Najboljši slovenski IM rezultati

Saturday , 7, January 2017 Comments Off on Najboljši slovenski IM rezultati

Leto je okoli in prišel je čas za osvežitev najboljših slovenskih IM rezultatov. Pri moških je na pohodu falanga štirih mušketirjev (po abecedi, da ne bo hude krvi Kovačič, Modic, Pleše, Šketako), ki bi lahko v naslednjih letih zasedla vseh prvih deset mest tako v plavanju, kolesu, teku kot v skupnem rezultatu. Žepič Damjan, ki je od leta 2002 do 2012 imel v lasti najhitrejši IM čas, je danes na 10. mestu in bo izpadel na prvi tekmi, ki se je bo udeležil nekdo izmed naših asov. Denis Štekako je edini Slovenec, ki je končal pod magično mejo osmih ur. Pri ženskah pa sta med deseterico prišli Mojca Hafner in Ines Najvirt, ki pa jima do najvišjih mest manjka še kako leto.

Časov na tistih tekmah, kjer je odpadla katera izmed disciplin oziroma je bila tekma skrajšana, nisem upošteval.

Moški
SKUPAJ
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 7:56:55
Pleše David 2014 Celovec-A 8:02:04
Pleše David 2015 Barcelona-ŠPA 8:02:20
Kovačič Jaroslav 2016 Podersdorf-A 8:12:25
Pleše David 2012 Florida – USA 8:14:28
Pleše David 2016 Celovec-A 8:15:10
Pleše David 2015 Arizona-USA 8:17:06
Pleše David 2015 Celovec-A 8:17:54
Pleše David 2013 Celovec-A 8:19:13
Žepič Damjan 2002 Podersdorf 8:19:59

PLAVANJE
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 0:43:02
Kovač Matjaž  2012 New York-USA 0:43:36
Tomšič Jani  1994 Lanzarote-E 0:46:46
Breznikar Brane  1994 Lanzarote-E 0:47:57
Kovačič Jaroslav 2014 Celovec-A 0:48:09
Pečnik Erih 2006 Celovec-A  0:48:21
Kovačič Jaroslav 2016 Podersdorf-A 0:48:22
Pečnik Erih 2008 Celovec-A 0:48:35
Pleše David 2013 Celovec-A 0:49:05
Breznikar Brane  2000 Celovec-A 0:49:13

KOLO
Pleše David 2015 Texas-USA 4:21:20
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 4:21:27
Kovačič Jaroslav 2016 Podersdorf-A 4:21:59
Pleše David 2014 Celovec-A 4:23:52
Pleše David 2012 Florida – USA 4:24:21
Šketako Denis 2015 Barcelona-ŠPA 4:24:38
Pleše David 2016 Celovec-A 4:25:00
Pleše David 2013 Celovec-A 4:25:49
Pleše David 2015 Arizona-USA 4:25:50
Modic Matic 2015 Arizona-USA 4:27:45

TEK
Pleše David 2015 Barcelona-ŠPA 2:43:38
Pleše David 2014 Celovec-A 2:44:06
Modic Matic 2016 Celovec-A 2:46:11
Pleše David 2015 Celovec-A 2:46:25
Pleše David 2016 Celovec-A 2:48:00
Šketako Denis 2015 Poznan-POL 2:48:37
Pleše David 2016 Zurich-CH 2:52:46
Šilc Franci  2011 Celovec-A 2:53:13
Pleše David 2013 Celovec-A 2:53:21
Šketako Denis 2016 Celovec-A 2:54:20

 

Ženske

SKUPAJ
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 9:23:47
Hafner Mojca 2016 Frankfurt-D 9:53:55
Bregar Olja 2012 Kalmar-S 9:56:04
Bregar Olja 2010 Brazilija-BR 10:07:15
Nakrst Nataša  1992 Havaji-USA 10:14:06
Bregar Olja 2010 Regensberg-D 10:26:57
Rotovnik Kozjek Nada  2004 Celovec-A 10:29:13
Najvirt Ines 2016 Celovec-A 10:32:37
Rotovnik Kozjek Nada  2008 Florida-USA  10:33:06
Trnkoczy Ana  2004 Celovec-A  10:37:21

PLAVANJE
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 0:55:42
Rotovnik Kozjek Nada  2013 Celovec-A 0:56:52
Rotovnik Kozjek Nada  2007 Celovec-A 0:57:56
Rotovnik Kozjek Nada  2008 Frankfurt-D 0:58:00
Rotovnik Kozjek Nada  2006 Anglija-GB 0:58:57
Rotovnik Kozjek Nada  2011 Celovec-A 1:00:18
Nakrst Nataša  1995 Lanzarote-E 1:00:20
Rotovnik Kozjek Nada  2009 Celovec-A 1:00:33
Rotovnik Kozjek Nada  2003 Celovec-A 1:00:54
Trnkoczy Ana  2004 Celovec-A  1:01:57

KOLO
Bregar Olja 2012 Kalmar-S 5:04:24
Bregar Olja 2010 Brazilija-BR 5:06:09
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 5:09:53
Hafner Mojca 2016 Frankfurt-D 5:15:54
Rotovnik Kozjek Nada  2008 Florida-USA  5:25:37
Mijovič Mojca  2007 Florida-USA 5:26:00
Bregar Olja 2010 Regensberg-D 5:26:39
Bregar Olja 2012 Regensberg-D 5:29:26
Nakrst Nataša  1992 Havaji-USA 5:30:11
Bregar Olja 2011 Regensberg-D 5:32:14

TEK
Nakrst Nataša  1995 Jumme-D 3:18:12
Hafner Mojca 2016 Frankfurt-D 3:28:59
Kos Anita 2011 Celovec-A 3:30:55
Najvirt Ines 2016 Celovec-A 3:32:06
Mijovič Mojca  2007 Coeur d’Alene-USA 3:35:00
Rotovnik Kozjek Nada  1999 Švica-CH 3:35:00
Mijovič Mojca  2008 Coeur d’Alene-USA 3:35:50
Mijovič Mojca  2007 Francija-F 3:36:00
Nakrst Nataša  1992 Havaji-USA 3:36:59
Bregar Olja 2012 Kalmar-S 3:38:24

LESTVICA NAJBOLJŠIH SLO IM REZULTATOV

RAZPORED IM TEKEM V LETU 2017

LESTVICA VSEH SLO IM

POROČILA Z IM TEKEM

 

Z današnjim tekom na Jošta skozi gozd smo prišli do polovice letošnje Kranjske zimske tekaške lige. Ker gre v skupne rezultate najboljših 5 tekov po cesti in skozi gozd, morava z Ivom priti samo ali še štirikrat.

Zopet se je na tekmi pojavil Gašper Bregar, kar pomeni, da je bil Žitnik Urban drugi, Uršič Janez tretji. V skupnem sesštevku pa vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Po nekaj tednih je bila na startu ženska, tokrat Amadeja Teraž, ki je osvojila vsa mesta v ženski konkurenci.

Na startu je bilo 15 tekmovalcev, na cilju prav tako.

Vreme že standardno lepo. Mogoče celo malenkost topleje kot prejšnji teden.

V službi sem se presenetil v razmišljanju. Ni prepogost pojav. Se pa zgodi. Včasih sem igral tenis. Ogromno. In vsakič sem zadnje ure preživel v rahli evforiji. Dan je bil lepši, če sem imel potem tenis. Nobene treme, samo želja, da bi se čimprej začelo. In čimdalj trajalo. Na teku tega ne občutim. Vsaj zaenkrat. Upam, da še pride. Že nekaj ur pred startom mi nekaj zasmrdi. Teoretično bi odpovedal tekmo. Vprašam se, kaj mi je tega treba. Zeblo me bo, na obronkih ust se bo pojavil izcedek podoben slini, v nogah bo peklo. Zanima me, ali obstaja tekač, ki zadnje ure preživi v mrzličnem pričakovanju tekme?

Prvič sva na prizorišču 10 minut prej. Sama. Očitno se vsi poslužujejo najine taktike. Brez ogrevanja. Pretečeva celo kilometer pred startom. Ne da bi se ogrela, da naju ne zebe. 15 nas stoji na startni črti. Gromozanski pok startne pištole razpara temačno ozračje pod Joštem. Poženemo se. Eni hitreje, drugi počasneje. Ivo vedno začne rezervirano, danes je ob meni. Očitno ima novo taktiko, napad na vso moč. Sam sem se malo spametoval. Do gozda ne tečem na polno, saj bom tam potreboval moč. Okoli 5,6 nas teče skupaj. Takoj, ko zavijemo na Sodarjevo zahodim. Ostali ob meni tečejo, ampak ostajamo skupaj. Zopet me prehiti tekmovalec s startno številko 6. Do konca lige se bova očitno borila med seboj. Sedaj se že tako poznamo, da ni nobene umetnosti. Kot v tenisu. Par sekund gor, dol. Ampak, če je nekdo boljši za minuto, bo tako tudi ostalo. Sam nekaj časa sledim številki šest. Lovim zalet. V zadnji strmini pred krokodilčkom ga v teku prehitim. In še enega. Odlično, zdaj bo pa treba bežati. V najstrmejšem delu. Glavno težavo glede na tek podnevi vidim v svetlobi. Kljub temu, da imam dobro svetilko, pa moram večkrat posvetiti navzgor, da vidim nadaljnjo pot. Vsakič grem drugje, ker pač zgrešim kak odsek. Sedaj ne lovim čas, ampak bežim pred številkama 6 in 7. Ostalih ne vidim. Malce se držim nazaj, če bo potrebno na koncu stisniti. Do stopnic pridem prepričan, da me nihče več ne ujame. Seveda tudi jaz nikogar. Potem pa kar naenkrat začne ropotati za mano. Mimo priteče organizator Pirnar. V sekundi ugotovim, da se mi sploh ne splača truditi, ker je toliko boljši. Zato uživam do vrha, če se temu lahko tako reče. Na kolesu se pač udobno namestiš, nekoliko premikaš noge, opazuješ okolico in si lahko celo požvižgavaš. V tem teku, pa potem ko si že utrujen in se vzpenjaš, pa čeprav počasi, ne vidim kakega udobja. Zato je kolo razvada.

Na vrhu pa je vse pozabljeno. Zadovoljstvo je večje kot pri tenisu. Na tenisu kdaj zgubiš in si razočaran. Tu pa si vedno zmagovalec. Si že tako predstaviš. Takoj za menoj pride Sodnik Damjan. On bi moral letos dobiti nagrado za borbenost. Vsakič se zažene na vso moč, potem pa popolnoma omaga. Danes  je zbral odlično taktiko, začel rezervirano, in bi me sigurno prehitel, če bi bila proga malo daljša.

Ivotova taktika se danes ni obrestovala. Za nameček pa je pri krokodilčku zavil desno in zgubil nekaj sekund. Kljub temu sva oba zadovoljna. Kot vsak teden greva zopet v lov na Špičasti hrib. Danes ga končno osvojiva. Na vrhu zapičiva slovensko, hrvaško in črnogorsko zastavo. Sam pustim pramen sivih las, Ivo za hčerko vzame kamen z vrha. Dan je popoln.

 

Skupni rezultati

5. tekma

4. tekma

3. tekma

2. tekma

  1. tekma

Prednovoletno kolesarjenje po Istri

Saturday , 31, December 2016 Comments Off on Prednovoletno kolesarjenje po Istri

ZAMBRATIJA-SAVUDRIJA-PLOVANIJA-BUJE-VIŽINADA-SV.LOVREČ-VRSAR-POREČ-UMAG-ZAMBRATIJA

119km; 1260 m vzpona

 

Običajno bi bilo, da predzadnji dan leta preživim na turni smuki. Ker pa razmere tega ne dovoljujejo, je potrebno dopust izkoristiti drugače. V hribih sva zadnje čase več kot običajno, zato ne pridejo v poštev. Ko zveva, da je na morju moj ”nečak”, ki se za nameček v prostem času rad vozi s kolesom, je odločitev sprejeta.

Ob sedmih startava iz Kranja, v bistvu Ivo že uro prej iz Celja. Traso sva z Jakom študirala dan prej. Ravno to, ki sva jo želela voziti z Ivom, je Jaka odpeljal včeraj. Ker pa je to proga z najmanj višinci, ga prepričava, da je to najboljša rešitev.

Startamo okoli desete ure. Mrzlo je. Kljub soncu, ki nas spremlja ves dan se ne otopli. Jaka je v kolesarstvu ravno toliko boljši od naju kot Peter Prevc v skokih od moje žene, zato je povsem logično, da bo on cel dan spredaj. Niti sekunde nisva orala ledino.

Tudi za hitrost se takoj dogovorimo. Začetnih 15 km je navzgor, vse do Buj in še nekaj kilometrov ven. Potem se po izredno nevarni, ponekod zmrznjeni cesti spustimo v dolino Mirne. Tam pa nas že čaka najtežji vzpon na Vižinado. Seveda se tukaj zmenimo, da Jaka počaka na vrhu. Ali naredi interval in gre še enkrat. Odločim se, da grem z njim dokler bo šlo. Oziroma za njim. O tem kakšne bodo posledice, ne razmišljam. Hitro ugotovim, da ne gre na polno. Dela pač nek svoj trening. Vozi konstantno v istem ritmu. Seveda prehitro zame. Moram najti neko ravnovesje med tem koliko časa se hočem voziti z njim in tem, da morem vseeno priti do vrha. Zato pametno odstopim. Tudi mraz mi ni v pomoč. Čeprav sem sam, me zabije. Noge zmrznejo, nikamor ne gre. Po dolgem času se na vrhu malo usedem. Jaka je šel nazaj in še enkrat gor z Ivom. Na vrhu Vižinade obvezna kava. Tu pa res nikoli nisem šel mimo, ne da bi se ustavil. Sploh poleti sva bila z Ivom tu skoraj vsak dan. V tem lokalu sva pustila toliko denarja, da si je natakarica, ki je vedno ista, že lani lahko privoščila novo oprsje. Danes ima še nove ustnice.

Sledi najlepši del, spust do Limskega kanala. Tu imava z Ivom edine trenutke za počitek, ko pa zavijemo proti Vrsarju je konec zabave. Tam imamo še eno kavo, v kultni gostilni Batana. Zadnjih 40 km do Umaga je najtežjih za naju. Že nekajkrat sem opazil zanimivo stvar.  Takoj potem, ko popijemo kavo, me zabije. Smo tudi jedli v Vrsarju, sam sem slanik. Pa ne vem, je to od tega ali pa sem že tako utrujen. Najslabše zgledava tam okoli Tara. Tisti dolgi enakomerni klanec nama vedno dela preglavice. Ivu tam uspe fora dneva. Jaka ga gleda nazaj, vsega bledega. ” Ivo, ali imaš kakšen gel?” ”Seveda, ali ga boš?” Sam se hitro vrnem v igro in do konca gre brez težav. V Umagu se zmenimo, da greva z Jakom proti meji, Ivo pa pride čez nekaj časa. Pozabil sem že, da gre cesta navzgor. Počutim se odlično. Do 10 km. Tam pa naenkrat tilt. Ne gre več nikamor. Jaku rečem naj gre naprej, sam pa grem počasi nazaj. Seveda bi takoj, ko bi šel naprej, legel v travo. In čakal Iva. Kljub minusu. Pa se Jaka ne da. Počasi greva naprej do vrha. Navzdol se pa še drek kotali. Iva se razveselim kot zajec korenja.

Za konec. Seveda je danes vse pozabljeno. Obema je bilo v čast voziti s pravim kolesarjem. Zavedava se, da je bil to zanj običajen trening, da je sploh v klanec vozil z ročno. Za naju pa je bilo vse okoli limita. Ampak komaj čakava, da gremo zopet.

PS. Zase že dolgo časa mislim, da me težko preseneti še kaka izmed mojih neumnosti. Pa očitno lahko. Ko me je Ivo pobral z avtom, sem bil tako utrujen, da sem pozabil dati v avto kolesarski čevelj. To mogoče še ne bi bilo tako zanimivo, če ne bi šel nekaj let nazaj pred Ultra tekom po Istri na drugi strani cesti na veliko potrebo. In mi je med napenjanjem iz hlač padel pasoš. Torej, če kdo najde moj pasoš, naj stopi še na drugo stran ceste in pobere še čevelj. Ali obratno.

Čudovito, skoraj pomladansko vreme nas je pričakalo na 5-ti tekmi kranjske zimske tekaške lige na Jošt. Vsak teden si rečem, da tokrat so zadnjič taki pogoji. In tako iz tedna v teden. Za naslednjo sredo napovedujejo padavine, ampak počakajmo.

Danes je pri moških zmagal Janez Uršič pred Likar Anejem in Žitnik Urbanom, pri ženskah pa isti vrstni red kot prejšnji teden. Nobene ni bilo.

Z Ivom tarnava pred vsako tekmo. Tokrat sva še posebej. Bila sva izredno utrujena po ponedeljkovi turi v Kamniške Alpe. Oba sva imela zbite noge. Ampak, če sva se odločila, da ligo speljeva do konca, naju manjša utrujenost ne bo premagala. Prejšnji teden sem bil resnično nabrušen, našpičen. Šel sem po svoj najboljši čas in ga tudi dosegel. Danes nisem imel nobenih pričakovanj. Hotel sem samo, da bi manj hodil kot na prejšnjih dveh tekmah. Začel sem rahlo zadržano. Nisem bil pravi, čutil sem utrujenost. Po prvem kilometru sem imel 15 sekund zaostanka za najboljšim kilometrom. Kar ni slabo glede na počutje. Do danes sem bil vedno sam na progi. Tokrat pa sem se prve tri kilometre boril s sotekmovalcem s startno številko 6. Bilo je zanimivo. Ampak glede na našo pripravljenost tu ni šlo za posebno borbo. Vsak gleda nase. Ni nekih možnosti za pospeševanje. Oziroma je, vendar bi davek plačal pozneje. Od Javornika dalje sem sam. Do vrha. Kot že omenjeno mi je današnji cilj zopet dalj teči kot prejšnjič. Sedaj se že počutim bolje. Cel del nad Javornikom pretečem. Potem pa še tisti ovinek v levo, nato pa kljub temu da nisem na koncu z močmi, zahodim. Vendar kmalu zopet stečem in tako do vrha. Torej sem danes hodil samo še okoli 100 metrov. Vseeno imam slabši čas kot prejšnjič. Zanimivo, da tudi na delu od Javornika do vrha, katerega sem dva tedna prej vsaj pol prehodil. Vsaj tam sem pričakoval boljši čas. Očitno ni dovolj le teči, bo treba tudi to hitreje. Tudi Ivo pride kmalu, prav tako ves podrt. Počasi se odpraviva navzdol. Zopet proti Špičastemu hribu. Ampak danes nisva zmožna raziskovanja, za nameček Ivu crkne naglavna luč in to je imeniten izgovor, da greva po najkrajši poti domov. Naslednjo sredo zopet Sodarjeva, z njo pa bomo na polovici letošnje lige.

V skupnem seštevku vodi Uršič Janez pred Žitnik Urbanom in Budna Aljošo. Je pa prvih pet zelo skupaj. In med njimi gre iskati skupnega zmagovalca.

SKUPNA UVRSTITEV

Mala Rinka 2289m

Tuesday , 27, December 2016 Comments Off on Mala Rinka 2289m

Povzetek današnje ture smo strnili v Domu v Kamniški Bistrici:

  • Edo je prvič zaspal
  • malenkost pretežka tura za Iva
  • Uroš je ugotovil, da je zaključek ture bistvenega pomena za nadaljnji razvoj našega planinstva

Jutro v Kamniški Bistrici

Nekaj piska zraven levega ušesa. Telefon!!!!! ”Po moje si malo zaspal,” sporoča Ivo. Groza. Čeprav mi nihče ne bo verjel, sem skoraj prepričan, da sem prvič zaspal. Uro sem si navil na nedeljo. Pa so me zbegali prazniki in je danes ponedeljek. Na srečo imam vse pripravljeno. Niti zob si ne umijem. Prvič, mogoče drugič, največ tretjič. Ne grem ne na stranišče, ne v kuhinjo. Odzivni čas je fantastičen. Lahko bi bil gasilec.

Turo sva z Urošem zbrala že med tednom. Z nama gre Ivo. Ki je fizično odlično pripravljen. Nima pa posebne kilometrine v hribih. Odločiva se za Rinke, alternativa je Turska gora. Za Tursko goro veva, da ne bomo potrebovali zimske opreme, za Rinke pa je obvezna. Seveda imamo vse s sabo, na samem mestu pa se bomo potem odločili. Vzpon bo potekal čez Gamsov skret, spust čez Žmavcarje. Čez Gamsov skret nisem šel še nikoli. Čez Žmavcarje pa tudi samo enkrat. Z Jocotom nekaj let nazaj. In so mi ostali v slabem spominu. Čeprav sem doma blizu Kamniških Alp, pa le redkokdaj zavijem v ta konec. Nekako se mi dozdeva, da je povsod predolg dostop. Bomo videli danes, mogoče me presenetijo. Urošu se v naših krogih reče lokalni kreten. To resnično ni nobena žaljivka, temveč pohvala. Pomeni namreč, da je človek doma v teh koncih. Da pozna vse poti.

S hojo pričnemo še v temi v Kamniški Bistrici. Izredno mrzlo je. Sam pričakujem vroč dan, zato imam na sebi samo kratko majico, ter velur. Za razliko od partnerjev, ki sta oblečena za pod minus 30 stopinj. Večkrat se pozneje slačita in oblačita, sam sem ves dan isti. Samo, če je res nuja je nivo zadrge višje ali nižje. Je pa res, da sem tako na začetku vedno premražen. Ampak to traja nekaj minut. Že na začetku se vidi, da je danes Urošev dan. Ne vem, če je v petih letih odkar se poznamo, povedal toliko. Na poti smo bili cel dan, zato je logično da je nekaj stvari povedal večkrat. Sploh skuta mu je velikokrat prišla iz ust. Celotna današnja tura, izjema je nekaj metrov po Malih podih, je brezpotna. Kar pomeni, za nas bolj neizkušene, da se hitro znajdeš v težjem svetu. Na srečo imava Uroša, ki naju spretno vodi čez vse pasti. Mogoče je res nekajkrat deloval neodločen, ampak to za hip, potem pa naju je suvereno odpeljal v pravo smer. Pokazal nama je tudi nekaj pasti. Sploh tisto pod Koglem, ter tisto zaključno, že v zadnjih metrih Žmavcarjev (seveda če bi hodili v obratno smer) si velja zapomniti. Edino kar mu ni šlo najbolje, je bil Bivak pod Skuto. Vendar tam ni bil velikokrat, tam sem bil tudi jaz, zato nosiva enako odgovornost.  Potka je vseskozi dobro vidna, vodi nas vseskozi proti severu. Je pa že dolinica pod steno Kogla rahlo zavajujoča. Res  je ogromna razlika med zavarovano in neoznačeno potjo. Brez težav pridemo do poličke v Koglu, ki naj bi bila najtežji del. Že odsek do sem je izredno strm, v mokrem zelo nevaren. Sam že nekaj časa opazujem Ivota. Zdi se mi povsem bled. Marsikdo se bo zgražal, ampak naš način je tak, da tudi v težkih trenutkih iščemo črni humor. Sam ga zbadam, da sem končno doživel, da je direktor bled pred in med sestankom. Ne da smo vedno bledi samo mi, navadni delavci. Z druge strani Uroš vpije ali imam s sabo 20 metrov vrvi. Saj mu potem pomagava, šala pa mora biti.

Pred vstopom do police

Polica

Najtežji del mu je bil vsekakor prvih nekaj metrov.  Potem, ko je pa prišel do tiste poševne poličke, kjer mu je bila v pomoč jeklenica, pa ni bilo več težav. Naslednjih nekaj minut pa ga je po mojem mnenju uničilo. Uroš se je namreč, namesto dogovorjenega vzpona v desno čez melišča na Male pode, odločil, da gre prvič do klopce na kateri piše nekako tako: ”Postoj in se nasmej.” Da še nikoli ni bil tu, in bi jo rad našel. Tukaj strmina ne pojenja. Spodaj je rahlo zmrznjena podlaga čez pa trava. Neugodno. In tu smo potem, ko se nam ni več dalo iskati klopce, prečili v desno. Tudi meni ni bilo prijetno. Sledilo je dolgočasno vzpenjanje po melišču. Za navzdol bi bil fantastičen, navzgor pa je šlo en korak gor, dva dol. Pa smo tudi iz tega kmalu ven. Potem pa Uroš zopet preseneti. Potem, ko je Ivu vsaj pol ure govoril, da nas čaka samo še sprehod, tu ugotovi da imamo dve možnosti. Sam je vedno šel v levo in sicer čez skok, ki ne zgleda predolg, kratek pa tudi ni. Naravnost pa nas zopet čakajo strme, vlažne trave. Postanem rahlo zaskrbljen. Na srečo za nami prihaja še en gornik. Počakamo ga. Zbere Urošovo varianto. Tokrat palic ne pospravimo v nahrbtnike, kot smo to storili na tisti polički v Gamsovem skretu. Vzamem Ivotove palice, da mu  bo lažje in ga malo usmerjam. Zdi se mi, da gre brez težav čez. Potem pa smo resnično ven iz najtežjega. Smo na Malih podih. Razen kakšnega orientacijske težave nas kaj drugega ne bi smelo presenetiti. Na skrivaj pogledujem Ivota. Strah ga je povsem ohromil. Sedaj mu tudi najlažji stopi predstavljajo težave. Vem, da ne bo nič ne iz Rink, ne iz Turske gore. Uroš ga prepričuje, da je vse skupaj samo 15 minut oddaljeno. Moja deviza je, da nikoli nikogar ne prepričujem naj kam gre. Prej nasprotno. Rečem mu naj ne gre. In če bo trdo odločen, da bo šel, me bo pač nahrulil nazaj in šel. Enostavno. Uroš pa se ne da. Na srečo pa tudi Ivo ne. Dogovorimo se, da gre Ivo do Bivaka pod Skuto, midva pa do 15 minut oddaljenih Rink. Vem, da niso oddaljene 15 minut, ampak se mi ne da prerekati. Zmenimo se, da naju ne bo 45 minut. Ugotovimo, da tudi do bivaka ne bo tako lahko prišel. Zato ga pospremiva. Ne čisto do njega, ampak skoraj. Orientacija je tukaj res zanimiva. Ne moreš verjeti, da je to možno, dokler ne doživiš. Vidiš ga pred sabo, potem pa ga ne najdeš. V megli je dostop do njega, če res nisi domač, resnično utopija. Z Urošem greva potem hitro proti Rinkam. Sam navijam za Tursko, ker vidim da je bližje. Pa me prepričuje, da je do Turske izredno daleč. Pred nama pa tabla Turska gora 0:30, Rinke 1:00. Očitno so se markacisti zmotili.

Rinke

Končno sva na snegu. Hitro ugotovim, da ne bova tako hitro pri Ivotu. Uroš se je očitno že doma odločil za Rinke. Sam imam že tako slabo vest, ker sva ga pustila v bivaku, zato mu trdno povem, da grem samo na Malo Rinko in nazaj. On pa naj hodi kamor hoče. Zame je tudi sestop z Male Rinke orientacijsko težaven. Vse enako na vrhu, malo zaokrožim, potem pa najdem pot navzdol. Srečam dve punci, eno poznam še iz časov mojega gostinstva. Nekaj minut nazaj sem bil pri bivaku, pa sem sedaj vesel, da mi ni treba zopet iskati. Grem za njima. Ivo blaženo spi.

Bivak pod Skuto

Počakava Uroša. Začetni metri spusta čez Žmavcarje so izredno strmi. Zatem izkoristimo kakih sto metrov melišča. Potem pa zopet strmina, grušč. Tudi v gozdu zbranost ne sme popustiti. Hitro bi lahko prišlo do padca. Res naporna tura. Meni osebno ni tako težavna. V takih razmerah kot smo jih imeli danes. Suho, sončno vreme. V primeru slabe vidljivost, mokre podlage pa je težavnost večja. Prav tako, če ne poznate poti, kot jo je v našem primeru Uroš, se hitro zaide v težave. Je pa naporna, sploh zaradi tega ker moraš biti čez celo turo skoncentriran. Večina korakov mora biti premišljenih. Je pa bilo lepo, dobra izkušnja. Vedno se kaj naučimo. Če se hočemo.

Zadnji pogled na Gamsov skret

Kranjska zimska tekaška liga – Jošt, 4. tekma

Thursday , 22, December 2016 Comments Off on Kranjska zimska tekaška liga – Jošt, 4. tekma

Današnja tekma je zopet potekala skozi gozd do vrha Svetega Jošta. Vreme je bilo še vedno za vikanje. Sicer minus tri stopinje, ampak suho. Udeležba standardna, 15 tekačev. Tokrat brez udeleženk lepšega spola. Pravijo, da v minus pa ne gredo. Zopet je zmagal fantastični Gašper Bregar. Spet z več kot dvema minutama prednosti pred drugim. Res si želim, da bi se enkrat peljal ob njem, da bi videl kaj počne vmes. Kako je to možno?

Z Ivom sva danes optimalno prišla na start. Ob 17:57 uri sva parkirala jeklenega konjička na izhodišču tekme. Kljub temu, da vsakič sproti svečano obljubiva, da naslednjič se pa bova ogrela, to potem nikoli ni tako. Tudi kako naj bo, če sva tri minute pred startom šele prispela. Tokrat imava malce drugačen pristop kot pred dvema tednoma, ko sva prvič tekla tu. Takrat sem bil brez palic, na koncu pod vrhom, pa sem šel daljšo pot. Tako sem že pred tekmo povedal, da bom šel danes minuto hitreje. Ker sva znana kot človeka, ki natančno naštudirava vse stvari katerih se lotevava, sva bila skupaj v zadnjem tednu večkrat na Joštu. Preletela sva več možnosti. Pa ni tako grozno kot zgleda. Nisva obsedena z Joštom. Pač nama sedaj ustreza tovrstno udejstvovanje. Čez čas, ko naju mine, pa naju tu ne bo pol leta. To je ena izmed glavnih prednosti t.i. raznovrstnih športnikov. Če imaš rad več športov pač počneš tisto, kar ti v danem trenutku ustreza. Tako sem 3 mesece stalno na kolesu, potem hodim v hrib, pa tečem po ravnini, tečem v hrib, kolesarim dolge ture, mogoče kdaj celo zaplavam. Seveda potem nikjer nisi posebej dober, ampak tudi če bi bil predan samo enemu športu, recimo teku navkreber, ali pač kateremu drugemu, ne bi bil nikjer. Šteje samo danes. Kar je bilo, je brezpredmetno. In kakorkoli se zdi mogoče komu nesmiselno trenutno obsedanje Jošta, nama to sedaj maksimalno prija. To pa tudi edino šteje. Seveda je mogoče par minut pred startom temačnih, sploh ker je že tema, ampak po teku se vsakič počutiva kot Leonardo di Caprio v Sandijevem filmu življenja Titanik. Takrat, ko leži na premcu (upam da se tako reče) in se dere: ”Jaz sem kralj sveta.”

Prejšnji teden nisem bil preveč zagret za tek. Pač ni bil moj dan. Danes pa sem bil maksimalno pripravljen. Že sredi dneva me je namreč šefica tako močno zdražila, da sem potem tekel na njeno gorivo. V službi me okoli trikrat letno kaj spravi v maksimalne obrate. Tokrat me je. Saj se ne bom podrobno spuščal v to kar se je zgodilo, koga pa to zanima. Me pa res moti nespoštovanje, pa osnovna vzgoja. Ostale misli pa po temeljitem razmisleku rajši brišem, saj smo pri teku, ne pri notranji politiki.

Prvi kilometer gre po cesti. Tega moram izkoristiti in čimhitreje priti do gozda. Tam imam še nemalo težav. Vseeno pa ne smem prehitro startati. Neogret sem, minus je, pa potem me čaka šele prava kalvarija. Čeprav se malo držim nazaj, pa vseeno mislim, da sem šel kako sekundo prehitro. Sem  mislil, da me bodo palice ovirale pri teku, pa me ne. Začetni del Sodarjeve še odtečem, potem pa ne gre več. Uporabljam palice. Včasih se celo malce naslonim  in počijem. Del pred ”krokodilčkom”, za katerega sem prepričan, da ga bom odtekel, seveda prehodim. Ne gre. Je pa res, da smo pač na tekmi. In ne lovim rezultat, ampak uvrstitev. In na tem mestu sem že prepričan, da ne bom ujel nobenega. Zadaj pa, čeprav nikogar ne vidim, še vedno lahko preti nevarnost. Zato malenkost popustim, bom že potem dodajal če bo potrebno. Se pa tudi že čuti mraz. Noge so že tiste trde, brez elastičnosti. Hitro sem pri taborniški koči. Tam sem prepričan, da bom tekel do konca. Pa tudi ne gre. Kakšen meter zahodim, pa spet tečem. Na vrh ne grem po stopnicah, ampak že prej prečim v desno. Vseeno se malce lovim, na koncu pa kljub temu naredim zadnje metre po stopnicah. Minuto in pol sem hitrejši kot prejšnjič. Zelo zadovoljen.

Med udeleženci opazim tudi Gregorja Janežiča. On je kranjska triatlonska legenda. 9:05 je njegov Ironman čas iz leta 1997. Je prvi katerega sem upal povprašati o Ironmanu. Seveda sem prej nekaj mesecev hodil okoli njega. Prvo okoli njegove slike, ki je visela v takrat edini kolesarski trgovini, pri Žagarju na Kokrici. Potem pa vedno bližje, dokler nisem zbral poguma. Kot vedno prej in pozneje, sem ugotovil, da je večina teh fantov povsem normalnih. Seveda se najde kakšna izjema, kot npr. tista iz začetka mojega poročila.  Brez težav mi je dal nekaj nasvetov. Po toliko letih pozneje imam končno čast nastopati z njim.

Ivo prav tako izboljša svoj čas. Na obrazu se mu vidi kot običajno. Nič se mu ne vidi. Mogoče bi kakšen parapsiholog zaznal srečo, veselje, mogoče utrujenost, ali pa kak drug občutek. Sam ga tudi po toliko letih ne spoznam. Tudi danes ne greva takoj nazaj, ampak proti Špičastemu vrhu. Prejšnjič sva obupala pod vrhom, tokrat ne bova. In se zopet motiva. Obrneva na grebenu, za katerega se izkaže, da sploh ni greben Špičastega vrha. Pustiva ga za naslednjič. Saj ne bo nikamor ušel.

SKUPNA LESTVICA

 

Zimska kranjska tekaška liga,Jošt, 3.tekma

Friday , 16, December 2016 Comments Off on Zimska kranjska tekaška liga,Jošt, 3.tekma

Današnja tekma je potekala v idealnih pogojih, seveda glede na letni čas. Okoli nič stopinj, suha cesta, razen proti koncu je malce drselo. Na vrhu bo očitno letos vedno ista dvojica, seveda pod pogojem, da  se pojavita na tekmi. Pri moških Gašper Bregar, ki je bil kar tri minute hitrejši od Janeza Uršiča. Pri ženskah pa Laura Šimenc s prav tako tremi minutami prednosti pred  Amadejo Teraž.

Zopet sreda. Meni osebno najslabši dan v tednu. Delam, oziroma sem v službi od 6:30 do 17:00. Ker sem potem popolnoma sesut, sem se navadil da običajno ob sredah nisem počel ničesar. Letos pa sva se z Ivom prijavila na ligo in pač moram iti. Če se človek pripelje iz Celja. Seveda sem bil na začetku prepričan, da bo liga muha enodnevnica. Pa sva očitno oba dovolj zagreta, da vztrajava. Oziroma se dopolnjujeva. Če se enemu ne da, ga drugi pritisne ob zid, in obratno. Na koncu pa sva vedno oba zadovoljna. Za večerno druženje uporabljam mantro nekega misleca iz Stražišča: ”Če zvečer ne greš ven, ti potem ni nikoli žal”. Za tek pa velja obratno:”Če greš tečt, ti po njem ni nikoli žal.”

Sam imam redko slabe dneve. Menstruacije nimam, ljubice nimam, plače tudi skoraj nimam. Posledično ni stresa v mojem življenju. Sreda pa se je začela obupno in že napovedala, da se bom cel dan počutil kot da imam maternico. Na poti v službo mi je na avtu zasvetila lučka za motor. Avto pa se je začel obnašati neprimerno svojim letom. Kot da bi pil prejšnji večer. Da mu je malo slabo. Nekako sem pripeljal do službe. Prvič odkar delam, sem pogledal na privatni mail in bil še bolj šokiran kot zaradi avta. Telefon, ki smo ga naročili Zoji za novo leto (ker še verjame v Dedka mraza tega ne bi napisal, če bi mislil, da bo to brala) pri nekemu operaterju (ne omenjam ga, ker so mi pritožbo ugodno rešili) je storniran. Čeprav je že bil na pošti. Jezen sem, ker bo sedaj namesto da bi porabili točke in telefon dobili ceneje, treba ta telefon kupiti v prosti prodaji. Ker sem kot dober oče Zojo prepričal, da napiše ta model, ki pa ga sedaj ni več možno dobiti. In mora Dedek mraz prinesti pač tistega, ki ga je naročila.  Za nameček pa se je po dolgem dopustu v pisarno vrnila tudi moja sodelavka, pa…, v glavnem vse mi je šlo na živce.

Domov sem prišel ob 17:30, start tekme pa je ob 18:00. Še prej sem avto odpeljal k mehaniku. Je že zgledalo, da bo ostal ob cesti, tako se je trudil. Zgledal je kot midva z Ivom čez uro. Zopet se nisva mogla ogreti. Ni bilo časa. Sva pa že postala malenkost družabnejša. Že spregovoriva kakšno besedo s sotekmovalci. Prednost te tekme je, da je vse na brzino. Ni časa za kakšno razmišljanje, služba, domov, vzameš opremo, se odpelješ na start in že tečeš.

Čeprav gre resnično za tekmo brez kakšnega tekmovalnega značaja, pa mi misli vseeno kdaj odtavajo v smer kako teči. Res, da gre samo za 5 kilometrov. Ampak kljub temu gre za traso, ki je na nekaterih delih strma, spet drugje pa še bolj. In če bi lahko celo pot tekel na polno, ne bi imel takega časa. Tako moram pa malce kalkulirati. In prejšnji teden bi se po prvem kilometru najraje ulegel. Ali poklical Petro, pa nisem imel telefona. Danes je edina taktika, da grem prvi kilometer počasneje. Sploh ta začetek je katastrofa. Ves neogret začneš hitro, potem pa se cesta takoj postavi navzgor. Na uro pogledam samo prvi kilometer potem pa nič več. Tako sem bil nezainteresiran za ta tek, da nisem pogledal niti končnega časa, ki ga lovim, niti približno čase kilometrov. Samo za prvega vem, da sem zadnjič tekel 5:46 min/km. Danes sem 20 sekund slabši, kar je idealno. Počutim se gnilo, nikakor ne stečem. Torej mi počasnejši kilometer nič ne pomaga. Vseeno tečem naprej, kaj pa čem. Vmes razmišljam. Nekoč smo igrali samo tenis. Skoraj vsak dan. In tam se je včasih zgodilo, da si premagal, presenetil boljšega. Je imel pač slabši dan, ali ti vrhunskega. Pri teku tega ni. Po nekaj tekmah je že razviden vrstni red. Ne moreš presenetiti niti enega pred sabo, roko na srce pa težko tudi tisti za tabo tebe. Da bi pa presenetil najboljše je pa popolnoma nemogoče. Največkrat presenetiš samega sebe. V negativnem smislu. Nekako pridem do ravnine na Javorniku. Tam se cesta spusti, pa tudi nikamor ne gre. V klanec nad Javornikom kot običajno zahodim. Čeprav vsakič pozneje. Še nekaj tednov, pa upam da ga pretečem. Pred mano, za mano ni nikogar zato se ne obremenjujem s časom. Pred zadnjo strmino načrtno tečem počasneje. Sem si rekel, da bom vsaj tega skušal preteči. Ali vsaj del. Pa mi kar gre in pretečem ves odsek. Na vrhu srečam Zupan Primoža, to je mož od moje bivše snahe. Teči je začel šele pred nekaj leti, danes je pa že med najboljšimi slovenskimi, upam da ga ne užalim, trail tekači. Seveda gre pogovor večinoma v tekaško smer, na koncu pa ugotoviva, da imava pretežno do izredno tolerantni ženi. Sam se šele navzdol sprostim, zato z Ivom tečeva še v smer Mohorja, pa potem do Planice in nazaj. Zopet odlično, do srede, ko bo treba spet v klanec.

Jošt -zimska tekaška liga, 2. tekma

Thursday , 8, December 2016 Comments Off on Jošt -zimska tekaška liga, 2. tekma

Danes je bila na sporedu 2. tekma kranjske tekaške lige. Kot že prejšnjič omenjeno, poteka liga 12 tednov, 6 krat se gre na Jošta po cesti, 6krat pa po priljubljeni Sodarjevi. Ivo mi je že v ponedeljek omenil, da mora v Beograd in da bo to tekmo izpustil. Tako sem še sam začel kolebati ali bi šel ali ne. Ko sem se v sredo zjutraj že skoraj prepričal, da sam pa le ne morem iti, me preseneti, da ne gre v Beograd ker je zgubil pasoš. Le kaj se dogaja z njim zadnje čase? Te nečedne lastnosti pritičejo mojemu karakterju. Mogoče mu je kaj padlo v oči, če me razumete in je potem njegovo ravnanje pogojno opravičljivo. Seveda bomo to zvedeli šele takrat, ko se bo naša vlada nekajkrat zarotirala. Ne preostane mi drugega kot da pač grem na tekmo. V soboto sem si poškodoval mišico, ki se začne nekje blizu mojega bogastva. Resnično me je skrbelo, da zaradi nje ne bom mogel teči. Ampak, kot že tolikokrat, ni bilo na tekmi nobene težave z njo. Čeprav bi mi izgovor prišel prav. Ker sva prvič nameravala teči po Sodarjevi, čeprav sva kasneje ugotovila, da od teka ni bilo sile, sva imela nekaj pomislekov. V čem teči, ali priti s palicami ali ne, ter kje gre pot na Jošta pod samim vrhom. Sam bom čez dva tedna ravnal povsem nasprotno kot danes. Z Ivom sva precej pozna, zato ne bo nič ogrevanja. Že na prvi pogled se vidi, da nas je tokrat več kot prejšnji teden, ter da sta med nami tudi udeleženki ženskega spola. Ni časa za razmišljanje, že se sliši pok iz pištole, ki oznanja začetek. Zapodimo se v prvi klanec. Sam grem danes resnično kolikor gre. Sem si že prej rekel, po cesti na polno, potem bom pa hodil. Že takoj se odcepi rekorder proge Gašper Bregar. Pa to konkretno. Je razred zase, pa to ne samo za mene, tudi za najboljše. Čeprav je do vstopa v gozd samo kilometer, pa je tudi ta lahko še kako dolg. Pa le pride in tam začnem s hojo. Tudi tisti okoli mene hodijo, najboljši, ki verjetno tečejo pa so že izven vidnega polja. Že po nekaj metrih se odločim, da naslednjič pridem z drugimi supergami, ter predvsem s palicami. Bom poskusil to drugo varianto, potem pa videl kaj mi bolj ustreza. Pred startom, ko sem bil še lahko pameten, sem si rekel, da bom tekel vsaj na nekaterih delih. Pa ni bilo tako. Tekel sem samo mimo krokodilčka, pa še to ni bilo podobno teku. Potem pa sem prišel do zadnjega problema. Ali potem ko se pride čez stopničke pri taborniškem domu iti levo proti vrhu po bolj ravni varianti ali naravnost gor. Pa je šel nekdo pred mano, ki mogoče sploh ni bil na tekmi, naravnost gor. In sem šel za njim. In ni bila najboljša izbira. Prestrmo za hitro hojo, potem pa se pride na vrh tam, kjer se konča asfaltna cesta in je še 100 metrov do cilja. Na cilju mi takoj povejo, da se pač hodi okoli. In to bo tretja novost. S časom nisem zadovoljen, sem pa dal vse od sebe. Kar pomeni, da čas ne bi mogel biti boljši. Saj je še veliko tednov pred nama. Z Ivom imava še veliko neporavnanih računov. Samo vztrajati morava.

Zmagal je fantastični Bregar Gašper z dobrima dvema minutama pred Žitnik Urbanom in Strnad Simonom. Pri ženskah pa Laura Šimenc pred Polono Trobec, tretjo še čakajo v cilju.

Razmere za tek so bile fantastične. Temperatura pravšnja, podlaga prav tako.

jost-2-tekma

Kolesarjenje pod Košuto

Sunday , 4, December 2016 Comments Off on Kolesarjenje pod Košuto

img_4710

Zopet sem si že na začetku tedna zaželel dopust. Kot bi mi nekaj venomer šepetalo na uho: ”Dopust, dopust, dopust,…” Občutek imam, da me sodelavka v pisarni z vudu pripomočki prisili v to. Najprej sem si zaželel žene. Košarica. Pa bratranca. Košarica. Pa naključno mimoidočega. Košarica. Vse sem preklical. Cel imenik. Ker mi ni preostalo drugega, sem pač povabil Ivota. Seveda sem mu rekel, da sem najprej njega vprašal. Čeprav na ven ne zgleda tako, pa ima tudi on, vsaj po mojem, eno čustvo. Kot običajno sem mu poslal spisek dejavnosti. Že nekaj časa nazaj sem se odločil, da na dopustu ne bom trpel. To lahko med tednom, ko sem pa prost, pa ne bom cel dan norel. Kar naenkrat se je priključil še Šlibar. Neizmerno veselje. Zopet bo vsaj kaj narobe. Jupi. Odločimo se za kolesarski izlet. Seveda z gorskimi kolesi. Letos sem se prvič usedel na gorsko kolo in moram priznati, da mi predstavlja pravi užitek. Sploh, če bi imel boljše kolo. Zaenkrat imam starega, Petrinega. Premajhnega, pretežkega, ampak za silo bo. V zadnjem trenutku ga malenkost očistim, pregledam če vse dela. Saj ga nisem imel v uporabi vsaj nekaj mesecev. Avto pustimo v Medvodjah. Načrt je Planina Kofce, planina Šija, Tegoška planina, Dolge njive in nazaj.

img_4733

Vreme je kot naročeno. Temperatura ravno pravšnja. Vozimo vsak posebej, saj imam v glavi, da do Kofc pelje samo ena cesta. Vem, da ne, ampak ne predstavljam si, kako bi to cesto lahko zgrešil. Zato se ne obremenjujem, ko s Šlibarjem ostaneva sama. Nekajkrat pogledam nazaj, tako da vidim Ivota. Potem pa ga naenkrat ni več. Odločiva se, da ga počakava pri odcepu, kjer pot na Kofce zavije v gozd. Tam smo vedno pustili avto. In tam bi Ivo teoretično lahko zavil desno, če naju ne bi videl. Teorija pa se v takih primerih skoraj vedno razlikuje od prakse. Če bi se imenovala isto, bi imela pač enako ime. Na tistem odcepu pač čakava in čakava. Potem se počasi začneva spraševati ali je možno, da ga ni toliko časa? Je imel mogoče kak defekt? Ja, ja, nisva neumna. Seveda sva ga klicala. Ampak kaj ko je nedosegljiv. Obrnem se in grem nazaj. Pa ga ni nikjer. Nekaj je treba narediti. Ali je to dobro ali ni, se običajno vidi pozneje. S Šlibarjem se zmeniva, da gre on po klasiki na Kofce, sam pa nekje sekam pot in ga prestrežem z desne.

img_4697

V glavi si predstavljam, da sigurno ni zavil ali proti Šiji ali Tegoški planini, saj sta ta dva odcepa označena. Zato si zberem odcep, za katerega se mi dozdeva da bi znal biti pravi, saj ni označen, zgleda pa dovolj širok, da bi se tukaj lahko zmotil. Z defektom se nisva obremenjevala. Če ga je imel, bo pač šel peš do avta, naju tam poklical. Ta moj odcep pa je vedno ožji, dokler ga ni več. Kolesa niti vleči ne morem več, na nekaterih delih ga moram celo nesti. Čeprav vem, da sva pač definitivno kriva s Šlibarjem, dosti časa preživim z mislijo na Ivovo mamo. Hodim počasi, pa kljub temu vsake toliko časa potrebujem počitek. Kot da sem v fitnessu, ne na kolesu. Končno pridem ven. Direktno na planino Šija. Tam me doseže tudi Ivov telefon. Je nekje desno od mene, to lahko ugotovim. Zmeniva se, da pride do Šije. Ostane še Šlibar, ki je nekje na Kofcah. Tudi on bo prišel sem. Če se zopet ločimo, se bomo spet iskali. Prideta približno istočasno. Naslednja točka so Dolge njive. Vožnja z gorcem je popolnoma drugačna kot s cestnim. Sploh začetki, ko primanjkuje tehnike. Je pa drugače, več je časa za opazovanje okolice. Sploh za nas, ki ljubimo gorski svet je gorsko kolo božji blagoslov. Pri planini Pungrat pa se nam ustavi.

img_4702

Naprej ni nobene poti. Nekaj mi ne gre mi v glavo. Letos sem šel trikrat prehoditi greben Košute. Sicer vsakič neuspešno, ampak teoretično sem se kar podkoval. Ni mi jasno, da ne najdemo poti naprej. Nekaj poizkušamo, pa brez uspeha. Na koncu celo ugotovimo, da hodimo v krogu. Hodimo, ker peljali se nismo že nekaj časa. Seveda vse počnemo v šali. Vseskozi sem hvaležen za tak dan. Končno ugledamo cesto daleč pod nami. Tako vsaj vemo smer. Po cesti smo potem končno deležni konkretnega spusta. Ampak kaj, ko smo vedno dalj od Dolgih njiv, preganja pa nas tudi noč. Po dolgem času naletimo na tablo. Levo Dolge njive, desno avto.

img_4725

Sam sem za Dolge njive, Ivo trdo odločen, da ne gremo, Šlibar pa nekje vmes. Na koncu pa zaradi reprogramiranja potegne z Ivom. Ponudim kompromis. Gremo na Zid. In izpustimo njive. Zid je naše ime za po mojem mnenju najtežji vzpon kar sem ga kdaj prevozil. Gre za novo cesto v bližini tržiškega pokopališča. Seveda se bo kdo vtaknil v moje besede. Ampak tako mislim. Čeprav je dolg samo dobrih 200 m, pa je povprečni naklon 30%. Minimalni 24%, večkrat pa gre čez 30%. Danes imava z Ivom gorsko kolo, zato bo vzpon nekoliko lažji. Še vedno pa je, sploh zavoljo ozke ceste izredno težaven. Za zaključek naredimo še celostno analizo današnjega dne. Skoraj popoln dan. Če bi bila še še Petra…

img_4732

img_4719

Ivo v najstrmejšem delu

img_4742

Kranjska tekaška sredina liga – 1.tek

Thursday , 1, December 2016 Comments Off on Kranjska tekaška sredina liga – 1.tek

Čeprav z Ivom počasi že trkava na vrata doma za ostarele, sva se letos odločila da se pridruživa kranjski tekaški ligi.

Če se ne motim (če se, me ni potrebno popravljati) se je kranjska zimska tekaška liga začela leta 2008. Poteka vsako nedeljo. Teče se na petih različnih prizoriščih, vsak teden na drugem. Jošt po cesti, Mohor, Kališče, Krvavec in Brdo. To varianto so potem leta 2011 popestrili s sredinimi tekaškimi druženji. Vsako sredo ob 18:00 se zberemo pod daljnovodi pod Joštem. Potem pa se en teden teče po cesti do Svetega Jošta, naslednji pa po priljubljeni Sodarjevi poti skozi gozd. 12 tednov. Torej, 6 krat po cesti, 6krat skozi gozd. Uvrstitve so ovrednotene s točkami. Za končno uvrstitev šteje 5 najboljših tekov po cesti in pet najboljših skozi gozd. Organizacija je odlična, po drugi strani pa povsem preprosta. Kot recimo diskontne trgovine ala Hofer, Lidl. Eden od organizatorjev, včeraj recimo  Janez Pirnar je počakal na startu. Povedal nekaj besed, potem pa z nami odtekel do vrha. Tam drugi organizator, včeraj Uroš Feldin, zapiše naš čas. Naša dolžnost je torej samo na vrhu povedati številko, ter malce težje, priti do vrha. Številke se dobi na naslednji povezavi. Kar je zopet hvalevredno, so te številke. Kdor je bil kadarkoli v teh letih na tekmi oziroma se je kadarkoli prijavil, ima številko, ki mu ostane za večno. Torej ni nobenih prijav pred tekmo, prideš če prideš.

Ker sva z Ivom resna športnika sva šla progo odteči teden pred startom. Čeprav velikokrat tečem v teh koncih, sploh na Mohor ali do Planice, pa moram biti pošten in priznati, da na Jošta nisem tekel še nikoli. In sem bil kar presenečen, ker od Javornika do Jošta na dveh mestih nisem mogel več teči. Sem šel pač peš. In se tudi za tekmo odločil, da bom na teh dveh mestih hodil.

Sreda mi sicer ne ustreza, saj delam do 17:00, ampak če se direktor lahko pripelje iz Celja, bom pač tudi sam stisnil zobe. Ta tekaška liga me žuli že nekaj let. Ampak kaj, ko bom zgleda do 89-ega leta sramežljiv. In nikamor ne morem v prvo sam. Moji prijatelji pa so tudi v letih, ko imajo druge prioritete. V glavi imam čudne predstave, kako bo ko sam pridem v neko ustaljeno družbo. Potem običajno ugotovim, da iz muhe delam nosoroga, ampak v naslednjo je zopet isto. Tudi tokrat je tako. Avto parkirava nekaj minut pred startom. Stopiva ven, seveda že oblečena, in to je to. Sva že člana te tekaške druščine. Kot običajno se ne ogrevava. Vedno si misliva, le zakaj, saj bova že tako imela teka čez glavo. Na startu nas je okoli 15. Še nekaj spodbudnih besed, lučke se prižgejo in zaženemo se v breg. Sam sem si rekel, da bom tekel po pameti. Že po nekaj metrih sva z Ivom sama. Ostali pa za nama. Šala. Vsi že pred nama. Kaj pa je to? So ostali tako dobri, ali midva tako slaba? Resnica je nekje vmes. Na srečo nekomu pred mano pade na tla odsevnik. Poberem ga in če mu ga hočem vrniti, ga moram pač dohiteti. Zato pospešim in mu vrnem odsevnik. Čez Pševo do Javornika tečem potem hitreje. Saj, kot sem že prej omenil bom od Javornika najstrmejši del in tisto grozljivko pod vrhom prehodil. Od Pševa do Javornika se cesta zravna, celo malo spusti. Tam sem mislil, da bom nadoknadil nekaj izgubljenega časa. Pa so noge pretrde, tako da ne gre prav hitro. Potem sledi nekaj hoje. Še malce teka, pa še malo sprehoda, zadnji metri in vrh je tu. Čeprav sem se odločil, da bom šel kar na polno, pa sem sploh od Javornika do vrha preveč mencal. Naslednjič bom poskušal odteči vsaj prvi del nad Javornikom. Če bova še šla. Pozneje, ko sva se umetno opogumljala, sva bila prepričana, da naju vidijo že naslednjo sredo, ko bomo šli po Sodarjevi. Ampak, danes je pogum že izhlapel.

d

Prodajam obroče

Monday , 21, November 2016 Comments Off on Prodajam obroče

Prodajam obroče Zipp 404. Stari 3 leta, prevoženih 500 km

• material: carbon
• barva: črna
• verižnik: Sram red 11-28

Cena: 1.200,00 EUR (oba skupaj s tubularji)
dscf4617-2

dscf4616-1-003

dscf4623-7

dscf4621-6

dscf4620-5

dscf4618-3

INFO: edo@svashta.com; 040853374

Prva turna smuka

Saturday , 22, October 2016 Comments Off on Prva turna smuka

img_4258

Ni še čas, da pišem o svoji prvi turni smuki. Bo počakalo, vsaj upam, tam okoli 20 let. Takrat bom, ob krušni peči, ter čaju iz konoplje obujal spomine. Danes pišem o prvi letošnji turni smuki. Pa ne se zdaj obešati na zapisane besede. Seveda sem že smučal letos. Gre se za novo sezono. Ki se je lani, v bistvu pa letos, zame začela šele januarja. Res, pravi vrtiljak črk.

img_4270

Ne pomnim kdaj sem zadnjič stal na smučkah 22. oktobra. Skoraj bi upal staviti, da še nikoli. Danes mi res ne gredo te besedne zveze. Kako nikoli, če sem bil danes?

Da ne bo vse nikoli, ter prvič, pa sem poskrbel sam. Tako kot sem zaključil lansko sezono, ki se je pravzaprav končala letos, sem jo tudi začel. Nikakor nisem našel psov. Opaženi so bili še nekaj tednov nazaj. Pa sem jih potem spravil na tako mesto, da jih ne bom iskal. Včeraj sem pogledal povsod. Samo tam ne, kjer so. Pa kaj, bom šel pač peš. Gregorič, po drugi strani, kot vesten uradnik, ne more verjeti kako ne najdem psov. Potem pa ob 22 ih pošlje msg, da ne najde pancerjev. Seveda, te je težje najti, ker so tako majhni. Vse skupaj, razen psov, rešiva in ob 6:00 se dobiva v Cerkljah.

img_4285

Takoj začne z bombardiranjem. Pa še startala nisva. Ne popila kave. Kolikokrat bova šla gor, trikrat ali štirikrat? Pa saj nisva kuharja. Sva le navadna javna uslužbenca. Pa potem kje bova parkirala. V vseh učbenikih, ki sem jih uspel dobiti izrecno piše: ”Avto se pusti tam, do kamor presmučaš. Enostavno. In pika.” On pa mi nabija, da sva prišla hoditi. Pa saj se gre za turno smučanje, nisva na randiju. In kdo normalen se gre sprehajati na Krvavec. V snegu. Če bi hotel sprehod, bi ga povabil okoli Bleda. Res čudna so pota gospodova. Gregorič se drži za glavo, ko peljeva mimo Kriške planine. ”Ja, no, jaz grem vedno tukaj. Pa bližje je. Pa kam greš?” ”Ja do snega, v …!!!” Avto pustiva pred zgornjo gondolo. Ko naju dve uri pozneje ustavi gospa v Cliu nekje nad popularno plažo (iskala je koze in ovce???), s kančkom očesa opazim, da mi je dal prav.  Ampak kot odgovorna oseba tega ne more priznati. Snega je presenetljivo veliko. Hitro ugotoviva, da bo to ena redkih uvodnih smuk, pri kateri smuči ne bodo trpele. Hodiva počasi, kot se za prvič spodobi. Pogovor standarden. Kolikokrat bova šla gor? In večna tema, zakaj hodiva v  hribe. V nekem trenutku, ko sva priča čarobnemu pogledu, ko je pod nama vse v megli, vse okoli belo, sonce pa se kaže v svoji najveličastnejši podobi, doživiva razsvetljenje. Končno ugotoviva, da ni nič narobe z nama. Pač sva iz drugega semena. Sam bi se usedel. Svoje sem dosegel. Lahko bi bil tu še tri ure in gledal ter čutil trenutek. Gregorič pa, bi podobno kot jaz užival v tem trenutku. Ampak na drugačen način kot jaz. On bi v teh 3 urah pač šel gor in dol 7 krat. Mogoče celo 8 krat. Sva popolnoma različna. Ampak nobeden ne zameri kakšni neobičajni besedi, oba pa trdo stojiva za svojimi prepričanji in to nama popestri hojo.

img_4272

Na vrhu doseževa kompromis. Gregorič gre nazaj, ter potem še enkrat gor, sam pa bom pač gledal v žičnico dokler mi bo ustrezalo. Sonce počasi obupa nad mano in pač moram nazaj. Smuka je sedaj odvisna od tega kako gledamo nanjo. Za prvič super. Za oktober še bolj super. Če bi bila to 27-ta smuka v letu poden. Če bi peljal Petro, bi bil okaran. Ja, ne očaran. Nekje bi mogoče pisalo počasi se že dela kloža. Spet drugje 20cm pršiča. Da pa se dobi pravo oceno, je pač treba iti na samo mesto.

img_4280

Odsmučam zadnjo strmino Zvoha. In grem počasi nazaj. Sicer je proti mojim ideološkim prepričanjem, ampak bolje to kot da čakam Gregoriča. V drugo Zvoh ni več tako lep. Seveda, saj sem letos že bil tu. Kako bo šele Gregoriču, če bo šel še enkrat. Tudi njega zapustijo ideološka prepričanja. Kljub temu, da mu ura pokaže samo in only 675 višinskih metrov, se strinja da sva končala. Tudi vanj se je prikradla moja mantra:” Ja saj za prvič je čez glavo.” (Ta mantra je lahko prilagodljiva, ni nujno da je to samo v prvo. Njen cilj pa je doseči, da tudi če nič ne narediš, moraš najti razlog da je že to več kot dovolj. In si pač srečen). Sedaj pa sledi smuka, ki je po vseh normativih, iz vseh zornih kotov perfektna. Če bi mi rekel ali greva še enkrat, bi šel brez razmišljanja (seveda tega ne bi pisal, če bi mi to rekel). Zadnji del je pa pač zadnji del.

img_4257

 

Tjaša Žnidar – poročilo IM Mallorca

Thursday , 13, October 2016 Comments Off on Tjaša Žnidar – poročilo IM Mallorca

Na vrsti je še eno poročilo ”Ironman” slovenke. Ki je končala svoj prvi (upamo, da ne zadnji) Ironman. Ker je njen Borut že bil na Havajih, lahko samo upamo, da bosta nekoč, nekdaj kot prvi slovenski par končala tekmo vseh tekem.

t9

….ker je danes tak dan – za obujanje spominov in dan za Havaje, še tukaj (že zaradi lastne evidence) delim zapis, ki sem ga pripravila za Tekaško skupino Jesenice:

IM MALLORCA, 24. 9. 2016

Minula sreda je bila še ena v vrsti sred, ko smo se podružili ob popoldanski urici teka. Bila je malo posebna, saj se je precej vrtela okoli mogočnega pojma IRONMAN, pravzaprav konkretnega dogodka Ironman Mallorca od katerega danes mineva 14 dni. Bil je to poseben dan, uresničitev moje velike želje o kateri sem si še nedolgo tega komaj upala sanjat. So mi rekli, naj kaj napišem. Pa sem napisala.

t1

Tečem že od nekdaj rada in to sem že takrat, ko so se sošolke zmrdovale, ko so nas pri uri telovadbe poslali tečt na Kres, bližnji hrib nad šolo (*danes naši otroci, ki obiskujejo isto osnovno šolo sploh ne vedo, kje to je). Plavanje je sploh moj najljubši šport, zgodilo pa se je, da sem vzljubila tudi kolo. In kaj je lepšega, kot kombinacija vseh teh treh združenih v triatlon. Z njim sem se spogledovala že precej nazaj, a več kot na triatlon za vsakogar si nisem drznila jit. V preteklem desetletju sem največ tekla in v letu 2007 sem si prvič postavila vprašanje o maratonu – a jaz to lahko? Pod roke mi je prišla knjiga o teku Herberta Steffnya – Das große Laufbuch (danes na voljo prevedena – kot Velika knjiga o teku). Po desettedenskem oddelanem planu sem se odpravila na moj prvi maraton v Firence in ga v času nekaj pod štirimi urami uspešno odtekla. Od tedaj dalje je maratonska preizkušnja redno na letnem sporedu, če se da, vsako leto kje drugje in še najraje kje v Italiji. Lani (2015) me je spet zelo zagrabila triatlonska žilica, razmišljala sem, da bi se udeležila polovičke v Puli – Ironmana Pula 70.3 (1,9 plavanja, 90 km kolesa in 21km teka). Ko se je odločila tudi Tanja Rode, da bo šla, ni bilo več vprašanja in že sem bila prijavljena. Super izkušnja, a leto je naokrog in zdaj sem bogatejša še za eno, večjo. Ni skrivnost, da te najbrž še dolgo ne bi bilo – če mi ne bi nasproti prišel Borut, ki me je vzpodbudil tudi k udeležbi na krajših triatlonskih preizkušnjah, na katerih sem vedno uživala (kjub kakšnem pozabljenem kosu opreme doma, ali kašnemu krogu preveč). Ko sva govorila o tem, kje bi raje praznovala svoj naslednji rojstni dan – na Mallorci ali v Barceloni, sem glasovala za Mallorco, a takrat še nisem verjela, da bi to lahko bilo res – da bom že letos bogatejša za najlepši spominek z Mallorce – finisher Ironman medaljo .

t2

Če pogledam nazaj, se mi sploh ne zdi, da bi se morala kaj preveč odrekati ali kaj preveč trenirati. Vse sem počela z užitkom, razdalje, sploh tiste kolesarske, pa so postajale bolj relativne, 160 km se mi je prej zdelo malo, kot dovolj. Najboljši dnevi so seveda bili tisti, ko sem si zvečer lahko rekla, da je bilo ravno prav vsega in da (tistega dne) ne bi nič več. V velikem pričakovanju so se le meseci obrnili do septembra, do sobote 24. 9. 2016. Ves teden pred tekmo sva z Borutom spremljala temperaturo vode, ki je vztrajala na 26° – kar bi moralo pomeniti, da bo plavanje brez neoprenov. Tako so rekli tudi na uradnem briefingu, dan pred tekmo (juhu zame). Tudi, če je treba plavati potlačen v neopren, ki me obvezno vedno pogrize po vratu (kljub temu, če se na debelo namažem z vazelinom) in sploh kvari občutek sproščenega gibanja v vodi, pa plavanje ostaja moja najljubša disciplina. Najtežji del vseh priprav mi je predstavljal obvezen počitek dan prej (ni težjega od valjanja po postelji celo popoldne, sploh, če tega nisi vajen).

t3

In – dočakala soboto, zgodnje vstajanje, kosmiči, banane in še zadnje malenkosti. Okrog šestih zjutraj sem že bila v menjalnem prostoru (katerega je bilo potrebno zapustiti ob 7.00). Ob 6.15 pa šok: organizator objavi, da so neopreni dovoljeni. Morje (ali pa ne vem kaj) je očitno ugodilo, verjetno večini in se ohladilo za stopinjo… Ampak, če imaš odličen suport, ki lahko leti nazaj v hotel po neopren in se pravočasno vrne, je vse OK, in tekma se lahko začne. Že po 1 km plavanja (od 3,8) sem čutila, da bom kot ponavadi spet vsa ogrižena, tiščala so me očala, ki sem jih tesno natvezila na glavo, da ne bi slučajno padla dol, po tem, ko tečeš in parkrat na delfinčka skočiš v vodo (prvič na štartu pa potem še 1x vmes, ko priplavaš do obale, tečeš iz vode, pa nazaj v vodo, t.i. Australian exit), ampak – plavat je bilo vseeno super.

t4

Menjava izpeljana vzorno (saj zdaj imam že nekaj prakse s tem), na kolesu sem se presenetljivo dobro počutila, 180 km je minilo mimogrede, še nikoli tako lahkotno, na vrhu vzpona nas je pošteno napralo in prevetrilo, ampak, to nas je vse in nismo ravno iz cukra. Potem, ko se 1x vzpneš, greš malo dol, potem pa še malo gor. In pred tem drugim vzpončkom, se meni pokvari menjalnik, ni hotel zamenjat na manjši zobnik spredaj, da bi šlo lažje v klanec. Ker pa sem si prej ogledala traso, sem vedela, da moram zdržat samo malo, v stoje, potem gre pa skoraj samo še na dol (no, še nekajkrat malo na gor, ampak ni bilo sile). Na kolesu sem dobila modri karton (5 min penalty boxa) – za drafting, ker naj bi se šlepala za enim, pa se nisem, vsaj ne namerno (pravilo je, da mora biti 12 m med enim in drugim kolesarjem, kar pa se sploh ni mogoče ves čas držat), pred mano pa se je znašel en kolesar, ravno, ko sem zapeljala iz krožnega ovinka. Ko sem ga zagledala, sem ga začela prehitevati, ampak v tistem se je od nekod mimo pripeljal neusmiljen sodnik na motorju. No, pa sem si rekla, bom pa zdaj, na koncu kolesarskih km še malo bolj pritisnila na pedala, saj bom imela pred tekom 5 min prisilnega počitka. Odslužim kazen in potem še 42 km razdeljenih na 4,5 kroge. Med tekom je deževalo ves čas, kar je prijalo, maraton mi je minil hitro, noge sem imela trde in sem tekla previdno, da me ne bi krči – in me niso, bolj je šlo proti koncu, lažje so postajale noge, me je pa po 35-em km začelo špikati v trebuhu…ampak, takrat sem bila z glavo že v cilju. Prihod v cilj (dosežen po 11h 38 min) je bil pa …nekaj tako zelo intenzivno čustvenega, da je težko opisati. Občutek pa tako dober, kot po tem, ko narediš nekaj res velikega. Kot po opravljenem PDI, le da je bilo nekaj takega kot je PDI 1x v življenju dovolj. Naslednjega dne me je vse bolelo, končno sem občutila kaj je to musklfibr, v ponedeljek je bilo še težko jit po stopnicah (vsaj 365, kolikor jih imajo v vasi Pollenca, sva jih tistega dne prehodila, in še kakšno za povrh)…potem sem se že začela počutiti turista (kateremu pa se je eden najlepših dopustov žal iztekel).

Da povem še, da se pa ravno danes odvija svetovno prvenstvo na Havajih. Borut je leta 2013 že bil. In mogoče ne zadnjič.
t6

t7

Darja je letos opravila s svojo prvo Ironman izkušnjo. Je ena izmed 28 Slovenk, ki imajo privilegij držati v rokah ta žlahtni kos kovine. Ki marsikomu ne pomeni nič, tistemu, ki pa je v to vložil ogromno volje, časa…, pa vse. Do leta 2010 je samo 5 žensk pridobilo naziv Ironman. Od tod tudi manj poročil s tekem. Letos pa sta kar dve izlili svoje občutke in to obe z Mallorce. Danes objavljam Darjino zgodbo.

d2

Sem si vzela 14 dni za razmislek o moji IRONMAN izkušnji. Sem mislila, da bom vmes doživela kakšen aha moment, da bom dojela, da sem res naredila to, kar se mi je še prejšnje leto zdelo nedosegljivo….no, aha momenta ni bilo, še vedno nimam občutka, da sem postavila vse troje v vrsto in da sem res odplavala 3,8km, kolesarila 180km in na koncu odtekla maratonskih 42km?! Vse troje je bilo vsako zase prvič, vse skupaj pa še toliko bolj.

Vem, zakaj nimam občutka, da sem res naredila ironmana. Zato, ker je bila izkusnja IM Mallorce nadvse luštna, brez kakršnih koli bolečin, brez tekaških ali kakšnih drugih zidov, brez napadov panike v vodi… uživala sem od začetka do konca. Skratka, idealna ironman izkušnja.

Zadnji čas, da jo dam na »papir«, ker imam že mravljinčke v telesu, da je treba postaviti nove cilje.

No, takole je bilo….

d3

S strahospoštovanjem sem se lotila priprav na ironman avanturo in pot do Mallorce je bila precej trnjava. Moje iron leto je bilo precej burno:
-rota virus sredi aprila, ki me je tako uničil, da sem pristala na infuziji
-prometna nesreča v začetku maja, ko sem se čelno s kolesom zaletela v stoječ avto in polomila okvir kolesa na treh koncih in bila v out-u en teden. Prislužila sem bojno rano v obliki brazgotine na bradi. In novo kolo. Hvala , Mirko Perovšek
, da si odpeljal moj polomljen kolescek s kraja nesrece in potem krajsal cas na urgenci. Hvala Mitja Lunder, da si mi do konca stal ob strani, dokler me niso spravili v posteljo na traumi in hvala Irena Comino, da si me resila naslednji dan iz bolnisnice 
-konec maja pa slabokrvnost, kot posledica prejšnjih dveh alinej. No, z infuzijo železa, železovimi tabletami in dvema tednoma brez treningov ter tremi tedni res u izi, sem se uspela sestaviti. In da ne pozabim: veliko spodbudnih besed od ljudi, ki vedo, kaj govorijo. Veliko kavic je bilo potrebnih 

Kljub vsemu in z veliko posluha in fleksibilnosti mojega trenerja Damir Mesec, sem se v dobrih dveh mesecih uspela pripraviti najprej na polovičko IM v Budimpešti (s PB-jem ️) ter celega IM na Mallorci. Tjaša Hribar pa me je za plavanje ze zdavaj pripravila, dolzina ni bila problem, bolj moj strah pred temo v vodi .
Do Mallorce sem tako imela v nogah dobrih 500 ur treninga; 240km plavanja, 4500km kolesa in 1200km teka. Bilo je potrebno veliko odrekanja, predvsem plesu in druženju s prijatelji in bližnjimi… pa veliko masaž (Igor v Radovljici mi je vsakič sestavil noge, Miha Ogrin
 v Ljubljani je s svojo metodo medicinske masaže delal čudeze, Barbara Vrabl pa me je crtljala) , da je moje telo vse skupaj zdržalo, no še par intervencij s stranMira Plečnik in njenega laserja je bilo potrebnih.
Moje punce v sluzbi so se me na kosilih naposlusale in si zasluzijo ekstra zahvalo. Klavdija Ljubenovič
, Tina Kumer, Mateja Jorgić, Tatjana Marinko, Darja Slaparin Jasna Pozek, potrpezljive ste full.

Zdaj, ko gledam nazaj, se mi sploh ne zdi več, da je bilo težko, ker sem resnično počela nekaj, kar imam rada. Vsem, ki ste mi na moji poti ob strani, pa tudi če samo z bodrilno besedo, se vam prav lepo zahvaljujem. Sem rabila. Ravno tako hvala za posojo kovčkaNatalija Šnajder …in za super fitting kolesa Peter Harnold ter vso pomoč, ki si mi jo nudil pri kolesu! Neprecenljivo.

Ko je bil narejen zadnji trening in naj bi sledila le še češnja na vrhu, torej Mallorca, se je seveda spet zapletlo, ker mami Jožica Slimšek skoraj do konca ni vedela, če bo lahko šla z menoj in bila moj support team. Potrebno je bilo veliko njenega poguma, ko se je odločevala med mano in očetom, ki jo je tudi potreboval zaradi bolezni…ampak, na koncu je šla z menoj, za kar sem ji resnično hvaležna. Brez nje bi težko, skupaj pa nama je bilo lepo.

d5

Na Mallorci se je seveda takoj začelo dogajati na polno. Že takoj na letališču, ko sem imela rezerviran kombi samo za naju, da bi ja vse potekalo gladko … se je izkazalo, da naju je prišel čakati kar avtobus, ker grupo Slimšek, je pa le grupo Slimšek. Jaz sem se pa še prepirala v voznikom, da ne greva na avtobus, da sem plačala, da bova sami. Jaooo, ja, saj sva bili. Smehu pa cel teden zaradi tega ni bilo konca.

No, potem mi je crknil garmin. Zamrznil totalno, niti na elektriko ni reagiral več. Sem klicala na servis v Kranj in so rekli, da brez računalnika ne bo šlo. Seveda ga nisem imela s sabo. Rešil me je Alen Kralj, ne vem kaj je naredil, ampak garmin je oživel. Končno sem spoznala Katja Kralj in vsi štirje smo se potem tistih par dni do tekme imeli ekstra luštno, nasmejala sem se kot že dolgo ne Prav polepšala sta meni in mami tole mojo prvo iron izkušnjo.
Jaz sem vpijala kot goba nasvete Alena okoli tekme, mami pa od Katje glede supporta. Mami je bila potem res top navijačica in pomočnica, jaz pa sem tudi bila ekstra zadovoljna, da sem vedela par stvari, ki jih drugače ne bi (vključno z ogledom celotne proge) in res vesela žemlje v vrečki na 105km, ki je ne bi imela, če ne bi poslušala Alena . Da o tem, da sta mi potem ona dva pripeljala kolo z Mallorce sploh ne govorim! Top  (me je na poti na Mallorco skoraj kap, ko so mi zaračunali na licu mesta za kolo…varianta, da sta mi ga nazaj pripeljala onadva je bila obliž na € rano ). V bistvu je bilo to, da mi je garmin zamrznil, najboljše kar se mi je lahko naredilo na Mallorci.

Tako smo počasi šli proti soboti in dnevu D. Na brifingu je bilo v petek rečeno, da ne bomo smeli imeti neoprena. Ok, ni mi bilo všeč (zaradi tistih par meduz, ki sem jih videla v četrtek), ampak kaj hočeš. Če je vojna, je vojna za vse. Tudi bliskanje in grmenje v ozadju je bila zanimiva kulisa za brifing, so nas takoj potolažili, da je dež samo voda…tako da, yeeees, še malo!

d4

Spala seveda nisem skoraj nič. Sledil je jutranji ritual in trpljenje ob zajtrkovanju žemlje in marmelade. Tega res ne maram jesti. Za čuda nisem bila nič živčna. Že cel teden sem bila hladna ko špricer, mami je ponoči sanjala klance, me spraševala, če imam to pa ono…jaz pa lepo u izi. Po moje je bila kriva sangrija . Tudi v menjalni prostor se mi ni nič mudilo in smo s Tjaša Žnidar in Borutom sli iz hotela šele ob 5:45 (menjalc se je namreč odprl že ob 5:30). No, seveda me je potem v menjalcu zvilo in sem šla parkrat na wc, potem pa vzela seldiar in sem bila tudi wc-ja rešena (še cel teden po tem  – note to my self: 3 tablete so preveč! ).
Prvi šok dneva je tako prišel šele ob 6:15, ko so po zvočniku povedali, da lahko imamo neopren. Seveda ga nihče ni imel s seboj. Mami je v japankah tekla v hotel in nazaj (2,5km v eno smer) in mi ga več kot pravočasno prinesla. Navlečem neopren nase in čakam na štart. Najprej sem se postavila v zadnjo skupino, potem pa prestavila na koncu skupine pred njo. Spet brez treme, prav veselila sem se, da se bo končno že začelo. In se je. Šlo je kot po maslu. Moje najboljše plavanje do sedaj. Prav uživala sem. Hitro iz vode in tečem proti T1, da se pripravim na kolo.

d7

In eto ga na, drugi šok dneva…moje vrečke ni bilo na stojalu. Panično pregledam vrečke okoli moje pogrešane vrečke in nič. V glavi cel kaos, kaj zdaj… ne morem na kolo brez čevljev in čelade…ne more to biti ze kar konec. Pa saj je bila prej na svojem mestu, ko sem zjutraj preverjala, če je vse tako kot mora?! In zagledam enega od organizatorjev, vprašam in pravi naj pogledam na začetku menjalca na mizo. Najprej je nisem našla, nato je najdem..sodnik preveri št. vrečke, št. na moji zapesnici…ok, vrečka je res moja…in hopa, mi da rumeni karton! Kaj??? Ja, zato, ker sem imela označeno vrečko s trakom, kar se kao ne sme (nikoli slišala, da je prepovedano). Rumeni karton je kao kazen stop&go in že tečem proti šotoru, da se preoblečem za na kolo. Končno na kolesu, prav oddahnila sem si. Ko se mi je glava malo ohladila in so mi začele misli spet delovati … jao, se spomnim, da sem si označila tudi tekaško vrečko (ampak, čakaj, zjutraj sem videla, da je nekdo trake potrgal z vrečke, uf, ok, to ne bo problem). Pa ne samo to…označila sem si tudi special needs vrečki, tako za kolo kot za tek. Eto, pa so trije kartoni in diskvalifikacija. Šit. No, bomo videli, kaj bo…. preženem negativne misli, 180km je pred mano, ne bom razmišljala o rumeni barvi, ki mi za povrhu sploh ni všeč.

d9

Seveda se je potem na kolesu toliko dogajalo, da dejansko do 105.km (kjer me je čakala special need vrečka) nisem več pomislila na te nesrečne kartone. Na enem 40km sem se uspešno izognila padajočim sendvičem …kolesar pred mano je imel na balanci prilepljene sendviče…pa sem vozeč za njim mislila, da je njegova majca s sponzorjem McDonalds šala. No, sendviči so po izgledu bili domače izdelave…kako gre tista, hudič v sili še muhe je . Na cca 70km sem bila prepričana, da mi je počila guma, zapiskalo je kot šus in samo čakala sem, kdaj mi bo spustilo. Ker se ni zgodilo nič drastičnega, razen potem nežnega piskanja…sem se odločila, da se lepo peljem, dokler bo šlo in če ne prej, na 90km, ko smo nazaj v mestu, gotovo ulovim kakšnega serviserja. Seveda ga nisem. In sem si rekla…nič, če je šlo do sem, bo pa še naprej. Ustavim se še vedno lahko! In je šlo…do konca. Pojma nimam, kaj je to piskalo.

Na cca 100km mi je postalo jasno, da se peljemo direktno v hudo neurje. Hribi pred nami so bili zaviti v zaveso dežja…in točno tja sem se peljala. Vsa vesela sem na 105.km dobila svojo vrečko z novim polnim bidonom ter mojo žemljico…in to brez rumenega kartona! Odlično, očitno ne bom DSQ. Zatlačim žemljo v usta (suha je bila kot poper, ali pa so bila suha moja usta) in grem na hitrico še na wc. In se je že začelo trkanje na streho, čez sekundo je že ulivalo na polno. Nič, grem nazaj na kolo…dobra stran dežja je bila, da sem imela žemljo takoj mokro in je šla gladko po grlu. Dež je neslo postrani zaradi vetra in ulivalo je čedalje bolj. Voda je hrumela čez cesto, videlo se ni več kot par metrov naprej. Eto, pa je prišel do izraza moj zadnji petkov trening, ki sem ga naredila točno po takšnem dežju, le da so okoli meni šibali še tovornjaki…tole v bistvu ni bilo tako slabo kot doma. Potem sem se pa spomnila še besed z brifinga….dež je samo voda in se nisem udala, čeprav je šlo po ravnem komaj 15km/h…. še vedno več kot nekaterim, ki so šli s kolesa in čakali, da neha. Na slavnem 16km vzponu me dež sploh ni več motil, vendar pa je na vrhu bilo hladno kot pri norcih. Zobje so mi šklepetali, kmalu sem se tresla cela, skupaj s kolesom. Pred mano pa hudo tehnični spust. Sami ovinki, mokri ovinki. In tako je šlo gor počasi, dol pa še bolj počasi. Komaj sem čakala, da se spustim, ker sem vedela, da bo dol bolj toplo. Dež se ni dal in je ulivalo še kar naprej, tako da so bile vasi in ceste pod deročo vodo, na momente nisem vedela, če bo šlo čez. In tako vse do cca 150km. Bilo je pa vsaj topleje. Komaj sem čakala teka, da se bom res ogrela.

V menjalcu sem si vzela lepo čas (ok, priznam, preveč časa), ker sem se hotela resetirati po kolesu. Še lepo obisk wc-ja in počutila sem se kot nova?! Res, kot da bi bilo jutro in da grem teči. Že takoj na začetku olajšano ugotovim, da je mami na svojem mestu, v roke mi porine solno kapsulo in mojo vnaprej pripravljeno mini flaško z geli in vodo…in moj maraton se je začel. Šlo je tako lepo, da si lepše ne bi mogla želeti. 4,5 krogi, navijači, mami, Katja… moje lahke noge…kar letelo mi je. Vsakih 5km sem stisnila lap, tako da res nisem imela občutka, da tečem maraton…jaz sem skoz tekla samo 5km.
Zaradi sijajne mamine oskrbe se nisem ustavila na prav nobeni okrepcevalnici. Čakala sem, kdaj bo začelo biti težko, kot se za maraton spodobi (sploh če imaš za sabo že plavanje in kolo)…pa ni in ni bilo. V četrtem krogu sem pri prostovoljcih z zapestnicami kar zaplesala in zavriskala, kar dojeti nisem mogla, da bo že kmalu konec. Zadnjih 100m je bilo neopisljivo lepih. Vsa ta energija v cilju, roke ki se stegujejo in ti dajejo petke, objem mame….uaaaauuuuuuu. Počutila sem se kot v nebesih.

Preoblekla sem se, na hitro nekaj malega pojedla in mahnile sva jo peški v hotel. Moja skrbna mami je za vse poskrbela in v sobi me je čakala večerja in razen tega, da sem se stuširala, mi ni bilo treba poskrbeti prav za nič, vse je naredila ona. Počutila sem se tako ljubljeno, da sem bila čisto ganjena.

Naslednji dan je bilo na zajtrku prav zabavno opazovati ljudi okoli sebe. Takoj si vedel, kdo je prejšnji dan tekmoval… oteženo premikanje pa to. Sama sem jo odnesla s par žuli, brez bolečin, le rahlo utrujenost sem čutila. Res, prav čudežno! Še enkrat: super si me pripravil Damir! Vsa čast.

Slovo od Mallorce je prišlo hitro, a hkrati se nama je obema z mami mudilo.. mami k očetu, jaz pa tudi grem rada domov. Za nazaj nisva imeli celega avtobusa, ampak kombi za 6 ljudi, je bil dovolj za naju .

d8

Imela sem se en teden dopusta in komaj sem čakala, da naredim zabavo.
Pri Konstantin Miki Preradovic
 in Renata Preradovic smo se imeli full luštno . After ironman sangrija party je bila točno to, kar sem rabila . Tam sem začutila, da sem res naredila Ironmana-a. Mogoče bi večkrat morala imeti zabavo, da bi moja zavest sprejela to informacijo na dnevni bazi. Jaz še vedno namreč ne verjamem, da sem odtekla maraton, kaj šele, da sem naredila ironmana.

Ah ja

Sej bo prišlo za mano

Enkrat

Al bo pa treba ponoviti

Hepi

POROČILA Z IRONMAN TEKEM

Daljše kolesarske ture

Sunday , 9, October 2016 Comments Off on Daljše kolesarske ture

Letos je bil eden glavnih ciljev narediti čim več kilometrov v enem dnevu. Zadal sem si 400 kilometrov. Sodelavka bi seveda odbrusila: ”Ja, reku, reku.” Njene besede so se na srečo izkazale za resnične. Zakaj? Nobena skrivnost ni več, da je dosega vrha v bistvu poraz. Zopet zakaj? Zato, ker se sanjarjenje, načrtovanje v tistem trenutku konča. Zadati si je treba nov cilj in vse gre spet od začetka.

Že 1. januarja sva šla z IVOM!!!!!!!!!!!! s kolesom na Jezersko in tako naredila dobro podlago. Potem sem prvih nekaj mesecev težil k tem, da so vse ture daljše od 100 km. In se tako že kmalu čutil pripravljenega za opravo zadanega cilja. Pa sem takoj naletel na svoj večni problem. Nisem našel nobenega, ki bi bil pripravljen iti z mano. Nekje sredi maja mi je potem prišel nasproti Lojze s svojo idejo. Nameraval je iti na Jakovo kolesarsko tekmo. Ne vem več kam, ampak okoli 600km daleč. Zdi se mi, da je imel tri dni časa. Prvi dan pa naj bi naredil okoli 250km. Nekako tako, nisem pa več prepričan. In tako sem, kot vedno, en teden delal načrte. Kar mi je v bistvu najbolj všeč pri mojem udejstvovanju. V tem sem odličen. Potem pa, ko pridem do bistva, pa bi se najraje potegnil nazaj. Torej, se moram samo sprijazniti s sabo. Se že prej odločiti, da ne bom nič počel, samo planiral. In bomo vsi bolj zadovoljni.

Lojze mi je posodil prtljažnik za kolo. Dokler nisva startala, sem bil odločen, da grem z njim 200 km, potem pa obrnem. Popolnoma enostavno. Posodil mi je prtljažnik, kamor sem naložil vse potrebno. In marsikaj nepotrebnega. Nepotrebno bi bilo že, če bi, tako kot sem mislil, vozil ponoči. Ker pa sem se vrnil že čez kako uro, pa nisem potreboval skoraj ničesar. Seveda sem imel na kolesu tudi luči, odsevnike. Skratka vse za vsaj 20 ur vožnje. Nekje pri Preddvoru že komaj diham za njim. In norim pri sebi. Pred leti, ko smo šli večkrat na kolo z njim je bila naša mantra: ”Če zdržiš vsaj 20 km z Lojzetom, si že v vrhunski formi.” Jaz pa sem mislil, da zdaj bom pa njega izkoristil za 400 km. Polovico me potegne, potem pa nazaj grede pospešim. Že do Jezerskega ugotovim, da me ma resnično rad. Stežka se zadržuje, da ne gre hitreje. Saj je izkušen, že ko me pogleda sigurno ve koliko je ura. Kljub temu, da me čaka (tedaj še) 350 km, postavim na Jezersko vse svoje rekorde. Z vso opremo. Navzdol do Železne kaplje nekako gre. Tam me na srečo povabi na kavo, saj pametno ugotovi, da me bo imel drugače na vesti. Potem pa se začne veselica. Vseskozi se vzdigujeva. Niti enkrat ne grem pred njega, kot velevajo kolesarska pravila. Nekako pridem do 100-ega kilometra. Potem pa najdem nek beden izgovor. Ne vem več kakšnega, ampak sigurno nisem rekel: ”Ej, ne morem več.” Čeprav moram v vsakem primeru priti nazaj. Ampak sedaj sem svoj gospodar. Lahko ležim kadar čem. Kar je velikokrat. Sploh vzpon nazaj na Jezersko, ki običajno ni kaj posebnega, je nekaj kar si bom večno zapomnil. Na srečo me na prelazu čaka Medo. Res mi je pomagal. Šla sva na kavo in potem poklapano domov.

Slika lepša kot počutje

img_4119

Za nekaj dni sem pozabil na svoje nerealne želje. Potem pa sem zopet začel načrtovati. In tako do srede avgusta, ko sva z IVOM!!!! združila moči. Na voljo sva imela več tras. Ni ravno v športnem duhu, ampak iskala sva traso z najmanj višinskimi metri. Ivo je predlagal krog v Celju. 6.7 km dolg. V 100-ih km bi se nabralo samo 295 višinskih metrov. Računala sva na 300 km. Seveda sva se oborožila razdalji primerno. Krog je sestavljen iz štirih stranic. Vsak je bil eno spredaj, drugi pa je zadaj ”počival”. Vse je bilo normalno do 90-ega km. Potem pa sem se v sekundi odločil, da imam dovolj. Ivo se je strinjal. Vseeno sva odpeljala še enega,  da sva prišla vsaj do 100-ke.

Takole zgleda kolo za daljše razdalje

e1

Dokončno sem obupal. In se veselil naslednjega leta, ko se zopet srečam z izzivom. Prejšnji teden pa so me prijatelji povabili v Bosno. Oni so nameravali priti tja v dveh dneh. Idealna priložnost. Vendar se je ravno začelo hladno obdobje. Premrzlo za vožnjo ponoči. Vseeno sem rekel, da grem narediti vsaj 200 km. Dobili smo se ob 8. uri. Po debaklu z Lojzetom prtljažnika nisem več uporabljal. Vse imam lahko na sebi. Nasprotno s pričakovanji že zjutraj ni bilo preveč mrzlo. Je pa res, da smo bili dobro oblečeni. Bili pa smo štirje, kar je že gleda vlečenja dosti bolj ugodno. Sicer sva bila potem spredaj samo dva, vendar je bilo kljub temu lažje kot bi vozil sam. Kar sicer sem, nazaj grede. Smo pa izbrali, za moje mnenje, najlažjo traso v Sloveniji. Kranj-Mengeš-Moravče- Zidani Most-Sevnica-Krško. Tam sem obrnil. Predvsem zato, ker sem pričakoval izredno mrzlo noč. Potem sem potem, ko me je ujela tema dognal, da je to najtoplejši del dneva. In odpeljal okoli 20 kilometrov blizu doma, da sem nabral 250 km.  Od vseh treh poskusov sem bil seveda tudi danes zelo daleč od zastavljenega cilja. Pa saj prihaja novo leto.

e2