Tega maratona nisem imel v nobenih načrtih. Sploh nisem vedel, da obstaja. Dokler ni Lojze vrgel kosti. Ki pa sem jo takoj zagrabil. Pošteno povedano se mi je najprivlačneje zdelo, da bom na silvestrovo pretekel maraton. Seveda sem se o tem najprej pogovoril s Petro. Odprl sem buteljko najboljšega vina, v tem primeru Burjo noir 2009,  prižgal sveče za posebne priložnosti, si nadel Versacejevo obleko, ki je do tedaj še nisem oblekel. Naredil njej najljubše žgance. In jo vprašal. Takoj je bila za. Sploh, ko sem zatrdil, da bomo do večera že doma. Iz Kranja smo startali ob tretji uri. Začetek tekme je bil ob 9:30. Do Bologne, oziroma nekaj km stran, kjer se nahaja Calderara di Reno, pa je dobrih 400 km. Moj cilj je bil odteči pod tremi urami. Oziroma poskusiti pa kar bo. Ko sem v avtu to omenil Lojzetu in je na dan privlekel svoje grafikone, krivulje, premice in ostale izračune, ter mi prijazno dal vedeti, da nimam pogojev, sem zatrdno vedel, da to drži. Vendar, če ne probam, sigurno ne bom tekel pod tremi urami. Tako pa danes, ko grem zaradi stave že tretjič na Jošta, to vem tudi v praksi. Z Ivotam pred vsako tekmo staviva. Ker sva tokrat izredno trda pogajalca, nama Lojze ponudi mediacijo. Moje izhodišče je 2:59:59, Ivotovo 3:54:59. Za vsakih 5 minut, ki jih zgrešiva, greva enkrat na Jošta. Največ trikrat, tudi v primeru odstopa. Iz tega sledi, da je bil moj čas nad 3:15 ali pa sem zopet odstopil. Seževa si v roke, ter takoj ugotoviva, da nama je Lojze prodal mačka v žaklju. V najslabšem primeru bi morala skupaj 3krat na Jošta. Najin namen pa je, da samo eden zgubi, drugi pa se naslaja. Na Ivotovo srečo in mojo nesrečo je pozneje tudi bilo tako. Da se je samo eden naslajal.

DSCN8590

Zelo dobro uro pred začetkom smo že na prizorišču. Kot vedno se najprej prijavimo. Potem pa si lahko privoščimo še nekaj dremeža. Napovedane temperature so od 2-9 stopinj. Sam imam več variant oziroma modnih kolekcij. Ampak, ker je tukaj Lojze, samo gledam njega in se potem oblečem kot on. Superge, cepke, kratke hlače in kratka majica. 31.12.2013? Ja, resnično. Ker mu ne zaupam popolno, si nadenem še rokavčke. Pa jih že po prvem krogu nesem v avto.

DSCN8608

DSCN8613

Tečemo 8 krogov. Prvega v dolžini 3700m, ostalih 7 pa po okoli 5500m. Ker je Lojze rekel, da bo tekel 2:59, se postavim takoj za njim. Pa ga že po nekaj sto metrih, ko prvič pogledam na uro, spustim naprej. Ga že ujamem. Če ne prej, potem tako kot običajno. V cilju. Teči moram v tempu 4:15 min/km. Ura po prvem km pokaže tempo 4:08 min/km. Zato malo spustim. Drugi km je že na 4:20. Kar pomeni, da je s časom pod tremi urami že konec. Ker sem nasprotnik raznih če-jev, bi-jev, si priznam, da pač nisem sposoben teči časa, kot sem si ga zaželel. Naslednjih nekaj km pretečem v tempu 4:20. Potem pa me na prvem spustu močno zapeče v zadnji stegenski mišici. Razmišljam o odstopu. Na srečo sem ravno prišel v naslednji krog, zato si rečem, da tega odtečem, potem bomo pa videli. Gre sicer počasneje, ampak gre. Začne me boleti še desno koleno, desni gleženj. Čudno, da ne še desna roka. Nekaj trenutkov se borim z negativnimi mislimi. Potem pa si priznam. Preveliki cilji, utrujenost od Istre in to je to. Naenkrat vse postane enostavno. Začnem uživati. Kljub temu, da je krog dolg čez 5km, kar letijo mimo. Okrepčevalnica je ena, tam vsakič pojem gel. S seboj jih imam 7. Prvič vse v hlačkah. Zopet Lojzetov izum. Čeprav se mi je zdelo neuporabno, moteče, pa sem na koncu popolnoma zadovoljen s tem. Bom še uporabljal. Noga je vedno bolje, zato se odločim, da do zadnjega kroga tečem brez pogleda na uro, umirjeno, potem pa na vso moč. Pa zopet spoznam, da pri maratonu teorija in praksa nista ista. 30 km se držim nazaj, potem pa, ko pričakujem izbruh, ne gre več nikamor. Zanimivo. Danes mislim, da me je izdala motivacija, nisem pa prepričan. Pa saj je vseeno. Tekem bo še ogromno, zopet sem se naučil nekaj novega. Bom pa naslednjič sigurno zopet napadal 3 ure. Čeprav končni čas 3:16:16 pokaže da sem še daleč. Po mojem mnenju 16 minut in 16 sekund. Zadnjih 300 metrov me spodbuja Lojze naj odšprintam, da vsaka sekunda nekaj pomeni. Sam pa si mislim, le kam bom sedaj šprintal. Če prej nisem.

DSCN8637

V dvorani si privoščiva porcijo makaronov, potem pa grem na cilj počakati Ivota. Mu bo uspelo teči pod 4 urami? To bi pomenilo, da mu ne bo treba z menoj na Jošta. Kaže, da mu ne bo uspelo. Potem pa naenkrat začne šprintati. Le kaj mu je? Opa, ura kaže 3:59:50. Glasno se smejim, ko vidim njegovo borbo. Ura se ustavi na 3:59:56. Od tedaj naprej se on smeji meni. Pošteno.

DSCN8632

DSCN8633

DSCN8634

DSCN8638

Lojze je odtekel v času 2:49:56, bil skupno 6., v kategoriji pa celo 3. Odličen čas, sploh glede na to, da v zadnjem času ni tako tekaško aktiven. Hitro smo skočili v avto in odbrzeli proti domu. Lojzeta je čakalo gledališče, naju pa moja družina. Preživel sem nepozaben dan. Vse popolnoma sproščeno, brez komplikacij in kar je še pomembeje komplikatorjev. Vreme odlično, organizacija prav tako. Proga ravninska, nekoliko nas je oviral veter na določenih odsekih. Brez pripomb. Upam, da še kdaj.

REZULTATI

Na prigovarjanje prijateljev, da nikoli ne napišem poročila z nobene od ultra tekem, sem se to pot, sicer malce pozno, a vseeno odločil, da opišem Špartatlon, kot sem ga letos videl s svojimi očmi.

To je zgodba o mojem tretjem nastopu na dirki vseh ultra tekaških dirk, o Špartatlonu 2013, 246 kilometrov dolgem eno etapnem ultramaratonu, tekmi, ki ima poseben naboj, saj se na njej tekači borimo le za prestiž in ponos. Vsako leto konec septembra poteka v Grčiji med Atenami in Šparto. Denarnih ali kakršnihkoli materialnih nagrad, za katere gre na večini drugih ultra preizkušenj tukaj ni. In prav je tako! V Grčiji gre za čast.

DSC_9850

Špartatlon je zgodovinska ultramaratonska dirka, ki je zaradi svojih značilnosti, razgibane proge, vročine, vlage, ostro določenih časovnih kontrol in nenazadnje 246 km dolžine zagotovo ena najtežjih in hkrati najbolj zaželjenih ultra tekaških tekem na svetu. Ne glede na število prijav, izberejo med tekači, ki so izpolnili zahtevane norme, le 350 ultramaratoncev iz celega sveta.

Začetnik je bil britanski letalec John Foden s svojo ekipo leta 1982. Foden je bil zaljubljen v Grčijo, bil je velik ljubitelj antične grške zgodovine in strasten tekač. Z leti je postal naravnost obseden s Herodotovo zgodbo o Filipidisu, po kateri naj bi Atenci pred 2500 leti poslali v Šparto svojega najhitrejšega tekaškega sla Filipidisa s prošnjo, da bi jim pomagali pri obrambi mesta pred napadi Perzijcev. Po zapisih naj bi opravil s potjo od zore prvega dne do mraka naslednjega oziroma prej kot v 36-tih urah. Foden je želel vedeti, če se je človek sposoben uspešno spopasti s takšno preizkušnjo. Podrobno je preučil zapiske, da bi svoj tek čim natančneje približal dejanski poti Filipidesa. In kot tekač je 8. oktobra 1982 skupaj s prijatelji poizkusil. Naslednji dan je John Scholten pritekel v Šparto po 35 urah in pol, Foden  malce za njim, John McCarthy pa malo pod 40 imi urami. Trije Johani, vsi trije britanski RAF oficirji, so dokazali, da morda Herodotova zgodba ni le mit in da je tudi sodoben človek sposoben opraviti s potjo od Aten do Šparte v času, ki ga opisuje zgodba. Legenda se je ponovno rodila in prvi Špartatlon je bil organiziran leta 1983. Udeležilo se ga je 45 tekmovalcev iz 11 držav.

Tekma je uradno razdeljena na šest glavnih sekcij. Pot poteka od Akropole skozi mestno jedro Aten, ob morju, prek Korintskega prekopa, skozi nasade oljk in vinogradov, ob antičnih mestih in prek gore Partenio, oziroma prelaza Sangas na 1110 nadmorske višine. Nadaljuje se po ravnicah med Nestanijem in Tegeo, 22 kilometrskim nenehnim vzponom »Kamari« vse do 975 metrov nadmorske višine, po glavni cesti proti Šparti ter zaključi z ostrim spustom proti cilju. Večinoma je speljana po asfaltni cesti, delno po makadamu in gozdnih, kozjih poteh. “Check pointi” oziroma kontrolne točke in okrepčevalnice so postavljene na vsakih 2 do 5 kilometrov. Na vseh 75 ih kontrolnih točkah je časovni limit. Tekmovalce, ki ga prekoračijo, takoj izločijo. Prav tako tudi tiste, ki prejemajo pomoč spremljevalne ekipe kjerkoli drugje kot na določenih 14 glavnih kontrolnih točkah, od katerih je prva na 81 km od starta.

Sam sem si progo razdelil na 7 delov, zadnji, 50 kilometrski odsek sem v glavi prepolovil, saj se mi je tako zdelo lažje. Tekmovalci namreč morajo do cilja priti, tako kot Filipidis, naslednji dan do mraka. To pomeni, da imajo na razpolago skupaj 36 ur. Lahko tečejo, hodijo, počivajo, nepomembno, le izključno s svojimi nogami morajo premagati celotno pot. Na progi je bilo letos 31 tako imenovanih maršalov, ki so se nenapovedano vozili po progi gor in dol in kontrolirali, da je vse potekalo pošteno.

Četudi je že uvrstitev na Špartatlon izjemno zahtevna, saj se organizatorji skušajo izogniti tistim, ki so popolnoma brez možnosti za uspeh, pa tekme vseeno nikoli ne zaključi niti polovica sodelujočih. V startnino 400€ je vključena oskrba na 75 kontrolnih točkah, pet dni hotel s polnim penzionom, zaključna slovesnost ter grška gostoljubnost.

Zame so se priprave na Špartalon začele katastrofalno. V začetku maja 2013 sem se, po dokaj uspešnih spomladanskih pripravah v Nizozemskem Steenbergnu, udeležil EP in SP v 24 urnem teku. Tam sem, sicer povsem nad svojimi pričakovanji, v enotni moški kategoriji s pretečenimi 247.187 km zasedel skupno 5. mesto na EP in 10. mesto na SP v razredu Open.

Kot običajno sem si vzel po takšni preizkušnji 10 dni popolnega počitka, potem pa sem želel pričeti z lažjimi treningi. Že pri prvem poizkusu sem po nekaj sto metrih odnehal, saj mi je bolečina v preponi preprečila vsak naslednji korak. Rekel sem si, da bom počakal teden dni, zaenkrat pa bom začel s kolesarjenjem. Po mojih načrtih naj bi težave hitro minile. Pa ni bilo tako. Sredi junija sem imel operacijo »sports hernije«, ki me je od teka povsem oddaljila še za naslednji mesec. Res sem po štirinajstih dneh počasi pričel s kolesarjenjem, poizkusi teka pa so se vsi končali bolj ali manj klavrno – z bolečino. V sredini julija sem pričel s tekanjem, tekaška kondicija je bila katastrofalna, kilometrski časi ob enaki srčni obremenitvi kot pred poškodbo pa tudi do pol minute slabši. Vendar sem vztrajal. Počasi je šlo na bolje. Tekel sem vsako jutro pred službo, čez vikende malce dlje, vsak drugi dan popoldan sem šel na kolo. Dnevne kilometrske razdalje so se daljšale, hitrost je bila vedno boljša, volje za Spartathlon pa mi tako ni nikoli primanjkovalo. Ne vem kaj bi ultramaratonca sploh lahko bolj motiviralo?

Treningi so se stopnjevali in v dveh mesecih do odhoda v Grčijo skupaj nanesli 1800 kilometrov teka in kar nekaj kolesa. Velik del treningov sem opravil po okoliških gričih in hribih, kar nekaj pa je bilo tudi povsem ravninskih tekov. Ob redni službi je bilo dneve treba natančno načrtovati, saj časa za karkoli drugega kot trening, počitek in prehranjevanje skoraj ni ostalo. Počutil sem se odlično in moje mnenje je, da sem lahko kvalitetno absorbiral tolikšno količino treninga predvsem zato, ker sem bil zaradi poškodbe res spočit, pa tudi zaradi malce več discipline pri prehrani –  odpovedovanja glutenu in odhajanja k počitku »s kurami«.

V Grčijo sva se s prijateljem Matejem odpravila 10 dni pred startom kar z osebnim avtom. Predvsem zato, ker sem se želel prilagoditi na vročino, saj sem težje dele proge želel preteči v prvih dneh prihoda v Grčijo, se podrobneje spoznati z delom proge, ki ga tečemo ponoči in ker se mi je zdelo najenostavneje glede transporta vsega, kar sva potrebovala za 14 dnevno bivanje in tekmo. Pot je bila precej enostavna in že naslednji dan popoldan sem odtekel 25 kilometrov poti od Korinta skozi vinograde, ki me je v letu 2010 in 2012 pošteno namučil. V naslednjih dneh sva se nastanila v prenočiščih ob poti, po kosih pa sem pretekel in dodobra spoznal celotno progo do 195 kilometerske točke v Tegei. Od tu naprej je glavna cesta Tripoli – Šparta po kateri bi bilo zaradi velikega prometa prenevarno teči in sva se le počasi odpeljala po njej, se namestila na obali in par dni predvsem počivala. V torek pred tekmo sva se vrnila v Atene, pričakala drugi del spremljevalne ekipe – ženo Vesno in naslednji dan še prijatelje avtodomarje – družino Klemenčič, ki me je, kot že maja na Nizozemsko prišla bodrit tudi na start v Atene in na ključne točke na Peloponezu.

Po prijavi in prevzemu številk so ostali malce poležavali na plaži in si ogledovali okolico, sam pa sem večino časa počival in bral. Kot zanimivost naj povem, da zaradi prilagajanja na vročino nisva ne v avtu in ne v sobi uporabljala klime in ob treningu v tekmovalnih razmerah se je to izkazalo kot dobra odločitev, saj kljub 30 stopinjam in več, česar običajno ne prenašam najbolje, nisem imel nikakršnih težav.

Spartathlon 2013 moj foto 280

V petek ob sedmih zjutraj je na akropoli že enaintridesetič zapored počila pištola in 322 ultramaratoncev iz 36 ih držav se je podalo na pot proti Šparti. Kljub temu, da so bili, zaradi težkih kvalifikacijskih norm na startu v glavnem samo izkušeni ultra tekači, sem vedel, da jih cilja ne bo videla niti polovica in moja želja je bila, da bom med tistimi, ki bodo poljubili kip Leonidasa. Le  hujša poškodba bi me od tega lahko odvrnila, sicer sem bil z mislimi tako ali tako tam že dva meseca.

Spartathlon 2013 moj foto 200

V meni ni bilo več nobenega dvoma, želel sem teči celo brez ure, a sva se skupaj z Matejem odločila, da jo vseeno raje uporabim. To pa zato, da ne bi začel prehitro, saj je na začetku, ko si spočit in pol energije za tempo malce nad 5.00 min/km treba preklopiti v drug svet. Plan je bil, da čez dan, ko je vroče, tečem zadržano in kasneje, ko pade noč in pridemo »v hribe« in se malce shladi, poizkušam iz sebe iztisniti kar bo mogoče. Predvsem pa moram, ne glede na težave, ostati miren in osredotočen na cilj.

Spartathlon 2013 moj foto 204

Ne vem kako naj opišem to preizkušnjo, kar tekel sem, od postaje do postaje, 75 krat, od enega do drugega križišča, ovinka, ograje, obcestnega kamenja… Nobene prave krize nisem imel. Na trenutke je bilo sigurno tudi težko, vendar nič resnejšega. Imel sem sicer precej težav s prebavo (mislim, da sem imel 12 postankov v grmovju) – po svoji krivdi, saj sem pred tekmo daljše treninge tekel s tekaškim nahrbtnikom ali ročkami, na dirki pa sem uporabil pas, ki sem ga prej nosil le dvakrat in ki me je malce tiščal, pritiskal na spodnji del trebuha in… Pa vendar, to je še najmanj.

Spartathlon 2013 moj foto 243

Spartathlon 2013 moj foto 252

Ekipa je na vseh dovoljenih 14 ih točkah zame poskrbela brezhibno, drugače pa jih sploh nisem videl, saj so nas v četrtek na race briefingu pošteno prestrašili glede diskvalifikacij, če bi se vozili ob tekaču, navijali zanj ali ga oskrbeli kjerkoli drugje kot na zato določenih točkah. Vendar, če povem pošteno, mi je bilo to povsem všeč. Z leti vedno manj potrebujem ekipo, ki mi občasno da nekaj hrane ali oblačil, prav lahko bi jih pustil tudi v vrečki na postajah, kar omogoča organizator. Pomembno je predvsem, da so tam, da jih vsake toliko vidim, da rečejo kakšno spodbudno besedo…

Spartathlon 2013 moj foto 214

V začetku sem skozi prebujajoče Atene tekel v skupini z nekaj italijanskimi tekači, prijateljema Ivanom Cudinom in Marcom Bonifigliom, končno zmagovalko med ženskami madžarko Szsilvio Lubics in drugimi. Razgibana pot se ob izhodu iz Aten vije po stari cesti ob morju skozi Elefsino in Megaro (maratonska razdalja 42.2km), mimo naftnih rafinerij preko Korintskega prekopa. Do prve glavne kontrolne točke za Korintom na 81kilometrih (Hellas Can) sem pritekel okrog desetega mesta. Do te točke sem potreboval  dobrih sedem ur, tempo pa je bil malce pod 5.15 min/km. Termometer je kazal 32’C. Vse je bilo ok, le obiski ob progi so me malce ubijali. Po kratkem postanku, preoblačenju in nekaj žlicah mlečnega riža sem se ob načrtovano počasnejšem tempu podal proti drugemu delu proge, 123. kilometru in polovici proge v Nemei. Letos je bilo lažje, progo sem poznal, bil sem miren, nekaj tekačev me je prehitelo, nekaj jih je zaostalo, moji postanki v grmovju so se nadaljevali, drugače pa je šlo brez težav. Vročina je začela popuščati, redko sem srečal kakšnega tekača, pričela se je tekma s samim seboj. Poizkušal sem se koncentrirati na tek, hrano, pijačo, razdalje, vendar je šlo težko. Misli so mi begale, tako da se določenih delov proge sploh ne spominjam. Malce prej kot v 12-tih urah sem prišel do Nemee, nekaj malega pojedel, tekaški dres zamenjal za kratke rokave in z naglavno lučko odtekel proti tretji sekciji, do Lyrkie na 148. kilometru. Proga poteka po idiličnih gričih zgornjega Peloponeza, cesta se dviga in spušča, vendar nam med tekmo ni dano, da bi videli okolico, saj je ob sedmih zvečer konec septembra v Grčiji že popolna tema. Na 140. kilometru sem prišel v Malendreni, vas, ki s tekači živi celo noč. Tekel sem umirjeno, lani sem zaradi bolezni na tem odseku odstopil, tako da sem komaj pričakoval okrepčevalnico na 146. kilometru, kjer sem moral lani priznati poraz. Tokrat mi je pomenila prelomnico…če premagam to točko, imam pred sabo glavni vzpon in ko se potem spustiš v dolino, se ne odstopi več. Prek 146 kilometrske točke sem šel skoraj dve uri prej kot lani, sicer utrujen, vendar sem se počutil dobro. V Lyrkii sem pojedel svoj glavni obrok, manjši krožnik nekakšne rižote in se podal na najtežji del tekme ( 4. odsek do Nestanija na 171 km) – proti prelazu Sangas.

Spartathlon 2013 moj foto 240

V načrtu sem imel, da ga premagam z izmeničnim tekom in hojo, vendar sem kar tekel. Pred menoj se je vozil snemalni avto grške televizije, ki mi je dodal še malce volje – saj ni da bi hodil, ko te snemajo – in proti vrhu ujel nemškega tekača in prijatelja Oliverja Leua, ki je želel na Mountain base – postaji tik pred glavnim vzponom – leči k počitku vsaj za pol ure. Z malce motivacije in nekaj šalami sem ga prepričal, da se malce ustaviva in okrepčava, potem pa pot nadaljujeva skupaj, saj v nepoznanih hribih, sredi noči, biti povsem sam res ni lepo. Namen sem imel obuti copate za gorski tek, vendar pa sem se v svojih ON-kah počutil odlično, tako da sem nadaljeval vse do cilja v edinem paru copat (ON Cloudsurfer). Le tekaško vetrovko sem oblekel. Ker je Oli ultraš lažje kategorije sem ga po kozjih stezah proti vrhu Sangasa komaj sledil, na vrhu, točno ob polnoči, kjer je bilo 7’C in je močno pihalo, pa se je vseeno malce dlje zadržal in na spust sem se podal sam. Tik pred prihodom v dolino sem prehitel še Szsilvio in nadaljeval pot do Nestanija. Tu sem se ustavil za kratek čas, spil malo juhe, napolnil zaloge in odtekel proti Alei – Tegei na 195 km – v peti del. Proga je povsem ravninska, vleče se skozi zapuščene vasi, sem in tja te oblaja le krdelo potepuških psov, drugače pa se ne dogaja nič. Tu sem z mislimi zopet malce odtaval, utrujenost je naredila svoje, a vseeno sem nekje na 185 kilometrih prehitel povsem izmučenega Grka Stergiosa, ki je bil leta 2010 boljši od mene za nekaj minut.

Z ostalimi se nisem obremenjeval. Medo in Vesna sta mi le vsake toliko časa povedala, da je kdo odstopil, v Tegei še stari znanec vodilni Nizozemec Lantink, ki je bil menda popolnoma izčrpan. Sam sem se osredotočal na svoj tek. Ostal mi je še vstop na glavno cesto Tripoli – Šparta, dolg vzpon na Kamari in tek do kontrolne točke številka 69 ob restavraciji na 226 kilometrih, oziroma moj 6. del. Kar ni hotelo biti konca. Dolg vzpon, potem pa razgibano, gor, dol, gor, dol pa tudi dolga pot je začela pošteno puščati posledice. Ko sem prišel do točke, 20 kilometrov pred ciljem, sem pričel s svojo zadnjo, sedmo etapo, spustom proti Šparti. Ta tekača vmes razveseli še z dvema konkretnima vzponoma, 10 kilometrov pred ciljem pa že lahko vidiš mesto Šparta in tako težko pričakovani cilj. Prav zadnji spust je morda še težji od predhodnih vzponov, saj so noge res razbolene. Vendar mi je bližina cilja dala dodatno moč, da je šlo kolikor toliko tekoče do Šparte. Kakih 8 kilometrov pred ciljem se mi je pridružil policist na motorju, ki na grški način dela red po cesti. Nekatere nadira, vozi v škarjice, ob drugih razjaha motor, jih objema in poljublja…Malce drugače je kot pri nas, na vsak način pa naredi red in ti naredi prosto pot vse do cilja.

Čez par kilometrov so se mi pridružili še otroci, nekateri so me spremljali na kolesih, drugi so tekli z mano, vedno več jih je bilo, vseeno pa so me s svojimi vprašanji in zabavo spodbujali. Ljudje ob progi so vzklikali, mahali, navijali,…bil je popoln kaos. Na vstopu v ciljno alejo sem na daleč zagledal Boruta, ki je zaradi svoje velikosti izstopal iz množice in ki mi je podal slovensko zastavo. Kmalu sem videl tudi vse ostale svoje, ki so bili z mano v Grčiji.

Eksplozije občutkov, ko zagledaš kip Leonidasa na ciljni ravnini in zadnjih metrov teka ne znam opisati, mogoče sem močneje občutil le ko se mi je rodil kateri od treh sinov, ne vem. Veličastno je in tako kot pravijo izkušeni tekači, so ultramaratoni in je Špartatlon. Nekaj edinstvenega, vsako leto, zadnji petek v septembru.

DSC_9864

Po prihodu v cilj sledi malce slovesnosti v duhu olimpizma. Ponudijo ti požirek vode iz reke Evrotas in podelijo oljčni venček in to vsakomur, ki mu uspe, ki zmaga, ki pride do cilja prej kot v 36-tih urah. Zdravnica te odpelje do medicinskega šotora, kjer ti oskrbijo morebitne poškodbe, dezinficirajo žulje na nogah, kjer dobiš prvo resno hrano in pijačo po želji. Nato te mestni taxi odpelje do hotela kjer si nameščen. Vse poteka tekoče in brez težav, sicer z veliko improvizacije, a z dobro voljo Grki vse uredijo.

Spartathlon 2013 moj foto 269

Hrana in pijača na tekmi:

Glede na vročino sem večino časa v roki nosil plastenko z vodo, v kateri sem občasno raztopil energijsko tableto, vsako uro sem pojedel 1-2 gela, na okrepčevalnicah pa sem vzel kakšen košček banane, rozine in od Korintha naprej občasno spil malce juhe, požirek Coca Cole, ki pa sem se je to pot zaradi prebavnih motenj izogibal. Na okrepčevalnicah, kjer sem lahko dobil hrano od spremljevalne ekipe sem vedno spil tudi energijski napitek z nekaj soli in elektrolitov, pojedel sem dva mlečna riža, mogoče dve ali tri energijske ploščice, ki jih nikakor ne spravim po grlu in nekaj rižote v Lyrkii in to je to. Po mojem izračunu je skupaj zneslo med 300 in 400 kcal na uro in okrog 30 litrov tekočine.

Kaj naj napišem za zaključek? Veliko truda in odrekanj zahteva Špartatlon, a na koncu vse ostane majhno in nepomembno, cilj opraviči vse. Je ogromna športna in življenjska izkušnja in prihod v cilj velika čast. Tekmo je končalo 146 tekačev od 322 kolikor se nas je podalo na pot iz Aten. Mnogo dobrih jih je pregorelo v  želji, da bi poljubili noge Leonidisa. Nekateri so se precenili, poškodovali, nekateri so bili prepočasni ali pa se jim preprosto ni izšlo. Sam sem s svojim rezultatom 26 ur in 43 minut in 5. mestom več kot zadovoljen, svojo uvrstitev na 11. mesto in čas iz leta 2010 sem izboljšal skoraj za 2 uri in pol. In že na postelji v medicinskem šotoru sem razmišljal kako bo drugo leto, kaj moram popraviti, izboljšati in da, če bom zdrav, se zagotovo vrnem.

Szsilvia Lubics

Spartathlon 2013 moj foto 289

Veliko ljudem se moram zahvaliti. Tistim, ki so verjeli vame in tudi drugim, ki so mi odkrito povedali, da sem leta 2010 pač imel srečo in da cilja ne bom videl nikoli več in mi s tem dali še večji zagon. Hvala Vesni in Medotu, ki sta me servisirala in prenašala moje muhe celo tekmo in dneve pred njo. Hvala Edu, ki ga letos ni bilo z nami v Grčiji, ki pa me je ves čas spremljal in spodbujal. Hvala družini Klemenčič, ki so tako srčno navijali ob progi, svoji družini, ki mi je ves čas stala ob strani, staršem, ki sta mi vcepila trdno voljo in delavnost, sodelavcem, ki tolerirajo moje daljše izostanke zaradi tekem, svoji tekaški druščini, prijateljem in znancem, ki so mi pošiljali dobre misli in Ruth, ki je tekla z menoj. Hvala!  Hvala tudi mojemu glavnemu sponzorju Marjanu Jauku iz Ganesha d.o.o., ki me oskrbuje z opremo ON in zavarovalnici Triglav, ki mi že vsa leta pomaga na moji športni poti.

Spartathlon 2013 moj foto 281

REZULTATI:

1. Joao Oliveira, Portugalska 36 23:29:08
2. Florian Reus, Nemčija 29 25:29:54
3. Thoms Stu, Nemčija 47 25:54:49
3. Ivan Cudin, Italija 36 25:54:49
5. Lojze Primožič, Slovenija 44 26:43:31
6. Oliver Leu, Nemčija 39 26:45:59
7. Jeroen Renes, Nizozemska 39 27:08:59
8. Pat Robins, Velika Britanija 41 27:09:00

12. Szsilvia Lubics, Madžarska 39 28:03:04 (prva ženska)

ULTRA /RUN / SAVUDRIJA – NOVIGRAD, 53.8km

01.  VRBETIČ ADRIJANO 03:38:20 M 1972 TK TELEKOM, SLO
02.  LINDIČ ANDREJ 04:02:10 M 1976 IND., SLO
03.  VOLČANŠEK MITJA 04:03:05 M 1979 ŠD 3 ŠPORT, SLO
04.  KALTAK ASIM 04:03:32 M 1961 IND., SLO
05.  ABDAKOVIČ ZAHID 04:04:20 M 1979 IND., SLO
06.  JENSTERLE FRANZ 04:09:38 M 1967 IND., SLO
07.  KRNIĆ EDO 04:17:04 M 1973 IRON, SLO
08.  CAR VIKTOR 04:21:50 M 1979 TK M. PTUJ, SLO
09.  HRIBAR MATEJ 04:28:33 M 1971 EN. TEAM, SLO
10.  VINČEC DANIJEL 04:33:58 M 1980 ŠD 3 ŠPORT, SLO
11.  ANIČIČ ALEKSANDAR 04:33:33 M 1958 URBANI TEKAČI, SL
12.  MLAKAR MATJAŽ 04:48:07 M 1966 TKD SOVICA, SLO
13.  MARAVŽ KLAVDIJ 04:55:44 M 1962 ŠD FILIPIDES, SLO
14.  KRAMAR BOJAN 04:56:40 M 1964 IND., SLO
15.  HUZANIĆ HRVOJE 04:57:06 M 1984 IND., CRO
16.  VENTURINI PETER 04:58:32 M 1966 ŠD 3 ŠPORT, SLO
17.  ROZMAN SAMO 04:58:33 M 1960 ŠD 3K ŠPORT, SLO
18.  URBAN MAJA 05:06:58 F 1985 IND., CRO
19.  DEŽELAK POLONA 05:15:58 F 1984 IND., SLO
20.  BELE MARJAN 05:08:25 M 1964 3K SPORT, SLO
21.  JOVANOVSKI SLOBODAN 05:08:25 M 1961 ŠK 3 ŠPORT, SLO
22.  MEDERAL ANDREJ 05:11:57 M 1967 TS TELEKOM, SLO
23.  MENCIN DUŠAN 05:11:58 M 1973 TS TELEKOM, SL
24.  TREBOVŠEK MATJAŽ 05:12:09 M 1985 IND., SLO
25.  BAUER DARKO 05:13:20 M 1965 TK NOVO MESTO, SLO
26.  ROTAR ALEŠ 05:15:58 M 1960 TK NOVO MESTO, SLO
27.  KLJENAK IVO 05:18:28 M 1961 IND., SLO
28.  FISTER DUŠAN 05:24:18 M 1993 IND., SLO
29.  IVANČIČ DANJELA 05:24:55 F 1972 IND., SLO
30.  VINČEC DANIJEL 05:25:39 M 1980 ŠD 3 ŠPORT, SLO
31.  SKOK RAJKO 05:27:48 M 1968 IND., SLO
32.  RAKOŠ IVI 05:27:52 F 1960 ŠD TURBO, SLO
33.  ŠTUMBERGER JOŽE 05:28:28 M 1954 IND., CRO
34.  HORVAT ZMAGO 05:32:58 M 1963 IND., SLO
35. GREGORC ANITA 05:34:55 F 1973 TK TELEKOM, SLO
36.  REBEC UROŠ 05:40:10 M 1975 IND., SLO
37.  FLORJANČIČ JAN 05:41:36 M 1979 TEKAŠKI FORUM, SLO
38.  JOVIĆ MLADEN 05:43:45 M 1968 IND., CRO
39.  KOŠČAK ALEKSANDER 05:43:40 M 1963 IND., SLO
40.  SEKEREŠ ROBERT 05:44:16 M 1959 TK NOVO MESTO, SLO
41.  PEVEC SUSSANE 05:44:20 F 1981 DMP CELJE, SLO
42.  KOSIR UROŠ 05:44:24 M 1974 IND., SLO
43.  OLAJ DUŠAN 05:50:15 M 1962 IND., SLO
44.  DROLC GREGOR 05:59:10 M 1964 IND., SLO
45.  RITOŠA PATRIK 06:01:58 M 1980 TK TELEKOM, SLO
46.  ŠUŠTERIČ MARKO 06:09:47 M 1970 ŠD AADS, SLO
47.  PINTAR DAVOR 06:13:30 M 1983 VITEZI D. TEKA, SLO
48.  LOGAR MATEJA 06:14:57 F 1962 TELETEAM, SLO
49.  ŠTURM HEDA 06:14:58 F 1975 TELETEAM, SLO
50.  SAJOVIČ NEJC 06:21:28 M 1986 IND., SLO
51.  VIDRIH IGOR 06:26:31 M 1964 IND., SLO
52.  FURLAN BORIS 06:37:58 M 1955 IND., SLO
53.  GRENKO LEON 06:38:46 M 1964 IND., SLO
54.  BENKIČ SIMON 06:04:52 M 1976 URBANI TEKAČI, SLO
55.  NOVAK ERJAVEC BARBARA 06:41:50 F 1975 IND., SLO
56.  CVITANIĆ ANA 06:55:06 F 1986 IND., CRO

Še nekaj slik. Vse so od Zdešar Aleša, katerega vrhunske slike in kritična razmišlanja od vsega kar je novega na geološko-morfološki sceni lahko berete na njegovi strani http://www.fotogaja.si/.

Predrag, alfa in omega prireditve

IMG_1243

IMG_1262

IMG_1250

Jenšterle, Abdakovič
IMG_1289

IMG_1300

IMG_1362

IMG_1364

IMG_1367

IMG_1390

IMG_1429

IMG_1439

IMG_1471Brata Abdakovič

IMG_1457

53.8 km dolg tek od Savudrije, preko Buj, Grožnjana, čez dolino reke Mirne do Novigrada, je že 8-ič organiziral neumorni entuziast Predrag Živković. Obenem je bila to 60-ta prireditev pod njegovim okriljem. Spričo pomankljivih denarnih sredstev se mu kdaj v organizaciji prikrade manjša napaka, vendar se zaradi njegove odkritosrčnosti, prizadevnosti vse to pozabi.Tako kot vedno, ko tečem, je z menoj ekipa, kot bi bil ne vem kakšna zvezda. Tokrat so bili v načrtu Ivo na kolesu, Aleš in Petra pa v avtu. Pa je Ivo zbolel, sicer ni odpovedal, ampak mogoče še bo. Za vsak slučaj sem poklical Blaža, pa je bil takoj za. Ker sem bil v tednu pred tekmo tudi sam bolehen, oziroma sem se boril z nekim virusom, ni bilo nobene živčnosti.  Soboto sem standardno preležal, popolnoma miren. Šele ponoči se je vame prikradlo malo nervoze. Ampak to paše zraven.

Ogrevanje (foto Aleš Zdešar)

IMG_1252

V Savudrijo smo prišli pol ure pred startom. Posebnost te tekme je, da se ne začne ob 9:00 kot je po protokolu, ampak po občutku, v vsakem primeru pa pozneje. Preoblečem se v avtu, tudi ogrejem se notri. Imel sem dilemo ali startati v pajkicah ali kratkih hlačah. Kot se izkaže že takoj po startu, sem se pravilno odločil za kratko varianto. Cilj? Brez kalkuliranja teči kot bo šlo.

Pred startom (foto Aleš Zdešar)

IMG_1276

Nekaj sto metrov zdržim z vodilnimi, pa potem hitro spustim saj je za mene prehitro. Pa vseeno ostanem nekje vmes, tako da sem do konca srečal ne več kot 6,7 tekačev. Z menoj je od začetka na kolesu Blaž. Malce se loviva, saj sva se vse dogovorila v zadnjem trenutku. Pa ni nobenih težav. Moj načrt za hrano je vsakih 20 minut, enkrat gel ter voda, nato napitek isostar, in tako do konca. Vmes 2 magnezijevi tableti in to je to. Za vsak slučaj imam s sabo še nekaj frutabel, banane, vendar do konca ostanejo v avtu.

Blaž, s svojo novo uro

DSC_7192

Aleš, ljubitelj fotografije

DSC_7246

8. Ultra promo maraton, Predrag je prevedel v Istra upm (samoprevod)

DSC_7214

Najbolj nujne stvari

DSC_7216

Prvih nekaj km tečemo po asfaltu, potem pa zavijemo na makadam, ki je potem kar nekaj časa naš spremljevalec. Ker je Predrag pred začetkom poudaril, da potrebujemo pasoš, ga seveda moramo najti. Pa ga ni (nekaj minut nazaj na meji ga je carinik gledal). In Petra kliče Blaža, Blaž sprašuje mene, potem se dogovarja s Petro itd. Ker ga ne najdejo, pred mejo skočim v avto (stoječ, da ne bo diskvalifikacije) in pogledam tja, kjer mora biti. Pa ga ni, zato grem naprej. Zdi se mi, da sploh nismo šli čez mejo. Vprašanja v zvezi s prečkanjem meje, ki so mi polnila glavo zadnje kilometre s tem rešim in naprej je vse odvisno od mene. Takoj po startu me je začelo nekaj tiščati okoli ahilove tetive. Nekaj km sem se spraševal pa ja ne bom spet odstopil, pa to po nekaj minutah teka in druge negativne misli. Ampak od meje dalje je bilo konec vseh težav.

Matej Hribar, legenda Grintovci extrema

DSC_7221

Prišli smo na cesto in se počasi vzpenjali do Buj in pozneje do Grožnjana. Tempo je bil kljub neravni progi vseskozi pod 4:50. Računal sem, da če do Grožnjana pridem s tempom pod 5:00, potem sem zadovoljen. Vse je pod kontrolo. Jem, pijem, spregovorim kakšno besedo z Blažem. In uživam, predvsem v klanec. Do Grožnjana, kjer je konec vzponov, prehitim 4 sotrpine. Zavedam se, da je konec z mojim prehitevanjem. Čaka nas dolg makadamski spust v dolino Mirne. Pa tudi to dobro oddelam, se vidi da sem zadnji mesec predvsem navzdol pridno tekal. Ter da ne hodim več na priprave v Zrče.

Vrbetić Adrijano

DSC_7231

DSC_7234

Čaka me še okoli 15km puščavske doline. Makadama. Na začetku tempo precej dvignem. Kar me privede do prve in zadnje krize, ki pa ni tiste hude narave. Tempo nato spustim, malo poinhaliram in do konca ni težav. Tudi dolina se ne vleče kot se je nekoč.  Malo tudi že kalkuliram. Lovim čas pod 4 ure 30 minut. Pa čeprav imam na roki Garmina, se malo zakalkuliram in v bistvu do samega cilja nisem prepričan ali bo šlo po načrtih. Potem pa je v cilju čas po moji uri 4:15:54, po organizatorjevi 4:17 in še nekaj. Popolnoma sem zadovoljen.

DSC_7277

Matej (foto Aleš Zdešar)

IMG_1341

IMG_1355

Franci Jenšterle (foto Aleš Zdešar)

IMG_1409

Izvrstna kuhinja po tekmi (foto:Aleš Zdešar)

IMG_1467

Zopet sledijo zahvale. Najprej spremljevalcem. Alešu in Blažu, ki sta šla z menoj prostovoljno, pa seveda ženi, ki je take izlete podpisala preden sem izdahnil usodni DA. Ker vse odlično poznam oni pa tudi mene, lahko povem po pravici. Nimam nobenih pripomb, niti najmanjših. Vse sem dobil kar sem potreboval, bili so odlični. Pa seveda še Lojzetu, ki ima stalne preglavice z mojimi muhami. Pa vse potrpežljivo prenaša, svetuje.

Pa da ne bo še konec. Če smo hoteli nazaj v Slovenijo, je bilo potrebno rešiti vprašanje potnega lista. Zopet smo spraznili oba avta, pregledali vse kar se je dalo in to vsak posebej. Nič. Kaj sedaj? Ja nič, gremo poskusiti brez potnega lista. Vsi smo bili polni adrenalina bolj ko smo se bližali meji. Kot da bi bili ne vem kakšni zločinci. Načrt smo imeli, da Aleš prime v roko dva dokumenta, potem pa če nas odkrije, se sam pač delam, da sem šele ugotovil, da ga nimam. Ni bilo prijetno. Hrvaški carinik nas spusti naprej, čaka pa nas še slovenski. Tam je šlo pa bolj na tesno. Aleš mu je že podajal pasoša, pa je potem le naredil tisto značilno carinsko kretnjo. Odlično. Dan se je prelepo končal.

Odlična rezultata naših Bivic Andreja in Mlinar Branka na Ironmanu Cozumel. Zaradi močnega vetra so plavanje skrajšali na 3.1km. Kar precej polemike je povzročila ta odločitev organizatorjev. Seveda je na prvem mestu varnost. Prav tako pa se vsaj tisti, ki so na svojem prvem Ironmanu, počutijo malo prikrajšani.

Bivic Andrej 0:43:47  5:05:13  3:25:58  9:21:41 13kat. 74 skupno

Mlinar Branko 1:03:37  6:12:48  4:59:01  12:30:09 2kat. 951 skupno

ŽENSKE

JOYCE, RACHEL SARAH    UK    00:36:59    05:03:41    03:07:10    08:52:28    1    23
DONAVAN, JESSIE    USA    00:44:46    05:00:35    03:12:02    09:01:12    2    38
STEVENS, AMANDA    USA    00:34:17    05:06:18    03:21:47    09:06:40    3    42
SCHARER, CELINE   SUIZA    00:34:18    05:17:21    03:16:33    09:12:40    4    49
WEE, BREE    USA    00:38:15    05:13:45    03:19:55    09:16:26    5    58
CLIFFORD, ASHLEY    USA    00:37:11    05:23:46    03:13:44    09:19:15    6    70
CASTRO, SALETA    SPAIN    00:00:00    05:21:06    03:14:32    09:19:32    7    71
ARENDT, JACKIE M    USA    00:37:22    05:14:21    03:31:13    09:27:05    8    85
GROSSRIEDER, MONIQUE    SUIZA    00:00:00    05:16:35    03:24:17    09:29:57    9    93
HOMO, MALAIKA    USA    00:38:07    05:14:09    03:37:07    09:33:57    10    101

MOŠKI

WEISS, MICHAEL    AUSTRIA    00:36:54    04:22:20    02:51:34    07:55:23    1    2
BUTTERFIELD, TYLER BARBOUR    BERMUDA    00:34:12    04:35:14    02:49:48    08:02:42    2    3
LLANOS, ENEKO    SPAIN    00:34:19    04:34:40    02:52:38    08:05:21   3   4
JASKOLKA, MAREK JERZY    POLAND    00:34:14    04:46:16    02:49:52    08:13:29   4   5
FROMMHOLD, NILS    GERMANY    00:32:53    05:11:36    03:07:38    08:20:16   5   6
DAERR, JUSTIN    USA    00:00:00    00:00:00    08:27:11    08:27:11   6   7
ALFARO SAN ILDEFONSO, PERU    SPAIN    00:00:00    05:15:27    03:12:22    08:29:04   7   8
CARVALHO, FABIO BOTELHO    BRAZIL    00:34:11    04:59:53    02:53:11    08:31:12   8   9
BLOKHIN, ANTON    UKRAINE    00:34:15    04:40:21    03:15:50    08:34:06   9   10

LESTVICA SLOVENSKIH REZULTATOV SEZONA 2013/2014
VSI SLOVENSKI IRONMAN REZULTATI

Naš Miro je z odličnim tekaškim nastopom zmagal na Ultramanu (10km plavanja, 421km kolesa, 84km teka). Zadnji dan je startal na tretjem mestu, imel nekaj težav zaradi kazenskih minut, pa vseeno s časom 6:43:15 kot prvi pritekel skozi cilj.
Kregar Miro 51   M   6:43:15   23:42:07
Ribeiro Alexandre   48   M   7:43:31   24:27:21
Biscay Hillary 35   F   7:23:55   24:30:50
Sheeper Tim   50   M   8:29:40   24:57:12
Isakson Christian   40   M   8:05:40   25:22:34
Sousa Milton   39   M   7:33:19   25:44:14
Madden Kurt   58   M   8:30:52   26:08:28
Draper Christopher   36   M   8:17:33   26:24:39
Player James   41   M   7:30:00   26:37:22
Marsal Bonet Toni     33     M     8:32:36   27:20:10

Končan je drugi dan Ultramana na Havajih. Miro je s časom 7:55:59 (275.8km, povprečna hitrost 34.7km/h) prikolesaril na tretje mesto. Danes jih čaka zaključna etapa , in sicer 84.3 km teka.

Sheeper Tim   50   M   8:08:28   16:27:32
Ribeiro Alexandre   48   M   7:54:06   16:43:50
Kregar Miro   51   M   7:55:59   16:58:52
Biscay Hillary   35   F   8:26:45   17:06:55
Isakson Christian   40   M   8:05:35   17:16:54
Dembeck Jochen   46   M   8:20:56   17:30:14
Madden Kurt   58   M   8:40:54   17:37:36
Draper Christopher   36   M   8:17:10   18:07:06
Sousa Milton   39   M   8:33:55   18:10:55
Wang Gary   45   M   8:37:19   18:40:01

Po prvem dnevu Ultraman preizkušnje (10km plavanja, 145 km kolesa) je Miro šesti. 3:14:52 je porabil za 10km plavanja, 5:48:01 pa za 145 km kolesa.
Sheeper Tim   50   M   2:47:36   5:31:28   8:19:04
Biscay Hillary   35   F   2:37:46   6:02:24   8:40:10
Ribeiro Alexandre   48   M   3:16:15   5:33:29   8:49:44
Maden Kurt   58   M   2:59:06   5:57:36   8:56:42
Meniconi Sergio   48   M   2:53:01   6:09:35   9:02:36
Kregar Miro   51   M   3:14:52   5:48:01   9:02:53
Dembeck Jochen   46   M   3:12:34   5:56:44   9:09:18
Isakson Christian   40   M   3:23:49   5:47:30   9:11:19
Marsal Bonet Toni   33   M   3:18:19   6:14:17   9:32:36
Sousa Milton   39   M   3:31:49   6:05:11   9:37:00

25. Svetovnega prvenstva v Ultramanu, ki bo od 29. novembra do 1. decembra na Havajih, se bo tokrat udeležil tudi Miro Kregar. Ultraman poteka tri dni. Prvo tekmo so organizirali leta 1983. Je pa tekmovanje odpadlo leta 1987 in 1991. Prvi dan se preplava 10km, nato pa prekolesari 145km (2300m višine) . Drugi dan se ”samo” kolesari in sicer 276 km (2600m višine). Tretji dan pa še 84 km teka. Nastopiš lahko pod naslednjimi pogoji. Da si enkrat končal Ultramana v Kanadi, Angliji ali na Svetovnem prvenstvu, ter da si v zadnjih 18 mesecih končal eno Ironman tekmo ali kaj daljšega. Novinci gredo na čakalno listo. Tekmovalci imajo za vsako etapo časa 12 ur, drugače so diskvalificirani. Prav tako morajo 10km preplavati v 6:00 urah. Rekord proge ima Holger Spiegel pri moških (1998, 21:41:22), pri ženskah pa Amber Monforte (2010, 24:07:11). Zanimiv je še rekord teka. Peter Kotland je leta 1997 84 km pretekel v času 5:33:57, kar je norih 3:58min/km ali malo čez 15km/uro.

Slovenci imamo že kar nekaj uvrstitev. Uroš Velepec je na svojih dveh nastopih obakrat zmagal, tokrat pa je Miro med glavnimi kandidati za zmago.

Uroš Velepec, 2000, 22:15:08; plav 3:17:54, kolo1 5:23:15, kolo2 7:20:13, tek 6:13:46; 1. mesto

Uroš Velepec, 2001, 22:44:30; plav 2:46:59, kolo1 4:34:02, kolo2 8:13:09, tek 7:10:20; 1. mesto

Miro Kregar, 2001, 23:15:58; plav 2:57:41, kolo1 4:36:49, kolo2 8:45:30, tek 6:55:58; 2. mesto

Miro Kregar, 2007, 24:45:26; plav 3:27:31, kolo1 5:44:59, kolo2 9:04:58, tek 6:27:58; 5. mesto

Miro Kregar, 2008, 22:35:24; plav 3:15:08, kolo1 5:22:27, kolo2 7:43:33, tek 6:14:16; 3. mesto

Miro Kregar 2009, 22:39:14; plav 2:46:30, kolo1 5:37:29, kolo2 7:55:08, tek 6:20:07; 2. mesto

Nino Cokan 2009, 25:53:41; plav 3:02:27, kolo1 5:50:41, kolo2 8:10:48, tek 8:49:45; 8. mesto

Nino Cokan 2010, 25:03:18; plav 2:53:17, kolo1 5:30:41, kolo2 7:53:15, tek 8:46:08; 9. mesto

Miro Kregar 2011, 23:33:11; plav 3:17:48, kolo1 5:47:58, kolo2 8:03:15, tek 6:24:10; 3. mesto

Nino Cokan 2011, 24:17:46; plav 2:47:15, kolo1 5:11:21, kolo2 8:15:19, tek 8:03:51; 4. mesto

Miro Kregar 2012, 23:52:57; plav 3:41:02, kolo1 5:22:05, kolo2 7:51:09, tek 6:58:41; 2. mesto

Zopet je na voljo dodatnih 50 mest za tekmo v Celovcu 29.6.2014. Imenujejo jih božična žrebanja. Ampak, kot vedno v tej naši Ironman organizaciji ni kakšne prevelike sentimentalnosti. Za vse, ki se prijavite, zraven napišete zakaj bi si želeli nastopiti v Celovcu, bodo od 1.12.2013 do 23.12.2013 vsak dan izžrebali dva, ki se bosta lahko udeležila tekme. In sedaj pridemo do božično mačehovskega odnosa. Še vedno boste plačali 485 EUR, ter dodatnih 6% za nekakšne stroške.

SEZNAM do sedaj PRIJAVLJENIH SLOVENCEV

Hribar Domen
Adamič Marko
Bojanc Matjaž
Deželak Iztok
Dežman Borut
Gaberšek Boštjan
Gačnik Boštjan
Grilc Peter
Hribar Domen
Hribernik Matevž
Klančnik Janez
Klaneček Alojz
Kočar Klemen
Kralj Alen
Krnič Edo
Krofl Drago
Kromar Damjan
Majcen Marjan
Martinjak Tomi
Mejač Anita
Pezdir Roman
Planko Tomaž
Primožič Lojze
Pušnik Borut
Radivojevič Aleksander
Rojnik Andraž
Rotar Aleš
Rupnik Marjeta
Strniša Toni
Šink Tomaž
Škerjanc Marko
Škrlep Anton
Švrljuga Ivo
Tuš Mirko

 

Po odstopu na Sladkem vrhu sem si imel namen privoščiti malo daljši umik od teka. Bil sem utrujen, noge pa tudi že dolgo niso bile tako razbolene. Pa me že naslednji dan preseneti Lojze s ponudbo, da greva v nedeljo skupaj na polmaraton v Palmanovo. S tem, da mi gre za zajčka. Vzamem si en dan za razmislek, potem že v uri odgovorim, da sem za. Glede tempa se bova še dogovorila, startam pa definitivno na svoj rekord, kar pomeni, da mora biti končni čas vsaj 1:28:59. Če bo šlo bo, drugače pa bom zopet odstopil. S tem resnično nimam več težav. Ta teden je prvič odkar se trudim nekaj teči tako teden počitka kot teden priprav na tekmo. Torej improvizacija. Do srede nič gibanja, potem krajši tek, nato še dan pred startom klasičen tek. Slabih 5 km s 3krat po minuto pospeševanj. Zadnji večer se z Lojzetam dogovoriva, da bova poskušala teči s tempom 4:07, kar bi pomenilo končni čas okoli 1:27. Nekaj dni sem bil dokaj samozavesten, ampak bolj ko se je bližal dan D, bolj me je zapuščala ta moja prepričanost. Najbolj me je motilo, da gre človek z mano, potem pa bom že na 5. kilometru rekel, da ne morem več. Skratka, moti me ta moja razdvojenost. Za hip sem prepričan kako hiter sem, nato pa sem v trenutku nekaj izjemno počasnega. Iz ene skrajnosti v drugo. Potem pa na startu prepriča še Boštjana Urankarja, da gre z nama. Marija, še večji šok. Oba vrhunska ultramaratonca mi bosta v podporo, sam bom pa že po nekaj kilometrih neslavno odpadel. Obenem spodbuda in breme.

DSC_6907

Boštjan Urankar

DSC_6915

Na tekmo smo se prvič odpravili družinsko. Pa smo bili kar posrečena kombinacija. Bomo ponovili.

Včasih sploh ne vem katera je moja

DSC_6921

Avto smo pustili dober kilometer stran od starta. Nekaj minut za nami je prišel še avtobus Kranjčanov. Med njimi so bili nekateri favoriti, nekaj so jih pobrali v gostilni tik pred odhodom avtobusa, pa so bili še vedno 6 minut hitrejši od mene, nekateri pa so se prvič pomerili s tako razdaljo. Skratka, veliko različnih ljudi s svojimi zgodbami, željami. Vreme je idealno za tek, sploh če pomislimo da smo že skoraj v decembru. Oblečem kratke hlače, kratko majico, prvič pa startam brez cep nogavic. Vso hrano mi nosita Lojze in Boštjan. Sama ne potrebujeta nič, meni pa vzameta tri gele. Do centra Palmanove, kjer bo tudi start ,odtečemo. Naredimo še nekaj slik in že se sliši pok, ki oznanja začetek.

DSC_6927

DSC_6941

Lojze in Boštjan Potočnik

DSC_6944

DSC_6951

DSC_6958

DSC_6985

Kot vedno je prvih nekaj kilometrov gužva. Pred menoj sta vseskozi Lojze z leve in Boštjan z desne, ki mi olajšujeta preboj naprej. Seveda se spredaj pogovarjata. Sam pa pazim, da sem čimbolj umirjen. Samo gledam njune noge in tečem. Nimam ure, zato niti ne vem kako hitro gremo. Vem pa, da če je Lojze rekel, da bomo tekli v tempu 4:07, potem tudi bo tako, razen če ne bom mogel več. Na 5 kilometru je prva okrepčevalnica. Kot smo bili dogovorjeni že prej, sam tečem naprej, seveda eden od mojih zvestih spremljevalcev teče pred mano, drugi pa gre pa vodo. Pojem svoj prvi gel. Imam pa potem kar nekaj težav, da normalno spet stečem. Sem nekje na robu mojih sposobnosti in čeprav se sliši neumno, me gel in pitje vode vržeta iz ritma. Sam tempo mi sicer ne dela problemov, gre mi lepo. Imam pa že probleme s to mojo butaro. Pa ne v fiziološkem smislu, to me nič ne moti, ampak v psihološkem. Čeprav je vse v redu se že sprašujem ali bom zmogel ali ne. Ne vem zakaj se mi to dogaja. Skušam vse te negativne misli odriniti stran, pa ne gre. Kilometri pa kar letijo mimo. Naslednja okrepčevalnica je že na 8. kilometru. Lojze in Boštjan vzameta vsak po eno vodo in potem kar z njima tečeta skoraj do konca. Za gel je še prezgodaj, zato s tem počakamo do 10. kilometra. Čeprav je znanstveno dokazano, da je proga popolnoma ravninska, se meni zdi, da je vseskozi malce navzgor.

Mitja Krevs – zmagovalec

DSC_6994

DSC_6996

DSC_7009

Janez Ferlic

DSC_7030

DSC_7034

Boštjan Potočnik

DSC_7047

Tempo se mi še vedno zdi dokaj normalen in rečem si, da jima bom na 15 kilometru dejal, da pospešimo. To sem hotel reči že na 10. kilometru ampak spričo mojih prejšnjih izkušenj sem to prestavil na 15. kilometer. Ampak že na 12-em čutim, da me pobira. Na 15-em pa ne vem več, če bom sploh zmogel  v tem tempu. Pojem še zadnji gel, bolj za okus, večinoma ga izpljunem. In začne se borba. Ne gre več. Slabše ko mi gre, bolj me Lojze spodbuja. Najbolj mi pomaga z nasveti o kadenci, legi telesa, ter da se umirim. In sem v nekih čudnih intervalih. Nekaj sto metrov tečem za njima, potem pa počasi zaostajam, pa spet priključim. Lojze pa vseskozi spodbuja. Dokončno me uniči 17. kilometer. Lojze vpraša, če gremo po čas 1:25. Pritrdim, Lojze še reče, da moramo za 5 sekund na kilometer pospešiti. Obadva izstreli, saj sta še vedno na za njiju počasnem tempu. Sam pa izustim, zdi se mi prve in zadnje besede med tekom: ”Lojze jaz ne morem.” Seveda takoj upočasnita. Meni pa ne gre več. Seveda se še borim, ampak sem prepričan, da ne bo nič z rezultatom 1:28. Noge imam v redu, boli me nič, ampak pač ne morem več. Lojze vseskozi govori kadenca, kadenca, pa ne pomaga. Potem pa že vidim ciljno ravnino. In še Lojzetova izjava: ”Do tunela še tečemo, potem pa na polno.” Kam na polno, sam sem na polnem že pol ure.

DSC_7062

Končni čas 1:26:21, povprečen tempo 4:05min/km. Če dam stran prvi kilometer, ko smo se še prebijali (4:18min/km), so bili najpočasnejši kilometri v tempu 4:08min/km, najhitrejši pa tisti, kjer sem mislim da nikamor ne gre. 21-ti 3:55; 17-ti 4:00, drugače pa vsi tam okoli 4:07. Drugače niti ni moglo biti, ko je Lojze vodja projekta. Res hvala njemu, pa tudi Boštjanu, ki je bil vseskozi izredno pozitiven. Sam pa, trenutno nisem sposoben nič več, sem pa vesel, da tokrat sem pa resnično dal vse od sebe. Boštjan je potem odtekel še 7 km nazaj do svoje varovanke, torej je naredil še 14km, Lojze je odtekel po moje zdravstvene pripomočke, sam pa… imam dovolj teka za nekaj časa.

Lojze in Boštjan

DSC_7076

Hvala, hvala, hvala

DSC_7079

DSC_7080

Ivan Cudin, legenda Spartathlona, ki se je izkazal z lepo gesto

DSC_7123

REZULTATI

Tekmo sem končal po slabih 4 urah in pol s prav tako slabimi 52 kilometri. Odstop brez kakšnega pravega razloga, torej ni izgovorov. Noga se je držala odlično, glava tudi.

Tekma Sladkih 6 je bila tokrat 7ič po vrsti. Organizator je Rajko Koražija, po domače Vreme. Ta vzdevek mu znajo na letošnjem občnem zboru vzeti in mu dati novega. Recimo nevihta, mraz, ali kaj podobnega. Mu je pa treba priznati, da v primeru, da bi bila tekma kje drugje, bi bila udeležba vsekakor manjša. Tako pa nas dobrote (načeloma vsak od nastopajočih s seboj prinese nekaj sladkega, sam sem tokrat ženo) kljub slabim vremenskim obetom niso odvrnile od tega 6 urnega kroženja po Sladkem vrhu. Meni so šle še posebno v slast Petrove (Kolenc) šamšnite.

Zadnji teden pred tekmo klasičen. Že rutina. Predvsem oskrba noge, ki je že od junija v prisilni poravnavi. Maže, pogovori, masiranje. Pa je na koncu zdržala. Očitno se je vlaganje države končno izplačalo. Pa potem beljakovine, zadnje dva dni hidrati. In kot ponavadi nekaj novosti iz Lojzetove kuhinje. Prvič, prepričan sem, da bo tako tudi naprej, sem vse pretekel samo na gelih. Torej brez čokoladic, ki so mi že doslej šle tako težko po grlu. Vsak četrti krog sem menjal, enkrat gel plus voda, potem iso napitek. Vsi napitki v majhnih, 2.5 dcl flaškah, ki sem jih vzel na postaji, In jih potem, po kakih 500m odvrgel v kanto za smeti. Samo tam nekje proti mojem koncu sem 2krat zapored vzel gel, ker sem čutil, da mi primanjkuje nekaj nedoločenega.

Zadnje priprave

DSC_6574

Moji spremljevalci so bili Žiga in dve Petri. Ena je prišla naknadno. Ker sta me Žiga in Petra, drugi bomo tokrat rekli moja Petra, čakala v Ljubljani, sem zjutraj odšel na vlak. Seveda moram napisati, da sta ponudila, da me prideta iskat v Kranj. Pa se mi ni zdelo pošteno, po pravici povedano se meni ne bi dalo, to sem seveda prenesel tudi na druge, da se vozita sem, pa spet nazaj. Na železniških tirih me ni bilo vsaj 15 let. In mi je teh pol ure vožnje resnično ustrezalo. Topel prostor, knjiga, ipod. Dobesedno poležavanje, počitek, sprostitev.

DSC_6582

DSC_6589

V Ljubljani prisedem k današnjemu suportu, na TEHARJAH z Ivotam popijemo kavo, malo še poležim in že smo na Sladkem vrhu.

DSC_6597

Ivo je prinesel gromozansko marelo, ki je postala glavna današnja zvezda. Brez nje bi bili naši še v težji situaciji. Dež je namreč padal od 11ih pa …ne vem, mogoče še sedaj pada. Dobro je bilo, da smo vsaj startali v suhem. Skoraj vsi smo bili v kratkih hlačah, kratki majici, saj je bilo napovedanih oo 15 do 17 stopinj. Še Ivo, ki še v koledarskem poletju teče v Toper puhovki, se danes odloči za kratko varianto. Najbolj sem kolebal glede obutve. Do poškodbe sem tekel samo in edino v On-kah. Potem sem presedlal na Adidas. Kljub temu pa še vedno poskušal z onkami. Pa čeprav potem vedno vsaj en dan nisem mogel teči. Ampak se počutim naravnost fantastično ko tečem v njih. Zato razmišljam, ali udobje, tudi večja hitrost po mojem občutku ali varnost. Na srečo dan pred tekmo v onkah zopet čutim tisto bolečino, zato je odločitev na pladnju. Vse potrebno postavimo na našo mizico. Priključita se nam še Špela in Peter. Ker ogrevanja ne potrebujemo, saj bo časa med tekom več kot dovolj, pokamo šale. To je tista vrsta pogovora, ko vsak skuša biti duhovit, vsi pa vemo, da nam je to samo krinka za nervozo, ki jo imamo pred startom.

DSC_6600

DSC_6604

DSC_6609

DSC_6629

DSC_6630

To nelagodnost reši organizator in poženemo se proti cilju. Na tovrstnem teku pride do izraza obratno sorazmerje, s katerim sva si bila pri matematiki vedno navzkriž. Tudi tokrat me je izdalo. Medtem, ko je na normalni tekmi na določeno število km, pa naj se primerjam z Lojzetam tako, da hitrejši ko je, manj ima do cilja, tukaj vse narobe. Tečem recimo 5min/km in ura pokaže, da je do cilja še 70km. Potem pospešim, tečem 4:30min/km in ura pokaže da imam do cilja še 80 km. Če bi spustil tempo na 6min/km pa bi imel do cilja samo 60km. Narobe svet. Torej, da poenostavim, hitrejši ko si, več km imaš do cilja.

DSC_6645

Že po nekaj 100 metrih sem ugotovil, se odločil, da ne bo šlo tako počasi kot sem mislil. Zagledam skupino z Natašo Robnik in Mirom Režonjo, ter se odločim, da bom tekel z njimi. Kmalu jih ujamem. Vendar že po nekaj pogledih na uro ugotovim, da to bo pa le prehitro. Prvič sem tekel z Ivotovo uro, Garminom, na katerem imam trenutni tempo, ter povprečen tempo. To je vse kar potrebujem. Ugotovim, da mi najbolj ustreza tempo tam do 4:45. In kot pozneje gledam, sem se tega tudi držal. Dokler se nisem potopil. Računam samo kakšen bo čas na 21km ter pozneje na 42km. Ker je bil do danes moj najboljši čas na maratonu 3:27 je glavni cilj iti pod tem časom. Tam do 30-ga kilometra je bil povprečen tempo 4:40min/km, potem pa mi je že začel padati. Tako sem 42km pretekel v času 3:24:40. Za trenutek sem bil ponosen, potem pa sem že zračunal, da je do konca še ogromnih 2 uri in pol. Rekel sem si, da eno uro tečem z ipodom, potem bo pa že. Pa ga nikakor nisem mogel prižgati, saj so bili prsti očitno preveč mokri. Zato stečem nazaj proti startu, si temeljito obrišem roke, in pripravim muziko. Ki me vedno poživi. Tokrat pa me je dobesedno ubijala. Zgubil sem stik s tekmovalci, mojimi, navijači. Očitno sem se podzavestno že predajal. Pa tempo še vedno ni preveč padal. So pa noge postajale vedno težje. Pa že tako nosim s sabo težke krampe. Takrat je prišla še moja Petra. Okoli je hodila in slikala. Hotel sem vzeti gel in malo hoditi z njo. Pa je bila na pol kroga, zato sem odhodil do konca. Tam pa naredil, zopet, neumnost. Hotel sem se preoblečti. In dokler nam je to uspelo, sem še bolj pomrznil. Naredil sem še 20 metrov se obrnil in zaključil svojo pot. Danes mi ni, za razliko od drugih tekem popolnoma nič žal. Razen malo musklfibra (spet napaka, nisem vzel čudežnega praška) ter enega nohta, kar je glede na vreme nekaj običajnega, sem brez najmanjše poškodbe. Malo mi je bilo žal spremljevalcev. Sem jih vprašal, če je kaj narobe če odstopim, pa so bili brez pripomb.

Petra, vsakič ko me je videla

DSC_6649

S Petrom, ki je prav tako zaključil, sva potem navijala za Špelo in Ivota. Oba sta pokazala vztrajnost, saj sta kljubovala vse hujšemu mrazu.

DSC_6655

Petra in Žiga

DSC_6687

DSC_6690

Peter Žnidarič, četrti

DSC_6693

Marjeta Gomilšak, druga

DSC_6694

DSC_6765

Miha Markovič

DSC_6833

DSC_6879

Plezalna legenda Franci Jenšterle

DSC_6884

Ivo na cilju

DSC_6889

Zmagovalec Ivanovič Boris

DSC_6892

Zmagovalka Nataša Robnik

DSC_6894

SPREMSTVO: Nimam niti najmanjše pripombe. Dobil sem vse kar sem hotel, prej, potem, Če bi kaj valil na njih bi bilo to skrajne neukusno. Lahko bom zelo vesel, če bodo še kdaj hoteli z menoj. To mi je v bistvo najtežje pri malo daljših tekih. Prositi koga, da gre z menoj. Zato bo prvi pokal, ki bo pristal v mojih rokah, za kar obstaja zelo majhna verjetnost, pristal njim, SPREMLJEVALCEM. Drugega jim ne morem ponuditi, na žalost.

IVO: Vse pohvale, čestitke in vse kar gre zraven za vztrajnost, borbenost, nepopustljivost. Nimam pripomb.

ORGANIZACIJA: Kot vedno, brezhibno. Res hvala Rajkotu in ostalim za trud, ki ga vložijo.  Želim si, da ne obupajo.

REZULTATI NAŠI

26   80 Švrljuga Ivo Ivo M 1976 Tuš mobil 56    57,96    5:56:58
36   81 Krnić Edo edo M 1974 3iron, TK Gorenjska  50  51,75    4:26:12
49   8 Kolenc Peter Koki M 1975 3iron  41    42,435   3:58:48
8   9 Ude Špela Speli Z 1979 3iron 47    48,645    5:37:31

Čez praznike smo se podali na mini priprave. Seveda so mi spričo bližajoče se tekme na Sladkem vrhu hodile narobe. Vendar, ker je bilo zastonj in je nekaj kapljic krvi gorenjske in ker družine že dolgo nisem peljal na dopust, sem Ivotovo ponudbo sprejel z obema rokama. Sicer sem pozneje predvsem uporabljal noge, pa vseeno. Hišica v Umagu je poleg moje žene, ter rododendruma, ki sem ga s kančkom očesa uzrl nekoč v Prekmurju, nekaj najlepšega kar sem kdaj koli videl. Lično urejen prostor, ne prevelik, z vsem kar smo potrebovali, zunaj pa terasa, ki jih uporabljajo v ameriških filmih, ter bazen. Ker 2 tedna ne hodim na plavanje, sem tukaj samozavestno odplaval nekaj 10 metrov. Da ne pozabim. In, da potem ko me Urška, kot vestna plavalna mentorica vpraša koliko časa že nisem plaval, povsem pošteno povem: ” Na morju sem kar nekaj preplaval.”

DSC_6290Običajno govorim, da nisem rojen za morje. Take, zimske variante pa so mi očitno pisane na kožo. Ljudi ni, barve so drugačne, v navodilih ni pravila, da je potrebno sedeti na plaži od zore do mraka, s polurnim predahom. V bistvu je tako, kot bi bil doma, le da so pogoji dela drugačni. Z Ivotom sva bila športno dokaj aktivna. Sam sem se zaradi že prej omenjene tekme držal nazaj. Ivo pa se kljub temu, da bo tudi nastopil na 6urnem teku, ni preveč oziral na to. Vstajala sva takrat, ko se ponavadi na morju hodi spat. S teka sva bila tako nazaj takrat, ko je ostala petina naših članov še spala, petina ravno prikljapljala elektronske naprave, zadnja petina pa ravno načenjala vrečko bonbonov.

DSCN8150

Do poldneva so sledile kavice, družabne igre, na kratko spoznavanje, zbliževanje. Vmes smo kovali načrte za popoldneva. Vedno sva z Ivotam odšla do določenega kraja, ter potem počakala Petro z otroki. Sledil je ogled znamenitosti, kava, potem pa nas je že lovila noč.

DSCN8124Prvi dan sva kolesarila iz Umaga do Rovinja. Prijetno, počasi, le na koncu sva uprizorila ciljni šprint. Drugi dan sva imela gorsko etapo z dvema letečima ciljema na Bujah, ter na Vižinadi. Čez Vižinado sem mnogokrat bil bitko, ko sem hodil na morje v Vrsar. Tokrat mi je bila v prid temperatura, še bolj pa mnogo manj kilometrov kot jih je bilo običajno. Zato sem ta okoli 5km dolg vzponček res odpeljal na polno. Zadnji dan pa sva imela kronometer Umag Vrsar. Kot Cesar je Ivo prvi prikolesaril v Vrsar, kjer ga je pričakala Petra.

DSC_6334

DSC_6518

DSC_6565

DSCN8145

DSC_6230

Definitivno najlepši 1. november do sedaj. Upam si trditi, da za vse nas.

Zopet je bil odličen Tomaž Šink, ki je na svojem 33-em končanem Ironmanu dosegel tudi svoj najboljši čas.

0:57:14  4:43:27  3:15:36  9:05:14

V svoji kategoriji je bil tretji. Ker ta tekma že šteje za udeležbo na Havajih naslednje leto, ima Tomaž karto že v svojih rokah.

Od naših je nastopil še Hari Presetnik  1:26:26   5:48:21  4:45:26  12:19:26

ŽENSKE

Yvonne Van Vlerken
01:00:14
  04:35:49
  03:01:55
   08:43:07
Ashley Clifford
00:55:21
  04:51:20
  02:56:35
   08:49:03
Erika Csomor
01:02:13
  04:45:09
  03:03:32
   08:56:41
Simone Braendli
00:54:43
  04:51:35
  03:08:33
   09:00:40
Mareen Hufe
01:00:46
  04:39:17
  03:16:31
   09:03:15
Lisa Huetthaler
00:56:01
  04:39:54
  03:23:02
   09:04:38
Amber Ferreira
00:58:16
  04:48:50
  03:13:30
   09:07:36
Beate Goertz
01:06:59
  04:39:58
  03:15:27
   09:09:24
Dede Griesbauer
00:56:06
  04:41:10
  03:27:59
   09:11:26
Christine Anderson
00:55:57
  04:50:09
  03:23:25
   09:15:14

MOŠKI

Victor Del Corral
00:55:23
  04:15:15
  02:37:29
    07:53:12
Andrew Starykowicz
00:49:53
  04:02:17
  02:58:18
    07:55:22
Filip Ospaly
00:48:06
  04:23:53
  02:41:17
    07:58:44
Daniel Fontana
00:49:59
  04:20:43
  02:50:28
    08:05:48
Pedro Gomes
00:49:51
  04:20:59
  02:52:59
    08:08:34
Kirill Kotsegarov
00:55:27
  04:14:34
  02:53:30
    08:09:03
Pontus Lindberg
00:55:30
  04:15:51
  02:54:49
    08:11:45
Dorian Wagner
00:50:19
  04:20:58
  02:56:21
    08:12:46
Justin Daerr
00:54:16
  04:17:22
  02:56:54
    08:13:35
Joe Skipper
00:54:58
  04:20:30
  02:55:47
    08:17:27

IMG_1008-001

 

Stroga sodnica

DSC_6105

DSC_6119

DSC_6122

DSC_6138

DSC_6140

DSC_6144

DSC_6150

DSC_6157

DSC_6179

DSC_6195

DSC_6196

DSC_6213