Supermaraton Zagreb Čazma

Monday , 23, March 2015 Comments Off on Supermaraton Zagreb Čazma

Na tokratnem Supermaratonu Zagreb Čazma sem pristal povsem naključno. V soboto sem Medota spraševal, če bi si v nedeljo ogledala vseslovenski nogometni derbi med Triglavom in Šenčurjem. Pa mi odvrne, da gre z Nežo na Čazmo. Malce pomislim, potem pa že kličem Nežo. Na začetku se me malce otepa, pa da ne bi, pa da mogoče bi, potem pa ko ji obljubim, da ji ne bom v sramoto, le privoli, da grem z njima. Na Čazmo imam lepe spomine, saj sem tam tekel 2 leti nazaj. Sicer sem bil še pri maksimirskem stadionu, ko je Neža že pila pivo v cilju, ampak važno je sodelovati. Letos je bil na sporedu že 40. supermaraton v dolžini 61.350 m.

DSC_8107

Ker je med samo tekmo prepovedana pomoč, se v avtu niti nismo pogovorili o tem kako bomo sodelovali. Pač, pustiva jo v Zagrebu, potem pa se peljeva do Čazme, vmes pa jo malo poslikava. Postaje so na vsakih 5km, drugje se nismo ustavljali.

DSC_8110

Že po ustaljeni navadi, se Neža najprej prijavi, potem pa gremo na zasluženo kavo. Tam se tudi preobleče, z Medotam pa se še pred startom odpraviva naprej proti Čazmi. Sam izhod iz Zagreba, oziroma priključitev na cesto proti Čazmi, nama povzroči nekaj težav. Vključiva tudi Medotovo prijateljico Vido in s skupnimi močmi se na okoli 10-em, kilometru priključimo karavani tekačev. Neža teče s prijateljico Marijo Vračič, hrvaško predstavnico. Pred njima je približno 7 moških. Prve dva, mislim da Zupančič Marjan in Radojkovič Robert sta 10 km pretekla v času 36:30.

Marjan Zupančič

DSC_8126

Vrstni red se tam nekje do 30-ega km ni spreminjal. Neža je bila vseskozi ob Mariji ali obratno. Vmes sva imela z Medotam bežen konflikt s slovenskim tekmovalcem (podatki v redakciji), a upam, da je potem, ko se je ohladil, spredvidel, da se je motil.

David Pehnec, na žalost odstopil

DSC_8134

Zanimivo je kako bežijo kilometri, ko spremljaš hitrega tekmovalca. Sicer sva tega navajena že od Lojzeta, ampak tudi Neža ne zaostaja preveč. Z avtom se odpeljeva do naslednje postaje, minuto počakava, in že je treba iti naprej. Vse se odvija kar prehitro. Če bi kadila, ne bi mogla pokaditi niti enega. V miru.

DSC_8145

Obe tekmici, Neža in Marija sta vseskozi dobro razpoloženi. Nasmejani. Že pa se opaža, da nekaterim moškim pešajo moči, oziroma so se preveč zagnali ( prvi imajo maratonski čas 2:45, Neža in Marija malo pod 3:00). Neža in Marija se na postajah niti enkrat ne ustavita, samo zagrabita pijačo in odbrzita naprej. Nekateri tekmovalci pa se čedalje več ustavljajo. Vremenski pogoji zgledajo odlični. Okoli 10 stopinj, sicer mogoče malo vetra, ampak dobro glede na to kar so napovedovali.

Slovinac in Baotić ( 6. in 8. na koncu)

DSC_8133

Kot že prej omenjeno, sta Marija in Neža skoraj celo tekmo tekli skupaj. Na okoli 50-em kilometru na nekem spustu, pa je Neža pridobila okoli 200-300 metrov prednosti. In to obdržala do konca. Kljub temu, da se ji je tek močno spremenil v zadnjih kilometrih. Že predolgo se ji vleče neugodna poškodba, ki se ji je zopet pojavila proti koncu.

Marija Vračič

DSC_8154

Ciljno črto je Neža prečkala kot prva med ženskami, ter četrta skupno. Čas 4:18:46, povprečen tempo 4:13 min/km. Takoj za njo je skozi cilj prišla Marija Vračič, še malo za njima pa Veronika Jurešič. Za katero pa je zanimivo, da je sklopu priprav na 24 urni tek, noč pred tekmo pretekla 30km, odspala 1 uro, ter potem prišla v Čazmo.

DSC_8175

Do podelitve nam je preostalo še dovolj časa, da smo si privoščili malce rehidracije. Vmes sta se nam pridružila zmagovalec Robert Radojković, ter tretji, Marjan Zupančič, rekorder slovenske planinske transverzale. Robert nas je nasmejal z izjavo o tem, da je teden dni nazaj v Barceloni pretekel maraton v času 2:35, počasi, ker se je pripravljal na Čazmo. Marjan pa je z nami delil mešane občutke o tem, kako je zadel v zid. Ne dobesedno, ampak v tekaškem smislu. Zraven pa smo ga predvsem zasliševali o hribovskih podvigih.

DSC_8188

Zmagovalec Robert Radojković

DSC_8137

Moram priznati, da tukaj v Čazmi resnično živijo za to prireditev. Zato me še posebno veseli, da po zagotovilih domačinov to ni zadnja tekma, kot se je govorilo pri nas, ampak bodo poskušali doseči številko 100. Prijavnine ni, nagrade so bogate, postaje na vsakih 5km, dokaj dobro založene, po tekmi na voljo tuš, kosilo. Vseskozi pa spremljevalni program. Organizirajo tudi sinjsko alko, vendar namesto konj uporabljajo motorje. Za konec pa še ena zanimivost. Zmagovalci dobijo za nagrado ček. In posebej v ta namen odprejo banko za pol ure.

Še dovolj moči

DSC_8270

DSC_8273

Neža in Marija

DSC_8184
DSC_8254

REZULTATI

Pokljuka

Saturday , 14, March 2015 Comments Off on Pokljuka

Zopet se nama niti sanjalo ni kam bi odšla. Na pladnju je bilo nekaj jedi, vendar nekatere prekisle, spet druge preslane… Tako se odločiva, da se bova odločila v zadnjem hipu. Tiste ”težje”, ozebnik, žrelo, Triglav, sva pospravila v hladilnik, ostaneta samo Stol od Podnarja, ter Pokljuka.

DSC_7853

Na Rudnem polju sva med prvimi. Razmere pa dramatično slabše od tistih pred tednom dni. Snežna odeja vidno upada iz dneva v dan. Še vedno ne veva kaj bi. Ker naju Konjščica ne mika, prav tako ne Lipanca, nama preostane samo še Viševnik. Vzpenjava se klasično, ob smučišču, ki danes obratuje zadnji dan. Potem skozi ozko dolinico do izravnave, kjer nama smerna tabla ponuja obljudeno pot na Viševnik v levo in desno čez Kačji rob, kjer si obetava samoto.

DSC_7855

DSC_7897

Odločitev je logična. Snežne razmere so bistveno boljše kot sva mislila. Uživava v položnem vzpenjanju. Nekje na pol poti do Srenjskega prevala zavijeva desno proti Velikem Selišniku (1952m). S te strani tak pohleven, neizrazit vrh. Ko pa ga zagledava iz druge perspektive, pa si upravičeno domišljava, da letos je šel pa mogoče Zlati cepin v napačne roke. Tako tudi lažje upravičiva najina padca, ki se na srečo končata samo z majhnimi odrgninami. Sam padem skoraj na ravnem, tudi salta ni ravno popolna, že čez nekaj trenutkov pa Urošu uspe čisto prava, za desetko. vmes prileti na skalo, nato pa se zanimivo ustavi še preden bi bil zdrs mnogo daljši. Od tam sva previdnejša. Bolje rečeno, zgubiva nekaj samozavesti. Korak je negotov že sam od sebe. Malo pod vrhom pustiva smuči. Ker veva, da bova pse še potrebovala, jih zaenkrat še nočeva obremenjevati.

Veliki Selišnik

DSC_7930

Mali Draški vrh in Triglav

DSC_7914

Z vrha Selišnika, pa nedaleč stran zagledava lepo smučljivo vršno pobočje nečesa, za kar takoj misliva, da je Pleša. Kmalu ugotoviva, da je Pleša na drugi strani doline. Šele doma pa , da to pobočje pripada Draškemu robu (1979m). Ker sva tako blizu, in ker grapa, ki gre proti vrhu obeta odlično smučarijo, je izbira logična. Sicer se grapa konča pod vrhom. Tako gredo smuči zopet na počitek, tistih nekaj lepo plezljivih metrov do vrha pa opraviva še brez nahrbtnikov.

Draški rob

DSC_7929

Spust že sodi v višji kakovosten razred, a ga je prekmalu konec. Kolikor se le da prečiva pobočje Malega Draškega vrha in se potem zopet brez smuči vzpneva proti Srenjskemu prevalu. Seveda le zato, da nama ni brez potrebe potrebno natikati pse, saj jih bova še potrebovala. Tam pa se že začne iskriti v naši maloštevilčni ekipi. Vseeno se odločiva za spust na Jezerca. Prvih nekaj metrov je kar preveč trdih. Potem kloža, nato pa sicer trdo a lepo smučljivo.

DSC_7968

Že takoj, ko se ustaviva, pa želi Uroš na brzino izkoristiti moj slab trenutek in me prepričati, da greva še do Studorskega prevala. Smuka tu zgleda resnično dobra, a če popustim, bo na vrhu želel še na Veliki Draški vrh, pa na še malo večjega in tako v neskončnost. Uprem se ne zaradi sebe, ampak zaradi bodočih rodov, malce pa seveda treniram tudi za nepredvidljive situacije, ki me lahko presenetijo doma. Prav zanima me, če bi Urošu nekoč dal v varstvo Šlibarja. Po moje bi ju še poleti srečavali v smučarski opremi in bi govorila:” Samo tja še skočiva.” Tako sem dosegel zmago, sicer pirovo, saj me je medtem ko sem ga čakal zeblo kot mojo Petro tja do 27 stopinj. Seveda sem mu potem, ko me je vprašal kako je bilo, zatrdil: ”Super, lahko bi ležal cel dan.” Potem sva kot zakonca še nekaj metrov tiho, a si kmalu planeva v objem, in vse je pozabljeno. Pač, ljudje smo različni. Sam preveč treniram, da bi treniral še na dopustu, Uroš pa pač,…, že sam ve. Sedaj se morava zopet vzpeti na Srenjski preval. Čeprav sva sprva mislila, da bova potrebovala dereze in cepin, pa je sonce poskrbelo, da je vzpon možen brez. Kmalu sva na vrhu.

DSC_7981

Malce naju mika še tistih nekaj metrov do Viševnika. Pa prevlada skupno mnenje, da za tako kratko razdaljo se pa nobenemu ne da ubadati z derezami. Razmere naravnost navzdol ne obetajo kakšne navdušujoče vožnje. Zato pa drugačno sliko kaže strmina pod Malim Draškim vrhom. Čaka naju še zadnje prečenje. Potem pa najlepši spust dneva.

Najine smučine

DSC_8008

Potem pa še zadnji dvig, nekaj lomastenja skozi borovce, pa smuka po smučišču in konec. Snega za nemoteno uživanje je mogoče še za kak teden.

DSC_8010

Zelenjak

Sunday , 1, March 2015 Comments Off on Zelenjak

Petkov večer, še bolj pa zadnji tekaški teden, me je povsem izmučil. Prvič po dolgih letih sem stopil na tekaške smuči. Popolnoma brez tehnike sem se zaganjal oziroma zaletaval po pokljuških progah. Lepo, vendar naporno. Nato smo že po tradiciji odtekli nekaj krogov v spomin na Ruth, tokrat presenetljivo tudi s Sandijem, ki je prvič pretekel več kot 30 km. Potem pa je bilo vse to potrebno še razčleniti in župnik v naši mošeji se je že obešal po zvoncu, ko smo prišli domov. Zatorej sem si več kot zaslužil vikend v objemu moje najdražje. A ko sem se zbudil, me je že vleklo. Nekam. Urošev klic je prišel kot naročen in s polno bojno opremo odrineva, kam drugam, na Zelenico. Na Ljubelju sem prepričan, da sem ali še vedno tako skurjen, da se mi blede, ali pa sem v filmu Vrnitev v prihodnost 4. Vse namreč zgleda tako, kot da so zopet odprli smučišče. In kot se za prvič spodobi, so prvi dan karte zastonj. Avto pri avtomobilu. Če bo tako vsak dan, se smučišču obetajo lepši časi. Vendar že po nekaj metrih ugotovim, da bo potrebno že jutri iti v službo, da smučišča niso odprli, ter najpomembneje, da bi bilo bolje če bi bil doma. Nobene moči, za nameček pa niti nobene energije. Zraven pa še Uroš, od katerega si ne morem obetati kakšne klasične nedeljske ture, v kar se šteje sprehod do koče, kjer te čaka kava, potem pa uživaški spust. Prepričujem ga naj gre naprej, sam pa pridem za njim. To je bila sicer popolna laž. Takoj, ko bi izginil z vidnega obzorja, bi sam dal v prvo prestavo in po najbližji poti v koči. Tako pa se ne da. Mimo koče na Zelenici je v strahu, da ne bi zavila vanjo, udaril tak tempo, da bi  še ”kuhar” mislil, da je Killian tukaj na pripravah. Potem sem se pač sprijaznil, da bo potrebno iti vsaj do Žleba in sem počasi začel uživati. Končno je posijalo tudi sonce, in vse je bilo pozabljeno. Sicer se je kmalu skrilo, ampak takrat pa ni bilo več volje, da bi zopet postal tečen. Najprej sva odšla do Žleba med Zelenjakom in Palcem. Pravzaprav je bil to ovinek, ampak želela sva si ogledati spust do Podnarja. Kako drugačne razmere kot lani, ko Slovenija še ni bila v snežni recesiji. Takrat je spust zgledal popolnoma enostaven, tokrat pa je bilo prvih nekaj metrov tako težkih, da niti pomisliti nisem mogel na spust. Prečila sva pod Zelenjakom do današnjega cilja. Zelenjaške škrbine. Tam pa se je Uroš odločil, da gre še na Zelenjak. Kot odgovoren tovariš ga nisem smel pustiti samega. Nadela sva si dereze, vzela cepine in previdno odšla proti vrhu. Sam sem nahrbtnik pustil spodaj. Vzpon poleti ni pretežak. Tudi pozimi ni ravno sile, vseeno pa je potrebna pazljivost. Ne gre ravno za sprehod, kot do Suhega ruševja. Začne se s skalo, potem je nekaj zasneženih prehodov, zopet nekaj vmes med skalo in snegom, potem nekaj višinskih metrov s snegom do kolen, sam vršni del pa je enostaven. Oba imava nemški model derez s trakovi, ki opletajo okoli. In tako predstavljajo nevarnost. Sam si jih nekajkrat popravim, vendar nisem zadovoljen. Na vrhu nekaj slik, in previdno navzdol. Čeprav ni po alpinističnih standardih, potem ko prideva s snega na skalo, pospraviva cepine. Oba se počutiva varneje, če lahko primeva skalo. Ker sem brez nahrbtnika, moj cepin vzame Uroš. Spodnji del se zaključuje s prisrčno grapo, kjer sestop zgleda lažji kot po skali. Sam se predvsem zato, ker sem pač brez cepina odločim za skalo, Uroš pa se spusti po snežišču. Sam imam tam dokončno dovolj, Uroš pa se vzpne še na Vrtačo po osrednji grapi. Prvih 100 višinskih metrov me spremlja rahla kloža. Potem sledi grbavica (kultni stadion NK Željezničar). Da bi se ognil kakšni počeni gumi, prečem skozi ruševnat del (ja, sneg se poslavlja) do grebena na Možeh. Od tam sledi ugodna smučarija, ki pa se kmalu konča. Sledi običajno najbolj zoprn del, ampak tokrat mi je sreča naklonjena. Najdem še nedotaknjene dele skozi gozd in ker je tako prijetno se spustim skoraj do Tinčkove koče. Kaj pa sedaj? Potrebno se je dvigniti do Doma na Zelnici. Tako sem utrujen, da se mi ne da zopet ubadati s psi, še manj gaziti. Zato izberem kar hojo s smučmi. Nekajkrat malce obupavam, toda na koncu prevlada trma. Če sem že butast, bom tak do konca. Teče iz vseh odprtin, vzpon je težavnejši kot kjerkoli prej, vendar se ne dam. Končno zagledam kočo, oskrbnik mi že maha, kava pa je tudi na mizi. Popolno. Počakam Uroša. Sledi še presenetljivo dober spust. Konec matranja, na srečo grem spet jutri v rudnik. Jupi.

Vrtača

DSC_7788

Žleb

DSC_7789

Suho ruševje

DSC_7790

V ozadju Zelenjak

DSC_7792

DSC_7801

DSC_7803

DSC_7806

  DSC_7821

DSC_7823

Krim

Tuesday , 10, February 2015 Comments Off on Krim

Če si moderen moški, potem imaš čez dan ogromno obveznosti: zajtrk za družino, potem odvoz sostanovalcev, služba, dovoz oziroma razvoz, pa spet kuhanje, vmes pranje, pomivanje, pa naloge, kopanje, večerja, priprava na spanje, likanje… In šele potem ti ostane čas zase. In tako ne gre drugače, kot da ponoči hodimo na smučanje. Edina dobra stvar v tej izredno žalostni zgodbi je, da se je namnožilo precejšnje število modernih moških. Kar pomeni, da ni nobenega problema dobiti družbo za večerne pohode. Če pa slučajno želiš hoditi po soncu pa so odgovori naslednji:

  • Uf, ne gre, nimam varstva
  • Ah, težko, kuham kosilo
  • Pa kaj ti je, mogoče zvečer
  • Nemogoče, gremo v  knjižnico, potem na drsanje, v Mcdonaldsa

DSC_7731

Kot vedno, je najboljši vir novih idej Turni klub Gora, kjer pohvalijo Krim. Sicer imava še iz prejšnjega tedna malce slabšo izkušnjo, ampak vseeno. Šla sva namreč smučati na Sv. Jakob. Navzdol spričo obupnih razmer nisva naredila niti enega poštenega zavoja. Sva pa med potjo srečala 4 turne smučarje in ugibala kako bodo oni pokomentirali to turo. Po smučinah se je videlo, da tudi pri njih ni šlo za zavijanje. Potem pa zaslediva njihov prispevek, v katerem so prehvalili razmere. Zanimivo.

DSC_7733

Na Krimu še nisem bil, sem pa prebral da je do vrha 800 višinskih metrov, kar niti ni malo. Vodja je Uroš kot lokalni poznavalec. Izbereva krožno turo, gor čez Strmec, dol pa po občutku. Pot se najprej strmo vzpne po kolovozu, potem pa se do vrha vzpenja bolj zložno. Zelo sem skeptičen kje se bo tukaj sploh smučalo. Vedno bolj uživam ponoči. Nikjer nikogar, popolen mir. Pot mi je všeč, mogoče zato, ker sem prvič tukaj. Sploh neka oaza sredi gozda je čudovita.

DSC_7735

Nad 1000 metrov ni greha

DSC_7745

Na vrhu na hitro nekaj popijeva. Če bi bilo sonce, bi že posedela, tako pa naju veter preganja dol. Uroš mi je celo pot govoril kakšni razgledi so z vrha Krima. Kakšna laž. Vidi se samo neke oddajnike, ter par luči v daljavi. Mi je pa zanimiv podatek, da si je Krim v preteklosti prilastila jugoslovanska vojska in je bil 20 let nedostopen za obiskovalce.

DSC_7751

DSC_7756

Nekaj prvih zavojev ni nič posebnega. Potem pa se začne poezija, ki traja ogromnih 500 višinskih metrov. Puter, smetana. Sicer večinoma po gozdu, ampak so razmaki med smrekami tako veliki, da si samo izbiraš še neprevožene linije. Vmes zapeljeva še  v nekaj okoli 50 metrskih grapic, kjer je užitek še večji. Če bi bila vidljivost boljša, bi si lahko namesto zadnjega dela po cesti privoščila tudi tam gozd. Ampak, ne gre se pritoževati.

DSC_7758

DSC_7759

DSC_7760

Ker sem se šele popoldne odločil, da peljem svoje pse na sprehod, mi ni preostalo drugega kot zaviti proti Ljubelju. Cilj je bil kava v koči, mogoče skok do Triangla, skratka uživanje. Tudi sonce je bilo nepričakovano z menoj, kar je še polepšalo že tako meni poseben ambient. V koči se ne ustavim, ampak grem naprej v ruševje. Tam nekje med Vrtačo in Palcem se luč ugasne in temperatura v nekaj minutah močno pade. Še malo vetra, premalo snega, da bi se mi splačalo iti do sedla Žleba in odločitev ni težka. Grem nazaj proti soncu. Med potjo se odločim še za Triangel. Zopet imam težave s psi. Vsakih nekaj metrov mi padajo dol. Malo jih skrajšam, pa ni nič bolje. Peš bo treba iti. Grem po dovozni poti. Ugreza se mi do čela. Sicer je po smučini že nekdo hodil, ampak ker se mnogo turnih smučarjev močno razburi ko mu nekdo uniči njegovo delo, sam pa se ne prerekam rad, se rajši prebijam sam. Odličen trening. Za trud sem močno poplačan. Ne pomnim kdaj sem doživel boljšo smuko s Triangla. Čeprav mi kava ne paše se vseeno ustavim v koči. Vedno tako naredim. Čutim se dolžnega, da vsaj malo prispevam, da bi koča obstala. Naročim še Cockto. Ker me preganja noč, hitro popijem in odsmučam navzdol. Če bi ocenjeval od ena do pet, bi šle točke takole:

  • prvi del v Suhem ruševju 4
  • pot skozi gozd 1 (premalo snega, korenine, borovci)
  • Triangel 5
  • po smučišču 3 (mogoče zaradi teme)

DSC_7650

DSC_7653

DSC_7672

DSC_7678

DSC_7680

DSC_7685

DSC_7692

DSC_7711

DSC_7716

DSC_7722

Greben Macesnovca

Friday , 30, January 2015 Comments Off on Greben Macesnovca

Letos sva s Petro zakorakala v 2/3 najinega življenja. Poleg mnogih daril sem dobil navaden list papirja, na katerem je pisalo Tura z Markom Prezljem. Popolen šok. Brez besed. Hodil sem gor in dol, povsem zbegan. Marko, junak mojih stripov, ki jih prebiram večkrat letno, prijatelj Marka Twighta???? Pa moram priznati, da sem pred rojstnim dnevom kot kak majhen otrok razmišljal o tem kaj bi lahko dobil. In sem si mislil:” Le kako me nobeden ne pozna tako dobro, da bi se domislil, da bi mi dan s kakim gorskim vodnikom pomenil ogromno.” Da teoretično poznam ogromno slovenskih gora, poti, praktično pa to ne pomeni nič. Dva dni sem kot pav hodil okoli s tistim navadnim listom papirja. In razmišljal kam bi šel. Prvi na listi želja je bil seveda Grossglockner, ampak to sem zaradi oddaljenosti takoj odpisal. Potem seveda Široka peč. Na koncu pa pristal pri tem, da bi šel najraje v sneg. Pa potem snega ni bilo in sva se dogovorila za Šijo Brano. Kar je pomenilo, da potrebujem zimske čevlje. Sicer ene imam, Alpinine, vendar sem z njimi v sporu že od kar sem jih dobil. Torej niso prišle v poštev. In sem od vseh prijateljev, ki imajo nogo tam okoli mene, pobral po en par. Naredil izbor za Miss čevljev in izbral Sandijeve. Šel z njimi nekajkrat na Jošta in to je bilo to. Pri njem sem si sposodil še plezalni pas, vponko,  pri Alešu čelado, rokavice in gamaše, ter pri Šparovcu žolno. Ostalo opremo, kar jo je bilo še potrebno, pa sem imel sam.

DSCN0029-001Nekaj dni pred odhodom pa me je začelo črvičiti. Ker to ni bil kak trebušni virus, je bila edina možnost strah. Že tako nisem narejen za navezovanje novih stikov. Potem pa strahospoštovanje do Marka, podcenjevanje samega sebe in smo tam, kjer ne bi bilo tega treba. Bom zmožen plezati, se mi bo staknila dereza, bom kaj pozabil, se bova ujela in še mnogo drugih butastih reči mi je rojilo po glavi. Zadnji dan sem samo čakal na njegov klic. Če bi mi sporočil, da mora opraviti kaj nujnega, bi bil najsrečnejši. Pa klica ni bilo od nikoder. Gledam napoved. Vsakih 5 minut:” Pa za božjo voljo, 4 mesece je nestabilno vreme, pojutrišnjem pride sneg, ravno jutri pa brez oblačka!!!!!!!!!”

DSCN0034Startava počasi, v zmernem tempu. Vmes me Marko sprašuje predvsem o mojih sposobnostih.  Ob vse močnejšem vetru, pogledu na moje zimske čevlje, ki so brez trdega podplata, ter ugotovitvi, da mojih plezalskih sposobnosti ni, skleneva, da na Brano ne greva. Mogoče za mojih 50 let. Odleže mi. Čeprav ne vem kaj me sedaj čaka, ampak strahu ni več. Predlaga mi greben Macesnovca, ki je ravno nasproti Brani. Zgleda bolje. Že pri Pastircih zavijeva desno. Tam so že opazne večje količine snega. Kmalu sva v ruševju. Marko nekajkrat ”povoha” kje bi bil dober prehod in ga vedno zadane. Sam se zabavam s tem, da se ali strinjam ali ne z njegovo izbiro. Večkrat se mi zdi, da tokrat ga je pa res usral. Da bova pristala v neprehodnem ruševju. Pa vsakič zgubim. Gazi, dela stopinje, da mi je čim lažje.

DSCN9996Kmalu sva pri prvem skoku. Nekako pridem čez. Popolnoma brez občutka. Kot bi bila največja sovražnika s skalo. Res, da si v zadnjih letih nisva blizu, ampak malo bolj z občutkom bi jo pa lahko naskočil. Vmes, ko Marko pleza kot prvi, sam ves prezebel čakam. Pa ne vem, je bolje, da pridem čim pozneje na vrsto ali da sem čimprej čez te, zame kočljive dele. Računam, da ko mine strah, bom lezel bolj sproščeno. Zdi se mi, da sva imela največ težav pri drugem skoku. Že Marko je porabil precej časa, da mi je čimbolj olajšal pot. Ampak ni šlo. Cepina nisem mogel nikjer dobro zabiti, stopiti še manj, saj derez še nisem imel na sebi. Takrat sem prvič zdrsnil. In nato po moje še trikrat. Na istem mestu. Potem je pa očitno moralo biti, da me je nekaj skrivnostnega potegnilo za kak centimeter, da sem našel nekaj stopom podobnega in sem prišel čez to kočljivo mesto.

DSCN0004Marko si je nadel dereze, sam pa sem počakal še en raztežaj. Nisem si predstavljal kako bom praskal po skalah. Pa ni bilo problema. Malce sem se lovil, potem pa že ugotovil, vsaj približno, kako se streže tej reči. Odseki so se menjali. Malo poledenele skale, nekaj snega. Sam po vsakem raztežaju pogledam proti vrhu. Uf še daleč je. Narediva prvi odmor. Pojem frutabelo, popijem malo Markovega čaja. Nekaj pogumnega čutim. Sicer pravi, da je to od meda, ampak ravno strinjal se ne bi. Še nekaj skale, potem pa zopet prideva do ruševja. Njemu ne diši preveč, sam pa bi ga imel najraje do vrha. Pa mine tudi ta del.

IMG_8084Foto: Marko Prezelj

Vedno več snega je. Vseskozi vpijam koristne nasvete, ki jih dobivam. Počasi prihajam na domači teren. Na začetku sem Marka ob njegovem slikanju spraševal ali naj naredim utrujen ali zadovoljen izraz obraza. V tistih zame težkih delih ni bilo možnosti spreminjanja mimike. Najlažji deli so mi tisti, kjer je nekaj snega za derezo, ter vsaj malo kamna za roko. Narediva še en krajši odmor, zopet frutabela in malo pogumnega čaja. Zjutraj sva govorila o možni Planjavi. Sam sem jo že nekaj časa nazaj odpisal. Ne čutim se dovolj močnega. Tiste skale so me preveč utrudile. Marko se strinja z mojo izbiro. Do vrha Sukalnika imava samo še snežni del. Greben, kjer se mi povrne moč, energija. Počutim se, ne najdem pravilnega izraza, ampak kot bi bil malo višje kot sem. Vsako sekundo skušam čimbolj zaužiti. Če bi bil ta greben dolg še nekaj kilometrov, pa bi bil prekratek. Če bi Marka poznal vsaj malo bolje, bi ga objel. Tako pa ga lahko samo pogledam izpod oči in mu sramežljivo izustim: ”Hvala”.

DSCN0021

DSCN0017Gledam naokoli, iz mene prihajajo nerazločljivi izdihi. Na povsem jasno nebo se prikradejo skrivnostne meglice, barve okoli Brane se spreminjajo. Ne vem, je to ljubezen? Ostane nama samo še spust proti Kamniškem sedlu v okviru letne poti. Sam sem že na dopustu, pa se kot mnogokrat v gorah izkaže, da ni konec, dokler se doma ne uležeš. Pobočja so kložasta, nevarna. Udira se do kolen. Nekajkrat se spustiva, pa zopet dvigneva. Koče od nikjer. Vsake toliko časa na skrivaj pogledam Marka. Zgleda popolnoma miren in to se naseli vame.

DSCN0048

DSCN0046Še zadnji spust, ki pa je za razliko od prejšnjih pobočij čisto trd. Spuščam se na konicah derez in dokler ne pridem do tal, ne pogledam nikamor. Marko me ima vseskozi na vrvi. Potem pa kamniške babe. Ali kakor hočejo, skratka gmota skal, ki že nekaj časa pomeni konec nevarnosti.

IMG_8119Foto: Marko Prezelj

Ne greva do koče, ampak po melišču naravnost proti domu. Do Pastircev imam na sebi dereze, saj mi samo v čevljih preveč drsi. Ko jih dokončno snamem, se mu še enkrat zahvalim, ter mu povem, da sedaj me pa lahko tudi zapusti, če želi. Moram biti pošten in priznati, da sem bil mogoče malce skeptičen glede pričakovanj vodništva. Predstavljal sem si, da pač radi plezajo, hodijo v hribe, in jim je to služba ter hobi obenem. Kako enostavno se sliši. Sedaj mislim popolnoma drugače. Večkrat sem razmišljal o odgovornosti v gorah. Tukaj vodnik prevzame odgovornost do neznanca. Sam sem se mu popolnoma prepustil. Zraven pa mora biti prijazen. Oceniti sposobnosti stranke. Meni je Marko delal stope, jih čistil, gazil, me navezoval, mi dal ogromno informacij, naukov. Izredno težaško delo. Skratka, če kdo želi, naj le kontaktira mark@markoprezelj.com. Ne bo vam žal. Sam pa grem z njim za mojih 50 let na Brano. Z upanjem, da si vmes premisliva in greva recimo samo do Kamniškega sedla. Za nekaj ur.

IMG_8101Foto: Marko Prezelj

Jamnik

Friday , 2, January 2015 Comments Off on Jamnik

Po silvestrskem večeru se nama je prilegla osvežilna tura. Avto pustiva pri Bognarju. To je kmetija v Nemiljah. Na spletu je nisem našel, pomagal mi je nasvet lokalnega poznavalca. Če bo kdo startal tu, ko vidite tablo Nemilje, se peljite okoli 100 metrov in potem zavijte desno. Po približno 200 metrih se lahko pusti avto, prostora za 2 avtomobila, nekaj metrov dalje še za dva.

DSC_7569Sam sem s turnimi smučmi. Čeprav nimam posebnih pričakovanj. Miha, kot običajno, peš. Prvi del pelje po cesti. Ki je še za silo zasnežena. Tudi pripeljem se kasneje po njej. Ena smučka po snegu, ki je ob robu ceste, druga pa po potrebi v zraku, tam kjer je pa še sneg pa tudi tam.

DSC_7573

Po nekaj minutah zavijeva levo na travnik. Ta del se kasneje izkaže za najbolj smučljiv. Potem pa zopet v gozd in po shojeni poti proti Jamniku. Tu ne bo nikakršnega zavijanja, peljati pa se bo le dalo.

DSC_7610

Sklativa nekaj neumnosti in že se nama odpre pogled na najin današnji cilj, Cerkev Svetega Primoža in Felicijana na Jamniku. Če bi bilo vreme lepo, kot je napovedano, bi bila na vrhu priča sončnemu zahodu, tako pa je vse skupaj bolj žalostno.

DSC_7617

Nekaj minut posediva, potem pa nazaj. Vršno pobočje je kložasto, tako da ne naredim niti enega dobrega zavoja. Kot že omenjeno se potem peljem po gazi. Sledi še zelo užiten zadnji travnik in že sva doma.

DSC_7622 Lep nedeljski sprehod. Če je snega dovolj, še nekako gre. Če pa ga je premalo, pa je bolje iti drugam.

DSC_7627

Sveti Jakob

Tuesday , 30, December 2014 Comments Off on Sveti Jakob

Kot vedno, bom tudi danes začel z znanim slovenskim pregovorom. Če se jutro po noči pozna, potem bo letošnja turna sezona ena izmed najboljših v moji bogati, okoli dveletni karieri. Do danes so šle smuči po vsaki krstni smuki na oživljanje. Tokrat sem jo odnesel brez praske. Dobro no, skoraj.

Najin cilj je bil Sveti Jakob. ”Ja bog, pa kje je to?”, sem se spraševal tudi sam. Majhen vrh, slabih 20km stran od mojega doma. Pa to ni vsem dobro znani Jakob nad Preddvorom. Zanimivo, o tem vrhu vsako leto berem na spletnem portalu Turni klub gora. V poštev pride predvsem po obilnejšem sneženju, ko zmanjkuje časa in podobno. Že na prvi pogled sem potegnil vzporednice z našim Javornikom ali Ženiklovcem. Mora biti nekaj podobnega.

Avto sva parkirala pri Gostilni Legastija (v vasi Sora levo proti Katarini, Topolu). Za ljubitelje kave naj omenim, da je gostilna odprta vse dni v tednu, razen takrat ko grem jaz smučat. Torej v ponedeljek.
Nekaj metrov sva naredila po cesti, potem pa je že vidna tabla za Sveti Jakob. Tam je tudi parkirišče za mogoče 4 avtomobile. Pot je potem do vrha dokaj dobro označena. Če nisi prvič in ponoči. V tem primeru pa lahko pride do nekaj dodatnih metrov. Ki pa so vedno vključeni v turnosmučarsko ponudbo. Že po nekaj minutah v daljavi zagledava današnji cilj, cerkev Svetega Jakoba. Zelo priporočljivo, zaradi orientacije. Tako sva večino najine poti hodila z ugasnjenimi čelnimi svetilkami. Sploh prvi metri na turnih smučah so nekaj posebnega. Užitek. Kar po mojem mnenju loči pravega turnega smučarja od instant turnega smučarja je spust. Nedeljski smučarji iščejo popolen spust, pri ostalih pa gre za celostno podobo. Mnogokrat oziroma večinokrat (iz slovarja slovenskega knjižnega jezika) je spust le pripomoček za vrnitev, ne pa nekaj estetskega.

Gostilna Legacija

Prečiva nekaj senožet, kolovozov in se vedno bolj bližava vrhu. Pot naju vodi celo mimo dveh manjših zaselkov, kjer imam občutek, da če dobro padem, bom dobesedno vpadel nekomu na večerjo. Ko pa doseževa zadnje pobočje, vsaj tako takrat misliva, pa se nama majčkeno zatakne. Nekaj metrov je tako strmih, da ne prideva čez s smučmi. Zato obrneva. Kar se nama pozneje izkaže za dobro odločitev, saj tudi višje ne bi daleč prišla. Prideva do ceste, kjer se poraja klasično vprašanje. V katero smer se gre gor in v katero dol. Običajno izbereva narobno. Da ne bo kakšne zamere, se tako odločiva tudi danes. Kmalu obrneva in potem do vrha slediva smučini.

Odcep za Sveti Jakob

Kakšnega posebnega obreda na vrhu nimava, kar gre zahvala mrazu. Spust pa… Dva senožeta sta za vriskanje, nedotakljiv teren, puter. Potem nekaj klasičnih strmin, kjer se bolj kot ne porivava. Gozd, kjer iščeš čimhitrejšo pot ven. In že sva pri avtu.

Za prvič Amerika. Tudi za naslednjič bo. Če zopet potegnem primerjavo z Javornikom. Res je ta Sveti Jakob pomanjšan Javornik. Le da je vse skupaj bližje, zato meni tudi bolj domače. Glede smuke pa se težko pravilno odločim. Bo treba iti večkrat, ampak tako na prvo žogo, sem tukaj bolj užival.

Dušan in Iztok Fister, Ultra triatlon Murska Sobota

Monday , 17, November 2014 Comments Off on Dušan in Iztok Fister, Ultra triatlon Murska Sobota

Brata Fister sta edina Slovenca, ki sta letos uspešno zaključila z dvojnim Ironmanom v Murski Soboti (7.6km plavanja, 360km kolesa in 84.4km teka).

Prvi Slovenec, ki je končal to preizkušnjo, je bil Matej Markovič leta 2007. Za njim so sledili Peter Sajovic, Ervin Pust in sedaj še brata Fister, ki sta povedala nekaj zanimivosti o tej težki disciplini.

Lukazoja: Kako sta se odločila za to tekmo?

Dušan: Za to tekmo sem se odločil iz dveh razlogov. Prvič zato, ker sem nadobudni triatlonec na daljše razdalje, drugič pa zato, ker tekma poteka v naši domači vasi. Izkušnje s same tekme že imam, petkrat sem namreč sodeloval pri pripravah in bil spremljevalec mnogim tekmovalcem med samo dirko.

Iztok: Vedno me je zanimal ultratriatlon in to zahtevno preizkušnjo sem si želel končati. Najprej sem poskusil leta 2011, nato leta 2012, vendar obakrat odstopil zaradi zdravstvenih težav (povišana telesna temperatura in hude bolečine v nogah) na skoraj istem mestu – po prvem maratonu teka (obakrat opravil že s 410 km preizkušnje).

slika10

Lukazoja: Kako sta sploh pristala pri triatlonu?

Dušan: S triatlonom se je začel ukvarjati brat Iztok, ki me je tudi navdušil za to disciplino. Začelo se je leta 2008 s televizijskim prenosom svetovnega prvenstva IRONMAN na Havajih. Naslednje leto sem tja kot eden najmlajših (16 let) uvrščenih tekmovalcev potoval tudi jaz. Tekmoval sem na svetovnem prvenstvu v triatlonu XTERRA, kar si štejem kot začetek resnejšega ukvarjanja s triatlonom.

Iztok: Na začetku moje športne poti sem tekmoval v kolesarstvu, vendar mi je po nekaj letih bilo tega dovolj. Hotel sem probati nekaj novega. Poleg tega pa sem slišal, da triatlon spada med najtežje športe. Takoj sem se odločil, da se preizkusim tudi v tej disciplini.

Lukazoja: Sploh je zanimivo, da sta tako mlada že pri tako ekstremnih razdaljah. Zakaj?

Dušan: Pri 18 letih sem prvič nastopil na polovičnem IRONMAN-u. Dirka je potekala v nemškem Wiesbadnu, kjer je z nastopi začel starejši brat Iztok in sem ga zato imel priložnost spoznati že prej. Tekmovati na tisti dirki je bila odlična izkušnja, tudi rezultat je bil zadovoljiv. Potem sem začel z nastopi na polovičnih triatlonih, ki so si sledili kot po tekočem traku. Lani sem prvič nastopil na polnem IRONMAN-u v danskem Kobenhavnu. Dober rezultat, ki sem ga tam dosegel, mi je vlil novih moči. Na progi sem se počutil odlično, zato sem takoj napovedal prvi nastop na Dvojnem ultra triatlonu v Bakovcih. Edina omejitev je bila minimalna starost 21 let, ki sem jo dopolnil letos. Lahko bi rekel, da sem se za nastop odločil z namenom, da stopim stopničko višje v težavnosti.

Iztok: Vsi so vedno govorili da za tako dolgi triatlon moraš biti nekoliko starejši. Vendar jaz nisem nikogar poslušal. Osebno dam zelo malo ali nič na mnenja drugih, še najmanj pa na mnenja tistih, ki sploh nikoli niso tekmovali v takšni preizkušnji. Vedno so me pritegnile najtežje stvari.

Lukazoja: Kakšne rezultate sta dosegala pred to tekmo?

Dušan: Sam pravim, da rezultati niso pomembni. Vsak tekmovalec ima izbiro: lahko se profesionalno posveti, npr. polovičnemu triatlonu, tam dosega zavidanja vredne rezultate, lahko pa izbere širši spekter tekmovanj. Med drugim tudi ultra triatlon, kjer sam rezultat ni pomemben, glavni cilj je, da končaš dirko. Čeprav bi mi bilo, zaradi moje starosti, bolj pisano na kožo posvetiti se polovičnim in polnim triatlonom, pa se za to nisem odločil. Več kot profesionalni rezultat mi pomeni nastop na ultra triatlonski preizkušnji.

Sam sem največ dosegel v kolesarstvu, tam namreč tekmujem praktično od tretjega razreda osnovne šole. Uspehov in porazov je bilo neskončno, vsak doprinese k zdravemu športnemu duhu. S triatlonom se sicer ukvarjam relativno malo časa. Na evropskem prvenstvu v XTERRA triatlonu v Avstriji sem dosegel tretje mesto in bronasto medaljo, ter peto mesto na svetovnem prvenstvu na Havajih. Leto kasneje sem na Madžarskem postal evropski prvak v cross triatlonu. S sedemnajstimi leti sem pretekel maraton, z dvajsetimi premagal IRONMAN-a. Za slednjega znaša moj osebni rekord 10 ur 20 minut, za maratonsko preizkušnjo sem porabil 2 uri 55 minut. Dvakrat sem bil zmagovalec Pokala Slovenije med amaterji v kolesarstvu ter državni prvak v kronometru in cestni dirki.

Iztok: Bil sem svetovni in evropski prvak v zimskem triatlonu na Norveškem, pri 18 letih sem bil državni prvak v maratonu med starejšimi mladinci, evropski prvak v cross triatlonu, tretji na polovičnem ironmanu v Singapurju….

Lukazoja: Koliko sta trenirala pred dvojnim ironmanom, nam izdata okvirne razdalje ki sta jih opravila?

Dušan: Dnevni trening sem si razdelil na dva dela, dopoldanski in popoldanski. Dopoldanski je skorajda vsak dan zajemal do dve uri plavanja, medtem ko popoldanski ali kolesarjenje ali tek. Kolesarstvo sem redko treniral pod tri ure in pol, največkrat v razdaljah 120-150 km, ki sem jih opravil maksimalno intenzivno. Tekel sem največkrat od dve do tri ure. Včasih pa sem treniral tudi vse tri discipline dnevno. Nekaj krajših kolesarskih treningov sem opravil tudi ponoči.

Iztok: Letošnje leto sem planiral čisto drugače. Kakšnih posebnih načrtov za dirke nisem imel, edino udeležiti se kakšnega pol-ironmana ali kakšnega maratona. Enostavno mi trenutno služba jemlje preveč časa in energije. V tem letu sem tako treniral okrog 7 ur na teden, sodeloval pa sem na 3 polovičnih ironmanih, končal ultramaraton, maraton in se udeležil na nekaterih vaških tekih. Da bom nastopil na dvojnem triatlonu pa sem se odločil nekje 12 dni pred dirko in tedaj sem začel malo več trenirati. Pred tem sem bil 2 tedna na Tajvanu, kjer nisem nič treniral. Zaradi premalo treningov je bil potem tudi čas na koncu slabši, vendar mi je bil cilj, da pridem skozi cilj.

Lukazoja: Najtežji, najdaljši trening?

Dušan: Sam pravim, da najdaljši trening ni vedno najtežji. Treningi, ki so pogojeni s trdim delom največkrat zajemajo treniranje hitrosti – intervalni treningi. Trajajo približno dve do tri ure. Treninge za moč pa sem opravljal na krajših klancih na težjih prestavah. Najdaljši kolesarski trening, ki sem ga opravil, je bil dolg 170 km, najdaljši tekaški trening, ki sem ga opravil v sklopu ultramaratona, pa slabih 65 km.

Iztok: Plaval sem nekje eno uro do dve uri na teden, najdaljši kolesarski trening je bil narejen v sklopu pol ironmana – torej 90 km, tekaški trening pa je bil najdaljši meseca marca na ultramaratonu. Pretekel sem 65 km.

Lukazoja: Trenirata skupaj, tekmujeta, se primerjata?

Dušan: Redkokdaj. Včasih je sicer primerjanje in tekmovanje na klanec za razvijanje mišic še kako prav prišlo, medtem ko danes, ko imam svoj plan, treniram večinoma sam. Največkrat se z bratom “primerjava” na cilju po dirki. Zaradi obveznosti na fakulteti pa nama čas dostikrat niti ne dopušča, da bi trenirala skupaj.

Iztok: Večinoma treniram sam, včasih se pa zgodi, da greva na kolesarski ali tekaški trening oba skupaj.

Lukazoja: Kaj, koliko sta pojedla med tekmo?

Dušan: Največ hrane sem zaužil na kolesu. Na splošno uživam sendviče, sestavljene iz polnozrnate žemlje, pršuta in kumaric. V začetnem delu, ko je poraba hrane najvišja, saj med plavanjem v celoti ne nadomestiš izgubljenega, uživam sendviče na približno osem minut, kar ustreza enemu kolesarskemu krogu. Za dodatno okrepčilo vmes posegam po pici. Pred tekaško progo pa sem pojedel tudi špagete, kasneje uživanje takšne hrane ni več priporočljivo. Vmes pa seveda razni napitki.

Iztok: Enako kot brat Dušan.

slika9

Lukazoja: Kje vama je bilo najtežje?

Dušan: Najtežje mi je bilo v začetnih kilometrih kolesarjenja. Po uvodnih minutah sem slučajno pogledal na uro in si rekel, da bo po dvanajstih urah znova toliko ura, jaz pa bom še vedno kolesaril. Mikalo me je, da bi pospešil, vendar nisem imel pravega občutka za vožnjo. V glavnem sem se počutil slabo, želene hitrosti nisem razvil, zato sem misel o hitrejšem tempu hitro opustil. Na dirki se je noč hitro spustila, temperature so se nižale in po že mnogih prevoženih kilometrih sem se nekako počutil čedalje močnejšega, tudi uvodna slabost je minila.

Iztok: Najtežje je mi bilo na teku. Tek me vedno izčrpa. Dobil sem tudi bolečine v stopalih in žulje na nogah, zaradi česa sem nekaj krogov moral iti bos in tako čutil vsak kamen na cesti.

Lukazoja: Občutki po prihodu skozi cilj?

Med samo dirko so me spremljali mešani občutki. Velikokrat sem si rekel, kako srečen sem lahko, da tekmujem na domači dirki, morala je zopet narasla in bilo mi je lažje. Po drugi strani pa sem se večkrat vprašal, čemu ves ta napor. S približevanjem cilju so dvomi izginjali. Boril sem se tudi z bolečino v desnem gležnju, ki me je dvajset kilometrov do konca že precej ogrožala. Vmes, ko je potekalo prvenstvo mlajših udeležencev v sprint triatlonu, sem tudi sam nekoliko pospešil. Ob prihodu v cilj, v katerega sem zaradi neizmerne želje končati dirko čimprej, celo sprintal, sem čutil predvsem olajšanje. Olajšanje, da se je dirka končala in da mi je uspelo. Bil sem zelo vesel, tudi moji starši in brat ter vsi, ki so navijali za mene. Občutki so bili seveda fantastični in zdelo se mi je, da so čustva prišla za mano kar nekaj minut po prihodu v cilju. Takrat je popustil adrenalin in začele so se tudi prve težave (bolečine v mišicah, utrujenost, izčrpanost, ipd.).

slika1

Lukazoja: Poškodbe, težave med tekmo?

Dušan: Kot sem že omenil, sem med tekom staknil poškodbo desnega gležnja. Zdi se mi, da se je bolečina pojavila tudi zaradi dolgotrajnega nošenja čipa, čeprav ta ni bil zategnjen. Po drugi strani, pa ne moreš pričakovati od razmeroma neizkušenega telesa, da bi brez težav opravilo s tako zahtevno preizkušnjo.

Iztok: Glavni problem so predstavljale bolečine v stopalih.

slika8

Lukazoja: Krogi so bili izredno kratki. Vama je to predstavljalo problem?

Dušan: Sam poskušam razmere okolice izkoristiti v svoj prid. Kratki krogi, osemnajst na plavanju, šestinsedemdeset na kolesarjenju ter šestinpetdeset na teku meni osebno ni predstavljalo posebnega problema. Med dirko ne misliš na to, zanima te le število krogov do konca. Ves čas sem si govoril, da je potrebno malo potrpeti, nato vzeti okrepčilo in tako naprej v nove kilometre do cilja.

Iztok: Meni je vseeno, koliko krogov šteje dirka, važno je, da čim hitreje pridem do cilja.

Lukazoja: Sta imela med tekmo kakšno daljšo pavzo?

Dušan: Pavz je bilo med dirko kar precej, na kolesu so bile tri daljše, vsaka je potekala okoli šest do deset minut. Na tekaškem delu so bile pavze daljše zaradi masaž, nekje vsakih deset krogov.

Iztok: Tudi jaz sem imel na kolesu tri daljše postanke, na teku pa jih je bilo malo več, saj sem se slabo počutil in bolele so me noge.

slika2

Lukazoja: Kaj naprej?

Dušan: Naslednje leto želim spet nastopiti na dvojnem ultra triatlonu in tako potrditi, da sem zmožen prihoda v cilj tudi drugič. Glede na to, da je ob progi veliko število domačih navijačev, je to dodatna, močna spodbuda ob težkih trenutkih, ki jih triatlon prinaša. Naslednja stopnica, ki jo bom poskušal prestopiti, je trojni ultra triatlon.

Iztok: Za drugo leto še ne vem kako bo, ker ne želim iti ponovno brez treningov na dirko. Verjetno bom naslednje leto dirkal krajše dirke in v bistvu brez nekega cilja na rezultat. Glede na to, da sem v športu lahko zelo malo zaradi obveznosti v službi in nadaljevanju študija, mi je cilj, da bom v bistvu dirke, za katere se bom odločil oddirkal po svoje in jih končal. Navsezadnje bi rad na koncu življenja imel končanih 100 IRONMANOV, 100 pol-IRONMANOV, 100 maratonov, 100 ultramaratonov, 100 polmaratonov… Bom pa sigurno v prihodnje še razmišljal o naslednji četverici ultramaratonov: Badwater, Spartathlon, Hardrock 100, Western states. Badwater je že več kot 10 let na moji prioritetni listi najvišje. Je pa zanimivo, da me je z letošnjim letom zelo začelo zanimati plezanje.

Lukazoja: Kakšna je bila noč?

Dušan: Dogajanje ponoči je bilo presenetljivo. Presenetilo me je hitro menjavanje megle, ta je namreč en krog bila prisotna, v naslednjem je ni bilo. Pomanjkanje kolesarskih nočnih izkušenj je sicer povzročilo nekoliko težje vrtenje pedalov. Tudi vidljivost je ponoči zmanjšana, na kolesu gori le manjša luč, ki osvetljuje nekaj metrov pred tabo, zato se ti pri hitrosti trideset km/h zdi, da voziš najmanj petinštirideset km/h. Noč je bila razmeroma hladna.

Iztok: Isto kot Dušan.

slika7

Lukazoja: Ker je bil to dobesedno vajin domač teren, sta imela kakšno prednost?

Dušan: Domač teren vsekakor ponuja prednost. Tekmovati na domači dirki je odlično, nepozabno. S tem odpadejo tudi dolga potovanja ter finančni stroški, ki nastanejo s prevozom in bivanjem v okolici dirke. Dodatna prednost, ki jo ponuja domači teren, je tudi dobro poznavanje ceste, kar omogoča, da izbereš najkrajšo možno pot z najmanj “luknjami” na cesti.

Iztok: Prednost domačega terena je v tem, da ni neke hude logistike. To je res najboljše saj prihraniš na denarju, na energiji in na vsem. Je pa po drugi strani težko, ker te vsi poznajo in pričakujejo od tebe največ.

slika6

Lukazoja: Kakšna se vama je zdela organizacija, se da kaj izboljšati?

Dušan: Organizacija na dirki je naravnost odlična. Organizator pred tekmovanjem ponuja tekmovalcem servis koles, v mrzlih nočnih urah številne tople prigrizke, napitke, sadje, nudi vso podporo in pomoč spremljevalni ekipi. Poleg tega je cesta, kjer tekmujemo popolnoma zaprta za promet, kar je največja prednost proti nekaterim drugim dirkam. Pohvala za odlično organizacijo dirke gre predvsem organizatorju ŠD Bakovci in g. Miranu Verešu ter številnim prostovoljcem, ki pomagajo pri izvedbi dirke.

Iztok: Isto kot Dušan.

Lukazoja: Kako ste se razumela s sotekmovalci?

Dušan: Šport poleg vsega ponuja veliko prednost, t.j. spoznavanje novih ljudi in novih kultur. S sotekmovalci smo v stiku že pred dirko, pogovarjamo se o naporih in težavah, prehrani, treningih. Velikokrat spregovorimo tudi med samo dirko, drug drugega podpiramo, bodrimo, pomagamo. Na tak način se ta dolga triatlonska dirka premaga na lažji in hitrejši način.

Iztok: Prednost teh dirk je sigurno v tem, da ni preveč tekmovalno naravnano. Tukaj skoraj nihče ne tekmuje proti drugemu in je res dosti boljši občutek kot na klasičnih iron dirkah. Poleg tega pa opažam, da na teh ultra dirkah sodelujejo preprosti in skromni ljudje, kot na ostalih iron dirkah. Tam se tudi tekmovalci ponašajo s hardcore kolesi in ostalo drago opremo, tukaj pa pridejo tudi z 10+ let starimi kolesi. V glavnem, ta dirka je dosti boljša kot pa kakšen iron. Pa tudi vzdušje na dirki je boljše.

Lukazoja: Sta kaj sodelovala, recimo na plavanju, teku, sta kaj govorila vmes, se spodbujala?

Absolutno. Medsebojno podpiranje vodi k lažjemu tekmovanju, srečala sva se npr. med počitkom, kjer sva na hitro spregovorila najnujnejše ter nato nadaljevala z dirko.

Lukazoja: Support? Skupen ali vsak svojega?

Ekipa je sestavljena iz družinskih članov ter športnih prijateljev. Najtesnejši člani ekipe sodelujejo od starta naprej, merijo vmesne čase, skrbijo za prehrano, napitke, rezervna kolesa, obleko, počitek, itn. Lahko bi rekel, da s tekmovanji ne raste samo tekmovalec, temveč z njim celotna ekipa. Zato je pomembno, da tudi ekipa zaupa vate. Jaz se na spremljevalno ekipo vedno zanesem.

slika3

Lukazoja: Sta imela kaj težav z opremo med dirko?

Dušan: Težav med dirko je bilo ogromno. Prvo popravilo kolesa se je začelo že na samem startu med plavanjem. Zgodilo se je povsem nepričakovano, zato mislim, da si podobnega scenarija ne bi mogel predstavljati niti v sanjah. Pojavile so se težave z zavoro, ki se ni vračala v prvotni položaj. Naslednja težava se je pojavila, ko so se ponoči izpraznile baterije za luči, ki so osvetljevale cesto. Pojavilo pa se je še veliko majhnih stvari, od nezaželenega zaviranja zadnje zavore, do neželenega praznjenja tubularjev, itn… Vse skupaj je spominjalo na “komedijo”, ki pa smo jo uspešno zaključili. Pri taki zelo dolgi in naporni dirki je važno, da sam tekmovalec in člani spremljevalne ekipe ohranijo mirno kri in živce.

Iztok: Tukaj se hitro kaj zgodi. Največji problem so lahko tubularji (leta 2011 dobil defekt), glavni problem pa so sigurno prestave, saj jih rabiš več kot 12 ur in se hitro premaknejo. Paziti je pa treba tudi pri zavorah.

slika5

Lukazoja: Imata trenerja, sta v klubu?

Dušan: Treniram v klubu KK Tropovci, pod taktirko trenerja g. Slavka Vukana in predsednika dr. Alojza Horvata. Klub mi že od začetka moje športne kariere pomeni veliko, vse zasluge za moje uspehe pripisujem odličnemu razumevanju med člani kluba.

Iztok: V triatlonu nisem nikoli imel nobenega trenerja ampak vedno delal vse na občutek. Sem član ŠRK Celje, včasih sem imel tudi licenco.

Lukazoja: Sponzorji?

Dušan: Gre za razmeroma mlad šport, pri katerem sponzorstva za enkrat še ne gre pričakovati. Res pa je tudi, da v primeru sponzorstva potrebuješ obilico uspešnih in dobrih rezultatov. Glede na to, da sem zaključil le z eno dirko takega ranga, aktivnosti na tem področju ne pričakujem.

Oba: Zahvalo za finančno pomoč, spodbudo, spremljanje na skoraj vseh dirkah pa si zaslužita starša, ki naju že od vsega začetka najinih športnih poti podpirata in pomagata.

Osnovni tečaj fotografiranja

Thursday , 9, October 2014 Comments Off on Osnovni tečaj fotografiranja

Bratranec Aleš, tako kot vsako leto organizira osnovni tečaj digitalne fotografije, kjer na povsem domač način, nam začetnikom predstavi neke osnove fotografiranja. Močno priporočam.

KAKO DO BOLJŠE DIGITALNE FOTOGRAFIJE?

Datum: 14.10.-16.10.2014 od 16.30-19.30

Vsebina:

Skozi osnove digitalne fotografije vas bo predavatelj prek svojih izkušenj popeljal v čudoviti svet fotografije in vas skušal navdušiti za to lepo dejavnost.

Prvi dan boste skozi projekcijo fotografij obdelali osnove fotografije. Na primerih boste spoznali, kako deluje zaslonka, zakaj je pomemben čas osvetlitve, kaj pomeni občutljivost tipala, kako lahko uporabimo globinsko ostrino, kdaj uporabiti široki in kdaj ozki kot, kako učinkovito kadrirati, izbirati motive in zakaj je včasih potrebno uporabiti stativ. Celotna vsebina bo prikazana na konkretnih primerih za lažje razumevanje.

Drugi dan boste skupaj z izvajalcem v okolici Biotehniškega centra Naklo iskali motive in fotografirali. Naučili se boste, kako prepoznati dobro svetlobo, kako kadrirati, kakšno opremo izbrati, kako zamegliti ozadje, kako poiskati primerne lokacije za fotografiranje, …

Tretji dan bo namenjen osnovam obdelave fotografij z uporabo računalniških programov ter osnovam shranjevanja in arhiviranja fotografij. Predavatelj bo skupaj z vami pregledal in komentiral izbor vaših najboljših fotografij.

Organizator: Biotehniški center Naklo
Vodenje fotodelavnice: Aleš Zdešar
Datum: 14. – 16.10.2014 med 16:30 in 19:30
Zborno mesto: Biotehniški center naklo
Cena delavnice: 55€
Obvezna oprema: Fotografski aparat

Prijave in več info na spletni strani Biotehniškega centra Naklo: http://www.s-bts.kr.edus.si/index.php?id=2882

 

Aleševa stran, kjer si lahko ogledate, kako bi mogoče nekoč lahko tudi mi fotografirali.

Ironman Mallorca, Ironman Barcelona

Wednesday , 8, October 2014 Comments Off on Ironman Mallorca, Ironman Barcelona

Glavna novica s teh dveh Ironmanov, ki sta potekala v Španiji je vsekakor, da se je po dolgi odsotnosti vrnil Igor Kogoj. Definitivno (vsaj zaenkrat) naš najboljši Ironman vseh časov, je svojo zadnjo tekmo na Ironman distanci na Havajih končal daljnega leta 1999.  Tedaj je bilo 38 Slovencev, ki so končali Ironman tekmo, danes jih je že 260.  Igorjev najboljši čas sega v leto 1997, ko je v Avstraliji dosegel čas 8:46:49. Na svoji zadnji tekmi pred ”upokojitvijo” je bil njegov čas na Havajih 9:16:51, sedaj, po neverjetnih 15 letih pa dosegel izjemen čas 9:32:11, in v svoji kategoriji zmagal s prednostjo več kot pol ure. Seveda si je tako prislužil nastop na Havajih. Vendar za naslednje leto. Ta njihov sistem je težje razumeti kot relativnostno teorijo.  Igor pa je tudi alfa in omega triatlonskega kluba 3k sport. Kluba, ki je dal največ Ironmanov. Treba pa je še omeniti, da se je Igor dobršen del leta ubadal z neugodno poškodbo.

Še ena posebnost tekme v Barceloni pa je tudi, da so se tekme udeležile kar tri Slovenke. In bile 2., 3., in 4. Vsekakor slovenski dan v Barceloni.

REZULTATI NAŠIH:

Igor Kogoj 5.10.2014 Barcelona-E 9:32:11 0:56:28 5:02:24 3:28:26
Karla Oblak 5.10.2014 Barcelona-E 10:23:12 1:06:02 5:16:34 3:54:56
Mojca Mijovič 5.10.2014 Barcelona-E 11:00:16 1:15:08 5:31:39 4:05:39
Kaja Vovk 5.10.2014 Barcelona-E 11:24:28 1:07:51 5:28:18 4:42:45
Matjaž Obštetar 5.10.2014 Barcelona-E 11:09:27 1:04:43 5:09:57 4:49:33

 

Teden prej je bila tekma na Mallorci, kjer je tekmo prav tako končalo 5 naših. Globoko pod 10 ur sta se spustila Slapničar in Kralj, vendar pa ostala brez Havajev. Sploh Matevž Slapničar je imel neverjetno smolo z neuvrstitvijo.

REZULTATI NAŠIH:

Alen Kralj 28.9.2014 Mallorca-E 9:25:52 0:55:36 5:09:36 3:13:25
Matevž Slapničar 28.9.2014 Mallorca-E 9:39:05 0:57:41 5:12:37 3:22:56
Blaž Brečko 28.9.2014 Mallorca-E 10:40:47 0:58:47 5:26:29 4:08:46
Viktor Car 28.9.2014 Mallorca-E 11:25:42 1:06:57 6:26:02 3:40:47
Tina Prevodnik 28.9.2014 Mallorca-E 12:44:11 1:12:47 6:35:18 4:44:40

Poročilo s tekme Matevž Slapničar na strani TK Gorenjska
Poročilo s tekme Tina Prevodnik na strani 3k sport

POROČILA Z VSEH IRONMAN TEKEM

NAJBOLJŠI SLOVENSKI IRONMAN REZULTATI

Sedaj pa spoznam samo še Savičevića in moje otroške želje so izpolnjene

ceca

PS. Zraven je bil še Ivo. Pa sem ga zbrisal. Ko se gre za ženske se pozabi na prijateljstvo.

Duatlon Čatež

Monday , 22, September 2014 Comments Off on Duatlon Čatež

Zadnjih nekaj let smo naključno počitnikovali v Čatežu ravno na dan, ko se je tam odvijala tekma v duatlonu. In vsakič sva z Ivotom sanjala, da bi bilo lepo če bi imela s seboj kolesa. Letos pa sva se že prej prijavila na tekmo in tako izkoristila, kako se že govori, prijetno s koristnim. Za Ivota prvi duatlon, sam pa sem nekoč davno tega nastopil na Extreme duatlonu Murzman. Pa resnično samo nastopil, kajti cilja nisem videl. Oziroma sem ga, vendar z narobne strani.

Ker je bil glavni namen našega vikenda zadovoljstvo otrok, je bilo najprej obvezno iti v bazen. Potem pa sva z Ivotom izkoristila Petro, ji zaupala otroke in se odpeljala na kolesarsko progo. Vsaj da si jo malce ogledava. Na prvi pogled zgleda izredno zahtevna. Veliko vzpona (360m), ozke ceste, strmi spusti in ogromno vabljivih odcepov, ki znajo delati preglavice, če ne bo vse označeno kot je  treba. Vseeno sem bil presenečen spričo količine klančkov. Predstavljal sem si, da so teli duatloni, olimpiki… speljani povsem ravninsko. Nič, bomo videli.   20140920_125217 Ker je tukaj ena izmed glavnih disciplin tudi menjava, se nanjo skrbno pripravim, vsaj tako mislim, dan pred tekmo. Kupim posebne vezalke, saj je logično da gre največja izguba časa ravno na račun obuvanja, sezuvanja, zavezovanja. In če tečem, kolesarim na vso moč, potem pa bivakiram v menjalni coni, to ni ravno ekonomično. Tokrat rajši naredim ekspresno menjavo, potem pa ležim na kolesu.

”Ma p…. .. m……!!!!!!!” se zasliši iz ene izmed hišic v Čatežu, v soboto zgodaj zjutraj. Ko hočem še zadnjič preveriti nov sistem zavezovanja, mi ena vezalka ostane v rokah. Kaj sedaj? Iščem druge, normalne vezalke. In jih najdem na Ivotovih Mizunkah. Torej ena hitra, ena počasna superga? V zadnjem trenutku se premislim in uporabim iste vezalke za oboje superge. Rajši malo počasnejši, kot pa da mi še druga vezalka ostane v rokah. Oba z Ivotom si vzameva en bidon vode, ter dva gela. Potem pa na start. Prijavila sva se že prej. Takoj naju obvestijo, da so start premaknili za 15 minut. Nič hudega. Sproščeno kramljava dokler naju ne spustijo v menjalno cono. Moje kolo zavrnejo. Čeprav imam novega, torej še izredno ohranjenega. Ne prime zadnja zavora. Kaj pa sedaj? Obrnem in nekaj minut nekaj po kolesu. Kot da popravljam. Če me slučajno gledajo. Čeprav nimam pojma kaj počnem. Potem pa še enkrat poskusim srečo. Pa me zopet, tokrat že z malce dvignjenim glasom, zavrnejo. Nič kaj prijetna situacija. Pa ja ne bom že sedaj zaključil s tekmovanjem.  Vem, da vedno obstaja rešitev. Gledam okoli in opazim Čerinov šotor. Pa poskusimo. ”Oprostite ali obstaja kje kak servis za kolesa?” izredno ponižno vprašam. In ne mine minuta, že nek dober stric z orodjem šari po mojem kolesu. In še minuta ko je kolo brezhibno. In še minuta, ko je v kolo v menjalni coni. In manj ko minuta, ko ves zadihan po nekaj metrih vem, da sem prehitro startal. Oziroma se slabo ogrel. Takoj spustim tempo. In še bolj, ko začnemo teči po travnatem nasipu. Tega pa nisem pričakoval. Ampak, kaj bi se sedaj pritoževal. Če lahko po tem tečejo najboljši, bom pa tudi sam.

Duatlon, za tiste, ki ne vedo, je sestavljen iz dveh disciplin, teka in kolesa. Vendar se najprej teče, potem kolesari, na koncu pa zopet teče. Tukaj v Čatežu so razdalje 5km-20km-2.5km, na koncu po Garminu pa 4.6km-24.5km-2.3km.

20140920_124944

Najprej tečemo 2 kroga. Tam kjer je trava, tečem previdneje, drugod hitreje. Po prvem krogu si ogledujem, če so naši že kje v bližini, pa so očitno še na poti. Drug krog si že zbiram morebitne žrtve za vožnjo v zavetrju, pa slabo kaže. Tiste pred sabo komaj še vidim, za mano pa je tudi prevelika luknja. Opazim pa, da Ivo mirno teče v skupini, kar bi mu lahko pomagalo na kolesu.

20140920_125347

Prvo tranzicijo opravim brez posebnosti. Začetnih nekaj metrov odvozim previdneje, saj se nekaj metrov vozi po pesku, ovinki pa so izredno ostri. Vmes pojem gel, potem pa začnem s svojo vožnjo. Že prej sem se odločil, da bom šel na polno. Tistih nekaj kilometrov bom potem že odtekel. Kmalu me čaka najtežji vzpon, ki ga pač odpeljem po najboljših močeh. Vmes prehitim nekaj tekmovalcev. Mene pa tudi nekdo, vendar mu ne morem slediti. Pozneje vidim, da je vozil štafeto. Nadaljujem sam. Čeprav sem se spustov najbolj bal, pa mi ne delajo preglavic. Včasih sem po tekmi našel izgovor, da če ne bi tako zgubljal na spustih bi bil boljši. Tokrat ne. Peljem kot sem sposoben. Nekje na polovici kolesarskega dela ujamem še dva kolesarja. Eden mi priključi in mi sledi do cilja. Ne kaže pa posebnega navdušenja, da bi me zamenjal. Nič ne de. Bo vsaj boljši trening. Tam nekje 5km pred ciljem pa prideva do čudnega razpotja. Ne vem kam bi zavil. Zbega me rumena puščica, ki kaže v levo, logična smer pa bi bila naravnost. Tudi sovoznik ne ve kaj bi. Zato počakava naslednjega, ki se mu zdi da bi bilo bolje iti naravnost. In pač gremo. Vseeno, dokler ne vidim naslednjih redarjev ob cesti, vozim malce bolj rezervirano. Za vsak slučaj, če bo treba obrniti. Potem pa spet na polno. Zopet naju čaka vzpon, potem pa samo še spust proti Čatežu.

20140920_125238

Druga tranzicija je katastrofalna. Najprej težave z vezalkami, potem z zadnjo stegensko mišico in eden slabših časov. Potem pa samo še enkrat tek po travniku, nekaj ravnine in cilj je tu.  Kmalu za menoj prileti še Ivo. Tudi dober rezultat. Sploh me je presenetil na kolesu in teku, še posebej glede na petkove napovedi.

S kolesom sem izredno zadovoljen, tranzicije so bile katastrofalne, s tekom pa tudi nisem zadovoljen. V celoti pa lepa tekma, še lepši vikend.

20140920_130731

Ivo Švrljuga   0:21:07     0:00:57    0:47:54  0:00:45  0:10:14    1:20:58

Edo Krnić        0:19:22    0:00:44    0:46:43  0:00:54  0:09:46   1:17:30

20140920_124220

Vzpon na Lubnik

Monday , 15, September 2014 Comments Off on Vzpon na Lubnik

Vzpon na Lubnik šteje za Pokal Polanskih puklov. To je pet vzponov na področju Poljanske doline. Poleg omenjenega še Stari vrh, Pasja ravan, Javorč in Blegoš.

Start današnje dirke je bil ob 1o uri na Mestnem trgu v Škofji Loki potem pa skozi Podpulfrco in Breznice do Okrepčevalnice pri Nacetu na Lubniku. Skupaj 10 km, dolžina klanca, ki šteje za rezultat pa 7.2km (višinske razlike je 405 m).

Do Škofje Loke grem s kolesom. Da se vsaj malo ogrejem. S seboj imam eno frutabelo, ter bidon vode. Čez glavo za tiste pol ure. Za oblečti pa brezrokavnik in rokavčke. Sicer je omogočen prevoz opreme na vrh, pa ne potrebujem. Pri prijavi dobim nogavice, do starta pa me loči še 20 minut. Tu prvič ugotovim slabe lastnosti tega, da se sam udeležujem tekem. Sedaj bi v miru s kom spil kavo, se malo pošalil. Tako moram pa tistih nekaj minut do starta drugače izkoristiti. Zapeljem se po Loki. Na startu se postavim v zadnje vrste, saj se mi nikamor ne mudi. Slečem rokavčke, brezrokavnik, potem pa se že zasliši pok, ki oznanja začetek dirke. Prvih nekaj kilometrov vozimo v skupini. V bistvu v dveh, saj so prvi že naprej. Všeč mi je, da se vsaj nekaj kilometrov vozimo skupaj, da ni takoj potrebno startati na polno. Sam imam danes drugačno taktiko kot pri Teku na Dražgoško goro. Začel bom počasneje, potem pa kolikor bo moči. Prva dva kilometra tako prevozim skoraj z najlažjo prestavo. Seveda kljub temu poganjam kot lahko, ampak ne tako na smrt kot sem poskušal na prejšnjih tekmah. Zdi se mi, da so prvi kilometri tudi najstrmejši. Po fazi prilagajanja prestavim na višja razmerja in potem vozim kolikor gre. Dokler bo šlo. Pa gre potem tako do vrha. Seveda vmes nekajkrat popustim za nekaj sto metrov ampak v globalu sem dosegel rezultat, kot sem ga pač sposoben v tem trenutku. Če bi se preveč naprezal v začetku, bi sledil potop. Tako pa sem dokaj normalen prišel do cilja. V zadnjih sto metrih opazim, oziroma slišim dva navijača, Lojzeta in Uroša. Ki me potem dražita, da sem bil tretji. Če so se slučajno zmotili, in me prijavili med ženske. Ter, če bom počakal na podelitev, saj mogoče delijo medalje za predzadnjega.

Uroš me potem politično prepriča, da skočiva še na Križno goro. Zanimivo, da ko kolesarim s prijatelji, pa tudi če vozim na polno, lahko prevozim še nekaj klancov. Tokrat, ko pa je bila tekma, pa sem šel samo nekaj minut hitreje, pa sem izredno utrujen. Komaj prilezem na Križno goro. Če me v Škofji Loki ne bi čakala coca cola in kava, bi zopet klical Petro.

ČAS: 0:23:35

PRVI MOŠKI:

1 Hren Aleš 1972 ŠD POLJANE – INDU TEAM 00:17:57.6
2 Oter Mitja 1975 Gorenjska Predilnica & Franco Gomme 00:17:58.3
3 Drinovec Matej 1991 PRO ACTION 00:17:59.0
4 Prešeren Jani 1976 BVG Gulc BTS Company 00:17:59.5
5 Potisk Tilen 1992 ŠD Poljane 00:18:00.2
6 Draksler Andrej 1988 Kolka 00:18:03.1
7 Bratuš Dean 1978 KD Sloga 1902 Idrija 00:18:03.8
8 Dogša Iztok 1979 Ganesha TEAM 00:18:04.5
9 Brelih Boštjan 1967 ORBEA GEAX 00:18:07.8
10 Debeljak Janez 1962 ŠD Bam.Bi 00:18:24.8

PRVE ŽENSKE:

1 Šimenc Laura 1990 KD Alpe 00:20:44.2
2 Škrajnar Špela 1978 Ganesha TEAM 00:20:51.6
3 Žakelj Rada 1962 Slašcicarna Magušar 00:23:57.9
4 Grm Tamara 1996 Bohinj 00:23:58.1
5 Kalan Lubajnšek Petra 1971 Medex 00:24:26.1
6 Jesenko Erika 1996 KK Sava Kranj 00:24:51.0
7 Lovric Jelena 1969 Škofja Loka 00:27:16.9
8 Kristan Aleksandra 1970 KD Rog 00:27:40.3
9 Pecelin Mojca 1965 Koloka 00:28:06.1
10 Maretic Lara 2000 Koloka 00:28:26.2

REZULTATI:

PS. Ivo je medtem, ko sem z dvignjenimi rokami prišel skozi cilj tekel svoje zadnje kilometre na polmaratonu v Mariboru. Dosegel je svoj najboljši čas, 1:37:11.

Garmin triatlon Bled

Monday , 8, September 2014 Comments Off on Garmin triatlon Bled

Tokrat smo nastopili na najkrajši razdalji. Za nameček še v štafeti. Ampak, če Bolt porabi 2 dni, da pride do Zagreba, potem tri dni počiva, nato pa teče slabih 10 sekund, tudi nam ni problem skočiti do Bleda. Naša disciplina: 300 m plavanja, 13km kolesa, 3.3 km teka. Postava: Miha plavanje, jaz kolo, Medo tek. Sprva smo se nagibali k drugačnemu vrstnemu redu, pa nato postavili tako, kar se je izkazalo za optimalno. Pri takih stvareh mi je všeč, da že kak teden prej porabimo za načrtovanje, seveda vse v šaljivem tonu. Sploh na plavanju smo računali na več možnih variant. Ampak do tiste, ki pa se je v resnici zgodila, pa nismo prišli. Pa nič hudega.

DSCN9918

Pri štafetah gre takole. Plavalec ima na nogi čip. Ko pride v menjalno cono, mu ga kolesar vzame, si ga nadene in odkolesari. Tak vrstni red je potem tudi s kolesa na tek. Zatorej so menjave hitrejše, saj smo vsi že pripravljeni na svojo disciplino.

DSCN9875

Na Bledu najprej poiščemo našo plavalno trenerko, ki nam da napotke kako in kaj. Že kako leto hodimo na plavalne treninge, eni bolj eni manj redno. Moram priznati, da smo kar napredovali. Če bi bili bolj resni, bi bili seveda tudi rezultati boljši, ampak tudi tako je dobro.

Urška

DSCN9871

Prvi je na vrsti Miha. Tako na oko pričakujemo čas med 5:00 in 5:30 minutami. Za kar je vsekakor pripravljen.  Ima pa prvič na sebi neopren. Ki ga seveda ni nikoli preizkusil. Posledica tega je, da ga je obleka že kmalu po startu preveč stisnila in je nato plaval do konca neko mešanico germanije in prsnega sloga(0:7:17; 2:26min/100m). Škoda. Moram priznati, da me to niti najmanj ne vrže iz tira. Skrbi me edino mokra cesta. Ko startam pozabim tudi na to. Vozim na polno. Poskušam ujeti kakega boljšega kolesarja, da bi se potem menjavala. Pa nimam te sreče. Proga je izredno valovita, na ovinkah za moje sposobnosti malce nevarna.  Čeprav je pred mano samo 13 km, pa me vseeno pobere že na prvem vzponu mimo železniške postaje. Do vrha popustim, nato pa zopet kolikor gre. Čaka me samo še en krog, seveda z novim vzpončkom. Tega odvozim še počasneje kot v prvo. Potem pa samo še spustim do Zake. Veliko rezerve ni bilo, sploh navzdol sem veliko tvegal glede na to kako posran sem običajno. (0:22:41; 34.3km/h)

DSCN9869

Čip prevzame Medo in zame je tekmovalni del zaključen. Čeprav se zdi 13 km res izredno kratko, pa je za nas ”dizelaše” to kar precejšen napor. Ampak, ko vidim priti Medota skozi cilj, vidim, da je bil tudi on vseskozi v rdečih številkah. Je pa tekel presenetljivo hitro (13:11; 3:59min/km). Škoda, če ne bi bilo mednarodnega incidenta z neoprenskimi oblačili, bi dosegli dober rezultat. Imamo pa zato več rezerve za naslednjo tekmo. Bo pa vsekakor potrebno povečati količino plavalnih treningov z dveh na vsaj 5 enot.

DSCN9879

Če je bila tekma tako kratka, pa je bil neformalni del toliko daljši. Včasih smo bil hitreje doma z maratona, polovičnega Ironmana. Petra je bila kar malce nejevoljna spričo rezultata. Smo pa prišli do izjemnih zaključkov. Lahko naredimo dve štafeti, v eni Žiga (včasih je igral vaterpolo za Kranj 60), Ivo in Medo, v drugi pa Miha, jaz in Sandi. To bi bila tekma.

DSCN9873Za konec smo si ogledali še preizkušnjo na olimpijski distanci. Od naših sta bila odlična Rob Svenšek in Matevž Slapničar. Ni nam pa bilo jasno zakaj je potrebno pri plavanju po prvem krogu iti iz vode in nazaj v vodo. Zakaj ni lepo krog speljan in se samo plava. Definitivno obstaja logična razlaga, vendar mi je nismo našli.       DSCN9868                                                                               Nov konj v hlevu      DSCN9877DSCN9882

DSCN9891  Matevž Slapničar

DSCN9928

Glede organizacije same pohvale. Ogromna masa tekmovalcev, dokaj neposrečena trasa (seveda drugače ne gre), ogromno disciplin, pa vse poteka tekoče. Res čestitke organizatorjem.

REZULTATI