Hajnževo sedlo

Sunday , 28, February 2016 Comments Off on Hajnževo sedlo

To sedlo bi bilo lahko v sorodu z Zelenico. Mogoče tudi sta. Oba sta obrnjena v isto smer, približno iste konfiguracije. Le da je Hajnževo sedlo sigurno starejši brat, z malce čudnim imenom za moškega. To pa zato, ker je vzpon daljši, bolj izpostavljen plazovom. O lepoti pa ne bi, ker ni pogojena s starostjo.

Startamo zgodaj. Pri tisti uti na levem ovinku pod Ljubeljem. Tokrat prvič letos opremljeni s cepinom, derezami. Mika nas Košutica, ampak še ne vemo, da bo pri tem tudi ostalo. Kot običajno, je tudi tokrat Uroš prvič tu. Pa to ne bi bilo nič nenavadnega. Je pač ljubljanski, mestni fant, ki ima ljubljanski grad za Vrtačo, Stol, Triglav, Grossglockner… Gre pač tokrat gor, da se nabere primerljivo število višinskih metrov. Malce nenavadno je, da naju tako kot vedno prepričuje, da njegova ura sigurno pozna pot bolje kot midva z Markom, ki sva bila tu že tolikokrat. Seveda se ne dava. Ker pa imam enkrat letno dan, ko tudi nekaj priznam, se mu na tem mestu opravičujem. Če bi izbrala njegovo pot, v današnjem primeru letno pot na Planino Korošico, bi bili sedaj že doma, ne pa, da še vedno gazimo proti Hajnževem sedlu.

Pričakovali smo nekaj novega snega. Pa ga je bilo le mogoče centimeter ali dva. Ugotavljamo, da ravno dovolj, da lahko nemotoma hodimo. Navzdol pa sigurno ne bo šlo do avta. Začetek poteka po letni poti. V okljukah. Če je snega več se da krajšati. Tokrat ne. Kljub temu, da so na tej strani razmere bolj kot ne borne, pa je ostankov plazov kar veliko. Nekaj prav gromozanskih. Čeprav je potrebno biti pazljiv tudi na Zelenici, se mi vseeno tam zdi bolj varno. Tukaj kar nekaj plazov prečka našo pot. Preveč, da bi šel večkrat tu.

Obetali smo si vsaj en sončni žarek. Pa ne bo nič. Vseskozi hodimo v megli. Težko povem kje, saj se ni nič videlo, ampak na primernem mestu skrenemo z letne poti in do vrha nadaljujemo ob grebenu Zajmenove peči – Veliki vrh. Podlaga je danes izredno neprijazna do nas. Spodaj ledeno, zgoraj pa okoli 10 centimetrov napihanega. Vseskozi zdrsava. Poskusimo s srenači, pa ni nič lažje. Potiho, da me ne sliši, se večkrat opravičim Urošu. Prepričan sem, da bi bila letna pot boljša izbira. Upam, da ne zve tega. Le kdo ga bo ustavil naslednji teden, ko bo glede na uro hotel, da na Klek startamo v Bohinju.

Nekajkrat se vsaj toliko razjasni, da vidimo sedlo. Razmere pa še vedno od napihanega, do klože, pa ledu. Po trdem gre še najbolje, drugje korak gor, dva dol. Najbolje pri tem je, da kljub nenehnemu stokanju uživamo. Vseeno vodilna kadra na vrhu ocenita, da smo za danes zaključili. Sam vmes ugotovim, da iphone ni izdelan za nižje temperature. Kljub polni bateriji po nekaj slikah ugasne. Obenem pa tudi moja roka. Le kdo je v mednarodno resolucijo zapisal, da s telefonom lahko ravnaš samo brez rokavic? V trenutku se mi zanohta. Pridemo do zaključka, da danes smo vsaj priča zimi. Tisti pravi.

Smuka navzdol. Vrhnji del kloža. Ta del mi je bil vedno tak neokusen, nevaren. In tudi danes je tako. Potem pa postane vse skupaj bolj okusno. Nekaj plazov je fantastično smučljivih. Če bi bilo snega več bi bil tudi občutek malenkost boljši. Tako pa vsaj 200 višincev, ki bi bili v boljših razmerah smučljivi, prevozimo, prehodimo, preštamfamo,…. po cesti. Čeprav damo trikrat za nekaj metrov smuči tudi dol, pa pripeljemo vse do avta. Kar na vzponu nisem pričakoval. Tura kot vedno super. Moj zapis iz prejšnjega tedna pa je tudi obrodil sadove. Na vrhu Hajnževega sedla sta mi Uroš in Marko ponudila, da malo poležim. Da ne bom več težil. Res sem jima hvaležen, ampak nekateri imamo doma ženo, otroke. Potrebno je iti v trgovino, pa pospraviti po hiši, skuhati, oprati, speglati, pobrisati prah, pa potem najdražjo peljati na sprehod, ji skuhati kavo.

FullSizeRender

FullSizeRender-1

IMG_1265

Pravila turnega smučanja

Friday , 26, February 2016 Comments Off on Pravila turnega smučanja

Tako kot v vseh sferah našega življenja tudi v turnem smučanju obstajajo določena pravila. Da bi olajšal delo našim zanamcem sem popisal nekaj osnovnih navodil. Glede na partnerje, ki sem jih imel. Vrstni red je naključen. Vse je znanstveno dokazano.

ŠPAROVEC oziroma FRANCOSKI ALPINIST

To sta v bistvu dve osebi, včasih jih je lahko tudi več. Ker sta krvno povezana, so tudi pravila popolnoma enaka

  • nikoli se ne starta več kot 5 ur po dogovorjenem času
  • nikoli se ne ve kam se gre
  • v ranjki Jugoslaviji bi rekli: ”Lako će to Željo.”
  • nahrbtnik se vzame samo na ture daljše od treh dni
  • obvezna oprema je samo on

DSC_9351

Slike od Luksija ni, ker takrat še ni bilo fotoaparatov

SANDI

Z njim sem bil sicer samo enkrat, ampak paše v ta krog. Fizično vrhunsko pripravljen, vse stavi na eno tekmo, slabši v ligaškem sistemu

  • nikoli se več ne gre

Slike ni. Varstvo osebnih podatkov

IVO

Ogromno volje, eden redkih ki smuča slabše od mene

  • če spijeva to kavo, potem še vedno lahko naslednjo. Če ne spijeva te, je nikoli več ne bova mogla
  • ne ve se popolnoma nič, važno da se gre
  • še na vrhu se nam niti sanja ne kje smo
  • vrhunska oprema

DSC_9683

MEDO

Bivši, sedanji difovec, ki ima smučanje v malem prstu. Najina sta poznopomladanska Zvoh in Zelenica

  • Obvezno greva drug teden zopet, mi je dejal leta 2011

DSC_2948

ŠLIBAR

Nekoč bo izšla knjiga o njem. Mašina. Znanja nekoliko manj, zato pa največ volje

  • nikoli se ne obrača
  • v sobi se ne sme kaditi cigaret, ostalo lahko
  • do 21:00 se ne gre v kočo. Če si prej, pač hodiš okoli koče do predvidene ure
  • tura se nikoli ne konča na izhodišču
  • obvezni spolni pripomočki

DSC_8123

 GREGORIČ

Bivši sodelavec, popolnoma drug karakter, ki mi vedno obljublja kavo

  • nikoli, ampak niti takrat na kavo
  • v nobenem primeru se ne ustavi, niti če je policaj pred tabo
  • vsaj dvakrat je potrebno iti na vrh, da si ga dobro zapomniš
  • njegova ura pozna pot bolje kot tisti, ki je bil tam že 6krat

DSC_6011

ZDEŠ

Na začetku naš vodnik, danes samo še fotograf. Je pa zakladnica znanja, malenkost bolj resne sorte, z določenimi principi, zato zelo zaželen med nami

  • mala potreba na vsaki dve uri
  • velike ni
  • obvezno poznavanje osnov flore in favne
  • brez piva na večdnevnih turah
  • ni odpadnega materiala
  • če mu zlomiš kaj, mu moraš kupiti novo
  • obvezen pregled kamenja

DSCN0745

Pa za konec še moja pravila, da ne bo hude krvi:

  • obvezna kava pred turo, prav tako po turi
  • po koncu ture mora obvezno manjkati vsaj en kos opreme
  • dan pred turo Grossglockner, zjutraj Veseli tobogan s Triglava, na koncu koča na Zelenici

PS. Letos veliko smučam z Markom, ampak še nisem dodelal njegovega osebnostnega profila, tako da pride drugo leto na vrsto. Je pa na prvo žogo prvoligaški igralec.

DSC_8533

Srednji vrh

Sunday , 21, February 2016 Comments Off on Srednji vrh

Ime še nič ne pove. Ker je Srednjih vrhov v Sloveniji kar nekaj. Eden je nad Gozdom Martuljkom, pa nad Mačami, pa nad vasjo Krn, potem je Srednji vrh vas v Bohinju, pa zahodni vrh Begunjščice. Pa sigurno bi se še kak našel. Naš današnji cilj pa je Srednji vrh, 1796 m visoka gora med Stolom, Vrtačo in Begunjščico. Pot do Doma na Zelenici že mnogokrat opisana. Tokrat smo zaradi nevarnosti plazov šli čez Plaz. Do koče pri izviru Završnice smo se spustili kar s psi na smučeh. In naredili kar nekaj lepih zavojev. Že nekaj metrov stran od Koče na Zelenici smo iz mestnega vrveža stopili v popolno samoto. Do vrha nismo srečali niti enega. Idila. Na sedlu Šija zavijemo levo in od tam je do vrha še okoli 10 minut. Delajo se nam cokle. Ampak ni težav. Na vrhu pa razgled do povsod. Smuka se menja od odlične pa do resnično slabe. Zopet lep dan. Moram pa malo potarnati po dolgem času. Ker sem ravno prebral knjigo Marka Twighta, si lahko dovolim malo pokomentirati moje partnerje v turni smuki. Kot vedno v zakonu so dobre in slabe plati. Razen v mojem.  Dobra je definitivno, da sta in Uroš in Marko pripravljena skoraj vedno oditi na dobro turno smuko. Niti slaba jima ni odveč, samo da je. To je absolutno dobra novica zame. Po nekaj letih imam zopet občasno družbo. Slaba stran pa je, da pač nismo enaki. In se mora nekdo podrediti, v tem primeru jaz. Sam sem navajen, da kadar se gre na turno smuko, je to nekaj romantičnega, določeno doživetje, ki ostane v spominu. Ne pa samo nabiranje vrhov in višincev. Že včeraj me je motilo, pa sem rekel da bom tiho. Na vrhu Javornika, ko je sonce po dolgem času ponujalo svoje žarke, smo samo pospravili pse in odbrzeli v dolino. Da bi se kdaj kje ustavili, malo posončili ne pride v poštev. Njima pač več pomeni še en vrh. Če se ne hodi, je izguba časa. Pač pogrešam moje prvotne partnerje, predvsem Aleša, Šparovca in Šlibarja. To so bili časi, ko turna smuka ni bila dobra, če bruto čas ni bil vsaj enak neto času. Prav tako smo se obvezno kdaj ustavili in se lahko tudi pol ure prerekali kateri je kak vrh. Na naših turah pa je izgube največ 5 minut. Kruti profesionalizem.

PS. Če naslednji teden ne bo prispevka, me pač nočeta več zraven.

IMG_1172

IMG_1177-001

IMG_1184

IMG_1197

IMG_1202

IMG_1207

IMG_1208

IMG_1211

IMG_1217

Veliki Javornik ali Ženiklovec

Saturday , 20, February 2016 Comments Off on Veliki Javornik ali Ženiklovec

IMG_1099
Glede na resnično nehvaležne razmere, smo kar dolgo kolebali med večimi možnostmi. Na koncu smo zbrali na videz najbolj varno. Veliki Javornik ali Ženiklovec. Tura je, če se je lotimo s parkirišča, ki vodi na Dom pod Storžičem, precej dolga. Ker pa gremo do zapornice in do njej najbližjega parkirišča, pa nas čaka mnogo krajša pot. Cesta je sicer splužena, vendar če ne bi bil šofer Markov brat, bi težko prišli do izhodišča. Pri zapornici je potrebno plačati 1 evro. Točno. Avtomat ne vrača drobiža, niti ne sprejema višjih valut. Velikokrat sem že bil tukaj. Pa grem zopet po neki novi poti. Niti sanja se mi ne vmes kje smo. Je pa povsod približno isto do Planine Javornik. Pot skozi gozd, ena bolj položna druga manj. Meni najljubša je sicer pot desno od planine, vendar gremo tokrat drugje. Sam se držim bolj zadaj z Markovim bratom, Gregorič in Marko pa sta spredaj. Slikam, uživam. Kar prehitro smo na vrhu. Tekmovalca sta že pripravljena. Še sedaj ne zastopim kam se jima je tako mudilo. Res, da so imeli turni smučarji danes tekmo. Sicer ne tukaj kot mi, ampak mimo Doma pod Storžičem. Mogoče sta padla v njihov tempo. Samo snamem pse, jih vržem v nahrbtnik (2min 24 sek menjava) in že smučam. Lulali bomo doma. Smuka do planine odlična. Zato gremo še enkrat. Marku se tokrat njegova tekmovalnost maščuje, saj se mu uprejo psi in mora gaziti. Gregoriča kazen čaka doma. Sam sem tokrat prvi na vrhu. In se med čakanjem odločim preskusiti žolno. Ker nisem najbolj vešč v uporabi, čeprav sem bil na Schnell kurs tečaju, si jo odpnem, da ne bom vsako minuto odpenjal jakno, ter dam v žep. In iščem prijateljeve žolne. Vedno in povsod piše, da žolna mora biti okoli telesa. Nikoli mi ni bilo povsem jasno zakaj ne more biti v žepu. Nauk sledi. Razmere za smuko niso več popolne. Niti najmanj pa niso slabe. Snega je mestoma ogromno. Dvakrat padem kot pred dvajsetimi leti, tudi Marko se enkrat pošteno zvrne. Ne vem zakaj, ampak pri drugem padcu sežem v žep. Ni žolne. Neugodno. Kaj sedaj? Pogledam v nahrbtnik. Ni je. Matjaž mi predlaga, da jo poskusiva locirati z njegovo. Nič. Torej sem jo zgubil. Malce mi je neugodno, ker sva prvič skupaj na turi, ampak ne morem je kar pustiti. Predlagam, da grem peš nazaj, ter da vzamem njegovo žolno, ter s tem lociram svojo. Takoj je za. Zmeniva se, da bo odsmučal naprej, ter da se dobimo pri avtu. Možno, da bojo nekoliko nejevoljni. Sam zagazim nazaj. Dobesedno zagazim. Snega je ponekod pol metra, povsod pa čez kolena. Vsakič ko se malce zasmilim sam sebi, si rečem, prav ti je, kar gazi. Matjaževa žolna je veliko boljša kot moja. Že kmalu ujame mojo. Ter mi sproti kaže smer. Vseeno pa se kar vleče. Ne predstavljam si, da če resnično koga zasuje in je oddaljen dalj kot 500 metrov, le kako in v koliko časa prideš do njega. Žolna je čedalje bolj živa, metri se manjšajo in končno sem pri moji. Brez problema jo odkopljem. Ne verjamem pa, da bi jo našel brez Matjaževe. Definitivno sem se naučil nekaj novega. V tistem pa vidim, da je tudi Matjaž prišel za mano. Res hvala. Skupaj odsmučava navzdol. Moji tehniki se ne bi moglo reči smučanje. Ne pomnim kdaj sem bil tako neroden. Pa le nekako pribrcava do avta. Marko in Uroš sta se spustila še naprej. Pobereva ju, potem pa sledi samo še pivo v Tržiču. Sigurno ga ob tako zgodnji uri nisem pil recimo 10 let, še bolj sigurno pa je, da že dolgo ni tako sedlo.

PS. Za jutri smo se tudi nekaj menili, pa je Matjaž rekel, da ima nujne službene obveznosti.

IMG_1086 (2)

IMG_1089

IMG_1090

IMG_1104 (1)-001

IMG_1116

IMG_1120

Peripetije 1.

Thursday , 18, February 2016 Comments Off on Peripetije 1.

V zadnjih tednih mi gre pero zopet lažje izpod rok. V bistvu mi je vedno šlo, ampak ni bilo potrebne komunikacije med njim in končnim izdelkom. Zato mi je danes, medtem ko sem bil spričo neugodne situacije v rahlo delikatnem položaju, prišlo na pamet, da bi lahko opisal kako svojo dogodivščino. Časi so temnejši kot običajno, okoli nas vedno več temačnih obrazov. Potem pa še takrat, ko nekdo naredi kako stvar, ki mu ne služi v čast, to zadrži zase. Da ni zgražanja, posmehovanja… Sploh večina, tudi kakšen od bližnjih bi se tu našel, rajši vidi, da je njihova podoba na ven boljša, kot pa je resnična. Startal bom s povsem svežo zadevo. Niti ura ni minila. Potem, če bom pri volji pa znam opisati tudi tiste stvari iz preteklosti.

Kot že omenjeno v prejšnjih postih, se eden od mojih sinov, najstarejši Luka, končno seli v svojo sobo. Njegova mati, kot prava predstavnica ženskega spola, odgovorno trdi:”Ah ne, Luka pa še ne.” Sam pa sem, predvsem po zaslugi Medota, bolj liberalen in zagovarjam: ” Pri 12 letih pa res potrebuje svojo sobo.” Ker v naši preljubi domovino zavoljo slabih izkušenj z avstrijskim Fritzlom ne delajo več kleti, smo jo do sedaj imeli v zgornji sobi. Lukovi bodoči. In je bilo potrebno vse to pospraviti. Večino stvari sva oddala, ostale pa so nama tri velikanske vreče. Kjer je končalo vse, od igrač, do usranih cunj, pa preparelih zvezkov, kolesarskih ostankov … Te tri vreče sva se odločila odpeljati na Komunalo. Potem pa sva bila namenjena na Šmarjetno, sam bi tekel, Luka pa pešačil. In ker dam nekaj nase, tudi oče je bil nekoč priznan bankir, poznam po urejenosti, si nisem mogel privoščiti, da grem v tekaški opremi na Komunalo. Zato vso opremo, superge, pajkice, uro, nogavice, trak in majico položim na vrh ene vreče. Da ne hodim dvakrat v zgornje nadstropje. Vse to brez težav odpeljeva na Komunalo, vrževa v zabojnik in odpeljeva pod Šmarjetno. Nekaj časa brskam po zadnjih sedežih, po prtljažniku. Za trenutek pomislim, da sem vse skupaj pozabil doma. Potem pa me prešine: ”O prekleta budala, vse skupaj si vrgel v zabojnik!!!!!” Prvo na kar pomislim je ura. To me najbolj prizadene. Od kar sem odvisen od nje, bi bil to res težek udarec. Sploh pa bi bilo to zadoščenje za moje prijatelje:” Hahahhahahah, saj smo ti rekli, da je ne boš imel pol leta.” Potem superge, trak, anorak. Moja tekaška oprema je tako borna, da bi se mi vsak kos poznal. Ja nič, greva nazaj. Kaj pa hočeva.

”Dober večer. Oprostite. Pred petimi minutami sem bil tukaj, pa sem pomotoma vrgel tekaško opremo v zabojnik. Grem lahko pogledati?”

”Ma idi, samo ti traži.” (Tak le pojdi dete moje. Kar koplji. Po mili volji. OP. UREDNIKA)

Zapeljem do zabojnika. Seveda je tam nova varovalka. Zopet ponovim prejšnje stavke. Tokrat ni prevoda. Zlezem notri in… KAj in? Ja brskam, kopljem. Na srečo kmalu pridem do moje vreče. Obrniti je ne upam, da ne bi ura padla ven. Previdno tipam. Umazanija ni nobena ovira več. Vse najdem.

”Najlepša hvala. Sigurno nisem prvi, ki je brskal?”

”Hahhahahah, pa pravo da ti kažem, jesi.” (h a h a – nasmeh, veš pobič, če ti čisto po pravici povem, takšnega kalibra še nismo imeli. OP. UREDNIKA)

In to bi bilo za danes vse. Kmalu se vrnem.

DSC_3211

Bela opojnost

Saturday , 13, February 2016 Comments Off on Bela opojnost

Ko ob težkih, deževno napornih dnevih na kaminu berem, zadekan v debel koc, medtem ko počasi srkam nekaj vročega, stare objave o Zelenici, pridem do zanimivega zaključka. Vsi moji opisi tega lepega predela nad Ljubeljem so v nekakšnih presežkih, vedno je lepo, seveda tudi z najboljšo smuko. Človek začuti nekakšno neiskrenost, celo malce neupravičenega dobrikanja. Zato zagotavljam, da se bom popravil in res samo še danes govoril v superlativih. Ker drugače resnično ne gre. Četudi se malenkost zlažem, bo še vedno dan prikazan kot božanski. Res je, da je to prva letošnja smuka. Če dam stran testiranje opreme na Guncljah. Res je tudi, da sem se že sprijaznil, da snega sploh ne bo več. Da sem turno opremo pospravil še preden sem jo sploh pripravil. In da sem pričakoval tak turoben, meglen dan. Zato sva tudi izbrala Zelenico. Ki ne razočara ne v megli, oblakih, vetru. Še takrat, ko do avta pripeljem brez mase na smučeh, ker je snega tako malo, sem zadovoljen.

DSC_9984

DSC_9999

Na Ljubelju stoji samo en avto. Je kaj narobe? Običajno je parkirišče polno. Vidi se, da ni še nihče smučal. Pred nama samo ena smučina. Kasneje ugotoviva, da so vsi pričakovali izboljšanje vremena tam nekje okoli poldneva. Zato se jim ni nikamor mudilo. Nimava pripomb. Prvič odkar hodim sem se mi zgodi, da bi lahko vlekel prvo špuro. Če ne bi bil pred mano Marko. In ga nisem hotel motiti. Laž. Boljši običajno vleče smučino. Sicer sem ga enkrat vprašal, če grem pa naprej, pa se potem ko je rekel da ni treba, nisem nič pritoževal.

DSC_0001

DSC_0006

Oba se strinjava, da greva do Triangla, ki obeta najboljšo smuko. In tudi je tako. Resnično ne pomnim take smuke. Je pa res, da je pred nama peljal samo eden. Gor pa se že valijo trume. Marko gre še enkrat do Triangla, jaz pa, ja kam pa drugam kot na kavo. Popolnoma sem zadovoljen. Sploh so me skrbeli moji psi, ki so bili v zadnjem letu res neposlušni. Danes sem jim dal zadnjo možnost. In so jo odlično prestali. Meni osebno je bila smuka od Triangla do Koče na Zelenici najboljša. Ko pa gledam Marka kako plava po snegu s svojimi malce širšimi smučmi, pa bi si upal trditi, da je njemu spodaj še bolje.

IMG_0941 (1)

IMG_0919 (1)

IMG_0922

Za zadnji del pa je res mogoče malenkost preveč snega. Oziroma je premalo strmo. Pa uberem Markovo taktiko, ki zopet ponudi vijuganje po vsej tej belini. Postaviš se v špuro, si v njej dokler se ne dobi hitrost, potem v smetano in ko je pretrda za uživanje, zopet nazaj po hitrost.  Parkirišče je sedaj polno do zadnjega mesta. Celo tako, da mnogi parkirajo pred Kompasom, od koder jih skrbno preganja šefica. Srečava še legendo kolesarstva, ki se prav tako odpravlja na smuko. Zdi se mi, da je bil nekoč tretji na Morostarjevem kronometru, ter enkrat 47-ti na Šenčurskem kronometru.

Najini čisto na levi

IMG_0936 (1)

Prodaja rabljenih stvari

Wednesday , 10, February 2016 Comments Off on Prodaja rabljenih stvari

Ker se selimo in bi se radi znebili nekaj stvari odpiram razprodajo naslednjih stvari. Edini pogoj je, da se ne pogajamo. Cena je fiksna, če se ne strinjate in se boste razburili dobite zastonj vse razen slik in krpelj. Gre pa po načelu kdor prej pride nekaj melje. Torej, tudi če po telefonu ali kako drugače sporočite da bi, pa če bi, pa bi videli…, če kdo pride in vzame kaj, je zmagovalec.

ŠPORT

Plezalni pas 8 eur+

IMG_0782

Loparji za namizni tenis/ 1 EUR kos

IMG_0783 (1)

Teniški lopar 5 EUR

IMG_0773

Navijaški šal Atletico Madrid 3 EUR

IMG_0775

Pas za tek 5 EUR

IMG_0776

tudi 5 EUR

IMG_0789

Krplje 2x nošene 35 EUR

IMG_0785 (1)

Potovalna torba za kolo 25 EUR

IMG_0791

Naprava za trebušnjake 5 EUR

IMG_0803

Torba 7 EUR

IMG_0835 (1)

Vrečka za magnezij 1 EUR

IMG_0834

Tekaški nahrbtnik 12 EUR

IMG_0836

OTROCI

Tepih 7 EUR

IMG_0777

Vlakec Tomaž 3 EUR

IMG_0778

1 EUR

IMG_0779

Maketa neuporabljena 5 EUR

IMG_0833

Punčka zastonj

IMG_0781

Sedež za kolo 15 EUR

IMG_0798

Stekleni šah (manjka 1 figura) zastonj

IMG_0805

Igrače razno zastonj (dam vse skupaj, ne posamezno)

IMG_0807

2 EUR

IMG_0810

UMETNOST

Vse avtor Petra Krnić

30 EUR
IMG_0792

30 EUR

IMG_0800

10 EUR

IMG_0868

2 EUR

IMG_0880

20 EUR

IMG_0874

5 EUR

IMG_0885

30 EUR

IMG_0873

5 EUR

IMG_0891

5 EUR

IMG_0887

KNJIGE vse po 3 EUR

IMG_0813

IMG_0816

IMG_0817

IMG_0818

IMG_0866

IMG_0823

IMG_0819

Metulj

IMG_0824
IMG_0820

KNJIGE vse po 1 EUR

IMG_0821

IMG_0846

IMG_0822


IMG_0826

IMG_0829

IMG_0832

IMG_0840

IMG_0841

IMG_0842

IMG_0843

IMG_0845

IMG_0847

IMG_0848

IMG_0849

IMG_0850

IMG_0851

IMG_0852

IMG_0853

IMG_0862

IMG_0863

IMG_0864

OSTALO

Friteza zastonj

IMG_0780

Radio zastonj

IMG_0811

TV zastonj

IMG_0812

INFO: edo@svashta.com, Tel.: 040853374, Breg ob Savi 113, 4211 Mavčiče

 

PS: Tisti, ki ne vzame ničesar pa za kazen dobi

DSC_9392

Planinski vestnik

Thursday , 21, January 2016 Comments Off on Planinski vestnik

Planinski vestnik kupujem redno od leta 2000. Našel sem tudi nekaj starejših izvodov, še posebej pa sem ponosen na vezane letnike, ki sem jih kupil v raznih antikvariatih. Vsak mesec običajno že kak dan pred izdajo sprašujem, vedno v istem kiosku, če je že prišel. Čeprav vem, da še ni. Vedno začnem z zadnjo stranjo. Potem pa se počasi premikam proti začetku. Nikoli ne preberem vse. Najzanimivejše takoj, potem pa ga nekam založim. Konča ob moji postelji. Na grobišču Planinskih vestnikov. In jih berem počasi. Boljše članke tudi večkrat. Ko se jih nabere preveč, po domače povedano me žena že v 27-to vpraša kdaj bom pospravil ta kurnik, tiste nazadnje prebrane odnesem na podstreho. Ker podstrehe nimamo, je to soba v zgornjem nadstropju. Od tam pa zopet vzamem najstarejše vestnike, ki zopet romajo v spalnico. Začaran krog.

a2

Glavni spremembi, vsaj tisti, ki sem ju sam zaznal sta sprememba formata in arhiv vseh vestnikov od leta 1941 dalje. Ki so lahko dostopni, ne tako kot nekatere vsebine drugih ponudnikov za katere potrebuješ vsaj polovico dopusta, da se dokoplješ do njih. Medtem, ko mi večji format ne pomeni nobene dodatne vrednosti, oziroma mi je bil ljubši manjši, pa je arhiv nekaj izrednega. Za kar je bilo definitivno potrebno ogromno dela. Zato gre uredništvu ogromna pohvala. Kar pa me moti ali bolje rečeno je plod mojega današnjega razmišljanja, so avtorji. Ali bolje rečeno uredništvo. Ne spoznam se ne na avtorstvo, še manj na uredništvo. Še manj se počutim upravičenega diktirati njihovo politiko. Imam pa pravico kot bralec vsaj želeti vsebino, ki bi mi bila po godu. Ali vsaj razmišljati o tem. Ker pa je to moj blog, kjer sem urednik, avtor, založnik, fotograf, ter zunanji sodelavec, lahko pišem kar hočem. Bere pa tudi kdor hoče. Prav tako pa tudi jaz. Če mi Planinski vestnik ni všeč, ga ne bom več bral. Da ga bom kupoval dokler bom zahajal v hribe, ter mi bodo finance to dovoljevale, pa sem trdo odločen. Ne zato, da bi pomagal Planinski zvezi ali komur koli drugemu, temveč zato, da ostane vestnik v tiskani obliki.  Zdaj pa k tistemu kar me je sploh prikovalo za tipkarski stroj. Dozdeva se mi, da je procent ponavljajočih se avtorjev premo sorazmeren procentu Slobodana Miloševića na srbskih volitvah. In to že mnogo let.  Spet se ponavljam, mogoče je revija njihova, torej je razumljivo, da samo oni objavljajo. Vseeno pa sem danes kot že nič kolikokrat v zadnjih letih začel listati Planinski vestnik v upanju, da v njem najdem kakšen prispevek Aleša Zdešarja, ki nas na svoji strani že vrsto let navdušuje s prepletanjem svojega geološkega znanja, ljubeznijo do narave in dela v Triglavskem narodnem parku.  Obenem pa je  vrhunski fotograf. Potem, če smo že pri fotografiji, nikoli ni niti fotografij Jošta Gantarja, Ane Pogačar… in še ogromno mladih fotografov bi se našlo. Ki sigurno ne zahtevajo neke velike denarje. Nadalje, tudi Bojan Ambrožič je podobna zgodba kot Aleš, definitivno slabši fotograf, pa zato bolj aktiven kot pohodnik. Tudi geolog, ki svoje izlete mnogokrat prepleta z znanstveno razlago. Pa Anže Čokl, ki se večkrat kritično loti določenih planinskih tem. Marsikdo ga ne mara, ampak vsi pa se morajo strinjati, da je odličen pisec. Prav tako kot gospod, za katerega ne vem kako se piše, vem le da je pravi zlodej. Bi pa imel marsikaj povedati, tudi njegove ture so tako doživeto opisane, da bi jih bilo pravi užitek brati. Da ne govorim kako prijetno bi bilo brati o smučarskih podvigih Jake Ortarja, pa Marijane in Marka. Pa še bi se jih našlo. Tudi mladih piscev bi se našlo. Zakaj ne tudi Deyan Grm, če bi malo popravil slovnico. Za kako kolumno bi se mogoče lahko obrnili na Mateja Zalarja, ki je definitivno med najboljšimi slovenskimi pisci in se čedalje bolj usmerja v hribe. Pa Tone Škarja. Saj on kar redno objavlja. Ampak absolutno drži, da rad piše. In še več ve. Lahko bi imel v vsakem vestniku opisano kako prigodo, ki jih je doživel za 100 naslednjih vestnikov. Zakaj ni v vsakem vestniku opisana kaka pretekla avantura slovenskih alpinistov? Ko pa jih je toliko. Pa intervjuji. Saj je vsak mesec eden. Vsaj. Pa bi jih bilo lahko več. Kdaj je bil nazadnje opravljen s Frančkom Knezom, Silvom Karom, Tomažem Jamnikom, Tomom Česnom, Jožetom Miheličom ali mlajšo generacijo? Seveda, če bomo pikolovski, bom našli, da je bil ne vem kdaj objavljen intervju s Prezljem, pa Tomazinom… Ampak to so take legende, s toliko zgodbami in izkušnjami da bi lahko imeli vsako leto enkrat prispevek. Koliko piše tudi Grošelj, pa je večkrat v Jani in reviji Moj pes kot v glavnem slovenskem planinskem glasilu.

Morda za zgled entuziazem ustvarjalcev Bete. Ki v eni številki opravijo več kot deset pogovorov, zgodovinskih podatkov, menjajo fotografe… Mogoče pa ni v interesu ljudi, da bi objavljali. Ne verjamem, prej bi rekel da potem uredniki niso dovolj vztrajni. Tudi do Messnerja bi se mogoče dalo priti, pa Stoecka, Jorneta, Honnolda… Je pa za konec res, da tudi pri ženi bi si želel določenih sprememb. Pa ne upam godrnjati, tukaj pa si lahko dam duška. Bom pa seveda kljub temu naslednji mesec stal pred trafiko, v upanju, da zasledim kakšnega novega sodelavca.

a9

Igre na srečo

Wednesday , 13, January 2016 Comments Off on Igre na srečo

Ponavadi ne igram nobenih iger na srečo. Že 10 let. Včasih sem igral loto in pri tem naredil začetniško napako. Milsil sem, da če bom vedno pisal iste številke, ni vrag, da ne bi bile enkrat prave. Potem pa sem nekajkrat pozabil vplačati. In se vprašal kaj bo čez 87 let, ko bom slučajno pogledal številke, ki jih nisem vplačal in bodo vse dobitne? Seveda še danes poznam te številke. Lahko jih tudi delim, če bodo komu prinesle srečo: 8,7,20,2,14,12,32. Poskusil sem še s športnimi stavami, pa mi je vedno manjkal samo en par, če ne bi bil pa milijonar. Tako sem nehal z vsemi različicami iger na srečo.

Da si ne lažemo in da ne bom sedaj preveč pameten. V glavah večine Slovencev je, da je vse skupaj nateg. Kljub temu pa nas nekaj globoko v nas kljuva, da vseeno poskusimo z igrami na srečo. Tako mnogo ljudi kliče na ne vem katero TV postajo, kjer je vprašanje kako se imenuje država v kateri živimo. In potem voditeljica tuli v sprejemnik kako nihče ne pokliče, kako ne vemo odgovora, na koncu pa le enega spustijo v eter. To varianto smo preverili doma in sem prepričan, da gre za nateg.

V ponedeljek pa na facebooku zopet odkrijem neko igro, v kateri ponujajo zastonj vinjeto. Vse kar je potrebno, je odgovoriti na deset vprašanj. Ponudnik je Privoščimo.si. In se odločim, da grem v akcijo. Odgovorim na deset vprašanj. Vendar pozneje vidim, da moraš biti najhitrejši, da prideš do nagrade. Tako že po nekaj minutah dobim sporočilo, da me je nekdo prehitel. Prepričan sem, da gre zopet za nek droben tisk. In zopet raziskujem, nakar pridem do strani, kjer dobitniki komentirajo nagrade. In kot kaže, res vsak dan nekdo dobi nagrado. Zato se včeraj odločim zopet poskusiti. Ker je potrebno biti najhitrejši, za pomoč prosim najstarejšega sina, ki je boljši od mene v zgodovini, geografiji,…; v bistvu povsod razen v športu. To se pokaže za pametno potezo, saj takoj dobim vprašanja kdo je grški bog vojne, pa sreče, pa nekaj od Inkov. Zdi se mi, da sva bila izredno hitra. Do večera ne dobiva nobenega sporočila, da bi naju kdo prehitel. Vse skupaj potem pozabim. Zjutraj vidim, da nisem dobil nobenega sporočila. Kmalu sem zopet prepričan, da je šlo za nateg. Na spletu najdem izjave dobitnikov od lanskega leta. Zopet prevaran?

10 minut nazaj pa pozvoni telefon. Dober dan, kličemo iz podjetja Privoščite si. Ne morem verjeti, dobila sva zastonj vinjeto. Resnično sem presenečen. Iskreno se opravičujem za brezpredmetni dvom.

Smučanje v Kranju

Monday , 11, January 2016 Comments Off on Smučanje v Kranju

Kdor pravi, da se ne da smučati v Kranju, se je debelo zlagal. Kljub spomladanskim temperaturam, za nameček pa še konstantnemu deževju, je organizatorjem Sak kranj uspelo pod streho spraviti Džampa Freestyle dTour Kranj. Ko smo prišli do Ledene dvorane, kjer naj bi se prireditev odvijala, smo bili prepričani, da je v igri kakšna neslana šala. Nikjer niti centimetra snega, vse kopno. Potem pa le zagledamo neke bele zametke. Luku in Zoji zakričim:” Glejta, to je sneg!”

IMG_0539 (2)

FullSizeRender (2)

IMG_0536 (2)

IMG_0414

IMG_0425

 

 

IMG_0544 (2)

DSC_9799

DSC_9841

DSC_9902

Pred časom me je predsednik Sveta Krajevne skupnosti Stražišče Jure Šprajc prosil naj za krajevni časopis Sitar naredim intervju z najhitrejšo Strašanko Nežo Mravlje.

LUKAZOJA: Si zadovoljna z dosežkom na ljubljanskem maratonu? Je šlo na tekmi vse po načrtih?
NEŽA: Z rezultatom nisem zadovoljna, ker vem da sem sposobna odteči hitreje. Glede na težave z nogo in bolečinami, ki sem jih imela med tekom, pa je rezultat soliden. Vesela sem naslova državne prvakinje. Prva polovica maratona je bila dobra, brez težav, v drugem delu pa so se začele bolečine v nogi, katere me pestijo že skoraj tri leta, tako da je tempo teka padel in sem v cilj »prišepala« v hudih mukah.

LUKAZOJA: Kakšni so tvoji nadaljnji cilji?
NEŽA: Rešiti težave z nogo, spomladi odteči dober rezultat v maratonu in še naprej uživati v teku.

DSC_8110
LUKAZOJA: Vemo, da so bile olimpijske igre tvoj glavni cilj? Še vedno stremiš k temu?
NEŽA: Olimpijske igre so bile moja želja že pred 3 leti, ko sem tudi odtekla normo, me pa tudi mika naslednje leto, saj vem da je norma dosegljiva, če bom zdrava.

LUKAZOJA: Kdaj, kako si sploh začela teči?
NEŽA: Začela sem leta 2007, na pobudo očeta sem šla s tekaško skupino na Beograjski maraton, tam odtekla polmaraton v solidnem času (1:40 ure), čez en mesec pa odtekla že maraton v Radencih (3:18 ure). S tekom sem se »okužila«, postal je moj del življenja in v tem uživam.

LUKAZOJA: Veliko ljudi smatra tek za enega dolgočasnejših športov. Tebi očitno ni. Kaj lepega vidiš v vsakodnevnem premagovanju kilometrov? Se vedno veseliš treninga ali kdaj odideš, ker imaš pač tak plan?
NEŽA: Tek je svoboda, sprostitev, odklop. V tem uživam, svobodno gibanje, svež zrak, mir, petje ptic, šumenje listja… Redko se zgodi da bi se na trening odpravila z odporom.

LUKAZOJA: Vseskozi se spogleduješ z daljšimi razdaljami. Zakaj se recimo ne osredotočiš samo na maraton ali kaj drugega?
NEŽA: Mikajo me razdalje od maratona navzgor, krajših tekov se udeležim kot dober trening za maraton.

V cilju Ultramaratona Zgreb Čazma 2014 (1. mesto)

DSC_8175

LUKAZOJA: Trenutne razmere v slovenski atletiki ti ne omogočajo, da bi pustila službo. Misliš, da bi bila bistveno boljša, če bi se lahko ukvarjala samo s tekom?
NEŽA: Sigurno bi bilo lažje trenirati, če nebi imela obveznosti s službo in bi se lahko maksimalno posvetila treningu teka. Telo bi bilo bolj spočito in lažje bi se regeneriralo, bolj bi bila osredotočena na tek, več časa bi imela da bi se posvetila treningom, prehrani, masažam, terapijam … in sigurno bi se poznalo tudi na rezultatih.

LUKAZOJA: Razmišljaš kdaj, da bi pustila službo?
NEŽA: Ne, ker nimam sponzorjev, ki bi me podpirali in mi to omogočili.

LUKAZOJA: Že nekaj časa vlečeš neugodno poškodbo. Si jo že sanirala, imaš diagnozo?
NEŽA: Poškodbe še vedno nisem sanirala, še vedno se mi med tekom pojavljajo hude bolečine v nogi. Natančne diagnoze nimam, kljub temu da sem bila že pri nekaj specialistih in terapevtih. Moja največja želja je da končno že odpravim te mukotrpne bolečine, ker so me že močno izčrpale.

Zmagovalca Pistoe 2011 Neža in Metto Philemon Kipkering

DSC_6038-001

LUKAZOJA: Kako potekajo tvoji treningi?
NEŽA: Treniram 6x tedensko, vsaj 20km na dan, en dan v tednu si vzamem prosto in grem na masažo.

LUKAZOJA: Te lahko med tekom vidimo v Stražišču ali tečeš drugje?
NEŽA: Štartam vedno od doma v Stražišču, potem pa potujem po okoliških vaseh, večinoma v smeri proti Škofja Loki, čez Sorško polje, včasih skozi Besnico do Podblice, pa tudi na Križno goro, Planico, Jošta, Mohorja…

Ljubljanski maraton 2015 (čas 2:49:33; 5. mesto; 1. Slovenka)

IMG_3540

LUKAZOJA: Kaj običajno poješ, popiješ med maratonsko preizkušnjo?
NEŽA: Zjutraj pred maratonom rogljiček ali kruh z marmelado, energijsko rezino, kavo, izotoničen napitek. Med tekmo pijem izotoničen napitek približno na 5 km, med maratonom pa vzamem približno 4 energijske gele, odvisno od počutja (poslušam svoje telo).

LUKAZOJA: Kateri tekaški dogodek ti je najbolj ostal v spominu, bodisi po lepoti, trpljenju,…?
NEŽA: Moja prva 100ka, to je bilo lani, Passatore, ker sem od 30km dalje tekla z bolečino v nogi in kljub temu pritekla v cilj in osvojila 3. mesto. Pa tudi maraton v Utrechtu na Nizozemskem 2012, ko sem odtekla normo za OI v Londonu s časom 2.40.44, kar je tudi moj osebni rekord. Letos pa moj najdaljši tek, 12 ur v Trbojah.

LUKAZOJA: Imaš kakšnega sponzorja? Je to drag šport?
NEŽA: S tekaško opremo me sponzorira Adidas, drugih sponzorjev nimam. V primerjavi z nekaterimi športi mislim da je tek eden cenejših glede opreme.

LUKAZOJA: O čem razmišljaš med treningom?
NEŽA: O čemerkoli, povsem običajnih stvareh, če je trening intenziven sem popolnoma osredotočena na tek, včasih pa tudi povsem odklopim in ne razmišljam o ničemer.

Pistoa – Abetoa 50km (čas 4.04:06, 1. mesto)

DSC_5972-001

LUKAZOJA: Se poleg teka ukvarjaš še s kakim športom?
NEŽA: Obiskujem ure ashtanga joge, ampak joga ni šport …

LUKAZOJA: Najljubša knjiga, glasbena skupina, film, zadnji koncert?
NEŽA: Hahaha … Nimam nobene najljubše stvari, zadnji koncert Hamo & Tribute 2love

LUKAZOJA: Najljubša jed? Se paziš pri prehrani, česa ne ješ?
NEŽA:Pojem veliko zelenjave, žitaric, stročnic, ne jem mesa, izogibam se mlečnim izdelkom, zjutraj jem sadje. Poskušam se prehranjevati čim bolj sezonsko in večinoma kupujem lokalne proizvode. Navdušena sem nad stražiško tržnico!

Zmagovalka prvega slovenskega 12-urnega teka (128,95km)

DSCN0684

LUKAZOJA: Koliko km letno narediš? Vodiš kako statistiko?
NEŽA: Treninge si beležim preko ure Garmin na računalnik, letno pa naredim skoraj 6000 km.

LUKAZOJA: Si kdaj med tekmo razmišljala o odstopu? Sploh na daljših razdaljah?
NEŽA: Sem že odstopila, pred leti na Ljubljanskem maratonu zaradi krča v mečih in na polmaratonu v Trbojah zaradi hudih bolečin v nogah. Sem pa kar nekajkrat razmišljala o odstopu, sploh v zadnjem času, ko me pestijo težave z nogo, ampak vedno zmaga volja, trma, želja… Tudi na tem ljubljanskem maratonu je bil hud boj med glavo in telesom. Občutek ko pretečeš ciljno črto je enkraten!

LUKAZOJA: Oprema, ki jo uporabljaš?
NEŽA: Oprema proizvajalca Adidas. Tekaški copati, tekaška oblačila.

neža

Ponovoletno Jezersko

Friday , 1, January 2016 Comments Off on Ponovoletno Jezersko

Najdaljšo noč smo preživeli v razširjenem družinskem krogu. Predvsem veliko iger, pa malce petja, nekaj pa smo tudi popili. Vse to je bilo potrebno predelati, obetal pa se je tudi eden zadnjih lepih dni pred zimo. Zato sva z Ivotom zajahala kolesa in odšla na Jezersko. Tam smo nato še malce podrsali na zamrznjenem jezeru, v prijetnem ambientu. Nazaj sva šla z avtom. Prehladno. Vse pa sem izkoristil za testiranje novega foto ljubljenčka. Že prej mi ni šlo, tudi tokrat pa bo potrebno ogromno treninga. In predvsem volje. Zaobljub pa nisem delal. Sem naredil eno pred 13-imi leti, pa se še sedaj tolčem po glavi. Če sem se pa zmotil še v letih, se bom pa še bolj.

 

aaaa

FullSizeRender (5)

Vrtača

Saturday , 19, December 2015 Comments Off on Vrtača

Napovedan je bil prečudovit petek. Zato sva oba z Ivotom, razen njega, vzela dopust. Ker sva nekaj zadnjih petkov naredila dolgi tek, sva bila tudi tokrat oba, seveda spet razen njega, za tak tek. Tako nama ni preostalo drugega kot, da počneva kaj drugega.  Ker sva bila zopet oba, razen njega za kolo, so nama ostali le hribi. In da ne bi bilo vedno razen njega, sva tokrat oba vzela s seboj gojzarje, razen mene. Kaj sedaj? Brez obsojanja, definitivno se je to zgodilo marsikomu. Obrniti? Vreči stran težko pridobljen dopust? Ker poleti nikoli ne hodim v gojzarjih, vedno v supergah, bom pač tudi tokrat. Dokler bo šlo. Vem, da ni pametno, vem, da Ivotu tega ne bi pustil, vem še mnogo tega, ampak v življenju ne delamo vse po pravilih. Avto samodejno ustavi na Zelenici. Najdragocenejša me nekaj minut prej vpraša, če bova smučala. Seveda, 20 centimetrov umetnega na 40 centimetrov podlage.

IMG_0084

Ker se nisva videla že od srede, morava ogromno nadoknaditi.  Sam sem danes presenetljivo preveč zgovoren. Tako hitro prideva do Koče na Zelenici. Zdelo se mi je, da kar bo ledu, bo do sem, naprej naj ne bi bilo problema. Zato greva lepo naprej. Ker je Ivo popoln novinec tu, sam pa se imam za kvazi staroselca, mu vneto razlagam, kje je kaj in kako. Vmes se mi večkrat zazdi, da mu je popolnoma vseeno kaj mu govorim. Ampak je preveč prijazen, da bi rekel naj utihnem. Zato še kar nabijam, seveda pa se vmes kdaj vprašam kaj mi je. Ampak vseeno še vedno razlagam. Vmes se zabavava s prodajo Ivotovega kolesa in obročnega odplačevanja. Tako običajno dolgočasen srednji del hitro mine. Sam naredim veliko fotografij. Na srečo še ne vem, da jih bom potem, ko bom imel polno kartico, vse zbrisal. Ampak vsako tele pade ne pade daleč od drevesa.

DSC_9693

DSC_9713

Temperature so pozno pomladanske. Neverjetno. Sam imam na sebi kratko majico, ter velur. Pa še to bolj zaradi tega, ker se mi ne da slačiti. Proti vrhu končno malo zagaziva v sneg. Da vsaj veva, da je zima. Pa čeprav samo koledarska. Na Vrtači se ne zadržujeva, predvsem zato, ker bi morala biti pred dvema urama že v Kranju. Nazaj greva mimo Koče pri izviru Zavšnice. Pot je malce daljša, tudi z malo dodatnega vzpona, ampak če sva že tu. Da malo popestriva.

DSC_9733

Potem pa si ogledava še vstop v ferato Spodnji Plot. Domačini so se izredno potrudili. Zgleda odlično, vendar dvomim, da se je bom kdaj lotil. Pot do Ljubelja po dovozni poti se na koncu izkaže za najtežji del. Ampak sva malo bolj pazljiva.

DSC_9765

DSC_9764

 

Naredi ali molči

Thursday , 17, December 2015 Comments Off on Naredi ali molči

Ukraden citat iz meni najljubše knjige. Mark tega sigurno ne bere, upam pa da ne tudi Marko, ki pozna Marka. Ker, če bi, potem bi Marko lahko povedal Marku, da sem mu ukradel citat in bi Mark…

6 meni najbližjih ve, da moje odločitve večinoma niso plod nekega empiričnega raziskovanja, ampak določen trenutek. Ki pride in gre.   Zato odločitve tudi niso vedno pravilne, ampak so moje. Vsaj toliko sem popustil, da po določenem času priznam, da mogoče pa res nisem ravnal prav in se vrnem nazaj. Nekaj mesecev nazaj sem se trdo odločil, da ne pišem več. Definitivno do te točke občasno pride večina blogerjev. Nisem čisto prepričan, da sem bloger, ampak boljše besede trenutno ne najdem. Ne bi sedaj razpredal o razlogih. Gredo pa v smer, ali ni to moje pisanje samo lasten ego. Pika na i pa so bili maili popolnih neznancev, seveda z neznanih poštnih računov, ki me sploh ne poznajo ali pa me, in je vse skupaj potem še slabše. Pisati sem začel, ker rad pišem. Objavljati sem začel, ker sem vedno prebral vse kar se tiče hribov in triatlona, ter z njim povezanih športov. In čeprav nimam uspehov na nobenem izmed teh področij, sem se odločil objavljati. Potem pa naj bere kdor želi. In če vsaj enega prepričam, da gre v naravo na kakršenkoli način in naredi nekaj dobrega, sem naredil svoje. Sem pa bil trdno odločen, da si branosti ne bom povečeval na družabnih omrežjih. Ker v bistvu to ni bil moj namen. Pa nimam nič proti oglaševanju, ampak moja miselnost je pač drugačna.

Seveda sem vseskozi v tem obdobju neobjavljanja pisal o vsem tistem, kar mi je padlo na pamet. V bistvu še več, ker kakor koli sem iskren, sem vedno pazil, da nisem nikogar užalil razen najdražjih. Prav tako se zavedam, da čisto vsega kar si mislim o kom res ne morem zapisati. In tako so minevali meseci…

Odhod (foto Marko Prezelj)

e4

EGO

Po pravici povedano ne poznam povsem točne definicije ega, vendar sem prepričan, da ga boste zasledili v naslednjih vrsticah. Če ne, potem moram obvezno po slovar slovenskega knjižnega jezika, mislim da je avtor Vuk Stefanović Karadžić.

Bilo je prejšnjo soboto. Dan pred nedeljo. Zna biti, da dan po petku. Recimo. Nova tribuna kranjskega nogometnega velikana. Megleno. Šmarjetna v soncu. Ob meni Petra. Recimo. Spremljava nek nov šport. Kolesarji se trudijo z nošnjo svojih koles po stopnicah. Kako se temu reče ne vem, sigurno pa ni kolesarstvo. Pa stopi k meni, recimo mu znanec. Videl ga nisem sigurno 10 let, zdi se mi da gre pravilna številka proti 15. Mlajši človek. Kakih 5 let starejši od mene. In me vpraša zakaj ne pišem več. Vedno, ko sem v takih situacijah, začnem nekaj momljati. Temu se reče neprijetna situacija. Ali izmotavanje po mojem očetu. V glavnem nekaj pojasnjujem čeprav vem, da nič ne povem. Pa mi reče, da nisem objavil od 9. septembra. ”Me zajebava ta tip?” Sploh ni vedel, da me bo srečal, pa mi maha pred očmi s tem datumom. Debato končno zapeljem  v mirne vode, stran od Turčije. A mi potem ne da miru. Komaj čakam, da pridem domov. Takoj bi rad pogledal na blog, kdaj sem zadnjič objavil kakšno nebulozo.

”Ne me j….!” 9. septembra. Ne bom lagal, kar milo se mi stori tam okoli srca. Mogoče bi ga celo objel, če bi bil zraven. Na poti domov, sem se trdno odločil, da če bo datum pravi začnem objavljati. Še več, objavil bom vseh 25 prispevkov, ki sem jih pacal tam od septembra pa do danes.

Ampak, ker moram pa nekaj narediti tudi na sebi, in ker nisem bil vajen spreminjati odločitev, naj bo zaenkrat tako, da starih ne objavim. Bom pa pisal in objavljal naprej, dokler me ne bo zopet zmotila kakšna neumnost.

 

 prihod (foto Marko Prezelj)

e2

Za Akom

Sunday , 13, December 2015 Comments Off on Za Akom

IMG_4595

Ime bivaka pod Široko pečjo. Ki sem ga prvič obiskal pred okoli 15 leti. Ali pa še več. In potem še mnogokrat. Zadnjih 5 let pa sem ga popolnoma zanemaril. In bi mogoče tudi pozabil nanj, če ne bi dobil povabilo Berta. Seveda sem bil takoj za. Zraven takoj povabiva Jocota. Legendo kranjske rock in metal in disco in ostale glasbene scene Kranja. Ki nam je tudi prvi odprl okno v kraljevstvo Vilija. Pa se nama na žalost ni mogel pridružiti. Sedaj mu je prioriteta oživljanje kranjske scene. Nama bi bilo sicer ljubše oživljanje našega prijateljstva, ampak kaj češ.

Obeležje Pavli Jesih, legendarni plezalki
DSC_9557Vrba s sedmimi otroki

DSC_9559

DSC_9562

Startala sva v polni bojni opremi. In že takoj, ko sva pihala v strmem kolovozu, razmišljala kaj vse sva preveč vzela. Že do Ingota pa sva bila že ogreta in v polnem pogovornem elementu. Predvsem sva obujala spomine na naše pohode izpred 15 let. Bivak sva hotela doseči pred temo, zato se nisva preveč obirala. Niti si nisva ogledala nobenega izmed dveh slapov. Pot, ki skoraj v celoti poteka po gozdu, popestri tistih okoli 300 metrov zajl. Potem pa sva že v krnici, za katero je Nec Zaplotnik dejal, če se ne motim, da je nekaj najlepšega na svetu. Ne bi oporekal. Sam dostop do bivaka si lahko malce otežimo. Moram biti pošten in povedati, da bi ga brez Berta težje našel.

DSC_9572

DSC_9576

DSC_9598

Bivak so postavili leta 1946. Že tam okoli leta 1930 so se pojavile prve ideje o zgraditvi bivakov. Seveda je bilo potrebno prej urediti kar nekaj fomalnosti. Predvsem denar je bil problem, ter lastništvo. Prvega so tako naredili leta 1936 v Veliki Dnini. Že naslednje leto so postavili bivak II na Jezerih. Pogrešali pa so enega pod Široko pečjo, Oltarjem, Poncami. Problem pa je bil v tem, da lastnik teh zemljišč, gospod Praprotnik, ni dal dovoljenja za gradnjo. In prehitela jih je vojna. Po njej pa dovoljenje ni bilo več potrebno. V železarni Jesenice so izdelali konstrukcijo in leta 1946 je stal bivak III, bivak za Akom. (leta 1953 so postavili še bivak IV pod Škrlatico).

DSC_9588

Seveda si najprej ogledava notranjost bivaka. Definitivno ga nisva še nikoli videla tako urejenega. Saj ne, da bi bil prej posebej zanemarjen, ampak tokrat se je dobesedno svetil. Postelj je notri za 8 ljudi, ampak preverjeno jih sprejme 12. Takoj ugotoviva, da sva pozabila vzeti svečo, papir za podkuriti, posodo za kavo in še nekaj malenkosti. Nič posebnega. Zediniva se, da bova toliko časa pred bivakom, dokler naju mraz ne prežene. Naredila sva si skromen ognjiček in… uživala. Prišla sva do kar nekaj pomembnih zaključkov. Da nobeden od naju ne bi upal biti sam tu. Da v bistvu nič ne veva. Med drugim kako gre glas po telefonu na drug konec sveta. Kako pridobivajo elektriko. Kako dela žarnica. Kako potuje slika. Zakaj raketa lahko leti v zrak. Zakaj se podmornica ne potopi. Ko sva ugotovila, da znava narediti ogenj, pa sva bila tako zadovoljna, da vsaj nekaj pa le znava in sva odšla spat. Bert si je zbral pritličje, sam pa prvo nadstropje. Bilo je tako toplo, da sploh nisem zlezel v spalno vrečo. Pa sem se vseeno zbudil ves premočen. Dal dol nogavice, trenerko in potem spal… Dokler… Ne zaslišim šumenja vrečke. Kaj je zdaj to? Bert je sigurno lačen. Ampak zakaj ne prižge luči. Mogoče se pa z nogami drgne ob vrečko. Možgani ponoči delajo počasneje. Ne najdem pametne razlage. Zato zlezem čez rob in posvetim. Vrečka se premika. Ne upam si jo prijeti. Mogoče je notri medved, kaj jaz vem. Potiho kličem Bert, Bert. Potem pa se vrečka, kjer sva imela kruh odpre in iz nje smukne miška. Ne vem če ji je bilo ime Miki, ampak bila je izredno simpatična. Zjutraj sem imel ogromno željo, da bi ji pustil rezino sira ali košček kruha, pa ne vem kako bi reagirali oskrbniki.  Zjutraj sva se počasi odpravila nazaj. V civilizacijo. Upam, da se kmalu vrneva v ta čudoviti kotiček.

Vpisna knjiga

DSC_9621