Ironmana v Walesu se je udeležil naš Bruno Glaser. Njegov čas

Glaser, Bruno SLO 01:01:37 05:50:58 03:45:12 10:48:41 14 67

Kolesarski del je moral biti tukaj peklenski (več kot 2000m vzpona). Bruno je vrhunski kolesar, pa je imel čas 5:50:58. Ampak, ko vidimo, da je imel zmagovalec čas 5:11:26 lahko ugotovimo, da to pač ni proga iz Celovca.

ŽENSKE

Gossage, Lucy GBR 00:56:59 05:31:36 03:15:02 09:51:21 1 9
Rohrbach, Regula SUI 00:56:01 05:36:54 03:35:44 10:18:00 2 23
Konschak, Katja GER 00:51:09 06:02:30 03:12:39 10:24:05 3 29
Gajer, Julia GER 00:52:05 06:16:41 03:18:25 10:35:56 4 45
Carritt, Joanna GBR 00:59:07 06:07:13 03:28:55 10:45:40 5 61
Grohmann, Katharina GER 01:10:14 06:14:26 03:13:41 10:48:22 6 66
Fondermann, Rebecca GER 01:08:57 06:06:17 03:32:19 11:00:01 1 89
Comber, Kate GBR 00:58:18 06:15:37 03:48:41 11:15:17 1 124
Hill, Jenny GBR 01:09:02 06:14:10 03:43:44 11:18:31 2 128
Forshaw, Amy GBR 01:03:46 06:23:28 03:41:58 11:21:25 7 136

 

MOŠKI

Neyedli, Scott GBR 00:47:13 05:11:26 03:02:35 09:09:10 1 1
Jaskolka, Marek POL 00:47:05 05:16:02 03:07:22 09:18:16 2 2
Göhner, Michael GER 00:52:07 05:16:10 03:02:05 09:19:01 3 3
Thomschke, Markus GER 00:51:11 05:17:29 03:06:47 09:23:57 4 4
Wiltshire, Harry GBR 00:47:01 05:19:02 03:15:54 09:29:08 5 5
Oftedal, Henrik NOR 00:59:19 05:22:15 03:05:50 09:36:10 6 6
Diepart, Xavier BEL 00:54:01 05:27:16 03:08:46 09:38:35 7 7
Escola-Fasseur, Sébastien FRA 01:01:44 05:22:25 03:09:52 09:43:16 1 8
Slijkhuis, Peter NED 00:58:24 05:24:14 03:17:38 09:51:36 1 10
Iñaki, Gabarain VEN 00:56:16 05:21:14 03:25:22 09:52:32 2 11

LESTVICA SLO IRONMANOV

LESTVICA LETOŠNJIH SLO IRONMANOV

 

DSCN7592

DSCN7601

DSCN7612

DSCN7620

DSCN7624

DSCN7636

DSCN7638

DSCN7648

DSCN7654

DSCN7658

DSCN7660

DSCN7662

DSCN7665

DSCN7666

DSCN7667

DSCN7675

DSCN7678

DSCN7680

DSCN7688

DSCN7692

DSCN7699

Spet sem malo osvežil lestvico naših ironmanov in ironžensk.

Tako je na desni strani možen ogled vseh slovenskih Im rezultatov. Od leta 1986, ko beležimo prvi prihod skozi cilj našega Franceta Cokana, ki takrat še ni vedel ali bi bil Američan ali Slovenec, saj takrat praktično to tudi ni mogel biti, pa do danes beležimo 855 prihodov skozi cilj.

Potem je možen ogled vseh letošnjih slovenskih Ironmanov. Tu se vidi, da je kar 26 naših letos prvič, upam da ne tudi zadnjič, končalo Ironman preizkušnjo. Možen je tudi pogled po časih.

Zbrani pa so tudi najboljši časi plavanja, teka, kolesa in skupnih časov. Med moške se je vrinil letos fantastični David Pleše, ki je lastnik vseh možnih naj časov, razen v plavanju ima primat še vedno Matjaž Kovač.  Pri ženskah pa najboljša še vedno povsod razen na kolesu, kjer ima najboljši čas Olja Bregar, neuničljiva Nataša Nakrst.

Za konec pa še poročila z IM tekem, tam pa še malo zbiram podatke.

 

Palec in Zelenjak sta bila že predolgo na spisku must go vrhov. Tako blizu, pa tako daleč. Ta teden pa sem res trdno odločen, da stopim tja, v Suho ruševje. Pa potem  v ponedeljek ne dobim nobenega sotrpina. In se mi ne da. V torek je na srečo slabo vreme, v sredo se mi spet ne da, potem pa me že čaka tlaka. V petek spet pošiljam maile, če bi se mi kdo pridružil. Res mi je neugodno iti na kak vrh, kjer še nisem bil, sam. Pošljem tudi Alešu, bolj da se pohvalim kam grem, kot da bi računal, da gre z menoj. Pa že čez nekaj minut dobim msg: ”13:30 pri bencinski v Tržiču!” Pa kaj mu je? Ali misli, da delam na občini in sem ob petkih prost ob 13:00? Vseeno je treba izkoristiti priložnost. Vzamem ure, zbašem potrebno v nahrbtnik in gasa.

Levo Vrtača, spredaj Zelenjak, desno sramežljivi Palec

DSC_5459-001

Palec in Zelenjak sta Vrtačina soseda (drugi najvišji vrh Karavank). Z naše, ljubeljske strani je viden samo Zelenjak, Palec pa se bolj ali manj skriva. Ko pa se z Ljubelja spustimo k Maliju (saj veste, tam kupujemo kavo Alvorado, pralni prašek, Jolly barvice, kinder jajčka,..) pa takoj vidimo od kod mu ime Palec. Upam, da se ne motim, ampak Avstrijci vrhove, ki naj bi bili deležni najinega današnjega obiska imenuje drugače kot mi. Palec je Zelenica, Zelenjak je Vrtača, Vrtača Nemški vrh. Prav tako imata Zelenjak in Vrtača dva vrha, enega slovenskega enega avstrijskega.

Zelenjak oziroma Vertatcha

DSC_5526-001

Z Alešom imava, ko sva sama, točno določen ritual. Ker je on, po domače okoljevarstvenik, sam pa sem izredno radoveden, po domače zatežen in ker tistim, ki jih ne poznam ne morem preveč najedati, se pač spravim nanj. Sam se ogromno naučim, mislim pa, da kdaj pa kdaj tudi njemu dam kako idejo ali pa ga vsaj malo prestavim. Zdi se mi, da sva si od prejšnjič veliko bližje kar se tiča lovcev. V takem kramljanju sva prehitro pri zgornji žičnici. Če sva bila do tam sama, sva naprej še bolj. Če je to sploh možno. Pa je.  Zelenica ima zame neko mističnost, ki se samo stopnjuje, ko se vzpenjam višje. Sploh neobratovanje smučišča bo botrovalo k še bolj temačnem izgledu tega odmaknjenega okoliša.

DSC_5456-001

DSC_5458-001

Pot proti Palcu pelje skozi Suho ruševje. Ker sem obiskovalec tega področja praviloma pozimi, šele danes vidim kako prikladno ime ima. Borba med borovci, a ne za dolgo. Kmalu zagledava najin drugi današnji cilj. Palec, kot že večkrat omenjeno, se dobesedno skriva. Pa ga kmalu izbrskava. Pot naju vodi do Žleba od koder se odcepi cesta desno na Palec in levo na Zelenjak. Od tu je možen spust na Avstrijsko stran, po možnosti pozimi. Nadeneva si čeladi. Pot je neoznačena. Ampak dobro vidna. Pomagajo tudi možici. Na vrhu sva hitro. Nič težkega, mogoče zelo rahlo neugodno zaradi šodra. Že takoj na začetku spusta pa se mi pripeti malce neugodna situacija. Stopim niti ne na skalo, ampak na neko stopnico, lepo poraščeno s travo, popolnoma zlito z okolico. Vse to odleti proti Alešu. Na srečo je od mene oddaljen komaj meter ali še manj, zato vse to odrine od sebe. Kaj pa naj bi drugega? Skala skupaj s prijatelji, ki jih med potjo pridno nabira leti proti avstrijski strani. Marija, v tistem trenutku ne morem povezati ali je možno, da tam kdo pleza. Samo čakam kdaj bo kaj zatulilo. Čeprav vse skupaj traja samo nekaj sekund, imam sam ogromno časa za razmišljanje. Preden vse skupaj potihne. Kljub temu da vem, da nisem nič kriv, mi vseeno prav pridejo Aleševe besede, da pač je bila to smola. Naprej mi malce pade samozavest in hodim kot po jajcih. Zopet se vzpneva do Žleba od koder nadaljujeva do  Zelenjakove škrbine.

DSC_5461

DSC_5469-001

DSC_5493-001

DSC_5495-001

DSC_5506-001

Če me Palec ni pritegnil v nobenem pogledu, pa za Zelenjaka velja ravno obratno. Kakšni pogledi, skala. Vmes skoraj pojeva. Vzpon je tukaj še krajši kot prej. Čeprav ocenjeno težje kot Palec, pa se meni ne zdi tako. Tukaj imaš ogromno oprimkov, tam je preveč grušča, Najprej greva na avstrijski vrh, potem še na našega, kjer je tudi križ. Tudi spust je tu čudovit. Želim si, da ga ne bi bilo kmalu konec.  Spodaj na sedlu narediva konkreten odmor. Šele zahajajoče sonce in z njim jesenske temperature naju požene v dolino. Sedaj se vračava čez melišča. Boljša izbira.

DSC_5507

DSC_5511-001

DSC_5514

Pogled z Zelenjaka na sedlo

DSC_5517-001

DSC_5519-001

Zelenjak, v ozadju Palec

DSC_5524-001

  DSC_5536

DSC_5465-001

Za piko na i pa še nov Alešev družinski član. Ki nama postreže s kavo in coca colo.

DSC_5587-001

 

Mišelj vrh je gmota, ki nas spremlja ob hoji na Triglav, predvsem dobro viden od Vodnikovega doma. To je tudi najin glavni cilj. Kar bo zraven, bova pa sproti dodajala, odvzemala. In to sva počela tudi večino najinega časa na tem pohajkovanju. Običajno sva veliko za zamljevidom. Kar pomeni, da edino kar je sigurno, je to da ni nič sigurno. Zato sva tudi končala tam, kjer si nisva niti predstavljala niti o tem govorila.

Najin cilj

DSCN7489

Podmladek

DSCN7454

Startala sva s Planine Blato. Šele okoli 16:00, čeprav sva nameravala prej. Ker sva imela namen spati zunaj, sta bila nahrbtnika dodobra obtežena. Do Planine Krstenica sva šla po kolovozu. Pozneje sva zvedela, da bi bilo bližje po lovski. Pa se nisva obremenjevala. Važno, da hodiva. Na Planini Krstenici nama prijazna domačinka skuha kavo. Vmes pokramljava z našo bivšo knjižničarko. Ki je bila znana po tem, da je vedno vedela kje je kakšna knjiga. Seveda sem ji zaupal, da smo si včasih izbrali kako povsem nezanimivo knjigo in jo testirali. Pa je vedno vedela. Kdo bi si mislil, da je ob tem lahko obiskovala hribe. Sem si predstavljal, da samo bere.

DSCN7455

DSCN7459

Na Planini Jezero sva prišla do prve uganke. Odločila sva se, da danes ne prideva do Mišelj vrha. Zato se odločava. Kam bi šla? Ne moreva se zediniti. Tako nama je lepo od studencu, da oba zavlačujeva. Pa se potem odločiva za Adama in Evo. Vendar kje? Pa se spomniva, da so nama nekje, nekoč dejali, da je potrebno iti pri studencu levo. Tako tudi narediva. Prečiva melišča okoli Adama. In prideva do sedla med Prevalskim stogom ter Adamom in Evo. Teren je lahek. Najprej se povzpneva na Adama, zatem še na njegovo malce poraščeno ženo. Potem se spustiva nazaj na sedlo in nato malo dvigneva do Prevalskega stoga.

Prevalski stog

DSCN7469

DSCN7471

Adam in Eva

DSCN7483

DSCN7485

Od tam pa strmo navzdol do Mišelj planine. Mrak nama že diha za ovratnik. Ker se obenem bliža slabo vreme, resnično ne veva kaj bi. Spala zunaj, pa jutri odšla na Mišelj vrh ali kaj drugega. Vendar če greva na Mišelj vrh morava ostati v tej dolini. Nič, greva stran. Proti Vodnikovem domu. Potem bova pa, jutri, pač videla. Sva že precej pozna. Dobiva skupna ležišča. Ki se izkažejo za boljšo rešitev kot kaže na prvi pogled. Zjutraj vstaneva zadnja. Saj sva brez načrta. V mislih sva imela prečenje vrhov nad Pokljuko, pa tudi Triglav, pa ne vem kaj še. Pa se potem ob kavici odločiva, da pač greva na Mišelj vrh. Potem pa, kot vse do sedaj, bova videla.

DSCN7490

DSCN7493

Torej, hodiva po isti poti kot večer prej. Pa nič ne de. Tam, kjer včeraj nisva našla pot po Mišelj dolini, danes malo bolj pogledava. In jo najdeva. Je pa res, da sva nekaj dodatnih informacij črpala iz knjig v Vodnikovi koči. Tako tudi ugotoviva, da so štirje planinci pred nama malce zašli s poti. Po pravi poti jih prehitiva. Sami tudi ugotovijo zmoto in grejo za nama. Melišča, ki sva jih opazovala s Prevalskega stoga in ki vodijo na greben, in katera so me ponoči strašila, se izogniva po desni. Dokaj strmo, trava je mokra, ampak brez posebnih težav. Razen, da proživa kamenje. Zaželim si, da bi bili ljudje, ki so za nama ob najini vrnitvi z vrha že na grebenu. Vreme pa. Megla, vse v oblakih. Vrha ne vidiva niti enkrat. Če bi bilo po moje, bi obrnila. Ampak, kadar sem s Šlibarjem, ni po moje. Jaz preveč posran, on prepogumen. Mogoče se zato tako razumeva. Moja miselnost v hribih je, da kadar obstaja najmanjši dvom, potem obrneš. Njegova, da kadar obstaja minimalna možnost, da se pride do vrha, tedaj pač greš. Jaz več kot zadovoljen, da sva prvič v Mišelj dolini, zibeljki samoto, on brez vrha ni zadovoljen. In potem, on malo popusti, malo jaz. In nato ni zadovoljen on, ker ni dosegel vseh ciljev, jaz pa tudi ne, ker večino časa nosim kepo v hlačah. Na grebenu pustiva nahrbtnika in greva v desno proti vrhu. Vidi se kakšen meter naprej. Takoj na začetku naju čaka nezahteven skok. Meni osebno taki skoki ne predstavljajo nobenih težav. Tudi, če bi bili težji. Ampak tisti šoder, trava, ko ti vse kar primeš, ostane v roki, tisto mi pa ni pri srcu.

Mišelj planina

DSCN7495

V meglo

DSCN7506

Na vrhu Mišelj vrha

DSCN7508

Spuščava se po isti poti. Čeprav, danes ko gledam. Bolje bi nama bilo prečiti cel greben, pa se potem spustiti v Velsko dolino. Tako pa… Bova vedela za drugič. Nekaj sto metrov z grebena je potrebno biti kar previden. Še vedno, ali pa zopet je vse mokro. Sedaj sva vesela, ko sva na melišču, saj gre navzdol hitreje, kar je pomembneje pa varneje. Ko sva v Mišeljski dolini sem končno potolažen. Nič več brezpotij. Odločen sem da se ne bom vračal po dolini za Debelim vrhom, ampak nekje po označeni poti. Kakšna zmota. Še kakšno urico uživam. Vedno bolj se mi zdi, da z Alešem pred leti tukaj sploh nisva hodila, ampak po Velski dolini. Nikjer se ne vidi izhoda. Končno se usedem in se lotim zemljevidov in knjig. Nikjer ni pot tukaj označena. Je sicer neka lovska pot, pa še ta se je zaključila že pred kakšne pol ure. Kaj sem pa gledal? Nič, Šlibarju rečem, da tukaj ne grem. Z vseh strani ni videti izhoda. Ne rečem za kašnega bolj izkušenega. Ampak zame ga ni, če ga ni na zemljevidu, ne v mojih knjigah, še najmanj pa na pogled. Šlibar se ne da. med nekaj malo bolj grdimi besedami gre z moje strani, da je samomorilec, z njegove da sem jokica. Na srečo je med nama toliko razdalje, da se ne vidiva, slišiva pa tudi bolj tako. On gre naprej, sam pa … sem razdvojen. Nazaj? Sto let. Naprej? Strah. Moja ljubica, ki je trenutno zaljubljena v 6 osebkov, vedno ko jih vidi, pove, da ima metuljčke v trebuhu. Trenutno jih imam tudi sam. Samo malo večje kot ona. Zmeniva se že, da se dobiva na Krstenici. Pa potem, da grem malo naprej. Saj ne zgleda tako zelo grozno, samo kaj, ko ne vem kako bo naprej. Vseeno grem. Tukaj je šele pravi šoder. Čisto vse kar primem, mi ostane v roki. Zmeniva se, da gre Šlibar toliko naprej, da ne bo vse name letelo. Potem pa sam. Kaj vse se mi plete v glavi. Strah je res ena kurba. Nekaj 10 metrov in pridem na lepši teren.

DSCN7513

Tule gor v meglo

DSCN7516

Tedaj pa se že dere z vrha. Juhuhu. Še malo popazim in sem pri njemu. Ob njem dva tujca. Od kje sta se pa ta dva vzela? S Hribaric. Malce sta se zgubila. Tukaj je že v soncu čudno postranstvo, ne pa v tej megli. Ki pa se počasi umika. Vseeno ubereva smer po občutku in kmalu sva na prvi markirani poti. Dobro, ne spravi me več na brezpotja. Kam pa sedaj? Špičje, Zelnarice, pa Triglavska jezera, Bogatin,… Zopet ne veva kaj bi. Potem pa zagledam Prehodavce.Tokrat se pa brezpogojno postavim zase. Čeprav morava spet nekam navzgor, ni druge izbire. Tam je kava in jaz jo potrebujem.

Večino časa sva bila takole

 

DSCN7518

Ne vem več v katero odpreva identična zemljevida in začneva. Kje je kaj, ter kam greva? Šlibar pride na dan s čudovito idejo. Greva dol v Trento, saj tod ni še nihče hodil, ter kar domov. V vsakem primeru prihaja obilno deževje. Da bi pa spala že skoraj v dolini, pa tudi ne gre.

DSCN7524

Izbereva mulatjero, po kateri neizmerno uživava. Spodaj imava čas še za eno kavo. Potem pa na avtobus, ki naju zapelje v Kranjsko goro. Zanimiva štorija. Pred tedni, ko sva spala v Tičarjevem domu, sva pozabila vrniti ključ. Sedaj pa, sva pred njim, imava 20 minut časa, nekaterim prija pivo. Tvegati zadrego ali zmrzovati zunaj? Mogoče naju pa ne bo spoznal, saj ima ogromno obiska. Malce si potegneva majici preko glav, potem pa pogumno za mizo. Oskrbnik pa iz prve:”A sta vidva pozabila vrniti ključ?” Seveda ne tajiva. Dobro se nasmejimo. V Kranjski gori naju počaka Petra. Odpeljemo se še do esenic, saj je nekdo na avtobusu pozabil telefon, potem pa v realnost.

DSCN7534

1. dan  ČRNIVEC-PAVLIČEVO SEDLO-ŠAJDA-KORENSKO SEDLO-VRŠIČ (234km, 4215 m vzpona)

Ta ”izlet” sva imela s Šlibarjem v mislih že prejšnji teden. Pa sem zbolel in je vse padlo v vodo. Tudi tokrat ni kazalo prav dobro. Dan pred odhodom smo videli, da se zajec, naš ljubljenček, ne počuti dobro. Kako smo to vedeli?, se sigurno sprašujete. Tako, kot veš, kdaj bo imela najdražja menstruacijo. Če si z nekom dalj časa, se ti izostrijo določeni čuti. Že zvečer jo odpeljemo v Kliniko za Male živali v Škofji Loki. Tam jo sprejme nadvse prijazen veterinar, ki ni povsem prepričan kaj ji je. Vendar, mi vemo, da je povsem oslabela. Takega hudička, se za razliko od danes, nikoli ni dalo prijeti v roke. In to kmalu ugotovijo. Vseeno predlagajo, da naslednji dan obiščemo specialista v Ljubljani. Potem pa preobrat. Medtem, ko so jo slikali, ter ji dali infuzijo, je padla v komo. Prenehalo pa ji je biti tudi srce. Nekako so jo sicer oživeli, ampak možgani naj ji ne bi več delovali, niti se ni več odzivala. Sliši se neresnično, ampak je bilo točno tako. Na slikanju so ugotovili, da ima tumor na maternici, obenem pa je krvavela iz nožnice. Ni ji bilo več pomoči. Ker je bila Zoja vseskozi zraven, ji ni bilo potrebno nič razlagati. Ko sva stopila iz ordinacije, je planila v jok. Z njo seveda še Petra. Ampak, za prvo izgubo v življenju se je dobro odrezala. To je bilo potem potrebno povedati še Luku. Odgovornost je prevzela Zoja: ”Luka, Pika je umrla.”

”Aja, ” se je slišalo iz njegovega računalniškega laboratorija. Potem pa:”Pazi, za sabo ga imaš. Ustreli ga. Neeeee, dobili nas bojo.”  Vsak po svoje odreagiramo v stresnih situacijah.

Načrt je sledeč. Startam okoli 5,6 zjutraj. Potem pa Kamnik, Podvolovjek, Logarska, Pavličevo sedlo, Železna kaplja (kava), Šajda, Borovlje, Hart, Korensko sedlo, Kranjska gora. Tam me počaka Šlibar, nato naju čaka še vzpon na Vršič in spanje. Naslednji dan pa Mangart in domov. Kadar grem s kolesom na kaj daljšega, sploh če je vmes še spanje, ne morem vzeti s seboj ravno vsega kar bi rad. Tokrat gre na kolo naslednje: svetilki spredaj in zadaj, v torbico spredaj 4 gele, 5 frutabel, peroralna raztopina, vrečka s soljo, iso tableta, okoli sedeža anorak z rokavčki, v dres pasoš, denarnica, ipod, skopiran zemljevid, 2 banani, 2 vrečki magnezija, telefon, fotoaparat, od prve bencinske dalje Sportske novosti, Ekipa in Radar, v torbici za sedežem 2 zračnici, oprema za menjavo, 3 gele, rezervno denarnico. Kar veliko, ampak pri meni enostavno manj ne gre. Večji problem je potem vse skupaj prinesti domov. Pa mi je uspelo, za nameček sem našel še ključ od sobe, kjer sva spala. Ga moram po hitrem postopku vrniti.

Startam še v temi. Zanimivo, da kljub peklenski vročini, ki je napovedana, kar nekaj časa vozim oblečem. In to do Logarske. Popoldne bi dal vse za malo hladu, vendar ni vedno tako kot hočemo. Na Črnivcu me pozdravi prvo sonce. V bistvu ne pridem do vrha, saj grem po bližji poti do Luč, čez Podvolovjek. To je tudi najlažje ”osvojen vrh” današnjega dne.  V Solčavi naredim prvi odmor. Srečam našo triatlonsko legendo Mira Kregarja, katerega presenetijo časopisi, ki jih tovorim s sabo.

DSCN7063

DSCN7064

Kolo naše legende

DSCN7065

Potem pa pot proti Logarski dolini. Vseskozi se malo dviguje. Pa še mrzlo je. Vse zaprto. Ni mi všeč. Končno me pozdravita obsijani Ojstrica in Planjava. Vse grde besede so pozabljene. Uživam v prelepih pogledih. Anorak in rokavčki romajo za sedež. Čaka me drugi današnji vzpon. Že prej sem vedel, da se vrstijo po težavnosti. Pozneje sicer ugotovil, da sem se motil. Ampak o tem, ko bo čas. Vzpon na Pavličevo sedlo je težji iz avstrijske strani kot iz te, naše. Okoli 8km zložnega vzpenjanja. Je pa res, da je že do samega začetka kar nekaj višincev. Ker me prvič ogreje, sem kar prehitro na vrhu.

DSCN7066

DSCN7067

Vmes srečam tega prijatelja. Ker ravno govorim s Petro, povprašam če ga pripeljem domov. Sedaj, ko potrebujemo novega ljubljenca. Pa se ne da. Ne eden, ne drugi.

DSCN7069

DSCN7070

DSCN7071

Sledi dolg spust, najdaljši na tej etapi. Vse do Železne kaplje, kjer me čaka prva današnja kava. S Šlibarjem sem dogovorjen ob 18 uri, zato imam časa na pretek. V miru pijem, zraven seveda berem. Idealno. Sledi vzpon na sedlo Šajda. Prvič sem bil tu dober mesec nazaj, ko sva z Lojzetom naredila krog Kranj-Jezersko-Šajda-Ljubelj-Kranj. Takrat se mi je zdelo povsem enostavno. Ampak, očitno sem imel zaradi Lojzetove prisotnosti več moči v sebi. Ker ne verjamem, da so ga tokrat podaljšali in povečali naklon. Na vrhu se ustavim za trenutek. Pred mano je  definitivno najlepši odsek poti. Ob meni Košutnikov turn, Macesje, Tegoška gora, Kladivo ter ostali člani grebena Košute. Kot bi se pri nas po novo asfaltirani cesti vozil od Kofc do Dolgih njiv. Ampak to ne gre. Kar so zgradili, so, to naj bi bilo normalno, kar je novega, oziroma bi lahko bilo, je poseg, kršenje in ne vem kaj še.

Pijem kolikor se da. Ko se ne da več, pijem še malo. Vsak izvir vode izkoristim. Kar je še ostalo v bidonu gre na glavo, to pa zamenja nova pošiljka. Sicer imam dva bidona, ampak v enem imam mešanico Isostarja, sol. Zavedam se, da bo dan še izredno dolg in če ne bom pil, bo sledila predaja.

DSCN7072

V Borovljah prve orientacijske težave. Rad bi čimkrajšo pot proti Celovcu. Poznam tisto z ubijalskim 100m klancem, ki si ga niti pod razno ne želim. Nekajkrat vprašam, 2krat pridem v center, potem pa ven iz tega nekoč mogoče uspešnega, danes pa izredno žalostnega mesta. Naslednjih okoli 40, 50 km do Harta naj bi bilo ravninskih. Tako sem sam sklepal. Dopuščam možnost, da sem že utrujen, pa da je kot v savni. Vendar, kljub temu, ravnine ni. Malo gor, malo dol. Neugodno. Vsakih 10 km se malce ustavim, poškilim na zemljevid. V St. Jakobu pa naredim napako. Dve cesti, levo tabla za avtocesto, desno Rosegg, Villach. Danes bi ravnal drugače, tam pa niti pomislil nisem, da bi zavil proti avtocesti. Po 7km pridem do, še sam ne verjamem, Ironman proge. Ustavim prvo žensko, ter jo povprašam za pot. ”Du bist eine zu scnellste zufrieden aus Drobollach zusammen.” Ne razumem vsega, ampak to pa, da je najbližje čez Drobollach. To je pa prvi vzpon na Ironmanu. Ni šans. Grem nazaj. Poklapan. Tega mi ni treba. Trenutki slabosti. Niti predstavljam si ne, kako bom šel jutri še na Mangart, pa potem domov. Prevroče je. Šlibarju pošljem msg, da če želi, lahko plan spremeniva po njegovi volji. Odgovori, da pride z avtom do Kranjske gore. Bolje.

DSCN7076

Vrnem se do St. Jakoba. Vprašam skoraj vsakega mimoidočega. Pa ne dobim odgovora. Ne marajo Slovencev ali resnično ne vejo kako se pride do Korenskega sedla? Še vedno ne najdem nobene prave table. Obupan stopim do lokala: ”Entschuldigung, Wurzenpass?” To je skoraj vse kar mi je ostalo od enoletnega učenja nemščine v srednje šole.

”A si iz Slovenije?” me vpraša moj novi prijatelj. ”Sem ja, a tako slabo govorim, da si me takoj pogruntal?” Tudi on ne ve kam, čeprav dela tukaj. Pa pokliče nekoga. In dokler le-ta ne pride, naj prisedem, nekaj spijem. Ker je potem potrebno vsaj nekaj govoriti, izvem, da je, kot jaz, iz Kranja, da dela tukaj. Z Zlatega polja, kar je slab km stran od mene. Majhen svet. Kmalu pride Zoran, sedaj se že pošteno rokujemo. Vse mi razloži. Že prej bi moral iti proti avtocesti potem pa samo naravnost. Kako enostavno. Ker je Zoran Zoran in Dalibor Dalibor, ni pogojev da jaz plačam. Rokovanje, pa seveda telefonska, če bom slučajno še kdaj tukaj.

DSCN7081

In naprej s peklensko vročino v roki. Ugotovim, da sem v Ironman krogu. Dober podatek je, da je spust tukaj definitivno najdaljši in najhitrejši na vsej progi. Vendar grem jaz v kontra stran. Vsaj ni več bojazni, da se zgubim. Korensko sedlo. Prevozil sem ga samo enkrat. Vem,da je strmo ampak da bo tako, se mi ni niti sanjalo. Ko danes gledam profil. Dolžina 7.2km, povprečen vzpon 7.6%, vzpona 546m višine. Nič takega na prvi pogled. Ampak če se da zraven spust na 6-em km, pa skoraj ravnina v prvem in petem kilometru, pa pride do tega, da so ostali km brutalni. Sploh med drugim in petim, vmes en km konstantno čez 19%. Tam imam tudi največjo krizo. Komaj se privlečem čez. Da bi vmes kaj popil, mi niti na pamet ne pride, saj bi sigurno stopil s kolesa. Vseskozi stoje, pa še to komaj, da se kaj vrti. Na vrhu ne gre več. Zebe me tako, da si oblečem rokavčke in anorak. Ker sem bolj paničen, prepoznam sončarico. Nekaj časa ležim, popijem kar mi je preostalo. Nekako se sestavim in spustim do Kranjske gore.

DSCN7082

Šlibar me že čaka. Zopet ležim in razmišljam kaj mi je storiti. Šlibar se mi ponudi, da me pelje z avtom na vrh. Pa mi ne diši. Bolje se mi sliši, da grem danes do vrha, jutri pa se spustim do Jasne in ga počakam. Na srečo ni več vročine. Grem počasi. Še malo. Pa potem še malo. Potem pa še veliko, malo, malo, veliko, veliko,… in vrh. Tičarjev dom. Kava. Šlibar je pokrbel za večerjo. Konzerva tun, kruh. Me že zmanjkuje. Šlibar brani najino čast, sam pa v sobo.

DSCN7094

DSCN7096

2.dan MANGRTSKO SEDLO (101km, 2025m vzpona)

Buden sem že preden se budilka opogumi. Pa sem tiho. Že včeraj sem imel neke načrte, da prespiva dopoldan, spijeva v Kranjski gori kavo ali dve, potem pa se odpeljeva domov. V sebi pa vem, da z osebo, ki je danes z menoj, to ni možno. Še vedno pa imam na razpolago, da se sam vrnem v dolino. Pa vem, da mi bo pozneje žal. Nekako se mi zdi, da se do pod Mangart samo spustim, potem gre sicer malo navzgor, zatem pa samo sedim na kolesu in sem v Kranjski gori. Spust je toplejši kot dan prej. Že kmalu odvrževa anorake in se zagrizeva v breg. Nikamor mi ne gre. Ni municije. Šlibar gre naprej, sam pa bijem bitko. Vem, da bo to minilo, samo kdaj? Tudi vode ni nikjer. V Strmecu vidim neko žensko in stopim do nje. ”Bi lahko prosil za malo vode?” ”Seveda, kar vsedi se za hišo. Tam imaš pipo, jaz pa prinesem čaj.” ”Zakaj ne?” Saj sem na dopustu. Popijem kolikor spravim vase, pojem dva gela, čaj mi tudi dobro dene in počasi odbrcam dalje. Na začetku še počasi.

DSCN7112

Potem pa se prikaže Mangart in postanem druga oseba. Vse tegobe so pozabljene, nobene strmine, samo uživanje, lepi pogledi. Mangartsko sedlo je kar prehitro tu. Šlibija za nagrado peljem na ogled Belopeških jezer, potem se spustiva do koče na zasluženo kavo, drugi pa…

DSCN7119

DSCN7126

DSCN7128

DSCN7132

DSCN7135

DSCN7142

DSCN7145

DSCN7146

Do doma, tokrat je to Kranjska gora naju loči še okoli 40km. Tokrat končno skoraj povsem navzdol.  Dan kasneje. Vse v redu, samo če ne bi bilo vročine. Ampak kaj, ko smo tako omejeni s časom.

Moja zakladka sta končno dovolj stara za obisk Gardalanda. Tudi Petra se mi zdi dovolj zrela in ni druge kot da jo ucvremo proti Gardskemu jezeru. Najbolj naju vedno skrbi sama vožnja. Zoja je dokaj občutljivo bitje na tem področju. Še preden sede v avto, že jamra da ji je slabo. Tokrat ju psihično pripravljava že nekaj dni prej. Malo se jima tudi zdi, da bosta sredi noči vstala. Za nameček dobita vsak svoj predvajalnik muzike. Katero sem glede na njune potrebe snemal dan prej. Za Luka nekaj kruljenja po njegovem izboru, pa Gangam Style, Adele, David Guetta, TAbu, Zlatko,  za Zojo pa izbor vsega od Svetlane Makarovič, obvezno Tabu, po njeni želji pa še Nicka Cava, Leonard Cohena, CCR… Po le treh urah in pol in 388 km (nazaj isto) smo že na mestu zabave. Gardaland se odpre ob 10 uri, zato v miru pojemo, pogledamo otvoritev in se z ogromnimi očmi odpravimo v sam kompleks. Na samem vhodu ju pomerimo in ugotovimo, da bosta lahko uporabljala skoraj čisto vse naprave. Gremo lepo po vrsti. In uživamo. Na začetku čakamo na ogled kakšne top predstave največ pol ure. Skrbela me je vročina, ampak za to, kot za vse ostalo imajo dobro poskrbljeno. Povsod pokrito, z vodno paro, hladnim zrakom.

DSC_5345

DSC_5346

Od kar sem bil v zadnje tu, uf če pomislim s kom, je tu kar nekaj novosti. Nov vlak smrti, v bistvu kar dva. Eden brez obrata na glavo, katerega poskusi tudi Zoja. Pa novosti v Egiptu, soba, ki se vrti, pa še mnogo drugega.

DSC_5349

DSC_5351

Do poldneva je, kot sem že omenil, potrebno nekaj čakanja. Potem pa, vse več ali manj prazno. Odlično. Če bi šli še enkrat, bi najprej obiskali manj zanimive lokacije, šele popoldne bi se lotili vlakov smrti… Ampak, vemo za drugič.

DSC_5357

DSC_5360

DSC_5369

DSC_5378

DSC_5406

DSC_5422

DSC_5424

DSC_5430

DSC_5435

DSCN7042

DSCN7051

Tudi nazaj grede takoj zaspita, tako da tudi tu brez pripomb. Bolj pridnih ju še nisem spoznal. Če bi bilo ceneje, bi mogoče šli še kdaj. Mogoče vsaj enkrat na 4 leta. Tako pa:

- vstopnina za 4 – 118 eur

- bencin 100 eur

- kosilo (2 margariti, pomfri, 3x cola, 1x sprite, 2x kava) 27 eur

- cestnina 37 eur

- parkirnina 5 eur

- sablja 16 eur

NIJE SKUPO AL PLATA NAM JE MALA

Po poškodbi v zadnjem tednu je bil zopet odličen David Pleše, ki je končal na 7. mestu (1:00:20;4:43:48;3:08:58;8:57:16). Ostali naši

Milinovic, Zeljko SLO 01:13:52 05:27:05 04:05:28 10:53:01 50 296
Bregar, Olja SLO 01:16:28 05:43:09 04:32:47 11:39:55 10 597
Grilc, Peter SLO 01:36:18 05:19:33 04:49:03 11:51:45 31 687

Željko Milinovič je novi iz plejade bivših vrhunskih športnikov, ki je postal Ironman. Je član zlate nogometne generacije, igral pa je med drugim za Olimpijo, Maribor, Lask, Graz, JEF United. Imamo tudi nekaj olimpijcev, Klemenčič, Vehovar, Velepec. Pa Glaser Brunota, ki je 7krat nastopil za rokometno reprezentanco, Iva Švrljugo, državnega pokalnega prvaka v nogometu, Mateja Medveda, gorenjskega prvaka v nogometu, Lojzeta Primožiča, priznanega škofjeloškega rokometaša, Mateja Markoviča, smučarja, nogometaša, akrobata, pa še kdo bi se našel.

Prijave za Ironman v Celovcu so končane. Zopet so bila mesta zapolnjena v rekordnem času. Ampak ne tako hitro kot v Rothu. Tam so bila mesta za Nemce razprodana v 2minutah in 9 sekundah, v 3 minutah in 15 sekundah pa je bilo konec prijav. Neverjetno. Tudi zaradi takih stvari si lahko (upam da zaenkrat) organizatorji dovolijo marsikaj.

Slovenci v Celovcu.

Zanimivo, da so skoraj vsi novinci, dobili bomo tudi dve novi Ironženski, med prijavljenimi pa tudi moštvo Tuša, ter povratnik v triatlonske vode Lojze Primožič.

Hribar Domen
Adamič Marko
Bojanc Matjaž
Deželak Iztok
Dežman Borut
Gaberšek Boštjan
Gačnik Boštjan
Grilc Peter
Hribar Domen
Hribernik Matevž
Klančnik Janez
Klaneček Alojz
Kočar Klemen
Kralj Alen
Krnič Edo
Krofl Drago
Kromar Damjan
Majcen Marjan
Martinjak Tomi
Mejač Anita
Pezdir Roman
Planko Tomaž
Primožič Lojze
Pušnik Borut
Radivojevič Aleksander
Rojnik Andraž
Rotar Aleš
Rupnik Marjeta
Strniša Toni
Šink Tomaž
Škerjanc Marko
Škrlep Anton
Švrljuga Ivo
Tuš Mirko

Za mano je drugi teden zapored, da se udeležujem kolesarskih dirk. Poučili so me, da to ni dirka, ampak vzpon. Kakor hočejo, jaz dirkam. Bolj počasi, ampak… Ne najdem pravega odgovora zakaj se do sedaj razen enkrat na Franji, nisem nikoli prijavil na kako tako tekmo. Sedaj pa naenkrat tako navdušenje. Za nameček pa sem šel tokrat popolnoma sam. Edinkrat sem šel sam na Vzpon na Grintovec. Ampak, Lojze dela, Ivo pleše v Papayi v Zrčah, drugega kandidata pa pravzaprav ni.

Tekma poteka od Poljan nad Škofjo Loko do Starega vrha. Proga je v začetnih kilometrih ravninska, z rahlim vzpenjanjem do križišča v Krajcih, nato pa se začne 6,5 km dolg vzpon skozi vasi Dolenčice, Javorje in Četena Ravan, do cilja na Starem vrhu. Obenem pa sodi v ”Pokal Polanskih Puklov”. To je točkovanje štirih dirk vzponov, in sicer vzponov na Stari vrh (20.7.2013), Pasjo Ravan (4.8.2013), Javorč (17.8.2013) in Blegoš (22.8.2013).

Dolžina današnje trase je 10km. Višinske razlike je 550 metrov, povprečen naklon 5.8%, naklon samega vzpona 7.9%.

Od doma startam 2 uri pred tekmo. Vmes se ustavim pri Lojzetu na kavi, kjer vsakič dobim nekaj kolesarskih nasvetov. Potem pa počasi odkolesarim proti Poljanam. Najprej se prijavim. Do starta je se dobre pol ure, zato se usedem na prvo klopco. Poslušam muziko. In opazujem prihajajoče kolesarje. Že na prvi pogled opazim, da bo tukaj konkurenca močnejša kot teden dni prej na Soriško planino. Mogoče zaradi nagrade 500eur za rekord proge. Tokrat startam čisto zadnji. . Naredim še nekaj slik in zasliši se pisk, ki oznanja start. Prvih nekaj kilometrov je ravninskih ali pa se mi samo tako zdi. V vsakem primeru ni vzpona. Počasi se prebijam naprej. Še vedno mi je izredno nelagodno v skupini. Sem kot na elastiki. Pred ovinkom zaviram, za ovinkom norim, da jih ujamem. Zopet sem že takoj, ko se začne vzpon zelo utrujen. Kljub temu, se nekaj kilometrov peljem kolikor gre. Potem pa tilt. Ne gre več. Do konca pa še pet kilometrov. Na srečo ni preveč strmo, tako da peljem se. Ampak počasi. Kljub temu še nekajkrat poskusim pospešiti, pa me hitro zmanjka. Zanimivo, da me po dolgem času izda sapa. Bližje cilju smo, bolj je strmo. Odlično. Tam dam v najnižjo prestavo in vozim kolikor gre. Prej, ko je bilo položno, pa nisem vedel v kateri prestavi bi vozil. Vmes je nekaj makedama. Ki načeloma ne predstavlja težav. Ampak sedaj, ko sem v rdeči coni, bi mi definitivno prišel prav kašen lepši bitumen. Kilometri hitro zginjajo in že sem v zadnjem. Grem na polno, čeprav je to bolj prazno. Skozi cilj se odpeljem še samozavestno, potem pa za prvim ovinkom padem v travo. Resnično dal vse od sebe. Ko danes gledam rezultate, vidim, da sem glede na tiste ki so bili na Soriški planini pred mano, vozil bolje. Tudi zaostanek za prvim je manjši. Ampak, pač danes ni bilo več takih Indijancev kot sem sam. Tako čas 34:16 zadošča za 15. mesto v kategoriji. Kar niti ne bi bilo slabo, če bi utihnil. Ampak, moram biti pošten in povedati, da nas je bilo v konkurenci okoli mojega letnika 1974 šestnajst. Torej sem bil predzadnji. Skupno pa 97. od 156. Prvi, Ikič Goran, je peljal 26:53. Bo potrebno še ogromno treninga, čeprav če pogledam povprečno hitrost 17.5km/h, moram reči, da je to odlično zame, le da so ostali še bolj odlični. Do doma me čaka še dobrih 30 kilometrov uživanja v glasbi in prepričanja, da grem že na naslednjo tekmo.

DSCN7007

DSCN7013

DSCN7015

DSCN7017

DSCN7019

DSCN7020

DSCN7024

1 22 Ikič Goran 1979 Etiketa Žiri 26:53.7 00:00.0
2 33 Porenta Primož 1988 ŠD Bam.Bi 27:04.6 00:10.9
3 50 Brinc Uroš 1988 KK Metliška črnina 27:09.8 00:16.1
4 139 Bošnjak Matic 1992 Bike Republic 27:10.3 00:16.6
5 1 Prešeren Jani 1976 ŠD BVG Gulč – BTS Conpany 27:16.3 00:22.6
6 127 Kimovec Matej 1984 Vaška runda 27:21.9 00:28.2
7 23 Alič Simon 1971 KD Brda Dobrovo 27:27.7 00:34.0
8 11 Hren Aleš 1972 ŠD Poljane 27:42.3 00:48.6
9 14 Hančič Klemen 1975 KD Brda Dobrovo 27:58.8 01:05.1
10 69 Hrovat Jan 1988 UNI Team – CULT 28:12.8 01:19.1
11 113 Korošec Rok 1993 Calcit bike team GT 28:19.7 01:26.0
12 137 Remic Klemen 1985 ŠD Bam.Bi 28:20.4 01:26.7
13 3 Potisk Tilen 1992 ŠD Poljane 28:20.7 01:27.0
14 144 Alič Miha 1990 ŠD Špik Lučine 28:27.2 01:33.5
15 56 Jordan Dejan 1976 KD Papež Podgorje 28:27.9 01:34.2
16 138 Maretič Žiga 1987 KD Mobilni 28:39.3 01:45.6
17 78 Pečar Matic 1991 Bicikel.com 28:41.7 01:48.0
18 16 Mištrafovič Danilo 1974 ŠD Bam.bi 28:43.9 01:50.2
19 32 Melinc Matevž 1980 KK Soča Kobarid 28:50.4 01:56.7
20 133 Bergant Blaž 1982 Koloka 28:53.1 01:59.4

S Petro sva prvič dala od sebe otroke za dalj časa. To je 10 dni. Ta stara je bila kot skrbna mati popolnoma na tleh. Dobro, da jo je Ivo podprl.

DSCN6957

Še v solzah smo se odpeljali proti Kranjski gori. Cilj Vršič. Z Ivotam s kolesi, Petra z avtom, potem bomo pa zamenjali prevozna sredstva. Odločen sem, da bom na Vršič poskušal odpeljati malo hitreje. Seveda od hotela Lek, kjer se tudi začne vsakoletni vzpon na Vršič. Prvih nekaj kilometrov ni nobenega vzpona, potem se pa počasi začne.

DSC_5088

DSC_5094

Na začetku imam še trde noge, saj se nisva nič ogrela. Potem pa steče. Seveda vozim v svojem ritmu, malo tudi zapojem ob Ceci. Petra se z avtom ustavlja vsakih nekaj kilometrov. Ker je vsakič hitro pri meni, zlahka ugotovim, da tudi Ivo ni na turistični vožnji. Opazujem okoliške vršace. Čeprav trenutno ne morem na same vrhove, pa vas lahko na drug način opazujem. Celo bolečine v glavi nekoliko popustijo. Nimam pripomb.

DSC_5119

Na vrhu sem v 48 minutah. Ni slabo. Kmalu prideta Ivo in Petra. Seveda ni potrebno govoriti, da nas je na vrhu čakala zaslužena kava. Proti Prisanku, pa Mojstrovki in ostalim veseljakom gledam kot včasih med glavnim odmorom punce, ki jih nisem mogel dobiti.  Nekje na polovici spusta postavim Petro na kolo, sam pa prevzamem avto.

DSC_5179

DSCN6956

 Skupaj potem odkolesarimo proti Belopeškim jezerom. Petri zamolčim bolj ravninsko pot ob glavni cesti. Mi gremo tako proti Trbižu, nato pa v klanec proti jezerom. Petra se pošteno namatra. Seveda pa je potem toliko bolj vesela, ko se vrne po bližnjici, brez vzpona.

DSCN7003

DSCN6976

Ja, ja, tuševci se radi vozijo v ozadju

DSCN6981

DSCN6999

V ponedeljek mi je moj ortoped (če se še tako trudim, mu drugače ne morem reči) prepovedal tek za naslednja dva meseca. Če to pri najboljši volji delim z dve, še vedno ostane en mesec. Ker skušam biti pošten do svoje noge, lahko sklepam, da potem odpadejo tudi hribi. Zaradi kolena sem se dokončno odvadil nogometa, po 6ih neuspelih poskusih končanja igranja tenisa, ki je poleg turnega smučanja edini še preostali rizičen šport zame, pa nekoliko obeta, da mi bo tokrat uspelo. Torej imam na voljo samo še bazen in kolo. Ampak ker so vse te odločitve neprostovoljne, je po moje vsaj to, da ven vržem še bazen. BICIKEL!!!!!!!!!

Lojze mi v torek omeni naj grem sedaj na kakšno kolesarsko dirko, lahko že v nedeljo na Soriško planino. Nekaj sem zamomljal, potem pa bil kar hitro odločen. Do sedaj sem bil samo na eni, na Franji, ko je bil Tof še brez sivega lasu. Ampak, bolj ko gledam razpis, bolj mi je všeč. Okoli 22km, nekaj čez 800m vzpona, leteči start in to je to. Sredi tedna spremenijo progo.

OPOZORILO! Zaradi popravila ceste med Podroštom in Sorico je trasa na tem delu spremenjena. Tako na Podroštu zavijemo proti Petrovemu Brdu ter po 2 km desno po Sorškem potoku proti Sorici. Naslednja dva kilometra sta še bolj ravninska, sledi pa strm klanec, kjer bodo predvsem kolesarji s specialkami utegnili imeti težave. Po petih kilometrih se spremenjena proga v Sorici priključi standardni trasi. Vmesni strmejši del ima naslednje karakteristike

- razdalja 1km
- višinska razlika 150m
- največji nagib 26%
- povprečni nagib 14,5%

Me nič ne moti. Malo mi je žal, da me Uroš pred kakim mesecem, ko sva bila tu, ni peljal tod. Bo pa nekaj novega. Ker se mi zdi premalo kilometrov se odločim, da grem do starta s kolesom. Pa potem Ivo prespi pri meni, in ne preostane mu drugega kot da me potegne do Železnikov. To je čast, ki me je prvič doletela.

DSCN6886

Danes pa tudi dokaževa, da je v Sloveniji končno minil čas obtoževanja, razlikovanja med belimi in rdečimi, pa črnimi. Kar se je zdelo nemogoče, je postalo resničnost. ”VEDNO BOLJŠI”  Tuš in ”NAJBOLJI SUSJED” Mercator Z ROKO V ROKO.

DSCN6948

Na startu v Železnikih vzamem številko. Ivo se odloči, da gre naprej, potem bo pa videl kakšno bo počutje. 20 minut do tekme. Stranišče, Ipod. Malo gledam naokoli. Kujem taktiko. Hecam se. Če bi bil vedno tako sproščen, bi se večkrat udeležil tekem.

DSCN6903-001

DSCN6911-001

Prvih nekaj kilometrov vozimo v skupini za avtom. Sam sem bolj v ozadju. Potem pa vidim, da gremo izredno počasi in se prebijam naprej. Nekje v Zalem logu dirko odprejo. Ugotovim, da bi se lahko priključil prvi večji skupini. V to vložim veliko truda, največ na celotni dirki. Do vzpona sem malo z njimi, malo jih lovim, potem pa se začne klanec. Končno lahko vozim po svoje. Najhujši je prvi del, pa to ugotovim šele kasneje. Zdelo se mi je, da bo najtežje iz vasi Sorica. Ampak tam mi sovoznik pove, da je najhuje mimo. Torej, si nadenem Ipod in uživam. Kmalu sem v zadnjem kilometru.

DSCN6938

Kar prehitro je vsega konec. Želel bi si še nekaj kilometrov. Čas 49:05, 40.mesto skupno, 11. v kategoriji. Vsekakor bi moral iti hitreje. Ampak za prvič naj bo. Še se bomo videli.

DSCN6887

Grem do okrepčevalnice po en sok. Na telefonu Ivotov msg, da prihaja gor. Spustim se nazaj, malce opazujem sotekmovalce, potem pa greva  skupaj pogovorno še enkrat do vrha. Tam pa že diši kava. Ampak, odločila sva se, da nama pripada šele v Železnikih. Neverjetno, ampak do dna trikrat zaidem. Čeprav greva po isti poti kot navzgor. Glava že izvaja svoj običajni dnevni obred. Spodaj se priključiva lokomotivi, ki potem pridno nabira vagone. V Železnikih pa tilt. Rezervoar prazen. Pa ga potem napolniva in odpeljeva še zadnjih 26km.

DSCN6935

Skupaj dobrih 100km. Za tekmo pa nimam pravih podatkov, saj nisem vedel od kje je start. Imel sem pa od Zalega Loga pa do vrha maksimalen utrip 177, povprečen 154.

REZULTATI

Vse od prijave na celovški Ironman sem vedel, da bo prišel ta dan, to jutro,pa me je vseeno v zadnjih dneh zdelovalo, malo neskončna nervoza, malo pritajen starh pred neznanim, predvsem pa vedno močnejša želja, naj se že začne. Tudi zjutraj, ko se je oglasila budilka, nisem imel običajne želje, počasnega vstajanja in pet minut za vizualizacijo. Ne, skočil sem na noge, ven, med avtoodme in šotore, kjer smo v neverjenti tišini hodili sem in tja, praktično brez besed, vsak zase. Obredna kava, žemlja in marmelada, potem pa kar v neopren, še objem navijačice in tiho, odločno grem na bližnje kopališče. Zvečer ni bilo tako, po predaji kolesa, po zadnjem karboloadingu in napajanju sem legel, potem pa s eje ulilo. Dež!? Bil sem eden redkih, ki nisem pokril kolesa in ure čez polnoč me je spremljalo škrebljanje dežnih kapelj in kljuvanje. bedak, bedak, bedak, v sanjah so se mi prikazovale mokre šprinterice na pedalih, namočen sedež, šit. Kot je jutro posušilo dež, se je umirila tudi nervoza in mirno sem iskal prostor za razplavanje. Bil sem prvi v vodi, hotel sem se povsem pripraviti, ogreti, navaditi pljuča na stisko v prvih metrih. Voda me pomiri in jezero začutim kot nekaj prijaznega, toplega (jasno, saj imam neopren…). Vedno, ko sem gledal posentke štartov, sem imel občutek, da bo to nekaj slovesnega, zdaj pa vse teče mimo, napovedi, molitev, , himna, štart profijev, spodbudni govori in potem, končno ali naenkrat, drugič poči top, za nas, kakšnih 2400, ki se premaknemo proti vodi. Že tako zožen svet se stopi v površino jezera, Dobrač na obzorju, sonce ga liže in sprašujem se, ali ga bom prehitel, ko bom zvečer tekel proti cilju, v isti smeri. Ves svet, ves kozmos se skrči v površino jezera. Z mano je samo neskončna energija, usmerjena v cilj.

Pozabim na vse, stisnem gumb na uri, ne vidim ničesar okoli sebe, ne gledalcev, ne helikopterjev na nebu, ničesar, poženem se proti vodi, skočim vanjo in zakopljem. Olajšanje, zaveslaji gredo dobro, premikam se kot ostala neoprenska bitja in začuda hitro imam prostor, vidim pomol, kako zdrsi mimo mene, pa splav Pewaga, pa prva boja… Po nekaj minut mirno plavam, pazim na tehniko, za kakšnim primernim plavalcem in vsake toliko časa. menjam kurs, ker se bodisi zapletejo, bodisi so prepočasni. Prepočasni? Zame? Pazim na tehniko, pazim na rotacijo, izteg roke, dolgo drsim, vsaj zdi se mi in imam počasnejšo kadenco kot sosedje, uživam… Nekje pri drugi boji se naberemo v jato, dobim udarec v ramo, nekoga je panika pri trčenju in začne prsno, hudič, pa še enkart tik ob očalih, popravim jih kar z nadlahtjo, strah me je, kaj, če mi jih odpbijejo. Hitro zaplavam naprej in se umirim. In potem gre, gre, mimo druge boje do tretje, slutim, da sem na koncu prvega lega, ladja tam stoji povprek. Potem se v hipu nagnetemo, malo beganja, panike, vzdihov. Zdrenjamo se okoli boje in plavam naprej, spet imam dobrega predhodnika, ta ima rdeč rob na golenih in zlahka ga lovim in opaziujem. Nimam občutka za čas, a počutim se dobro. Do naslednje boje in obrata nazaj, prosi vzhodu. Spet se nagnetemo ob njej, še gostej, obstanemo, zdaj tudi jaz, kot na vaterpolu lebdim in se bojim, da me potunakjo od zadaj. Avstrijka pred menoj se dere name: Don’t push me! Jaz pa Fuck, fuck! In se prebijem ven, na desno in potem bolj vidim kot slutim dvorec Loreto in nasproti sijoče žarke. Tako plavam, spet tu in tam v jati proti kanalu, povsem brezačasno, stopim se s telesom in dajem vse od sebe, a v ravnotežju. Potem voda zavre, pri vstopu v Lendkanal, osem metrov širok je in blaten, z zbrojeno vodo, smo kot jata skuš v vedno ožji mreži, plavamo, tudi mlatimo in upam, da me kdo ne potopi, ko me po nogah pobožajo roke, besno brcam. Samo še na enakomerno plavanje pazim in na svoj prostor, šlo bi hitreje, a je povsem brezupno. Ob vdihih včasih višje pogledam na breg: stotine navijačev, stojijo, hodijo, mahajo, a vidim jih kot nemi film. Samozavest mi raste, konkurenčen sem, ni me strah. Ob izstopu, vem, da moram počakati vse do konca in ne zaviti prezgodaj, samo ošinem tiste, ki že hodijo ob robu, sam plavam vse do iztsopa, potegnem se po rokah, noge spet začutijo tla, močne roke reševalcev me potegnejo in slišim Bravo, grossartig, super! Vajen gib, z levo velcro, z desno trak zadrge, kapa in očala v kevo roko in rokav, pogledam na uro. Noro, ura dvajset, v teku se ustavim in za sekundo, dolgo kot večnost se zaderem, krik olajšanja in navdušenja.

Od tu naprej zidam, temelji so odlični. V hitrem skipingu, ful pomaga, hitro sem v ritmu, stečem do vreče, zgrabim jo, in se, mirno in počasneje kot sicer, slečem, medtem pijem, pijem, ves vroč sem, pogoltnem skrbno pripravljeno čokoladno rolado, nataknem čelado, nogavice, kratke Ironman, hranil sem jih točno za to mnejavo, za mokre noge, vrečo v teku odvržem na kup, koš!, in hitro najdem kolo, dolgo tečem okoli ograd do mounting line, skočim na kolo, se med vožnjo obujem, yessss…… in olajšan, z nasmehom, v aufštatntu zakopljem pred stotinami gledlacev, v hrupu in evforiji ter se spustim v naslednjo, veliko zgodbo. Ni me strah. Buzz, greva.

Potem gre kot namazano, po prvih dveh kilometrih, popravku dožine proge (ti,ti, lumpki, včasih torej le ni bilo 180 km….), se počasi raztegnemo v vrsto, vsak s svojimi željami, skrbmi, strahovi. Začutim svoj ritem in tako gre, hitro in gladko ob jezeru, dva kratka vzpončka , poženeta puls navzgor, pa se vedno skuliram, dobro gre. Ob prvi krmilnici vzamem še vodo, potem na vrh in od gostilne dol, po strmini si dam duška, gre čez 60 in hitro sem v Rožu. Vse gre, kot sem si zamislil, skrbno prestavljam pred naslendjim trojčkom klančkov in spustim se dol ob avtocesti, spet hitro, potem pa uživam v dobrih dveh kilometrih, nekje med 35 in 38 na uro, na aerobarih in lepo je. Leta sem se vozil na smučanje in v gore tu mimo, kdo bi si takrtat mislil… Potem krožišče in gledalci, špalir na klancu, gor, skozi Potok (ops Potogg) do Egga ob Paškem jezeru, klanec je hinavski, a kratek, navijači, tudi naši pomagajo in že drvim z banano v ustih med hoteli. Čaka me prihuljen klanec, skorja ravnina, a ga je 2 do 4%, skoraj ga ne vidim, hitrost pa ti ubije. In veselje. Na vrhu pogoltnem naslednjo rolado, vem, zdaj bo šlo dolgo dol. Spet me veter v licih spomni na užitek in tako gre dolge kilometre spet nazaj do Šentjakoba v Rpžu. Klanec nazaj lepo zdelam, vse je dobro, a počasi, vztrajno leze vame strah pred Ruppertibergom. Tako zelo, da kratkih hinavcev pred njim niti ne porajtam. V St Egyden priletim v oster ovinek tako, da ga komaj zvozim, potem si privoščim, iz prepotentnosti in za olajšanje še gimme five lokalnemu napovedovalcu in pod njim sem. Štiri stopnice ima, tam nekje okoli, malo celo čez 10%, vmes tu in tam malo popusti. Svet se zoži v polrak, ki mu sledim, nič ne vidim, malo slišim, celo v špalirju navijačev in vse usmerim v mišice, ne lenoge, tudi hrbet se zategne in na vrhu sem, Yessss! Hitro menjam bidon, iso, se napijam in potem gre, ne, leti. Kot pri Bowieju pred leti: Major Tom to ground control! Leti, gonimo kot zmešani in hitro bežijo vasi mimo nas. Nekje na koncu, že pri Čahoričah (za neslovenske govorce grozno iem Chachoritsch, pa še karmilnica je tam…) me dohiti Darko. Predvčerajšnjim sva srečala na pasta party Finca, Timo, super dečko, šel bo (je) pod deset ur, prava kišta z babyfacom, dvajset let mlajši od naju, pa naju je zalagal, začetnika z nasveti. Ko smo šli narazen, je dejal: Don’t save yourself too much on the bike! Darko je to resneje vzel kot jaz in super tera. Priletimo v Celovec, na klancu z ljubeljske strani, pod vtosim navijačev, predvsem navijačice, ki kar iz panoramskega okna stoje navija, gonimo okoli 50 in na obratu imam pod 3 ure za 92 kilometrov, wau. Na obratu, tako kot ostali, naredim manjši teater, malo kultnih gibov in gest, potem se razveselim obeh mojih navijačev in kmalu sem v drugem krogu, s končkom očesa zagledam Darka na sepcial needs stationu in spet sem na znani cesti ob jezeru. V rame, potem pa še pod lopatico se prikarede bolečina, najprej subtilno, potem krepkeje, na koncu, na 110 kilometru peče. Ne ležim več na barih, ne držim balance pri zavorah. Vozim se kot Alfredo, raznašalec pic na triciklu. Boli, boli….. Ne vem, kaj naj naredim, do konca imam še vsaj dve uri trpljenja in bolečin. Jem, pijem. In raznašam pico…. Potem tako, kot je prišla, bolečina popusti, spet sem na klancu v Rož, spet se borim s trojčkom hupfrlov in spet, malo manj, uživam na ravnini pod Eggom. Na klancu je že bolj samotno, tu in tam krik spodbude. Tiho se borimo, prehitevam, vačsih me tudi kdo namaže, a bilanca je pozitivna. Prek Ledenic čez hinavske 3% gre počasi, a tudi drugi trpijo, malo je nasprtonega vetra, več utrujenosti. Potem me še, drugič, sumnjičavo opazuje marshall, pa ni ne opozorila, ne kartona. Kako pa bi, saj vendar res vseskozi pazim in tudi tole angležinjo sem po pravilih prehitel….. Po dolgem spustu in senčnem hladu se povsem regeneriram in šprintam skozi Šentjakob v Rožu, gladka cesta, skoraj nikogar na njej in uživam. Klanec zborbam, počasneje, kot prej, a vseeno. Spet, kako bi drugače, se nabira srah pred Ruppertibergom. Pomaga, ker perheitevam, ne da bi ravno gnal, a kadenco držim na devetdeset in to je očitno zmagovalna formula. Puls držim globoko v aerobnem območju, spočit, no ja, skoraj, pridem pod Ruppertiberg. Tokrat se zlijem s klancem, želja in strah pomagata, da vložim vse, saj je zadnjič danes…… in ko peče, zares peče, se spravim v aufšant. V zadnjo četrtino se spustim s ketne. Malo več kisikovega dolga, vložek v evforijo, po levi preehitevam celo gručo in žanjem vzklike. Ne razočaram se, na vrhu, potem, ko prehitim gručo, hitro menjam bidona, se napijem in ob dretju Keep right! na glas, za nalašč pred marshallom prehitevam. Major Tom to ground control! Veter žvižga, noro, globoko pod nami je dolina in lena Drava. Ground control to major Tom, we can’t hear you any more. In tako gre spet, mimo vasi, mimo veselic, tudi mimo Borata v zelenih tangical z naramnicami in zelenimi lasmi…. mimo spodbujajočih pogledov in nalezljive dobre volje, hvala, Danke! dol k jezeru. Tam, na vrhu Ruppertiberga sem dokončno vedel, da ga bom, bom naredil, da se j tekma in dan prelomil, da ni več poti nazaj. Vprašanje je bilo samo, kako.

Zadnji kilometer v hladu gozda pred jezerom se zresnim, bližam se tistemu, kar preži v malih možganih že vse dan. Nekaj velikega, neznanega, tek v konec dneva. Kot v snu, a vendar precej evofirčen, le malo, manj, kot sem pričakoval, na 6 ur sem potreboval za teh 180 km, kao rutinirano sezujem šprinterice še med vožnjo, odskočim, kot pred davnimi desetletji na dvorišču mariborskega bloka s prvega kolesa, z enega pedala na tla, prav na črto. Za sentimente ni časa, a iz podzavesti se vseeno prikrade ta spomin, več, kot le motorična rutina. In še eden: sklonjeni nad balance, dirkamo okoli garaž, roke trdno držeč krmilo prav pri fajfi, kot bi vozili na barih…..skoraj deset let, preden jih je Le Mond prvič uporabil na Touru…. Motorika premaga sentiment, spet kratek skipping, pomaga, mišice se sprostijo in navadim se na tekanje. Hitro kolo v rack in….v stranišče. Ups, padam iz poezije v banalnost. Olajšan zdrvim do rdeče vreče, tokrat hitra menjava in na izhodu me čakata navijača. Mali spet teče ob meni, pogovarjamo se, žarim od zadovoljstva, na ovinku pri hotelu mora ostati zadaj. Sam sem. Buzz, stand by me, tako sam sem, a ni poti nazaj.

Počutim se, kot bi se spuščal v veliko negotovost. Vse vrvi okoli mene, navijači so glasni, hitro ujamem ritem, prek mostička v temnejši park in pod cesto v prehodu vprašam: Dante, koliko krogov ima danes pekel? Odgovora ni, vem, koliko je dolg. Vem, koliko metrov, a kljub dobremu ducatu maratonov na mojem kontu je tole nekaj povsem drugega. Velika, neznana, gosta, vlažna negotovost. Lovim ritem, prehiro gre, nekje 5.40. Ni težko, a vendar. Nekje na četrtem kilometru začnem malo računati, a mi ne gre najbolje, spustim hitrost, a bojim se, da bi jo preveč. Potem se umirim, na vsaki postaji se ustavim, pijem in hladim se. Vroče, vroče. Spustim se v naslednji krog pekla, reče se mu Krumpendorf, sonce nažiga, zrak se ne premakne. Lepo je Darko rekel enkart po treningu: po kolesu se čutiš hitrega, močnega. Po teku pa zbitega. In prav tega se bojim, tega neznosnega kontrasta. Prej sem letel, kot Major Tom nad Dravo, zdaj se vlečem v vroči in vlažni popoldan. Samo en cilj imam: najti flow, najti ravnotežno hitrost, globoko v aerobnem območju. In tako grem do obrata, po ostudnem klančku, ki ga sicer ne bi niti zaznal, v vročini nazaj do krmilnice, potem pa proti menjavi. Nekje na dvanajsketm kilometru sem dovolj gotov v hitrost, da se sprostim, povseod se ustavljam, povsod pijem, vzamem še en gel in krenem proti mestu. Navijača mi zakličeta, pomaga, bolj kot se zapiše z besedo. Še se borim za ritem, a proti mestu je nekoliko bolje. Skoraj ustrašim se podhoda pred mestom, hodim tistih deset metrov v klanec in stečem pod znani zvonec, poskočim in udarim kembelj. Preg trga, ob spodbudah, v vseh jezikih, okoli zmaja (živjo, se vidimo čez kakšno dobro uro…) spet v osovraženo luknjo in hodim navkeber nasprotnih deset metorv. Naenkrat me obide slabost, trese me in v glavi mi šumi. Je to to? Je to naslednji krog? Preveč sem utrujen, da bi me prešinil strah, pride počasi. Na vrhu klanca se ustavim, ne, prosim, ne zdaj, ne zalomi se. Buzz pomirjujoče pravi: počakaj, ustavi se, nasloni se na ograjo, dihaj. Dihaj, misli, misli, mislim. Ne vem, ali je bilo pol minute, minuto? Pomirjen se vzravnam, zadiham in stačem, presenečen sem, kot, da je bil nek intermezzo. Buzz pravi: zdaj pusti vse za seboj, vse, pojdi. Stečem, najdem ritem in kot po čudežu, še danes ne razuem kako in zakaj, tečem. Tečem deset kilometrov v povsem istem ritmu, skoraj na sekundo. Mimo vil in navijašev, mimo mojih dragih, skozi park v tokrat znani in lepši Krumpemdorf. Nazaj proti mestu grem kot v snu, prehitevam, samo prehitevam. Ni bolečin, ni skrbi, pijem, še ne gel, solne kapsule, polivam se, samo tečem. Spet okoli Lintverna in nazaj med drevesi, mimo mesta, kjer sem se boril na robu pekla, a nisem stopil vanj, grem in niti ne pogledam ograde, kjer sem slonel. Dante, koliko krogov ima pekel danes? Namesto odgvora se vrstijo kolometri 38., 39., 40. Pri senčnem podvozu, kjer je že manj navijačev stoji drobna Angležinja. pogleda me, jaz jo samo slutim, a vidim, da je obrnila glavo vame in po gtem , kako počasi sledi mojemu teku, vem, da ve, pravi: Dig in now, dig in! Jaz pa letim na krilih evforije, nekaj se zgane, ne ganjenost, prej sem bil prepričan, da me bo na koncu zalila plima čustev, po vseh teh letih in kilometrih ter urah. Ne, povsem se mi trga! Letim, le strah pred krči me drži nazaj, da ne šprintam. Na uro že dolgo ne gledam več, ne vem, koliko bom šel, že do menajve naprej sem prepričan, da bom cilj, pod 13 urami verjetno dosegel, če ne, pa malo čez. Zadnjič skozi park, še prehitevam. Skozi zadnji tuš, zapnem dres, pomečem gobice, ki so me hladila, ven, globoko diham in grem k obali, sodnik na križišču se smeje, me vzpodbuja, super, grossartig. Gladina jezera je rahlo vzvalvana, sonce je visoko, Buzz, sva ga prehitela, Dobrač je še tam. Tam, za vogalom, od koder prihaja hrup, tam pa je…. Nosi me, povsem sem osredotočen. Jutranje jezero, ploskev, kamor sem se potopil, črta, po kateri sem koleasaril, rob pekla, ki ga nisem prestopil, poltrak ritma, ki me je nesel do sem, vse se združi v eno točko. Na ovinku me Toni še pokliče, navijajo, v roke mi potisne zastavico in potem tečem, tečem v tisti kotel, levo in desno tribune, upam, da sta moja tukaj, ne vidim ju, zaslišim napovedovalca in svoje ime in še predne se zavem užitka sem pod obokom. Poltrak se izlije v točko in ta v živalski krik zmagoslavja.

Potem stopicam po cilju, obesijo mi medaljo, ne morem stati pri miru, noge in vse telo drgeta, hoče še. Na uri stoji 12 ur in nekaj minut, noro noro noro. Ne vem, ne morem povedati ničesar. Na vrhu sem, zadet od endorfinov in napora, zadovoljstva in ljubezni. Nočem dol, nočem, hočem še.

(Perhaps that’s why Crissie is always smiling, je lani, podobno zadet, v čudovitem govoru ob podelitvi na Havajih rekel Pete Jacobs.)

Potem se umirim, še prej me spravijo v pravi smeri ven, do štantov, napijem se cole, mudi se mi ven, k svojima. Mudi se mi ven, ne domov, mudi se mi podoživeti vse to še in še in še. Pred velikim šotorom se srečamo, tudi z Darkom, šel kje še dobre pol ure hitreje, fantastično, nagrada za vse delo v zadnjem letu. Ko sva se prijavila, mi je napisal: od danes delava vse samo za ta cilj in za naju je konec neke nore, čudovite zgodbe. Čestitke dežujejo, po sporočilih, vseh sem vesel. Dolgo v noč se ne umirim, poslušam oddaljene krike, tudi tistega zadnjega tri minute pred polnočjo: You are an Ironman.

Včasih se ponoči zbudim in v zoženi zavesti se moram vprašati: ali je bilo res? Bo še kdaj? Takrat me Buzz spomni: seveda, saj si že prijavljen za naslednje leto…..

Runcajz

 

Vse slike so delo PETRE BORŠTNAR.

IMG_0712

IMG_0747

Iglavci

IMG_0749

IMG_0751

IMG_0842

IMG_0847

IMG_0850

IMG_0879

IMG_0909

IMG_0917

IMG_0923

IMG_1027

IMG_1075

IMG_1093

IMG_1115

IMG_1137

Petra se je letos udeležila fotografskega tečaja Aleša Zdešarja. Ko bo, če bo zopet, obvestim.

Od naših Tomaž Kovač standardno v samem vrhu v svoji kategoriji. Po svojem prvem Ironmanu, ki ga je odlično opravil pred komaj dvema tednoma je Borut Vovk zopet navdušil.

Kovac, Tomaz SLO 01:00:49 05:02:38 03:07:22 09:16:43 4 89
Vovk, Borut SLO 01:03:47 04:54:48 03:41:00 09:45:11 22 232
Mandi?, Pero SLO 00:58:53 05:23:23 03:26:30 09:58:01 60 343
Bucar, Andrej SLO 01:42:15 05:53:15 05:53:59 13:50:14

ŽENSKE

Pedersen, Camilla DEN 00:48:08 04:54:20 03:09:29 08:56:01 1 40
Swallow, Jodie GBR 00:46:09 04:50:36 03:17:40 08:58:43 2 44
Moeller, Kristin GER 00:57:06 05:03:10 02:57:13 09:01:55 3 49
Goos, Sofie BEL 00:51:28 04:59:53 03:11:57 09:07:43 4 62
Lyles, Elizabeth USA 00:53:18 05:10:04 03:01:56 09:09:44 5 65
Nyström, Eva SWE 00:57:51 04:58:55 03:10:43 09:11:47 6 69
Hufe, Mareen GER 00:55:06 04:55:23 03:17:02 09:12:24 7 71
Weerd, Mirjam NED 00:52:12 04:52:58 03:23:16 09:13:11 8 73
Sämmler, Daniela GER 00:51:29 05:02:37 03:16:32 09:14:51 9 84
Blatt, Susan GER 00:54:20 04:59:34 03:18:17 09:16:51 10 90

MOŠKI

Llanos, Eneko ESP 00:46:10 04:25:32 02:44:12 07:59:58 1 1
Raphael, Jan GER 00:46:12 04:25:41 02:51:21 08:07:19 2 2
Diederen, Bas NED 00:46:10 04:34:00 02:47:58 08:12:07 3 3
Zeebroek, Axel BEL 00:46:08 04:25:48 02:58:40 08:14:41 4 4
Böcherer, Andi GER 00:46:06 04:25:51 02:59:14 08:15:13 5 5
Ritter, Christian GER 00:46:01 04:34:04 02:52:06 08:16:30 6 6
Raelert, Michael GER 00:46:08 04:31:07 02:56:04 08:16:58 7 7
Kriat, Maxim RUS 00:48:09 04:36:46 02:49:20 08:18:10 8 8
Kienle, Sebastian GER 00:49:25 04:30:28 02:55:12 08:18:38 9 9
Dellow, David AUS 00:46:14 04:33:51 02:54:05 08:19:03 10 10

Golte

Saturday , 6, July 2013 Comments Off

Spet kolesarska tura po Šlibarjevo. Startala sva kot bi šla v hribe, le da s kolesi. Ob 3:30. Zakaj? Ne vem, ampak ni bilo nič narobe. Že pri vzponu na Črnivec se je začelo rahlo svitati. Pri spustu je bilo še hladno, potem pa se je otoplilo. Oba sva bila prvič tu, zato sva se malce lovila. Zavila sva proti Rečici ob Savinji in nato takoj proti gondoli. Pa sva kmalu ugotovila, da tod ne bo šlo in v naslednjo zadela pravo pot. Vedel sem, da bo vzpona čez 10km, kako točno pa ne. Na koncu je prišlo 14km in 980 višinskih metrov. Vmes je dober ali slab kilometer ravnine. Prvih 11, 12 km se cesta rahlo dviga, ne preveč. V zadnjih kilometrih pa gre kar navzgor. Pa je tudi tega kmalu konec in stojiva pred dokaj novim hotelom, ki je začuda lepo zaseden. Čaka naju zaslužena kava. Potem pa, prva oseba, ki jo vidiva Danaja, pa potem Šparovec, na koncu pa še Čura. Svet je res majhen. Šparovec vodi znanstveni simpozij. Potem pride še Ivo, za nameček pa nam Šparovec omogoči streljanje živih tarč. Lep, zanimiv dan.

DSCN6848

DSCN6849

DSCN6852

DSCN6853

DSCN6856

DSCN6857

DSCN6867

DSCN6869

DSCN6874

DSCN6879