih (3:18 ure). S tekom sem se »okužila«, postal je moj del življenja in v tem uživam.

LUKAZOJA: Veliko ljudi smatra tek za enega dolgočasnejših športov. Tebi očitno ni. Kaj lepega vidiš v vsakodnevnem premagovanju kilometrov? Se vedno veseliš treninga ali kdaj odideš, ker imaš pač tak plan?
NEŽA: Tek je svoboda, sprostitev, odklop. V tem uživam, svobodno gibanje, svež zrak, mir, petje ptic, šumenje listja… Redko se zgodi da bi se na trening odpravila z odporom.

LUKAZOJA: Vseskozi se spogleduješ z daljšimi razdaljami. Zakaj se recimo ne osredotočiš samo na maraton ali kaj drugega?
NEŽA: Mikajo me razdalje od maratona navzgor, krajših tekov se udeležim kot dober trening za maraton.

V cilju Ultramaratona Zgreb Čazma 2014 (1. mesto)

DSC_8175

LUKAZOJA: Trenutne razmere v slovenski atletiki ti ne omogočajo, da bi pustila službo. Misliš, da bi bila bistveno boljša, če bi se lahko ukvarjala samo s tekom?
NEŽA: Sigurno bi bilo lažje trenirati, če nebi imela obveznosti s službo in bi se lahko maksimalno posvetila treningu teka. Telo bi bilo bolj spočito in lažje bi se regeneriralo, bolj bi bila osredotočena na tek, več časa bi imela da bi se posvetila treningom, prehrani, masažam, terapijam … in sigurno bi se poznalo tudi na rezultatih.

LUKAZOJA: Razmišljaš kdaj, da bi pustila službo?
NEŽA: Ne, ker nimam sponzorjev, ki bi me podpirali in mi to omogočili.

LUKAZOJA: Že nekaj časa vlečeš neugodno poškodbo. Si jo že sanirala, imaš diagnozo?
NEŽA: Poškodbe še vedno nisem sanirala, še vedno se mi med tekom pojavljajo hude bolečine v nogi. Natančne diagnoze nimam, kljub temu da sem bila že pri nekaj specialistih in terapevtih. Moja največja želja je da končno že odpravim te mukotrpne bolečine, ker so me že močno izčrpale.

Zmagovalca Pistoe 2011 Neža in Metto Philemon Kipkering

DSC_6038-001

LUKAZOJA: Kako potekajo tvoji treningi?
NEŽA: Treniram 6x tedensko, vsaj 20km na dan, en dan v tednu si vzamem prosto in grem na masažo.

LUKAZOJA: Te lahko med tekom vidimo v Stražišču ali tečeš drugje?
NEŽA: Štartam vedno od doma v Stražišču, potem pa potujem po okoliških vaseh, večinoma v smeri proti Škofja Loki, čez Sorško polje, včasih skozi Besnico do Podblice, pa tudi na Križno goro, Planico, Jošta, Mohorja…

Ljubljanski maraton 2015 (čas 2:49:33; 5. mesto; 1. Slovenka)

IMG_3540

LUKAZOJA: Kaj običajno poješ, popiješ med maratonsko preizkušnjo?
NEŽA: Zjutraj pred maratonom rogljiček ali kruh z marmelado, energijsko rezino, kavo, izotoničen napitek. Med tekmo pijem izotoničen napitek približno na 5 km, med maratonom pa vzamem približno 4 energijske gele, odvisno od počutja (poslušam svoje telo).

LUKAZOJA: Kateri tekaški dogodek ti je najbolj ostal v spominu, bodisi po lepoti, trpljenju,…?
NEŽA: Moja prva 100ka, to je bilo lani, Passatore, ker sem od 30km dalje tekla z bolečino v nogi in kljub temu pritekla v cilj in osvojila 3. mesto. Pa tudi maraton v Utrechtu na Nizozemskem 2012, ko sem odtekla normo za OI v Londonu s časom 2.40.44, kar je tudi moj osebni rekord. Letos pa moj najdaljši tek, 12 ur v Trbojah.

LUKAZOJA: Imaš kakšnega sponzorja? Je to drag šport?
NEŽA: S tekaško opremo me sponzorira Adidas, drugih sponzorjev nimam. V primerjavi z nekaterimi športi mislim da je tek eden cenejših glede opreme.

LUKAZOJA: O čem razmišljaš med treningom?
NEŽA: O čemerkoli, povsem običajnih stvareh, če je trening intenziven sem popolnoma osredotočena na tek, včasih pa tudi povsem odklopim in ne razmišljam o ničemer.

Pistoa – Abetoa 50km (čas 4.04:06, 1. mesto)

DSC_5972-001

LUKAZOJA: Se poleg teka ukvarjaš še s kakim športom?
NEŽA: Obiskujem ure ashtanga joge, ampak joga ni šport …

LUKAZOJA: Najljubša knjiga, glasbena skupina, film, zadnji koncert?
NEŽA: Hahaha … Nimam nobene najljubše stvari, zadnji koncert Hamo & Tribute 2love

LUKAZOJA: Najljubša jed? Se paziš pri prehrani, česa ne ješ?
NEŽA:Pojem veliko zelenjave, žitaric, stročnic, ne jem mesa, izogibam se mlečnim izdelkom, zjutraj jem sadje. Poskušam se prehranjevati čim bolj sezonsko in večinoma kupujem lokalne proizvode. Navdušena sem nad stražiško tržnico!

Zmagovalka prvega slovenskega 12-urnega teka (128,95km)

DSCN0684

LUKAZOJA: Koliko km letno narediš? Vodiš kako statistiko?
NEŽA: Treninge si beležim preko ure Garmin na računalnik, letno pa naredim skoraj 6000 km.

LUKAZOJA: Si kdaj med tekmo razmišljala o odstopu? Sploh na daljših razdaljah?
NEŽA: Sem že odstopila, pred leti na Ljubljanskem maratonu zaradi krča v mečih in na polmaratonu v Trbojah zaradi hudih bolečin v nogah. Sem pa kar nekajkrat razmišljala o odstopu, sploh v zadnjem času, ko me pestijo težave z nogo, ampak vedno zmaga volja, trma, želja… Tudi na tem ljubljanskem maratonu je bil hud boj med glavo in telesom. Občutek ko pretečeš ciljno črto je enkraten!

LUKAZOJA: Oprema, ki jo uporabljaš?
NEŽA: Oprema proizvajalca Adidas. Tekaški copati, tekaška oblačila.

neža

Ponovoletno Jezersko

Friday , 1, January 2016 Comments Off on Ponovoletno Jezersko

Najdaljšo noč smo preživeli v razširjenem družinskem krogu. Predvsem veliko iger, pa malce petja, nekaj pa smo tudi popili. Vse to je bilo potrebno predelati, obetal pa se je tudi eden zadnjih lepih dni pred zimo. Zato sva z Ivotom zajahala kolesa in odšla na Jezersko. Tam smo nato še malce podrsali na zamrznjenem jezeru, v prijetnem ambientu. Nazaj sva šla z avtom. Prehladno. Vse pa sem izkoristil za testiranje novega foto ljubljenčka. Že prej mi ni šlo, tudi tokrat pa bo potrebno ogromno treninga. In predvsem volje. Zaobljub pa nisem delal. Sem naredil eno pred 13-imi leti, pa se še sedaj tolčem po glavi. Če sem se pa zmotil še v letih, se bom pa še bolj.

 

aaaa

FullSizeRender (5)

Vrtača

Saturday , 19, December 2015 Comments Off on Vrtača

Napovedan je bil prečudovit petek. Zato sva oba z Ivotom, razen njega, vzela dopust. Ker sva nekaj zadnjih petkov naredila dolgi tek, sva bila tudi tokrat oba, seveda spet razen njega, za tak tek. Tako nama ni preostalo drugega kot, da počneva kaj drugega.  Ker sva bila zopet oba, razen njega za kolo, so nama ostali le hribi. In da ne bi bilo vedno razen njega, sva tokrat oba vzela s seboj gojzarje, razen mene. Kaj sedaj? Brez obsojanja, definitivno se je to zgodilo marsikomu. Obrniti? Vreči stran težko pridobljen dopust? Ker poleti nikoli ne hodim v gojzarjih, vedno v supergah, bom pač tudi tokrat. Dokler bo šlo. Vem, da ni pametno, vem, da Ivotu tega ne bi pustil, vem še mnogo tega, ampak v življenju ne delamo vse po pravilih. Avto samodejno ustavi na Zelenici. Najdragocenejša me nekaj minut prej vpraša, če bova smučala. Seveda, 20 centimetrov umetnega na 40 centimetrov podlage.

IMG_0084

Ker se nisva videla že od srede, morava ogromno nadoknaditi.  Sam sem danes presenetljivo preveč zgovoren. Tako hitro prideva do Koče na Zelenici. Zdelo se mi je, da kar bo ledu, bo do sem, naprej naj ne bi bilo problema. Zato greva lepo naprej. Ker je Ivo popoln novinec tu, sam pa se imam za kvazi staroselca, mu vneto razlagam, kje je kaj in kako. Vmes se mi večkrat zazdi, da mu je popolnoma vseeno kaj mu govorim. Ampak je preveč prijazen, da bi rekel naj utihnem. Zato še kar nabijam, seveda pa se vmes kdaj vprašam kaj mi je. Ampak vseeno še vedno razlagam. Vmes se zabavava s prodajo Ivotovega kolesa in obročnega odplačevanja. Tako običajno dolgočasen srednji del hitro mine. Sam naredim veliko fotografij. Na srečo še ne vem, da jih bom potem, ko bom imel polno kartico, vse zbrisal. Ampak vsako tele pade ne pade daleč od drevesa.

DSC_9693

DSC_9713

Temperature so pozno pomladanske. Neverjetno. Sam imam na sebi kratko majico, ter velur. Pa še to bolj zaradi tega, ker se mi ne da slačiti. Proti vrhu končno malo zagaziva v sneg. Da vsaj veva, da je zima. Pa čeprav samo koledarska. Na Vrtači se ne zadržujeva, predvsem zato, ker bi morala biti pred dvema urama že v Kranju. Nazaj greva mimo Koče pri izviru Zavšnice. Pot je malce daljša, tudi z malo dodatnega vzpona, ampak če sva že tu. Da malo popestriva.

DSC_9733

Potem pa si ogledava še vstop v ferato Spodnji Plot. Domačini so se izredno potrudili. Zgleda odlično, vendar dvomim, da se je bom kdaj lotil. Pot do Ljubelja po dovozni poti se na koncu izkaže za najtežji del. Ampak sva malo bolj pazljiva.

DSC_9765

DSC_9764

 

Naredi ali molči

Thursday , 17, December 2015 Comments Off on Naredi ali molči

Ukraden citat iz meni najljubše knjige. Mark tega sigurno ne bere, upam pa da ne tudi Marko, ki pozna Marka. Ker, če bi, potem bi Marko lahko povedal Marku, da sem mu ukradel citat in bi Mark…

6 meni najbližjih ve, da moje odločitve večinoma niso plod nekega empiričnega raziskovanja, ampak določen trenutek. Ki pride in gre.   Zato odločitve tudi niso vedno pravilne, ampak so moje. Vsaj toliko sem popustil, da po določenem času priznam, da mogoče pa res nisem ravnal prav in se vrnem nazaj. Nekaj mesecev nazaj sem se trdo odločil, da ne pišem več. Definitivno do te točke občasno pride večina blogerjev. Nisem čisto prepričan, da sem bloger, ampak boljše besede trenutno ne najdem. Ne bi sedaj razpredal o razlogih. Gredo pa v smer, ali ni to moje pisanje samo lasten ego. Pika na i pa so bili maili popolnih neznancev, seveda z neznanih poštnih računov, ki me sploh ne poznajo ali pa me, in je vse skupaj potem še slabše. Pisati sem začel, ker rad pišem. Objavljati sem začel, ker sem vedno prebral vse kar se tiče hribov in triatlona, ter z njim povezanih športov. In čeprav nimam uspehov na nobenem izmed teh področij, sem se odločil objavljati. Potem pa naj bere kdor želi. In če vsaj enega prepričam, da gre v naravo na kakršenkoli način in naredi nekaj dobrega, sem naredil svoje. Sem pa bil trdno odločen, da si branosti ne bom povečeval na družabnih omrežjih. Ker v bistvu to ni bil moj namen. Pa nimam nič proti oglaševanju, ampak moja miselnost je pač drugačna.

Seveda sem vseskozi v tem obdobju neobjavljanja pisal o vsem tistem, kar mi je padlo na pamet. V bistvu še več, ker kakor koli sem iskren, sem vedno pazil, da nisem nikogar užalil razen najdražjih. Prav tako se zavedam, da čisto vsega kar si mislim o kom res ne morem zapisati. In tako so minevali meseci…

Odhod (foto Marko Prezelj)

e4

EGO

Po pravici povedano ne poznam povsem točne definicije ega, vendar sem prepričan, da ga boste zasledili v naslednjih vrsticah. Če ne, potem moram obvezno po slovar slovenskega knjižnega jezika, mislim da je avtor Vuk Stefanović Karadžić.

Bilo je prejšnjo soboto. Dan pred nedeljo. Zna biti, da dan po petku. Recimo. Nova tribuna kranjskega nogometnega velikana. Megleno. Šmarjetna v soncu. Ob meni Petra. Recimo. Spremljava nek nov šport. Kolesarji se trudijo z nošnjo svojih koles po stopnicah. Kako se temu reče ne vem, sigurno pa ni kolesarstvo. Pa stopi k meni, recimo mu znanec. Videl ga nisem sigurno 10 let, zdi se mi da gre pravilna številka proti 15. Mlajši človek. Kakih 5 let starejši od mene. In me vpraša zakaj ne pišem več. Vedno, ko sem v takih situacijah, začnem nekaj momljati. Temu se reče neprijetna situacija. Ali izmotavanje po mojem očetu. V glavnem nekaj pojasnjujem čeprav vem, da nič ne povem. Pa mi reče, da nisem objavil od 9. septembra. ”Me zajebava ta tip?” Sploh ni vedel, da me bo srečal, pa mi maha pred očmi s tem datumom. Debato končno zapeljem  v mirne vode, stran od Turčije. A mi potem ne da miru. Komaj čakam, da pridem domov. Takoj bi rad pogledal na blog, kdaj sem zadnjič objavil kakšno nebulozo.

”Ne me j….!” 9. septembra. Ne bom lagal, kar milo se mi stori tam okoli srca. Mogoče bi ga celo objel, če bi bil zraven. Na poti domov, sem se trdno odločil, da če bo datum pravi začnem objavljati. Še več, objavil bom vseh 25 prispevkov, ki sem jih pacal tam od septembra pa do danes.

Ampak, ker moram pa nekaj narediti tudi na sebi, in ker nisem bil vajen spreminjati odločitev, naj bo zaenkrat tako, da starih ne objavim. Bom pa pisal in objavljal naprej, dokler me ne bo zopet zmotila kakšna neumnost.

 

 prihod (foto Marko Prezelj)

e2

Za Akom

Sunday , 13, December 2015 Comments Off on Za Akom

IMG_4595

Ime bivaka pod Široko pečjo. Ki sem ga prvič obiskal pred okoli 15 leti. Ali pa še več. In potem še mnogokrat. Zadnjih 5 let pa sem ga popolnoma zanemaril. In bi mogoče tudi pozabil nanj, če ne bi dobil povabilo Berta. Seveda sem bil takoj za. Zraven takoj povabiva Jocota. Legendo kranjske rock in metal in disco in ostale glasbene scene Kranja. Ki nam je tudi prvi odprl okno v kraljevstvo Vilija. Pa se nama na žalost ni mogel pridružiti. Sedaj mu je prioriteta oživljanje kranjske scene. Nama bi bilo sicer ljubše oživljanje našega prijateljstva, ampak kaj češ.

Obeležje Pavli Jesih, legendarni plezalki
DSC_9557Vrba s sedmimi otroki

DSC_9559

DSC_9562

Startala sva v polni bojni opremi. In že takoj, ko sva pihala v strmem kolovozu, razmišljala kaj vse sva preveč vzela. Že do Ingota pa sva bila že ogreta in v polnem pogovornem elementu. Predvsem sva obujala spomine na naše pohode izpred 15 let. Bivak sva hotela doseči pred temo, zato se nisva preveč obirala. Niti si nisva ogledala nobenega izmed dveh slapov. Pot, ki skoraj v celoti poteka po gozdu, popestri tistih okoli 300 metrov zajl. Potem pa sva že v krnici, za katero je Nec Zaplotnik dejal, če se ne motim, da je nekaj najlepšega na svetu. Ne bi oporekal. Sam dostop do bivaka si lahko malce otežimo. Moram biti pošten in povedati, da bi ga brez Berta težje našel.

DSC_9572

DSC_9576

DSC_9598

Bivak so postavili leta 1946. Že tam okoli leta 1930 so se pojavile prve ideje o zgraditvi bivakov. Seveda je bilo potrebno prej urediti kar nekaj fomalnosti. Predvsem denar je bil problem, ter lastništvo. Prvega so tako naredili leta 1936 v Veliki Dnini. Že naslednje leto so postavili bivak II na Jezerih. Pogrešali pa so enega pod Široko pečjo, Oltarjem, Poncami. Problem pa je bil v tem, da lastnik teh zemljišč, gospod Praprotnik, ni dal dovoljenja za gradnjo. In prehitela jih je vojna. Po njej pa dovoljenje ni bilo več potrebno. V železarni Jesenice so izdelali konstrukcijo in leta 1946 je stal bivak III, bivak za Akom. (leta 1953 so postavili še bivak IV pod Škrlatico).

DSC_9588

Seveda si najprej ogledava notranjost bivaka. Definitivno ga nisva še nikoli videla tako urejenega. Saj ne, da bi bil prej posebej zanemarjen, ampak tokrat se je dobesedno svetil. Postelj je notri za 8 ljudi, ampak preverjeno jih sprejme 12. Takoj ugotoviva, da sva pozabila vzeti svečo, papir za podkuriti, posodo za kavo in še nekaj malenkosti. Nič posebnega. Zediniva se, da bova toliko časa pred bivakom, dokler naju mraz ne prežene. Naredila sva si skromen ognjiček in… uživala. Prišla sva do kar nekaj pomembnih zaključkov. Da nobeden od naju ne bi upal biti sam tu. Da v bistvu nič ne veva. Med drugim kako gre glas po telefonu na drug konec sveta. Kako pridobivajo elektriko. Kako dela žarnica. Kako potuje slika. Zakaj raketa lahko leti v zrak. Zakaj se podmornica ne potopi. Ko sva ugotovila, da znava narediti ogenj, pa sva bila tako zadovoljna, da vsaj nekaj pa le znava in sva odšla spat. Bert si je zbral pritličje, sam pa prvo nadstropje. Bilo je tako toplo, da sploh nisem zlezel v spalno vrečo. Pa sem se vseeno zbudil ves premočen. Dal dol nogavice, trenerko in potem spal… Dokler… Ne zaslišim šumenja vrečke. Kaj je zdaj to? Bert je sigurno lačen. Ampak zakaj ne prižge luči. Mogoče se pa z nogami drgne ob vrečko. Možgani ponoči delajo počasneje. Ne najdem pametne razlage. Zato zlezem čez rob in posvetim. Vrečka se premika. Ne upam si jo prijeti. Mogoče je notri medved, kaj jaz vem. Potiho kličem Bert, Bert. Potem pa se vrečka, kjer sva imela kruh odpre in iz nje smukne miška. Ne vem če ji je bilo ime Miki, ampak bila je izredno simpatična. Zjutraj sem imel ogromno željo, da bi ji pustil rezino sira ali košček kruha, pa ne vem kako bi reagirali oskrbniki.  Zjutraj sva se počasi odpravila nazaj. V civilizacijo. Upam, da se kmalu vrneva v ta čudoviti kotiček.

Vpisna knjiga

DSC_9621

Triglav triatlon Bled 2015

Wednesday , 9, September 2015 Comments Off on Triglav triatlon Bled 2015
Po lanskem prvem nastopu na triatlonu na Bledu kot štafeta, ko smo nastopili Miha, Medo in jaz, smo bili letos prisotni s tremi ekipami. Glede na, kljub obupnemu vremenu, dnevu, ki ga bomo težko pozabili, bi si upal staviti, da bomo imeli naslednje leto še več štafet.
Prvi zametki tega nastopa so se začeli kazati že tam nekje konec leta, mislim, da je bilo v kulturnem domu po ogledu folklorne skupine, ko je četrtek že počasi postajal petek. Vem, da nam glede na težke treninge nihče ne bi pripisal kulturne note. Da ne zaidem, nekaj prijateljev, debata o tem kdo bi lahko in kako, če bi… In mislim, da je potem Medo udaril po mizi in rekel, pa zakaj ne gremo skupaj na Bled. Takoj smo se strinjali, da naredimo tri trojke. Ampak kakšne? Ker zopet ne bi nikamor prišli, sem glede na UCI lestvico, zatem rezultatov AZS, ter FINino plavalsko razvrstitvijo (štel sem samo rezultate z evropskih prizorišč zadnjih dveh let) k vsakemu pripisal rezultat. Ter potem naredil ekipe, da smo bili po rezultatu čim bližje.  Sledil je mail, ki ga zaradi verodostojnosti objavljam v celoti.
Nekdo mora prevzeti pobudo. Tokrat sem izbral sebe. Sicer že vsi veste razen po moje Česna Grega. Torej, kot smo že govorili, 5. septembra je na Bledu triatlon, ki se ga bomo udeležili kot ekipa. Plava se 300 metrov, kolesari 12km, teče 3km. Po temeljitih raziskavah, študiranju posameznih profilov, prog… smo naredili tri ekipe:

1. Miha, Česen, Blaž

2. Medo, Ivo, Sandi

3. Baldi, Edo, Jack

Prvi plava, drugi kolesari, tretji teče. Da ne bomo komplicirali do poletja, predvsem pa da se ekipe lahko v miru pripravijo, še bolj predvsem pa da se lahko malo zajebavamo do takrat, prosim za potrditev. Ko enkrat potrdite, ste ekipa in se potem menite med sabo. Torej, če nekdo ne more, kapetan dobi drugega. Kapetan tudi prijavi ekipo, ker če sam prijavim bo preverjeno nekatere bolil kurac, jaz bom pa pol jezen na ženo. Drugo in zadnje pravilo je, da mi vsak do 1. septembra prinese 20 eur. Sam bom potem teh 200  eur dal Mihu, on bo pa organiziral zabavo po tekmi.

VSE PRIPOMBE V ZVEZI POSTAV ALI ZABAVE PO TEKMI DAJTE NA MAIL, KER BO TAKO BOLJ PREGLEDNO, PLUS NEKATERI SE BOSTE BOLJ NAZAJ DRŽALI, KER BODO VSI VIDELI KAJ STE NAPISALI.

Sledilo je najbolj plodno obdobje, ko smo računali kako bo. Običajne moške debate brez podlage. Ker si danes vse povemo, naj zapišem, da je bila favorit ekipa Medo, Ivo, Sandi. Predvsem zato, ker je bil Sandi nominalno najboljši tekač. Še bolj pa zato, ker nismo vedeli kaj pričakovati od Baldija. Miha in Medo kot plavalca že več kot leto dni pridno trenirata pod taktirko priznane trenerke Urške Štibelj. In sta resnično dobra. Za Baldija pa smo vedeli, da je nekoč igral za drugo ekipo Kranj 90. In da ni bil v vodi 9 let. Sem skoraj prepričan, da ne verjamete, a je tako. V tem se tudi skriva čar naših štafet. Ni pomembno koliko je kdo dober, glavno je, da je naš. Seveda se bomo na tekmi potrudili, toda da bi zavoljo boljšega rezultata iskali kakšnega boljšega tekmovalca, s katerim se poznamo preko facebooka pa ne.

Vedel sem, da bo prišlo do odpovedi. Zatorej tudi pravilo, da kapetan skrbi za svoje igralce. Do odpovedi Česna je prišlo izredno hitro. Proti koncu je sledil še Sandi. Zahvaljujem se Bizotu in Čebokliju, da sta bila takoj pripravljena vskočiti. Seveda pa se je s tem zamenjala tudi vrednost ekip. Povsem logično je, da Čebokli in Bizo, seveda zaradi manj ali nič treninga, ne bosta konkurenčna Blažu in Jacku na teku, oziroma Ivotu in meni na kolesu. Prvi favorit je čez noč postala moja ekipa. Prej sem bil odločen, da bom na kolesu poskušal pobegniti Ivotu ali Česnu, sedaj samo, da ju sledim do tekaškega dela.

Vseh devet se nas je skupaj odpravilo proti Bledu. Nekaj stotink sem imel slab občutek zavoljo obilnega deževja. Pa je vsa mokrota sproti hlapela v našem smehu. Nobene panike. Kljub temu, da jih 5 ni bilo še na nobeni triatlonski tekmi. Popolnoma mokri smo prevzeli startne številke, ter se skrili pod prvo streho. Mogoče se sliši patetično, ampak kar pri srcu mi je pelo, ko sem gledal večino mojih prijateljev, kako se popolnoma premočeni pripravljajo na prvo triatlonsko tekmo. Da bi se kdo kaj ogreval, ni prišlo v poštev. Skrili smo se v hangar. Ker nas je bila večina nogometašev, v bistvu vsi razen Baldija, smo se postavili v krog. In se ogrevali kot 20 let nazaj. Malce si vrtel boke, dvigoval roke. In iskal kakšno posebej smešno vajo. Prišel je čas, ko so trije junaki odšli proti vodi. Kolesarji smo imeli kolesa že v menjalni coni. Čas plavanja ne bo dolg, zato smo se takoj odpravili v cono. V hangarju so ostali samo tekači. Pošteno moram priznati, da me je kolesarjenje skrbelo. Pa ne v smislu, da bom zadnji. Nikakor, skrbel me je edino padec. Že tako nisem najboljši v spustih, na takem terenu pa še posebej ne. Veseli me le to, da mi ni treba bežati. Postavljen sem tako, da razpleta v vodi ne vidim. Prva sta iz vode Mitja Mori in Alen Kobilica, nato pride še okoli 7,8 tekmovalcev. Potem pa presenetljivo skupaj Baldi in Medo. Miha je še malce za njima. Torej bova z Ivotom startala skupaj. Čeprav sem si rekel, da bom samo sledil, mu vseeno skušam pobegniti na začetku. Prejšnja leta bi to storil brez problema. Sedaj pa je na tekmah letos vedno boljši od mene. Sploh na krajših razdaljah. Kljub vsemu vozim nekaj časa na vso moč. Vendar, ker sem zasledovan, si na ovinkih lahko privoščim previdnejšo vožnjo. Pa naj gre naprej, če želi. Hitro prehitiva nekaj kolesarjev. Nekajkrat se obrnem, pa je vedno za menoj. V strm klanec proti železniški bom šel na vso moč. Če uidem prav, če crknem se bom pa vozil za njim. Potem pa, ko skušam prestaviti v nižje prestave ugotovim, da ne gre. Kolnem na ves glas. Ivo je šel gladko mimo, sam pa sem vedno počasnejši. Vse ropota od mojega prestavljanja, pa nič. Kaj čem, naprej grem v isti prestavi. Kmalu sem pri Ivotu. Mislim si, da me je počakal. Pošteno. Zato se odločim, da mu ne bom več bežal. Priključi se nama še en tekmovalec. Ivota bi rad prepričal, da mi pomaga uiti nasprotniku. Pa se mi ne zdi pošteno. Vem, da mora Ivo uiti, če želi imeti realne možnosti za zmago. Pa ne kaže kakšnih posebnih želja. Zato vozimo skupaj do konca. Ne počasi, ni pa recimo takega naprezanja kot prejšnje leto. Vmes nam po našem pasu nasproti pripeljeta na dvociklu Mitja in Alen. Ne vem kako jima je to uspelo, saj sta bila že v drugem krogu. Za las je šlo. Šele v cilju zvem, da sva z Ivotom s kolesa prišla kot prva. Kakšna škoda. Tako sem bil orientiran na dvoboj med našimi štafetami, da me ostale sploh niso zanimale. Definitivno bi se tako bolj potrudil, če ne drugače, bi vsaj v menjalni coni pridobil nekaj sekund. Čip predam Jacku, sam pa najprej čestitam Ivotu. Resnično je napredoval v zadnjem letu. Počakava še Bizota, ki je prišel malo za nama, potem pa odidemo do ciljnega prostora. Počakati ostale naše junake, Jacka, Čeboklija in Bizota. Na koncu smo vsi zadovoljni. Sam lahk pokomentiram svojo ekipo. Za Baldija sem bil prepričan, da bo iz vode prišel vsaj pol minute za Medotam. Pa je dokazal, da je bil včasih resnično vrhunski plavalec, še bolj pa športnik. Jack kot tekač je dal prav tako svoj maksimum. Kljub zelo malo tekaškimi kilometri je tekel tempo 4:00. Kar je vrhunsko. Nad sabo pa sem, kot že prej omenjeno, razočaran. Deloval sem kot, da bi bil prvič na tekmi. Če bi spremljal dogajanje, bi definitivno lahko naredil kaj več, da bi imeli možnost boriti se za prvo mesto. Ali pa se vsaj potrudil.

Sledil je še najtežji del triatlona, after party. Ki je trajal dalj časa kot ga je naša Urška prejšnji teden porabila za končanje svojega prvega Ironmana.

PS 1 Upam, da to čimvečkrat ponovimo

PS 2 Vse fotografije so delo Matevža Hribernika

Miha, Baldi in Medo v sredini 
MatevzH_triatlon-0213

MatevzH_triatlon-0218

Medo in Baldi proti cilju

MatevzH_triatlon-0220

 Rob Svenšek

MatevzH_triatlon-0309

Luka Pintar

MatevzH_triatlon-0322

MatevzH_triatlon-0336

MatevzH_triatlon-0355

MatevzH_triatlon-0382

MatevzH_triatlon-0406

MatevzH_triatlon-0466

MatevzH_triatlon-0473

MatevzH_triatlon-0503

NAŠI REZULTATI

Krnič, Balderman, Berger Edo, Žiga, Jaka 0:05:50 0:00:33 0:23:28 0:00:33 0:13:28 0:43:53

Medved, Švrljuga,Čebokli Matej, Ivo, Mitja 0:05:49 0:00:34 0:23:28 0:00:34 0:16:35 0:47:02

Zdešar, Zdešar, Bizovičar Miha, Blaž, Aleš 0:06:52 0:00:37 0:24:51 0:00:31 0:15:18 0:48:11

 

POROČILO LANSKEGA BLEDA

REZULTATI

 

 

Poročilo Runcajza IM Celovec 2015

Friday , 21, August 2015 Comments Off on Poročilo Runcajza IM Celovec 2015

Zanimiv pogled Runcajza na letošnji Ironman v Celovcu

Tretjič se odpravim na obalo jezera v Celovcu, na start svojega tretjega Iromnana. Luksuz avtodoma in oblačenje neoprena “doma”, a le lučaj od obale ter ležeren (Buzz bi mi očital: važič!) sprehod med rookiji in plavanje v jutranji topli jezerski vodi me povsem pomirita. Ne slišim več napovedovalca, ne poslušam duhovnika in njegovega žebranja, odplavam vse do pomola s profiji in iz VIP lože prav pod pomolom gledam njihov skok ter občudujem borbo v prvih metih. A uro nazaj je bilo povsem drugače….

Zbudil sem se v lep, idealen dan, v zraku je bilo tisto neizrečeno vznemirjenje, a urnik je že utečen, oblečem pripravljene stvari, mirno, počasi, kot bi si hotel dopovedati, da sem že rutiner. Res, tiste prve, nikoli ponovljive vznemirjenosti ni več. Kava, vroča in poživljajoča, pa dve kajzerci z marmelado me povsem zbudita, vzamem pripravljen bidon in se odpravim s kolesom, tlačilka v pasji košari, jaz pa v Croksih malo napumpat kolo. Deset minut kasneje dela neka druga pumpa, puls imam prek 140 in begam levo desno ter kričim v treh jezikih, da mojih vreč ni!!! Tam, kjer bi morali biti, sta prazna kavlja, tudi sosednja, aaaarghh! Norim, iščem prostovoljca in tudi mladeniču prostovoljcu uspem hitro preseči laktatni prag. Nisem edini, še en sosed preklinja. Kje je security, kje marshall, da se zmenim za rezervno čelado in stare superge, bluzim in bledem. Potem se mali spomni in pokliče malo bolj izkušenega, dvajsetletnika, tudi on bi mi lahko bil sin. Prijazno in mirno me prime za roko in pogleda mojo zapestnico: Sir, it is 2, not 0. Verjetno konkuriram Mr Beanu s svojim neumnim obrazom. Svetamarijapomagalka, daj en Himmelsfahrt, vnebovzetje, da izginem s te scene. Buzz nemo bolšči, sramota je popolna. Hitro počekiram vreči in preverim pritisk v zračnicah ter se poskušam narediti kar se da nevidnega in… izginiti. Na poti nazaj me zebe, prešvican sem kot po uri teka. Faaak, koliko glikogena je šlo? Spomnim se Kaya, ko je na briefingu ponovil svojo staro tezo in svarilo: It has been scientifically proven, that you, Ironmen (kje so pa women?) are incredibly intelligent individuals….until you put your lycras on. Yessssss, ti si pa scientific evidence, mi pove Buzz.

Voda me pomiri, globoki vdihi in počasni izdihi, z jezerom sva velika prijatelja. Včasih sem se vode bal, danes uživam v njenem objemu. Povsem se uspem pomiriti in osredotočiti. Progo spet začutim kot navidezno črto in komaj čakam na štart. Ko se naš val požene v vodo, nisem več zadaj, pozorno si ogledam sosede in bolj po občutku kot s premislekom sledim masi ter si najdem prostor. Voda me objame, roke grabijo, osredotočim se na zamah in vdih, ostalo pustim za kasneje. Občutim olajšanje, da sem končno začel, a pritisk pričakovanj jasno čutim. Zdaj, ko je vse za menoj, ko ne mislim na nič drugega kot splet svojega telesa, elementov in neznanega časa pred menoj, še toliko bolj. Prvič je bila maksima priti do cilja, prehiteti sonce nad Dobračem. Drugič spustiti se pod mejo 12 ur. Danes, na lanskem prav dobrem času in koncu nekajmesečne poti priprav, plezanja iz brezna zime in spoznanju, kaj je bostonstrong, kako sem hvaležen, da lahko živim in delam kar in kakor pač, stojim pred visokim zidom. Hlastanje za neprestanim izboljšanjem dobi obliko številk in težo mlinskega kamna. Poslušam svoj metronom, v vodi ne morem leteti na instrumente. Vem, da nas bodo prehitele prve roza orke, ženske iz naslednjega vala in rad bi prišel do prvega obrata pred njimi. Pozorno ogledujem sosednje plavalce in, ko sem dovolj vplavan, si izberem enega ter se mu prilepim v zavetrje. Hehe, drafting…. Potem, dolgo potem, ko se povsem zasanjam v ritem, se naenkrat začne prerivanje z desne, wtf, pa že ena roza orka šiba mimo in v levo, hej!? Saj sem že pri prvi boji, wau, to me spodbudi in rozike me ne motijo več. Zaveterje v gneči ob boji izgubim, a se bolj posvetim orientaciji ter obhodu druge boje ter potem pazim, da se držim kar se da levo in se izogmem jadrnicam. Spet najdem rumenohlačega, kot sem poimenoval svojega predplavalca in lepo, prav udobno s kančkom strahu, da je mogoče prepočasi, plavam k Lorettu. Vhod v Lendkanal je tak, kot vedno, blaten, črn mulj se dviga z dna, sosedje mlatijo, dohitel sem zelence iz vala pred nami. Začne se kaos. Nekako si izborim prostor, a moram plavati tudi na silo, menjavati ritem in iskati prostor. Omagujoči zelenoglavci so najnevarnejši, mlatijo okoli sebe. Nekaj deset metrov v kanalu naletim na enega, ki plava žabo, glavo steguje kot žirafa, a noge ima močne in dobim najprej udarec v dlan, potem v ličnico, od bolečine zastokam, ust ne morem več zapreti. Spet udarec, tokrat mi zbije očala. Faaaak, ustavim se, popravim očala, v smrtnem strahu, da me povozijo prvi sivoglavci iz zadnjega vala. Zaplavam v sredino toka teles, upajoč, da sem se jih znebil. Spet z leve gomazi ena zelena žaba, ta kruza v desno, k meni, dvakrat se odrinem od njega, nekaj sekund je mir, potem pa kot torpedo spremeni smer, dobim udarec, dva direktno v glavo in ramo. Ponorim. F..ck off, se zaderem, stoje v plitvi vodi kanala. In ga odrinem. Sploh ne trza, še maha vame. Dost mam! Potunkam ga (mea culpa, mea maxima culpa, ampak kar je preveč je preveč…..), enkrat, dvakrat. Potem izginem v pisani jati plavalcev. Ličnica boli, dihanje še dolgo zatem umirjam, malo me je sram, malo me tudi skrbi, za množico na bregu je bil vaterpolski vložek zelo jasno viden in slišen, da me ne bi dsq? Popularnost na You Tubu mi ne bi nič kaj prijala. Do konca uspem lepo plavati, moralo pa mi dvigneta dva belokapa iz ta hitrega vala, ki ju prehitim, torej za več kot dvajset minut. Plavam lepo prav do izhoda, ne brodim po vodi kot zablodeli medvedi okoli mene in se ravno prav pomirjen, ravno prav utrujen in spočit, ravno prav nabrušen poženem po preprogi. Seveda ne morem brez pogleda na uro, yessss, kljub pretepu sem končno šel pod uro dvajset! A notranji glas Buzz mi že med tekom v menjalca nabija slabo vest: a veš, da si gotovo izgubil minuto s tistim prerivanjem, butl stari… Minuta, več kot pol kilometra na kolesu!

Tek po preprogi v špalirju navijačev in olajšanje, ko med tekom hitro slačim neopren, me takoj spravita v racing mode, mišice so odklenjene, pljuča globoko dihajo. Vetrc me hladi, vse je lepo. Menjam hitro, čeprav spet zadriftam k napačnim vrečam….., neopren prav bliskovito slečem z rolado v ustih, na glasno presenečenje sosedov v šotoru, sekundo počasneje kot lani, a veliko bolj poskočno tečem do črte in se poženem na kolo. Zdaj: all systems go. Ta občutek hitrosti in moči na kolesu me vedno navduši. Ja, bo treba z vsemi, rdečimi in sivimi celicami, lani sem popravil kolo za dobre pol ure in letos nikakor, nikakor ne smem iti počasneje. A taktika danes je drugačna: izbojšanje v vsaki disciplini, da, a pravi napad si želim na koncu, na teku, tam mislim, da je rezerv največ. Torej: agresivno, a z glavo. Zato se tudi ne zaženem tako močno kot lani, zlagoma stopnjujem tempo, saj drugače tudi ne gre. Gneča je velika, marshalov je bistveno več, kot lani in res težijo, saj je prav. Do Vrbe sem prav lepo ogret, vzamem še eno plastenko pijače, prvi gel, potem pa vzdihnem in se pripravim na napad, ki bo dejansko pokazal, v kakšni formi sem: trije klančki, potem ob avtocesti ravnina in prvič do Egga pri Paškem jezeru. Povprečne hitrost je lepo nad 32 in raste, ni me strah. Ne primerjam se več s sosedi, po treh letih sem dovolj samozavesten, da se zanesem na svoj ritem. Prvo strmino lepo zdelam, tudi ob avtocesti gre hitro, prek 40 skozi dva kilometra in vse je lepo. Tudi do Egga lepo ritmično v klanec, zdaj pa najbolj osovražen del proge: tisti skoraj klanec mimo Ledenic. Lepo gre, kolona se je raztegnila in draftbusterji na motorjih pazijo ter piskajo, da nam ohranijo strah v kosteh, ne nabijamo se v skupine in lažje je držati ritem. Veliko je prehitevanja, hehe, roza orke, smo se spet srečali…, pa zelenci…. vse pomaga in v dolino po dolgem spustu žvižga okoli čelade, drugi gel je prijel. Meljem, spomnim se vztrajnega rinjenja prek Newton Hills v Bostonu. Buzz me spomni: raje prihrani te spomine za tek… A kolo danes res lepo teče, strahu ni, tudi pod Ruppertibergom, lepo in agresivno ga zdelam, prehitevam in se veselim spusta dol v Celovec. Občutek in povprečna hitrost povesta, da sem na dobri poti, še bolje kot lani, a misli na tek, misli! V drugi krog vstopim sproščen, a osredotočen na rezultat. Kakor mi je na obratu všeč cirkus tekme, hrup, glasba in predvsem sekunda izmenjanih pogledov z navijačema, tako vem, da mi bo mir ob jezeru, prazna cesta in nevidni poltrak proge odprl pot do rezultata. Sklonjen nad aerobari, v enakomernem ritmu, v sweet spotu, kot med uravnoteženimi vektorji uživam v senci ob jezeru, predvsem pa v občutku suverenosti in moči. Vozimo v zelo razpotegneni koloni, ne menjavamo se, kot lani. Marshalli pri nas zaman iščejo žrtve za kartone. Na živce mi gre, ker me vseskozi opazuje eden od njih, a brez razloga. Da se mi ne vrača StPoelten? Na majski polovički sem nekje na tretjini proge naletel na Roberta. Robert je bil Tirolec, po dresu sodeč. Imel je lep bicikel, na katerem je očitno užival. Predvsem v tem, da se je res, ampka res šlepal, pravi wheelsucker. Prvič sem ga dohitel v zavetrju za švicarsko kolesarko, pomeni v zelooo širokem zaveterju. Prehitel sem ju, a v dolini Donave se je show ponovil še nekajkat, dvakrat se je vlekel tudi za menoj. Najprej sem ga ignoriral, potem sem malo gestikuliral, potem se ga še nahrulil. Nič. V StLorenznu, že na koncu ravnega dela, je bil nekaj deset metrov pred mednoj (in nekaj centimertov za predhodnikom), ko nas dohiti darftbuster, marshall na motorju. In gleda mene. Mene!? Demonstrativno buljim vanj, potem pa se spomnim Trojk, na Darka, Andreja in Dušana, ki so jim drugo mesto skoraj odnesli (v slovenščini imamo na srečo dvojino: sta odnesla) dva prevaranta, ki sta tretji čip prinesla v žepu…. Brez pomisleka se sloneč na aerobaru spet zazrem v draftbusterja, skozi temna stekla se spogledava, brez besed mu pokažem robocop gesto: z dvema prstoma najprej v moje oči, potem pa kazalec usmerim naprej, na Roberta. ·teka. Evo: milo za žajfo, to je za tri prijatelje in Trojke, Robert me ne zanima. Na vrhu klanca je Robert lahko lepo počival 6 minut. Goljufov res ne prenesem, organsko.

Buzz me od krmilnici spomni na gel, hej, zamujaš. Res je, zasanjal sem se, ko vdrugo priplezam do Egga, gre težje kot prvič, zgrešim plastenko v roki prostovoljca, moja šlamparija, gel gre težje po grlu, a sem še vedno brezskrben. Skozi Ledenice gre, a nabira se nek slab občutek, kot zmes dolgčasa in slabe vesti, predvsem pa padca koncentracije. Hiter in dolg spust do Roža še prikrije rastočo težavo. Končno mi na kratkem klancu pred Vrbo, ko mi kruli v želodcu, postane jasno, lačen sem! Cepec: hitro vzamem še gel, malo splakujem z izostarjem, na krmilnici pa spet bluzim, to se mi nikoli ne dogaja!? Celo ustaviti se moram, da se uredim, vzamem vodo, pa še eno, da med vožnjo sperem lepljivi gel. Kako neverjetno se iz majhnih fragmentov, niti ne dogodkov, zbere plaz in poruši ravnotežje! Prek klančkov do St Egydena pod Ruppertibergom se sestavljam, iščem ritem, od dihanja do kadence, zdaj se moram res vzeti v roke. Nezadovoljstvo uspem preliti v zbranost in motivacijo, v strmino se zaletim ravno prav nabrušen in jezen. Spet je vse v redu, tretji gel v pol ure je prijel, kadenca je visoka, moči dovolj, na vrhu pa suva Rock me Amadeus, whooooaahhhh po klancih dol proti Dravi se srečata Falco in odmev lanskega Major Toma. Zdaj sem v zadnjem dejanju kolesa, spremenil sem igro: s progo se bodeva in povprečje poskušam spraviti kar se da visoko, vsekakor nad lanskega. Desetinke rastejo, jaz pa spet uživam, v Celovec drvim 50 po vpadnici in smeji se mi! Do povprečja 32 sicer ne pridem, prej zagledam eksotični hotel, smeje se bližam menjavi, sezujem čevlje, se lepo spet s spomini na mariborsko dvorišče in naše igre zadnje metre peljem najprej v lastovki na levem pedalu, odskočim in pristanem z otrdelimi, a ne utrujenimi nogami prav na črto, Voila! âisto malo nad sedem ur sem že na progi, oba časa sem izboljšal in pripravljen sem na tek. Ne bojim se ga, želim si ga.

Nekaj rezervnih IQ enot bi ti pa prišlo prav, mi tri minute kasneje med hitrim obuvanjem preizkušene Kinvare navrže Buzz. Jasno, saj ima razlog za to: dvajset metrov po lepem sestopu s kolesa sem padel, kaj padel, pogrnil tako, da nisem vedel, kako bi se pobral. Glava je bila že na teku, kolo je imelo svojo idejo o smeri, jaz in noge pa nobene in čez nekaj sekund se vlekel roko izmed špic prvega kolesa, pobiral odpadle šprinterice, gele raztresene po preprogi in strahoma gledal nazaj, da me kdo ne pohodi. Hlastno pripnem čevlje nazaj na pedale, ker je clean transition, ne bi zdaj še dsq. Pograbim gele in jih bašem v žep, vlečem kolo, veriga se je snela, zabluzim v napačno vrsto in kolo enostavno nosim na rami do stojala…. Hitro se uspem urediti, morda mi je strah ob padcu pomagal, da sem pozabil na otrdele mišice in hitro sem na izhodu. Tečem ob navijačih, zelo se razveselim svojih, objamem ju, zdi semi, da kar sevam pozitivno energijo. Zdaj sem tam in tak kot sem načrtoval: progo spoštujem, vem, kje so pasti, vem, kje bo vroče, a želim si teči najbolje. Moči je dovolj.

Hitro pridem v ritem, lažje, kot prejšnja leta. Mimo hotelske terase in dol do kanala ter potem na kilerski mostiček, a letos mi ne moti ritma, tudi kvadricepsi ne trzajo. Morda pa me nosi tudi pogled na drug breg: tam lebdi, vsaj tako se zdi, Marino k svoji zmagi, kakšno veselje ga je pogledati! Tako pridem v zatohli, a prijazni, navijačev polni park. Naenkrat ni več vetra na kolesu, pri teku prek parkirišča žge sonce in me prižiga k tlom. Vse misli in energijo usmerim v ritem mišic, lovim ravnotežje, diham lepo na štiri korake in previden optimizem bi me preplavil, če se ne bi bal Krumpendorfa. Res sem tokrat zelo hitro našel ritmično sozvočje teka in dihanja. Na najbolj vročem delu, brez kančka sence stoji Rusinja v bikiniju z vodno pištolo v rokah in vrešči. Nasmejem se in poskusim: Davaj djevuška, čut čut vadički! Ne vem, kdo se je bolj nasmejal, dobil sem dozo, predvsem sprostitve. Malo, malo pa me je strah, ko se spomnim lanskega teka in zbadanja v utrujeni mišici, ko sem mimo tiste prve hiše, se sprostim. Zato previdno, a vedno bolj suvereno grabim naprej, čez plažo, pijem in se hladim na krmilnicah in potem sem na tistem odseku ob progi, kjer zrak stoji, sonce žge in majhen klanček dobi vlogo Kalvarije. Tam, na vrhu, ki ga sicer ne bi niti opazil, vem: dobro gre. Samo drži ritem. Spet sem nazaj v parku, vmes sem dvakrat srečal znane obraze, kdo je že to?, ah, lycra….IQ…., hvala za navijanje!! V parku moji trije, rad bi jim povedal, kako mi gre, kako lepo je videti samo naše napise na tlaku. Ura ne laže in ko lebdim v mesto ter okrog Lintverna nazaj vem: samo zdržati ta ritem. Pove, da gre lepo, ravno ugotavljam, da imam povprečje okoli lepih 5 in štirideset, ko mi sporoči: exercise finished, charge battery…. Faaaak! A hitro se pomirim, tako in tako je zdaj glavni ritem. Polovičko obrnem za sub 4, wau, torej to je to, zdaj samo zaključi! Valovim, hladim se, pijem, srečam Darka, ni ga težko prepoznati z njegovim lepim tekom, za hip še sam bolj popazim na korak, toliko me je naučil! V Kumpendorfu vzemam gel, topel jabolčni in pacast je, poplaknem ga, a malo se mi že dviguje. Potem me vleče znani refren: zadnjič danes, stisni. Radar vseskozi dela, zdaj se na obratu v Krumpedorfu malo sprostim in srečujem znane obraze ali bolje hrbte. Nekaj časa tečem za visokim Norvežanom, moja skupina, potem ga žal na krmilnici izgubim. V intervalih blazno hitrega teka, potem pa hoje, prepoznam znanca, bo šlo, itak, pravi. Ko sem nazaj v parku in grem, zadnjič v mesto, se začnem izgubljati v polzečem času in viskoznem prostoru, ni več rdeče niti na roki, računati se mi več ne da. Čutim, kako mi med trdnimi kamni polzi moč, topi se na vročem asfaltu, poskušam se zbrati. Ah, še en napis, Trapca team, go Daddy, ej ni ga dopinga kot ta, ravno na pravem mestu, zato me spet dvigne za nekaj minut. Spustim se še v tisto luknjo pred mestom, razpet sem med željo, da zmagam in obupno mehkobo, vročino, ki mehčata mišice, kosti in glavo. Kilometri letijo, a vedno manj se čutim. Stisni, zdrži! A na silo ne gre, še s seboj se ne morem boriti, rad bi potegnil hitreje, a tako mehak, kot sem, bolj valovim, nimam opore. Tečem s Špancem, brez besed, enak ritem, enak cilj, niti ne pogledava se. Ne ustavljam se, ne hodim, samo vedno bolj prazen sem, kot snežak na soncu…. Kot da izgubljam samega sebe, nekje v malih možganih je spomin na prvega, ko me je samo zavedanje enkratnosti med temi drevesi in vilami samo nosilo. Potem se zadnjič zberem: tečem od mostu do mostu, od ledu do vode, v park, ob zadnjih, glasnih dobrih željah, še nekaj besed z mojima, pomagajo kot adrenalin v žilo in že čutim zadnji kilometer. Takrat mlinskega kamna naenkrat ni več, še vetrc se zdi, je potegnil, mišice zatrdijo, rame se dvignejo, spet občutim veselje in zmorem nasmeh. Še zadnji cikcak, potem pa sem v deželi Evforiji! Čas me niti ne zanima več, vem, da sem spet boljši kot lani, nekje okoli 11:20, uživam v ritmu teka ob jezeru in potem, ko že vidim tribune in slišim vse te decibele čustev, sem povsem miren, breztežen, zadovoljen in lebdim po preprogi. Yesss, še sem strong, bostonstrong, spet sem boljši človek, kot sem bil zjutraj na štartu. Zaman gledam za navijači, poljubim prstan in se vzpnem pod obok, tokrat tiho in v sebi miren obstanem, roke visoko razprem, tu sem!

Dobim medaljo, se naslonim na ograjo in čakam, ne vem kaj. Pride race direktor, mi čestita, ooooo, lepo. Wie geht’s? OK, OK, odvrnem. You sure?, menja jezik. Ja, jaaaaa ganz gut, se poskusim čimbolj suvereno nasmejati. In se premaknem izven njegovega dosega. Uf, žejen, vroče, kje je tista cev od lani? Spet ograja. Pride prijazna gospa, samo smehlja se, jaz pa tudi. Prime me za roko in prijazno sprašuje, kako sem. Opla, pravi Buzz, showtime. Oh, ja, mir geht’s ganz gut. Super, nicht war? Grossartig (in kar je takih fraz), blebetam. Gospa doktorica ne odneha, skrbno me skeptično opazuje, jaz pa šarmiram po nemško, noge se mi res malo zapletajo, ampka tu je ograja, malo naprej pa Coca Cola in Erdinger alcoholfrei. Nekako jo uspem prepričati, da bo vse OK in da si bom hol’ mir ein Bier. Tuleči kombiji, ki imajo očitno danes redno linijo, se bodo peljali brez mene. Spravim se do pijače, voda izgine kot v Sahari, enkrat, dvakrat, pivo, prikazovala se mi je Coca Cola, a že vonj sladkobe deluje odbijajoče. Tudi drugega piva ne spravim več po grlu, nekaj časa sedim na stopnicah VIP lože in srebam pivo, čez mene se poljubljata Lisa Huttaler, druga je bila in njen prijatelj. Potem zberem voljo in se premaknem najprej na cesto, da bi našel svoja, a se hitro poberem v šotor, usedem na klop in bolščim v polmrak, začne se kviz: a bom pico ali sendvič. Bruah… Kakšnih pet minut se pogajam sam s seboj, ali bi vstal in šel po majico, vmes grem potem mimo štrudla, pa me kar odbije od stojnice. Uspe mi piti le vodo, pograbiti majico, potem pa počasi, zmagoslavno hodim proti kampu.

Vse je drugače, pa vseeno tako, kot v zadnjem kadru Slamnatih psov. Buzza vprašam: kam pa greva? Ne vem. Do infinity and beyond? Ja, drži, drugače ne gre.

Ure kasneje, po objemih svojih in čestitkah, potem, ko sperem s sebe vse tekočine dneva, sedimo v toplem večeru, z Darkom sva oddelala vsak svoje poglavje na poti. Velik dan je bil, mnogo spoznanj, samo izreči jih je težko. Danes, mesec dni po tekmi vem, kje sem bil močan in kje me je zmanjkalo. Izboljšal sem vse discipline, taktično izvedel tekmo po načrtu, največ sem pridobil na teku. Vem pa tudi, kje sem se približal meji, pa je nisem uspel preseči, kje sem bil pred vrati, pa jih na tistem 30 km nisem odprl, nisem več zmogel. Izkusil sem, kako gre 11:20, slutim kako gre pod 11. Dva tedna po tekmi me prijazni prsti medtem, ko jaz delam v tem drugem svetu, šest sekund čez 10. uro prijavijo na Challange Roth.

Nekaj dni zatem se spomnim manjkajočih Keyevih IQ točk, ko v poletni vročini nažigam intervale na tisti ravnici med Porto Polom in Filitoso ali ko grabim v kanec na Sarra di Faro. Tudi, ko se šepaje vračam z razboleno mišico ali gledam sončni vzhod skozi zarosena plavalna očala v objemu tople vode Valinškega zaliva. Nova doza bo konec avgusta v Zell am Seeju, pa septembra v Puli. Potem pa naprej, a ne Buzz, beyond infinity.

Runcajz

 

POROČILO 2014

POROČILO 2013

Mangart

Monday , 10, August 2015 Comments Off on Mangart

Sem si domišljal, da bo Petra pozabila na najin dogovor, da greva vsak teden v hribe. Pa ni. Ob 5 uri zjutraj je stala nad mano že oblečena. S cepinom v roki. Ni šale. Pa saj je, revce, ne bi tako matral. Pa nimam nikogar od prijateljev za take vrste druženj. Na žalost. Petrino. Saj v kakšne bližnje vršace me že zanese. Da bi se pa vozil 2 uri, pa potem sam hodil še vsaj toliko časa, pa zaenkrat ne bo šlo. Tako poskušam zbrati hribe, kjer se kaj vidi, je pogojno lepo, ne pretežko. Pa da Petra še ni bila tam. Mangart je bil tokratni izbranec. Načrt po slovenski navgor, italijanski navzdol. Pri Alešu si sposodim varovalni komplet za mater mojih otrok. Pa me že takoj začne čisto malo črvičiti. Je prav, da jo že po nekaj turah peljem na zelo zahtevno zavarovano pot? Kjer za nameček sploh še nisem bil. Vem, da s Triglavom ni imela čisto nobenih težav, da bolj kot v hoji po raznih stezicah uživa v plezanju. Zopet preberem vse, odločitev pa bo počakala do zadnjega možnega trenutka. Kolo je tudi tokrat z menoj, vendar že takoj povem, da grem z njim nazaj. Navzgor ne. Z Mangartom je povezana mogoče celo prva izmed mojih malenkost ”nenormalnih” izletov. Z Alešom in Ivotom smo dolgo nazaj s kolesom prišli do Mangartskega sedla. Takrat še brez kondicije popolnoma izmučeni. Aleš, kot najbolj alpinistično izurjen med nami laiki, je na vsak način hotel na vrh po slovenski smeri. Pa sva ga na srečo preglasovala. Že italijanska ni bila takrat tako nedolžna. Skratka, fantastičen spomin. Vse to mi roji po glavi, ko se počasi vzpenjavi proti točki, kjer se bo potrebno odločiti. Če bi v Petri videl najmanjši dvom, bi z veseljem zavil po italijanski. Pa ga ni. Trdno je odločena, da bi šla krožno pot. Sam pa sem pristaš taktike, da če vsaj malo kolebaš, izbereš lažjo varianto. In tako je tudi tokrat. Petra ni preveč navdušena ampak popusti. Logično, da ker je italijanska precej lažja, je tukaj tudi več ljudi. Preveč. Zato takoj, ko vidim, da se začnejo jeklenice, s Petro zavijeva po svoje in potem lepo nadaljujeva sama. Skala je odlična, oprimkov ogromno in Petra je potolažena. Na melišču se vključiva v gost promet in počasi stopicava proti vrhu. Sledi zaslužena malica, nekaj slikanja, potem pa že vrnitev. Doma naju čakajo lačna usta.

 

DSC_9392

DSC_9398

DSC_9399

DSC_9409

DSC_9415

DSC_9422

DSC_9429

DSC_9430

DSC_9447

DSC_9448

DSC_9455

DSC_9466

DSC_9470

Slemenova špica, Nad Šitom glava

Tuesday , 4, August 2015 Comments Off on Slemenova špica, Nad Šitom glava

Zadnjih nekaj dni morja je Petra tarnala kako jo  ščemi v nogah. Točneje, v tistih tetivah pod koleni. To so tiste mišice, ki jih uporablja za hojo navkreber. Takoj sem vedel kam Petra moli taco. Potrebno bo iti v hribi. Dan po morju? Se ji je zmešalo? Nekaj me sili na kreg, potem pa trezno ugotovim, da če je bila 14 dni zaradi mene na plaži, pa sam tudi lahko potrpim en dan v gorah. Kot ponavadi mečeva kocko in ta pade na Malo Mojstrovko. S seboj vzamem kolo. Pa potem najdem nekaj pripravnih izgovorov. In kolo ostane v avtu. Kot vedno pozneje ugotovim, da če si kam želim, ni nobene ovire, če pa si ne, pa te ovire postanejo še višje. Skratka, ni se mi dalo. Pika. Res, da sva prišla z okoli 35 stopinj  na slabih 10, ampak moja eskimka je bila definitivno bolj oblečena kot mi pozimi.

DSC_9247Ker ima tudi peristaltične težave, me vedno manj vleče na Malo Mojstrovko. Ponudim ji Slemenovo špico, pa potem Nad Šitom glavo, od tam pa greva lahko še na Mojstrovko. Na podlagi več kot 20 letnih izkušenj vem, da bova lahko zadovoljna že s Slemenovo špico. Sam še nisem bil na njej. Sem pa slišal mnogo lepih stvari o njej in o pogledu na Jalovec, ki mi je osebno najlepša slovenska gora. Poleg Šmarjetne gore.

DSC_9364

Izredno počasi se vzpenjava proti prevalu Vratca. Sam se skušam čimbolj naužiti prelepih pogledov, Petra pa ima ogromno dela z oblačenjem in slačenjem. Nikakor ne najde potrebne notranje temperature. Od odcepa za Hanzovo pot na Malo Mojstrovko je zame vse novo. Vidim, da gre še ena pot pod Mojstrovko pa vse do Slemenove špice, kar bova, če se ne bo kje prekinila, uporabila za nazaj. Kar prekmalu sva na najinem današnjem cilju. Ker se nama nikamor ne mudi, razgrneva bivak vrečo in uživava. Lahko rečem, da oba. Sploh pogled na Javornik, kot ga poimenuje naša je prečudovit.

DSC_9258

Jalovec na več, skoraj identičnih slikah, vendar, pesniška svoboda

DSC_9276

DSC_9281

DSC_9296

DSC_9313

DSC_9340

Kot že rečeno se nazaj vračava po drugi poti. Petro prepričujem, da skočiva še Nad šitom glavo, pa kaže podobno navdušenje kot sam za Emporium.

DSC_9342

Slemenova špica

DSC_9353

Petra počaka na prevalu Vratca, jaz pa grem še Nad Šitom glavo. Vsaj tako mislim do vrnitve domov. Ko si kot ponavadi na spletu ogledujem prehojeno pot. In na nobeni sliki od Šitne glave ne najdem podobnosti z mojim vrhom. Potem si preberem še vzpon, pa prav tako ni enak. Daljnega leta 1960 sva z Alešem smučala s Šitne glave. Vsaj tako sva mislila, pa nisem več prepričan. Šele Uroš mi kasneje pošlje sliko, kjer se vidi da sem bil pravzaprav na Prednjem Robičju. Pot z Vratc je na začetku dobro vidna. Potem se sicer malo zgubi v gostem ruševju, ampak če se dobro pogleda ni posebnega problema. Vrh je dober razglednik. Navzdol pa je bila druga pesem. Nikakor nisem zadel prave poti. In kar naenkrat sem končal v ruševju. Ker mi je orientacija med najslabšimi lastnostmi, sem namesto v levo, hodil proti desni. Ruševje pa je bilo vedno gostejše. Nekako 50 metrov pod Petro, glede na moje višince, zagledam mojega rešitelja. Ker se slabo sliši, si pomagava z rokami. Petra trdi, da mi je kazala v levo, sam pa v desno. In tja sem tudi šel. Spustil sem se še nekih 20 metrov, potem pa prišel do skal in dalje nisem upal. Ni mi preostalo drugega, kot da se vrnem nazaj. Navzgor je šlo težje. Definitivno. Vrnil sem se do grebena. Tam sem tudi spoznal napako. Prehitro sem zavil desno z njega navzdol. Hitro sem zopet pri Petri, kjer ugotovim, da je v njenem srcu še vedno prostor zame. Za nagrado jo peljem na kosilo. Sicer plača ona, ampak pustimo malenkosti. Ker je bil tudi njej všeč izlet, mi je v trenutkih slabosti obljubila, da bova hodila v hribe vsak teden do oktobra. Razen mogoče naslednjega, potem imamo valeto, nato rojstni dan od brata od tetinega bratranca…

Prednje Robičje

DSC_9366

Šitna glava, Mojstrovka

DSC_9370

Slovenski 12 urni tek

Wednesday , 8, July 2015 Comments Off on Slovenski 12 urni tek

TK Triron in TRTE so bili organizatorji prvega slovenskega 12 urnega teka v Trbojah. Sam pa prvič kot prostovoljec. Sprva malce skeptičen, na koncu pa se je pokazalo, da sem resnično užival in bom z veseljem še pomagal. Moja vloga je bila oskrba druge ali tretje okrepčevalnice. Glavna organizatorja sta bila Klemen Boštar in Lojze Primožič. Možno, da še kdo, vendar bolj neopazno. Naslednji šef, kateremu sem sam odgovarjal pa je bil Matevž. Z njim sem imel tudi kontakt pred samo tekmo in tudi največ stika med prireditvijo. Sam sem prišel v Trboje uro in pol pred startom. Takoj nato do svoje postaje. Tam me je že čakal postavljen šotor. Ostalo so mi pripeljali. Najbolj intenzivna je bila ta ura do starta. Tukaj bi mi prišel prav pomočnik. Tako pa sem v zadnjih trenutkih postavil vse tako, da je vsaj nekam zgledalo. Voda, elektrika, pijača, hrana, gobice za osvežitev. Vedel sem, da bo največ pijače potrebno prvih nekaj krogov, ko so vsi še nekako na kupu. Takrat je že prišel moj oče, ki mi je potem pomagal do konca. In še potem. Možno, da je še vedno v Trbojah. Na začetku je bila tekačom namenjena voda, coca cola, juice,isostar pa sol, sladkor, piškoti, ter gobice za osvežitev. Po dobri uri so pripeljali še razne slane stvari. Največji problem je bila vročina. Tu bi predlagal tudi edino izboljšavo za naslednje leto. Vsaj tam, kjer je dostop do elektrike, bi lahko imeli hladilnike. Ali vsaj vreče ledu. Na naši postaji smo imeli dostop do vode. Ne tako enostavno ampak do nje smo prišli. In smo menjali vodo v sodu na vsako uro ali še manj. Pa je bila kljub temu topla. Coca colo so vozili hladno. Ampak kaj pomaga, ko je bila temperatura konstantno preko 30 stopinj. Pa ni to nobena pripomba, zgolj mogoče predlog. Niti se ni nihče pritoževal. Na ostalih prireditvah običajno proti koncu zmanjka določenih stvari. Tukaj je bilo vsega čez glavo. Imel sem občutek, da se bo 12 ur vleklo. Pa je minilo kar prehitro. Tekmovalcev je bilo po mojem mnenju okoli 40. Skušal sem oceniti komu paše pogovor, komu ne. Lahko, da sem se pri kom tudi zmotil, ampak ni bilo slabe namere. Vseskozi so na pomoč prihajali tudi prijatelji. Vsak je priskočil za kakšno minuto. Upam, da ne zgrešim koga: Šlibar, Petra, Luka, Zoja, Ivo, Vesna, vsak je pomagal po najboljši moči. Za popestritev nas je od poldneva dalje s kitaro zabaval Lojzetov sin Jan. Resnično se mogoče zdi, da smo cel dan tam samo sedeli. Ampak ni bilo tako. Dela je bilo vseh 12 ur čez glavo. Zato se nam je prikradla tudi kakšna napaka. Pa ne namenoma. Uro pred koncem največja. Ocenil sem, da je zato da je pijača vsaj približno hladna potrebno imeti čim manj kozarcev na pultu. Razen prvo uro smo imeli potem ves dan  na mizi vedno 7 kozarcev vode, po 5 kozarcev pa Isostarja, coca cole in juica (seveda zdaj ni potrebno šteti kozarcev na slikah, delali smo v to smer). Ter to sproti menjali. Potem pa že čisto na koncu naenkrat pride na okrepčevalnico 6 tekačev. Vsak vzame dva kozarca vode, coca colo in iso. Za njimi pa še trije. Ker smo vodo tankali za šotorom, prav tako iso, so pač morali počakati nekaj trenutkov. Pa ni bilo nobene hude krvi. Mogoče pozneje, ampak takrat je bilo že prepozno. Na splošno so bili vsi ekstremno prijazni. Vsak je tudi pospravil za sabo, čeprav sem jim vseskozi govoril, naj kar mečejo po tleh. Da bomo že sami pobrali smeti. Enkrat sem naredil tudi krog po trasi. Ciljna arena je bila urejena kot na mnogo večjih tekmah. Tuš, napovedovalec, ob strani boksi za supporterje, pa okrepčevalnica s kavo, rižem, krompirjem… Pa potem številke z imeni, proti koncu kolesar ob najhitrejšem in najhitrejši. Vse sicer malenkosti, ampak skupaj pa to naredi tekmo za odlično. Ker se je teklo 12 ur, so imeli za konec pripravljene pištole na več mestih s katerimi so označili konec tekme. Vsak je imel pri sebi kartonček. Organizator je naredil krog, ter pobral nastopajočega ter kartonček. Da smo delali dobro dokazuje, da se je večina v zadnjem krogu zahvalila za pomoč. Sledil pa je še after, ki je bil v stilu celega dne. Pameten človek potem resno razmisli ali se splača celo leto trenirati, da se potem trudiš 7 ur, nato odstopiš in si razočaran, ko pa je lahko tako lepo brez truda.

Zmagovalka Neža Mravlje

DSCN0684

Zmagovalec Marco Bonfiglio

DSCN0690

Pomočnik vodje 2. okrepčevalnice

DSCN0645

Zoja z mamico

DSCN0674

Luka Jagodic

DSCN0656

Bratje Jerič

DSCN0657

Brenda Carawan

DSCN0648

Lisa Magnago

DSCN0688

Ivan Cudin

DSCN0675

Zdravko Čufar

DSCN0672
DSCN0643       DSCN0662
DSCN0663
DSCN0664

Pri moških zmagovalec Marco Bonfiglio z neverjetnimi 152.75km (tempo 4:42min/km). Drugi Ivan Cudin 143.34km,  tretji Bogdan Robnik 120.13km

Pri ženskah suverena Neža Mravlje z 128.25km (tempo 5:36min/km), druga Nataša Robnik 120.13km, tretja Brenda Carawan 116.54km.

REZULTATI ŽENSKE
REZULTATI MOŠKI

Dolomiti so poleg žensk in alkohola ena redkih mojih slabih točk. In po enoletnem premoru smo zopet skupaj. Startamo prepozno. Razlog je nogometna tekma dan poprej, ki je pustila nekaj nezaceljenih ran. Sam sem objokoval poraz, Ivo pa je treniral odriv. Načrta za prvi dan nimamo narejenega. In ker je vedno po moje, se odločim da bo tudi tokrat tako. Letos imava prvič v vlogi kolesarja tudi Petro, zato se ji malce prilagodiva. Minimalno, predvsem zavoljo njene nezahtevnosti. Že med samo vožnjo vem, da gremo na Tri Cime. Sem se moral kar poglobiti v pravilen zapis tega pravljičnega kraja. Od Treh Cin, Treh Cim, do Treh Cin de Lavaredo itd. Skratka, tu sem nekoč doživljal stilsko preobrazbo v neskončnem vzponu. In sem pač hotel še enkrat to podoživeti. Avto pustimo pri jezeru Landro, 10km stran od Misurine, kjer se začne vzpon na Tri Cime. Lahko se ji reče tudi gora sramote. To ime je dobila po prvi etapi na Giru. Najprej zato, ker so dirko sploh speljali tu, še bolj pa zaradi pomoči gledalcev tekmovalcem. Načrt je tak, da gre Petra z nama dokler bo šlo, potem se vrne po avto in pride po naju do Koče Auronzo. Ivo po stari navadi najprej botanično preveri bližnja grmovja, zato greva s Petro kar naprej. Kmalu se začne klanec. Petra se kot običajno preveč zažene. Na mojo pripombo, naj gre vendar malo počasneje, mi odbrusi, da pač tako vozi. Ja dobro, če boš šla tako naprej, boš na vrhu pol ure pred nama. Tako pa na žalost, po nekaj kilometrih zapelje s ceste.

DSCN0449

Naj greva naprej, ona pa bo malo počila, ter potem odkolesarila do jezera Misurina. ”Boš ja,” si mislim. Ker mi je njena barva govorila, da je kar pošteno utrujena, jo potem, ko se že vzepenjava proti Cimam pokličem. ”Ravno pri jezeru Misurina sem.” Priznam, da sva z Ivotom pošteno presenečena. Očitno sem trmo podedoval po njej. Z njenim prenosom 39-25, ter 48 prevoženim letošnjim kilometrom je to pohvale vredno. Naju pa je medtem za kazen ujela nevihta. Klanec je mogoče malenkost lažji kot leta prej. Ampak kljub temu peklenski. Vmesnih okoli 4-5 kilometrov prevozim stoje. Vode sploh ne bi potreboval, saj je ne morem vzeti. Vsak ovinek je običajno položnejši, tu pa ravno obratno. Cesta se vizualno dviga dokaj položno, v resnici pa je naklon za vikanje. Vmes naju obsije sonce. Meni manjka samo še za kakšno stopinjico višji naklon, pa bi stopil s kolesa. Že tako vijugam po cesti. Malo pod vrham pa začne sramežljivo pokati okoli mene. Mislim si, da pada kamenje. Pa ne. Potem, da pada dež. Pa tudi ne. Nič ni videti. Potem pa ugotovim, da je to toča. Prvič bom vozil s točo z roko v roko. V bistvu s točo po meni. Skriti se nimam kam. Torej do vrha. Potem pa zagledam Kočo Auronzo. Zgleda vabljivo, ampak ni v skladu z etičnimi načeli kolesarstva. Torej, gremo do vrha. Ivota niti pogledam ne. Vem, da ravno tako ne bo zbežal v zavetje.  Seveda je povsem jasno, da je na vrhu nehalo padati.

DSCN0465

V koči počakava Petro. Sam potem, ko ju postrežem s toplo kavico, predložim drug predlog. Da gremo jesti do naslednje koče. Večkrat sem hotel obkrožiti Cine, pa nikoli ni bilo priložnosti. Če ju spravim do naslednje koče, za katero seveda vem, da je zaprta, pa potem še do naslednje, in smo okoli. Slaba vest izgine takoj, ko vidim da oba resnično uživata v čudovitih pogledih. Fotoaparati neutrudno slikajo. Še Japoncem bi bili v ponos.

DSC_8747

DSC_8716

Da pa bog resnično vse vidi, dokazujejo oblaki,ki nam napovedujejo bližajočo nevihto. Nič ne bo z mojim načrtom. Pri koči Lavaredo obrnemo, ter se hitro vračamo nazaj. Preseneča me, da večina ostalih planincev neumorno hodi po bližnjih hribih. Brez kakršnegakoli strahu. Nič čudnega, da smo potem naslednji dan priča reševanju. Sobo imamo rezervirano v Corvari. Turizem na vrhuncu. Gostilne pa vse zaprte. Ker se sam ponudim, da plačam večerjo, Cortina odpade. Ostalo pa vse zaprto. Resnično, restavracija pri restavraciji, ampak nič ne dela.

DSC_8799

Končno, nekaj metrov od naše hiše dobimo gostilno. Že ko se spuščamo po stopnicah, na brzino pogledam na cenik. Gleženj komaj ostane cel. Pa saj nismo v Monte Carlu. Grozno. Res, da skoraj nikoli ne plačam, ampak vseeno je to šok. Potem pa še moja žena, ki ponavadi hrano deli z nekom, naroči dunajski zrezek, zraven pa še juho. ”Pa kaj ti je?” se dere mimika na mojem obrazu. ”Saj sva poročena, skupen proračun, pa saj boš jutri juho, ko časti Ivo!” Definitivno sem naredil nekaj narobe. Samo kaj. Sigurno me kaznuje. Račun 80 EUR. Denar mi natakarica zvleče iz rok. Potem pa še Barcelona. Če zmaga Juventus, je bil denar dobro naložen.
DSC_8817

V nedeljo nas čaka že prej dogovorjena tura Corvara-Campalongo-Pordoi-Gardena-Sella-Corvara. Štirje prelazi, lepi razgledi. Petri skušava najti lep in ne pretežak prelaz. Izbira pade na Pordoi iz Arabbe. Tam bo pustila avto, se peljala dokler bo šlo, ter se nato spustila nazaj. Z Ivotom se za ogrevanje najprej dvigneva do Campalonga.Nič posebnega. Prepričan sem, da je to ”najgrši” prelaz današnjega dne. Zato sem tudi zadovoljen z Ivotovo izbiro kroga. Ko sva bila prvič tu, sva šla v obratno smer.

DSC_8838

Sledi spust do Arabbe in takoj potem vzpon na Pordoi. Ta je tudi najdaljši, okoli 9km. Meni osebno zelo všeč, saj lovim Petro, da bom potem vozil naprej z njo. Pošteno povedano, hitim zato, da jo sploh dobim, preden se vrne nazaj. Z njenimi kilometri, njenimi prenosi ji ne dajem niti procenta možnosti, da pride do vrha. Ujamem jo kak kilometer stran od cilja. Pa me preseneti, saj ga prekolesari do vrha brez težav. Prav ponosen sem na mojega kuhanega raka. Pa tudi sama je videti izredno srečna. Še kava, ki se jo z Ivotom niti dotakneva ne, ji je odlična.

DSCN0490

V tem krogu mi je všeč, da med vzponi ni dolgih ravnih odsekov. Takoj po spustu sledi nov vzpon. Tokrat na prelaz Sella, ki bi moral biti najstrmejši. Tukaj ponovim legendarno zgodbo z Gira, ko je Coppi pri spustu s Pordoia zavil desno proti Selli, Gino Bartali pa zgrešil odcep in peljal naravnost proti Canazeiu. Seveda je takrat, ko se je zavedel svoje napake že zgubil Giro. Ivo se pokaže za fair nasprotnika in kriči za mano. Vendar se ne dam. Delam se, da ga ne slišim. Zapeljem za ovinek, potem pa nazaj v breg.

DSC_8832

Uživam, slikam. Poskušam si zapomniti okoliške vršace, saj bo sigurno minil kakšen teden, da bom zopet tukaj. Na vrhu si zopet privoščiva kavo. Čakava Petro. V bližnjih stenah je ogromno plezalcev. Še več je kolesarjev. Največ pa je motoristov. Čaka naju zadnji prelaz, Gardena. Prehitro konec. Čeprav nisva naredila kakšno impresivno število kilometrov, pa nas čaka še dolga vožnja domov.

DSC_8851

DOSTOP

Kranj-Korensko sedlo-Lienz- Cortina-Corvara.  Nazaj smo šli čez Brunicko, kar je boljša izbira, saj se ognemo prelazom okoli Cortine.

DSC_8826

SPANJE

Pestra izbira. Sobe za tri osebe se  brez naprezanja dobijo med 60 in 90 evri na noč z zajtrkom.

HRANA

Kot že prej omenjeno, smo imeli težave z najdbo restavracije. Naslednji dan smo v pizzerii jedli po takšnih cenah kot v Sloveniji. So pa cene na prelazih zasoljene.

DSC_8873

KOLO

Misurina 5km 303 višine 6% naklon

Tri Cime 7.53 km 522 višine 8% naklon(naklon uniči spust na 2-em km)

Campolongo 5.5km 315 višine 6% naklon

Pordoi 9km 647 višine 7% naklon

Sella 5.5km 412 višine 7% naklon

Gardena 5.8km 237 višine 4% naklon

DRUŽBA

no

 

Nočni tek Celje

Thursday , 28, May 2015 Comments Off on Nočni tek Celje

Po kranjskem nočnem teku sem vsem prisotnim odločno zatrdil, da dokler z mojim gležnjem ne bo popolnoma v redu, ne grem nikamor več. Pa sem naslednji dan že gledal kam bi se lahko šlo. Nočni tek Celje? Zgleda okusno. Ampak tam bo potrebno spati. Ne gre drugače. Štorman je zaprt. Kam sedaj? Potem pa na pomoč priskoči kraljica moje spalnice:” Ti, a ne živi v Celju tisti Ivo? Skladiščnik pri Tušu? Sestra njegova vodi zumbo. Saj ste se včasih družili? A veš, to je tisti Ivo, ki te letos povsod prehiti. ”

Seveda, njega lahko vprašam. Prejšnja leta, ko mu je eno mesto na tekmi veliko pomenilo, je imel vedno zasedeno hišo. Danes pa ni problema. ”Seveda, pridi prijatelj. Dobro nam došao.  Še Sandija pa Medota pripelji!”

Ker si Luka in Zoja zaželita vožnje z vlakom, gremo na pot že zgodaj popoldne. Zanimiva izkušnja. V Celju nas pobere Ivo. Hiša, kava, malo ležanja, nato pa že odhod na samo prizorišče. Večkrat sem že omenil kako ogromna je razlika med triatlonom in tekom. Tu ni nobenih priprav, vzameš superge, kratke hlače in to je to. Napovedano je slabo vreme, vendar nas to niti malo ne moti. Z nama sta še Jelka in Rok, ki sta za razliko od naju že občutila kako je stati na zmagovalnem odru. In to skoraj na vsaki tekmi. Danes jima tako kot nama, ni bilo usojeno stati na zmagovalnem odru. Ampak, midva si tega nisva zaslužila, onadva pa sta ostala brez odra zaradi napake organizatorja. Ki ni bila edina danes. Več pa naslednjič.

Smo že naslednjič. Kot že ime pove se nočni teki odvijajo ponoči. To tezo sem izredno pametno razvil. Z ogromno truda. In ponoči je običajno temno. In če pada dež, tako kot danes, potem se še slabše vidi. In tu pride na plano vsaj zame edina napaka, ki jo resno zamerim organizatorju. Startali smo nekje v centru Celja. Sam dokaj v ozadju. Prvih 500 metrov, dokler ne crknemo, vsi tečemo kolikor gre. Oziroma kolikor je prostora. Potem pa kar naenkrat dva pred menoj odskočita vsak na eno stran, sam pa končam v nekem stebričku. Takoj začutim, da z roko definitivno ne bo nekaj v redu. Slišim, da so tudi drugi stebrički dobili svoje žrtve. Kri me sploh ne moti. Bolj pekoča bolečina in palec, ki dobi čudno obliko. Odstopiti ali ne? Definitivno ne, bo že potrpel dobrih 30 minut. Če bom zmagal. Torej kakšno minuto več kot pol ure, recimo 41 minut. Trasa je speljana ob reki Savinja. Nekateri tečejo 1 krog, 5km ostali 2 kroga, 10km. Proga je dobro označena, na vsakem ovinku so redarji, tako da s tem nimam problemov. Nekje na tretjem kilometru je pot speljana po makedamu. Tako zalitem z vodo, da se resnično ne vidi kaj je spodaj. Tam sem previdnejši. Drugje je povsod asfalt.

Že kmalu po startu ostanem sam. Zanimivo, da je na teh nočnih tekih tako malo tekmovalcev. Resnično mi ni jasno, da bo na 10km teku v Škofji Loki okoli 2000 tekačev, na vseh ostalih nočnih tekih pa ne verjamem, da bo skupno število vseh večje kot 1000. Prvi krog odtečem malce rezervirano, drugega pa malo pospešim. Pa še to gre zahvala sotekaču s katerim sva se nekaj časa prehitevala. To je bilo tudi edino živo bitje, ki sem ga srečal med tekom. Zavoljo obilnih padavin je bilo namesto 70 gledalcev 6 ponesreči mimoidočih, ter 8 redarjev. Ivota nisem niti enkrat videl, kar je pomenilo da ima ogromno prednost. Pošteno. Prvič ga zagledam v cilju. Moj čas 0:41:15, Ivotov 0:40:23. Še bomo spali v Celju.

Rok je že odtekel svojih 5km, na Jelko pa še malo počakamo. Podelitev je v kinu Metropol. To je prostor, kjer je ordinirala legendarna in nepravično zapostavljena alpinistka Pavla Jesih, ki je najbolj znana po Čopovem stebru, ki ga je zmogla močno utrujena od vojne v starosti 44 let.

Rok je mogoče malce razočaran nad 4im mestom skupno na 5km. Potem mu najbolj hudoben od nas v smehu navrže še, da so prvi trije v njegovi kategoriji, kar bi pomenilo, da tudi v kategoriji ostane brez medalje. Kar seveda ni res. Ampak vseeno ostane brez, saj je organizator podelil žlahtne medalje samo v skupni razvrstitvi. Tako pa nam kot edini predsatavnik ostane Jelka, ki je bila s časom 0:46:43 druga skupno, ter prva v kategoriji. Vsaj ona bo dobila dve medalji, dva pokala. Oziroma bi jih dobila, če je organizator ne bi vodil kot moškega.

 

REZULTATI

Nočni tek po ulicah Kranja

Monday , 18, May 2015 Comments Off on Nočni tek po ulicah Kranja

Po lanskih brutalnih vzponih mimo Downtowna letos nisem čutil nobene želje, še manj pa potrebe, da bi se tega teka zopet udeležil. Ko pa sem zvedel, da bo trasa zavoljo podrtega mostu na Hujah spremenjena, sem začel malo razmišljati. Sam seveda ne grem, če pa bo šel še kdo, bi pa znal iti. Sandi nekaj zboli, zato njega odpišem. Ostaneva z Ivotom. Dobra stvar teh tekem je, da se lahko prijaviš 5 minut pred startom. Ne pa leto dno prej. Zato pustiva zadevo odprto do petka popoldne, z možnostjo odpovedi obeh strani. To je klavzula, ki sem jo vključil v pogodbo o medsebojnem sodelovanju nekaj let nazaj. Do tedaj je bil Ivotov odgovor na čisto vsako ponudbo: ”Načeloma velja.” Sam sem se seveda takoj zaletel na prvo žogo in brezpogojno potrdil. Potem pa sem večkrat kot ne sam stal na startu. Ivo pa mi je rekel: ”Saj nisem potrdil. Rekel sem načeloma velja.” Tako od tedaj ničesar več ne potrdim, ampak čakam do zadnjega trenutka. Na boljšo ponudbo. Ker je tokrat ni bilo, pač greva malo odtečti.  Start je ob 21:00. V mestu sva slabo uro prej. Ker imava časa na pretek greva v bivšo Manano na pivo. Ravno prav. Tonsko vajo ima skupina Dan D, ki mi je kar všeč. Zavoljo hrupa se ne moreva pogovarjati, zato hitro spijeva, ter se prijaviva. Potem pa vrnitev do avta, skok v cunje in malo ogrevanja. Ne preveč. Start se nezadržno bliža. Kakšna razlika je teči takrat ko imaš neka pričakovanja, ali pa sedaj, ko sem popolnoma neobremenjen. Bo kar bo. Malo pred startom zagledava še Sandija.  Potem pa že poči. Takoj ugotovim, da si z uro ne bom mogel preveč pomagati. Nič se ne vidi. Torej bom tekel kakor bo šlo. Že po nekaj ovinkih ostanem sam. Pač premalo prijavljenih. Tečemo tako kot lani 4 kroge. Vendar pa kot že prej omenjeno letos ni nobenega posebnega vzpona. Samo tisti mimo Prešernovega gaja, pa še tisto ni nič posebnega. Kmalu ugotovim, da za mano teče Ivo. To je tudi edino živo bitje, ki ga vidim na tej tekmi. Pa še to bolj slišim. Pozneje ugotovim, da nisem tekel povsem racionalno. Kilometer hitro, pa potem počasneje…. Če bi gledal na uro, bi šlo bolj konstantno. V zadnjem krogu gre Ivo naprej. Nič ne bo od borbe, ker ne morem. Tečem sedaj popolnoma sam. Začne deževati. Še zadnji ovinek, ciljna ravnina. Super. Kmalu priteče še Sandi. Ki na žalost, očitno zaradi napake organizatorja, ostane brez rezultata.

Edo Krnič: 10.3km; 43:01;tempo 4:10min/km

Ivo Švrljuga: 42:22

REZULTATI

Tek na Grmado

Saturday , 16, May 2015 Comments Off on Tek na Grmado

Tega teka, če se temu še lahko tako reče, sem se udeležil na nadležno Ivotovo prepričevanje. Bolj bi se mu prileglo ime plazenje na Grmado. To je vzpetina nad Celjem. S skromno višino. Pohlevnim imenom. Tako se je tudi lotim. Skoraj brez spoštovanja, čisto presamozavestno. Že po nekaj minutah pa se sprašujem ali se bom sploh privlekel do vrha?

Celje je vsej naši družini zlezlo pod kožo. Tako smo bili v zadnjem letu večkrat tam kot prej celo življenje. Ogromno zanimivih stvari, zastonj prenočišče, dobra družba. Če ne bi bilo še Ivota, bi bilo že popolno. In če smo že tam, se lahko udeležimo kakšne športne prireditve. Tokrat je to ta tako imenovani tek. Sam sem si mislil, da bom brez problema tekel do vrha. Sicer ne hitro, ampak tekel pa bom. Kakšna zmota. Kar sem imel od teka, je bilo na ogrevanju. Z nama je bila še Jelka, Roka pa smo kot prostovoljca določili, da nam na vrh odnese opremo. Na startu je bilo skromno število tekmovalcev. Startal sem skoraj zadnji in se počasi prebijal naprej. Kakšnih 500 metrov. Do nekih stopnic sem si mislil, le kaj strašijo s to Grmado. Potem pa je sledilo okoli 100 stopnic, kjer se mi je že zaustavilo. Po dolgem času so se noge uprle. Kaj ti je? Nekaj mesecev nas nikamor ne pelješ, zdaj pa naj te vlečemo po tem navpičnem terenu? Ni nobene moči, komaj jih dvigujem. Že nekaj trenutkov pozneje gre Ivo mimo mene. Nobene moči nimam, da bi mu sledil. Počasi se vlečem naprej. Bi šel nazaj, ampak kaj naj potem spodaj? Čakam, da me kdo pobere? Saj ne more biti dolgo tako strmo. Res ni. Postane še bolj strmo. Nekajkrat se z vso silo oprimem drevesa, pa ga potem nočem spustiti. Gledam na uro. Če gre najboljši 17 minut, potrebujem sam za to trpljenje okoli 25 minut. Kar se ne sliši veliko. Če sediš na terasi, bereš Sporstke, piješ kavo. Tako pa ura ne gre nikamor. Ker sem prvič tu, se mi niti sanja ne, koliko je še? Nekje pod vrhom so na poti tudi klini. Kaj bo še? Na srečo samo še zvonec, ki oznanja konec. Hvala bogu. Drugo leto se bom za tole križanje bolje pripravil. Ali pa ne bom šel in bom doma razpredal kako bi šel. Če bi šel.

Ivo Švrljuga 0:24:12

Edo Krnič 0:25:20

Jelka Sovinc 0:27:14 (2. mesto)

REZULTATI