Slovenski 12 urni tek

Wednesday , 8, July 2015 Comments Off on Slovenski 12 urni tek

TK Triron in TRTE so bili organizatorji prvega slovenskega 12 urnega teka v Trbojah. Sam pa prvič kot prostovoljec. Sprva malce skeptičen, na koncu pa se je pokazalo, da sem resnično užival in bom z veseljem še pomagal. Moja vloga je bila oskrba druge ali tretje okrepčevalnice. Glavna organizatorja sta bila Klemen Boštar in Lojze Primožič. Možno, da še kdo, vendar bolj neopazno. Naslednji šef, kateremu sem sam odgovarjal pa je bil Matevž. Z njim sem imel tudi kontakt pred samo tekmo in tudi največ stika med prireditvijo. Sam sem prišel v Trboje uro in pol pred startom. Takoj nato do svoje postaje. Tam me je že čakal postavljen šotor. Ostalo so mi pripeljali. Najbolj intenzivna je bila ta ura do starta. Tukaj bi mi prišel prav pomočnik. Tako pa sem v zadnjih trenutkih postavil vse tako, da je vsaj nekam zgledalo. Voda, elektrika, pijača, hrana, gobice za osvežitev. Vedel sem, da bo največ pijače potrebno prvih nekaj krogov, ko so vsi še nekako na kupu. Takrat je že prišel moj oče, ki mi je potem pomagal do konca. In še potem. Možno, da je še vedno v Trbojah. Na začetku je bila tekačom namenjena voda, coca cola, juice,isostar pa sol, sladkor, piškoti, ter gobice za osvežitev. Po dobri uri so pripeljali še razne slane stvari. Največji problem je bila vročina. Tu bi predlagal tudi edino izboljšavo za naslednje leto. Vsaj tam, kjer je dostop do elektrike, bi lahko imeli hladilnike. Ali vsaj vreče ledu. Na naši postaji smo imeli dostop do vode. Ne tako enostavno ampak do nje smo prišli. In smo menjali vodo v sodu na vsako uro ali še manj. Pa je bila kljub temu topla. Coca colo so vozili hladno. Ampak kaj pomaga, ko je bila temperatura konstantno preko 30 stopinj. Pa ni to nobena pripomba, zgolj mogoče predlog. Niti se ni nihče pritoževal. Na ostalih prireditvah običajno proti koncu zmanjka določenih stvari. Tukaj je bilo vsega čez glavo. Imel sem občutek, da se bo 12 ur vleklo. Pa je minilo kar prehitro. Tekmovalcev je bilo po mojem mnenju okoli 40. Skušal sem oceniti komu paše pogovor, komu ne. Lahko, da sem se pri kom tudi zmotil, ampak ni bilo slabe namere. Vseskozi so na pomoč prihajali tudi prijatelji. Vsak je priskočil za kakšno minuto. Upam, da ne zgrešim koga: Šlibar, Petra, Luka, Zoja, Ivo, Vesna, vsak je pomagal po najboljši moči. Za popestritev nas je od poldneva dalje s kitaro zabaval Lojzetov sin Jan. Resnično se mogoče zdi, da smo cel dan tam samo sedeli. Ampak ni bilo tako. Dela je bilo vseh 12 ur čez glavo. Zato se nam je prikradla tudi kakšna napaka. Pa ne namenoma. Uro pred koncem največja. Ocenil sem, da je zato da je pijača vsaj približno hladna potrebno imeti čim manj kozarcev na pultu. Razen prvo uro smo imeli potem ves dan  na mizi vedno 7 kozarcev vode, po 5 kozarcev pa Isostarja, coca cole in juica (seveda zdaj ni potrebno šteti kozarcev na slikah, delali smo v to smer). Ter to sproti menjali. Potem pa že čisto na koncu naenkrat pride na okrepčevalnico 6 tekačev. Vsak vzame dva kozarca vode, coca colo in iso. Za njimi pa še trije. Ker smo vodo tankali za šotorom, prav tako iso, so pač morali počakati nekaj trenutkov. Pa ni bilo nobene hude krvi. Mogoče pozneje, ampak takrat je bilo že prepozno. Na splošno so bili vsi ekstremno prijazni. Vsak je tudi pospravil za sabo, čeprav sem jim vseskozi govoril, naj kar mečejo po tleh. Da bomo že sami pobrali smeti. Enkrat sem naredil tudi krog po trasi. Ciljna arena je bila urejena kot na mnogo večjih tekmah. Tuš, napovedovalec, ob strani boksi za supporterje, pa okrepčevalnica s kavo, rižem, krompirjem… Pa potem številke z imeni, proti koncu kolesar ob najhitrejšem in najhitrejši. Vse sicer malenkosti, ampak skupaj pa to naredi tekmo za odlično. Ker se je teklo 12 ur, so imeli za konec pripravljene pištole na več mestih s katerimi so označili konec tekme. Vsak je imel pri sebi kartonček. Organizator je naredil krog, ter pobral nastopajočega ter kartonček. Da smo delali dobro dokazuje, da se je večina v zadnjem krogu zahvalila za pomoč. Sledil pa je še after, ki je bil v stilu celega dne. Pameten človek potem resno razmisli ali se splača celo leto trenirati, da se potem trudiš 7 ur, nato odstopiš in si razočaran, ko pa je lahko tako lepo brez truda.

Zmagovalka Neža Mravlje

DSCN0684

Zmagovalec Marco Bonfiglio

DSCN0690

Pomočnik vodje 2. okrepčevalnice

DSCN0645

Zoja z mamico

DSCN0674

Luka Jagodic

DSCN0656

Bratje Jerič

DSCN0657

Brenda Carawan

DSCN0648

Lisa Magnago

DSCN0688

Ivan Cudin

DSCN0675

Zdravko Čufar

DSCN0672
DSCN0643       DSCN0662
DSCN0663
DSCN0664

Pri moških zmagovalec Marco Bonfiglio z neverjetnimi 152.75km (tempo 4:42min/km). Drugi Ivan Cudin 143.34km,  tretji Bogdan Robnik 120.13km

Pri ženskah suverena Neža Mravlje z 128.25km (tempo 5:36min/km), druga Nataša Robnik 120.13km, tretja Brenda Carawan 116.54km.

REZULTATI ŽENSKE
REZULTATI MOŠKI

Dolomiti so poleg žensk in alkohola ena redkih mojih slabih točk. In po enoletnem premoru smo zopet skupaj. Startamo prepozno. Razlog je nogometna tekma dan poprej, ki je pustila nekaj nezaceljenih ran. Sam sem objokoval poraz, Ivo pa je treniral odriv. Načrta za prvi dan nimamo narejenega. In ker je vedno po moje, se odločim da bo tudi tokrat tako. Letos imava prvič v vlogi kolesarja tudi Petro, zato se ji malce prilagodiva. Minimalno, predvsem zavoljo njene nezahtevnosti. Že med samo vožnjo vem, da gremo na Tri Cime. Sem se moral kar poglobiti v pravilen zapis tega pravljičnega kraja. Od Treh Cin, Treh Cim, do Treh Cin de Lavaredo itd. Skratka, tu sem nekoč doživljal stilsko preobrazbo v neskončnem vzponu. In sem pač hotel še enkrat to podoživeti. Avto pustimo pri jezeru Landro, 10km stran od Misurine, kjer se začne vzpon na Tri Cime. Lahko se ji reče tudi gora sramote. To ime je dobila po prvi etapi na Giru. Najprej zato, ker so dirko sploh speljali tu, še bolj pa zaradi pomoči gledalcev tekmovalcem. Načrt je tak, da gre Petra z nama dokler bo šlo, potem se vrne po avto in pride po naju do Koče Auronzo. Ivo po stari navadi najprej botanično preveri bližnja grmovja, zato greva s Petro kar naprej. Kmalu se začne klanec. Petra se kot običajno preveč zažene. Na mojo pripombo, naj gre vendar malo počasneje, mi odbrusi, da pač tako vozi. Ja dobro, če boš šla tako naprej, boš na vrhu pol ure pred nama. Tako pa na žalost, po nekaj kilometrih zapelje s ceste.

DSCN0449

Naj greva naprej, ona pa bo malo počila, ter potem odkolesarila do jezera Misurina. ”Boš ja,” si mislim. Ker mi je njena barva govorila, da je kar pošteno utrujena, jo potem, ko se že vzepenjava proti Cimam pokličem. ”Ravno pri jezeru Misurina sem.” Priznam, da sva z Ivotom pošteno presenečena. Očitno sem trmo podedoval po njej. Z njenim prenosom 39-25, ter 48 prevoženim letošnjim kilometrom je to pohvale vredno. Naju pa je medtem za kazen ujela nevihta. Klanec je mogoče malenkost lažji kot leta prej. Ampak kljub temu peklenski. Vmesnih okoli 4-5 kilometrov prevozim stoje. Vode sploh ne bi potreboval, saj je ne morem vzeti. Vsak ovinek je običajno položnejši, tu pa ravno obratno. Cesta se vizualno dviga dokaj položno, v resnici pa je naklon za vikanje. Vmes naju obsije sonce. Meni manjka samo še za kakšno stopinjico višji naklon, pa bi stopil s kolesa. Že tako vijugam po cesti. Malo pod vrham pa začne sramežljivo pokati okoli mene. Mislim si, da pada kamenje. Pa ne. Potem, da pada dež. Pa tudi ne. Nič ni videti. Potem pa ugotovim, da je to toča. Prvič bom vozil s točo z roko v roko. V bistvu s točo po meni. Skriti se nimam kam. Torej do vrha. Potem pa zagledam Kočo Auronzo. Zgleda vabljivo, ampak ni v skladu z etičnimi načeli kolesarstva. Torej, gremo do vrha. Ivota niti pogledam ne. Vem, da ravno tako ne bo zbežal v zavetje.  Seveda je povsem jasno, da je na vrhu nehalo padati.

DSCN0465

V koči počakava Petro. Sam potem, ko ju postrežem s toplo kavico, predložim drug predlog. Da gremo jesti do naslednje koče. Večkrat sem hotel obkrožiti Cine, pa nikoli ni bilo priložnosti. Če ju spravim do naslednje koče, za katero seveda vem, da je zaprta, pa potem še do naslednje, in smo okoli. Slaba vest izgine takoj, ko vidim da oba resnično uživata v čudovitih pogledih. Fotoaparati neutrudno slikajo. Še Japoncem bi bili v ponos.

DSC_8747

DSC_8716

Da pa bog resnično vse vidi, dokazujejo oblaki,ki nam napovedujejo bližajočo nevihto. Nič ne bo z mojim načrtom. Pri koči Lavaredo obrnemo, ter se hitro vračamo nazaj. Preseneča me, da večina ostalih planincev neumorno hodi po bližnjih hribih. Brez kakršnegakoli strahu. Nič čudnega, da smo potem naslednji dan priča reševanju. Sobo imamo rezervirano v Corvari. Turizem na vrhuncu. Gostilne pa vse zaprte. Ker se sam ponudim, da plačam večerjo, Cortina odpade. Ostalo pa vse zaprto. Resnično, restavracija pri restavraciji, ampak nič ne dela.

DSC_8799

Končno, nekaj metrov od naše hiše dobimo gostilno. Že ko se spuščamo po stopnicah, na brzino pogledam na cenik. Gleženj komaj ostane cel. Pa saj nismo v Monte Carlu. Grozno. Res, da skoraj nikoli ne plačam, ampak vseeno je to šok. Potem pa še moja žena, ki ponavadi hrano deli z nekom, naroči dunajski zrezek, zraven pa še juho. ”Pa kaj ti je?” se dere mimika na mojem obrazu. ”Saj sva poročena, skupen proračun, pa saj boš jutri juho, ko časti Ivo!” Definitivno sem naredil nekaj narobe. Samo kaj. Sigurno me kaznuje. Račun 80 EUR. Denar mi natakarica zvleče iz rok. Potem pa še Barcelona. Če zmaga Juventus, je bil denar dobro naložen.
DSC_8817

V nedeljo nas čaka že prej dogovorjena tura Corvara-Campalongo-Pordoi-Gardena-Sella-Corvara. Štirje prelazi, lepi razgledi. Petri skušava najti lep in ne pretežak prelaz. Izbira pade na Pordoi iz Arabbe. Tam bo pustila avto, se peljala dokler bo šlo, ter se nato spustila nazaj. Z Ivotom se za ogrevanje najprej dvigneva do Campalonga.Nič posebnega. Prepričan sem, da je to ”najgrši” prelaz današnjega dne. Zato sem tudi zadovoljen z Ivotovo izbiro kroga. Ko sva bila prvič tu, sva šla v obratno smer.

DSC_8838

Sledi spust do Arabbe in takoj potem vzpon na Pordoi. Ta je tudi najdaljši, okoli 9km. Meni osebno zelo všeč, saj lovim Petro, da bom potem vozil naprej z njo. Pošteno povedano, hitim zato, da jo sploh dobim, preden se vrne nazaj. Z njenimi kilometri, njenimi prenosi ji ne dajem niti procenta možnosti, da pride do vrha. Ujamem jo kak kilometer stran od cilja. Pa me preseneti, saj ga prekolesari do vrha brez težav. Prav ponosen sem na mojega kuhanega raka. Pa tudi sama je videti izredno srečna. Še kava, ki se jo z Ivotom niti dotakneva ne, ji je odlična.

DSCN0490

V tem krogu mi je všeč, da med vzponi ni dolgih ravnih odsekov. Takoj po spustu sledi nov vzpon. Tokrat na prelaz Sella, ki bi moral biti najstrmejši. Tukaj ponovim legendarno zgodbo z Gira, ko je Coppi pri spustu s Pordoia zavil desno proti Selli, Gino Bartali pa zgrešil odcep in peljal naravnost proti Canazeiu. Seveda je takrat, ko se je zavedel svoje napake že zgubil Giro. Ivo se pokaže za fair nasprotnika in kriči za mano. Vendar se ne dam. Delam se, da ga ne slišim. Zapeljem za ovinek, potem pa nazaj v breg.

DSC_8832

Uživam, slikam. Poskušam si zapomniti okoliške vršace, saj bo sigurno minil kakšen teden, da bom zopet tukaj. Na vrhu si zopet privoščiva kavo. Čakava Petro. V bližnjih stenah je ogromno plezalcev. Še več je kolesarjev. Največ pa je motoristov. Čaka naju zadnji prelaz, Gardena. Prehitro konec. Čeprav nisva naredila kakšno impresivno število kilometrov, pa nas čaka še dolga vožnja domov.

DSC_8851

DOSTOP

Kranj-Korensko sedlo-Lienz- Cortina-Corvara.  Nazaj smo šli čez Brunicko, kar je boljša izbira, saj se ognemo prelazom okoli Cortine.

DSC_8826

SPANJE

Pestra izbira. Sobe za tri osebe se  brez naprezanja dobijo med 60 in 90 evri na noč z zajtrkom.

HRANA

Kot že prej omenjeno, smo imeli težave z najdbo restavracije. Naslednji dan smo v pizzerii jedli po takšnih cenah kot v Sloveniji. So pa cene na prelazih zasoljene.

DSC_8873

KOLO

Misurina 5km 303 višine 6% naklon

Tri Cime 7.53 km 522 višine 8% naklon(naklon uniči spust na 2-em km)

Campolongo 5.5km 315 višine 6% naklon

Pordoi 9km 647 višine 7% naklon

Sella 5.5km 412 višine 7% naklon

Gardena 5.8km 237 višine 4% naklon

DRUŽBA

no

 

Nočni tek Celje

Thursday , 28, May 2015 Comments Off on Nočni tek Celje

Po kranjskem nočnem teku sem vsem prisotnim odločno zatrdil, da dokler z mojim gležnjem ne bo popolnoma v redu, ne grem nikamor več. Pa sem naslednji dan že gledal kam bi se lahko šlo. Nočni tek Celje? Zgleda okusno. Ampak tam bo potrebno spati. Ne gre drugače. Štorman je zaprt. Kam sedaj? Potem pa na pomoč priskoči kraljica moje spalnice:” Ti, a ne živi v Celju tisti Ivo? Skladiščnik pri Tušu? Sestra njegova vodi zumbo. Saj ste se včasih družili? A veš, to je tisti Ivo, ki te letos povsod prehiti. ”

Seveda, njega lahko vprašam. Prejšnja leta, ko mu je eno mesto na tekmi veliko pomenilo, je imel vedno zasedeno hišo. Danes pa ni problema. ”Seveda, pridi prijatelj. Dobro nam došao.  Še Sandija pa Medota pripelji!”

Ker si Luka in Zoja zaželita vožnje z vlakom, gremo na pot že zgodaj popoldne. Zanimiva izkušnja. V Celju nas pobere Ivo. Hiša, kava, malo ležanja, nato pa že odhod na samo prizorišče. Večkrat sem že omenil kako ogromna je razlika med triatlonom in tekom. Tu ni nobenih priprav, vzameš superge, kratke hlače in to je to. Napovedano je slabo vreme, vendar nas to niti malo ne moti. Z nama sta še Jelka in Rok, ki sta za razliko od naju že občutila kako je stati na zmagovalnem odru. In to skoraj na vsaki tekmi. Danes jima tako kot nama, ni bilo usojeno stati na zmagovalnem odru. Ampak, midva si tega nisva zaslužila, onadva pa sta ostala brez odra zaradi napake organizatorja. Ki ni bila edina danes. Več pa naslednjič.

Smo že naslednjič. Kot že ime pove se nočni teki odvijajo ponoči. To tezo sem izredno pametno razvil. Z ogromno truda. In ponoči je običajno temno. In če pada dež, tako kot danes, potem se še slabše vidi. In tu pride na plano vsaj zame edina napaka, ki jo resno zamerim organizatorju. Startali smo nekje v centru Celja. Sam dokaj v ozadju. Prvih 500 metrov, dokler ne crknemo, vsi tečemo kolikor gre. Oziroma kolikor je prostora. Potem pa kar naenkrat dva pred menoj odskočita vsak na eno stran, sam pa končam v nekem stebričku. Takoj začutim, da z roko definitivno ne bo nekaj v redu. Slišim, da so tudi drugi stebrički dobili svoje žrtve. Kri me sploh ne moti. Bolj pekoča bolečina in palec, ki dobi čudno obliko. Odstopiti ali ne? Definitivno ne, bo že potrpel dobrih 30 minut. Če bom zmagal. Torej kakšno minuto več kot pol ure, recimo 41 minut. Trasa je speljana ob reki Savinja. Nekateri tečejo 1 krog, 5km ostali 2 kroga, 10km. Proga je dobro označena, na vsakem ovinku so redarji, tako da s tem nimam problemov. Nekje na tretjem kilometru je pot speljana po makedamu. Tako zalitem z vodo, da se resnično ne vidi kaj je spodaj. Tam sem previdnejši. Drugje je povsod asfalt.

Že kmalu po startu ostanem sam. Zanimivo, da je na teh nočnih tekih tako malo tekmovalcev. Resnično mi ni jasno, da bo na 10km teku v Škofji Loki okoli 2000 tekačev, na vseh ostalih nočnih tekih pa ne verjamem, da bo skupno število vseh večje kot 1000. Prvi krog odtečem malce rezervirano, drugega pa malo pospešim. Pa še to gre zahvala sotekaču s katerim sva se nekaj časa prehitevala. To je bilo tudi edino živo bitje, ki sem ga srečal med tekom. Zavoljo obilnih padavin je bilo namesto 70 gledalcev 6 ponesreči mimoidočih, ter 8 redarjev. Ivota nisem niti enkrat videl, kar je pomenilo da ima ogromno prednost. Pošteno. Prvič ga zagledam v cilju. Moj čas 0:41:15, Ivotov 0:40:23. Še bomo spali v Celju.

Rok je že odtekel svojih 5km, na Jelko pa še malo počakamo. Podelitev je v kinu Metropol. To je prostor, kjer je ordinirala legendarna in nepravično zapostavljena alpinistka Pavla Jesih, ki je najbolj znana po Čopovem stebru, ki ga je zmogla močno utrujena od vojne v starosti 44 let.

Rok je mogoče malce razočaran nad 4im mestom skupno na 5km. Potem mu najbolj hudoben od nas v smehu navrže še, da so prvi trije v njegovi kategoriji, kar bi pomenilo, da tudi v kategoriji ostane brez medalje. Kar seveda ni res. Ampak vseeno ostane brez, saj je organizator podelil žlahtne medalje samo v skupni razvrstitvi. Tako pa nam kot edini predsatavnik ostane Jelka, ki je bila s časom 0:46:43 druga skupno, ter prva v kategoriji. Vsaj ona bo dobila dve medalji, dva pokala. Oziroma bi jih dobila, če je organizator ne bi vodil kot moškega.

 

REZULTATI

Nočni tek po ulicah Kranja

Monday , 18, May 2015 Comments Off on Nočni tek po ulicah Kranja

Po lanskih brutalnih vzponih mimo Downtowna letos nisem čutil nobene želje, še manj pa potrebe, da bi se tega teka zopet udeležil. Ko pa sem zvedel, da bo trasa zavoljo podrtega mostu na Hujah spremenjena, sem začel malo razmišljati. Sam seveda ne grem, če pa bo šel še kdo, bi pa znal iti. Sandi nekaj zboli, zato njega odpišem. Ostaneva z Ivotom. Dobra stvar teh tekem je, da se lahko prijaviš 5 minut pred startom. Ne pa leto dno prej. Zato pustiva zadevo odprto do petka popoldne, z možnostjo odpovedi obeh strani. To je klavzula, ki sem jo vključil v pogodbo o medsebojnem sodelovanju nekaj let nazaj. Do tedaj je bil Ivotov odgovor na čisto vsako ponudbo: ”Načeloma velja.” Sam sem se seveda takoj zaletel na prvo žogo in brezpogojno potrdil. Potem pa sem večkrat kot ne sam stal na startu. Ivo pa mi je rekel: ”Saj nisem potrdil. Rekel sem načeloma velja.” Tako od tedaj ničesar več ne potrdim, ampak čakam do zadnjega trenutka. Na boljšo ponudbo. Ker je tokrat ni bilo, pač greva malo odtečti.  Start je ob 21:00. V mestu sva slabo uro prej. Ker imava časa na pretek greva v bivšo Manano na pivo. Ravno prav. Tonsko vajo ima skupina Dan D, ki mi je kar všeč. Zavoljo hrupa se ne moreva pogovarjati, zato hitro spijeva, ter se prijaviva. Potem pa vrnitev do avta, skok v cunje in malo ogrevanja. Ne preveč. Start se nezadržno bliža. Kakšna razlika je teči takrat ko imaš neka pričakovanja, ali pa sedaj, ko sem popolnoma neobremenjen. Bo kar bo. Malo pred startom zagledava še Sandija.  Potem pa že poči. Takoj ugotovim, da si z uro ne bom mogel preveč pomagati. Nič se ne vidi. Torej bom tekel kakor bo šlo. Že po nekaj ovinkih ostanem sam. Pač premalo prijavljenih. Tečemo tako kot lani 4 kroge. Vendar pa kot že prej omenjeno letos ni nobenega posebnega vzpona. Samo tisti mimo Prešernovega gaja, pa še tisto ni nič posebnega. Kmalu ugotovim, da za mano teče Ivo. To je tudi edino živo bitje, ki ga vidim na tej tekmi. Pa še to bolj slišim. Pozneje ugotovim, da nisem tekel povsem racionalno. Kilometer hitro, pa potem počasneje…. Če bi gledal na uro, bi šlo bolj konstantno. V zadnjem krogu gre Ivo naprej. Nič ne bo od borbe, ker ne morem. Tečem sedaj popolnoma sam. Začne deževati. Še zadnji ovinek, ciljna ravnina. Super. Kmalu priteče še Sandi. Ki na žalost, očitno zaradi napake organizatorja, ostane brez rezultata.

Edo Krnič: 10.3km; 43:01;tempo 4:10min/km

Ivo Švrljuga: 42:22

REZULTATI

Tek na Grmado

Saturday , 16, May 2015 Comments Off on Tek na Grmado

Tega teka, če se temu še lahko tako reče, sem se udeležil na nadležno Ivotovo prepričevanje. Bolj bi se mu prileglo ime plazenje na Grmado. To je vzpetina nad Celjem. S skromno višino. Pohlevnim imenom. Tako se je tudi lotim. Skoraj brez spoštovanja, čisto presamozavestno. Že po nekaj minutah pa se sprašujem ali se bom sploh privlekel do vrha?

Celje je vsej naši družini zlezlo pod kožo. Tako smo bili v zadnjem letu večkrat tam kot prej celo življenje. Ogromno zanimivih stvari, zastonj prenočišče, dobra družba. Če ne bi bilo še Ivota, bi bilo že popolno. In če smo že tam, se lahko udeležimo kakšne športne prireditve. Tokrat je to ta tako imenovani tek. Sam sem si mislil, da bom brez problema tekel do vrha. Sicer ne hitro, ampak tekel pa bom. Kakšna zmota. Kar sem imel od teka, je bilo na ogrevanju. Z nama je bila še Jelka, Roka pa smo kot prostovoljca določili, da nam na vrh odnese opremo. Na startu je bilo skromno število tekmovalcev. Startal sem skoraj zadnji in se počasi prebijal naprej. Kakšnih 500 metrov. Do nekih stopnic sem si mislil, le kaj strašijo s to Grmado. Potem pa je sledilo okoli 100 stopnic, kjer se mi je že zaustavilo. Po dolgem času so se noge uprle. Kaj ti je? Nekaj mesecev nas nikamor ne pelješ, zdaj pa naj te vlečemo po tem navpičnem terenu? Ni nobene moči, komaj jih dvigujem. Že nekaj trenutkov pozneje gre Ivo mimo mene. Nobene moči nimam, da bi mu sledil. Počasi se vlečem naprej. Bi šel nazaj, ampak kaj naj potem spodaj? Čakam, da me kdo pobere? Saj ne more biti dolgo tako strmo. Res ni. Postane še bolj strmo. Nekajkrat se z vso silo oprimem drevesa, pa ga potem nočem spustiti. Gledam na uro. Če gre najboljši 17 minut, potrebujem sam za to trpljenje okoli 25 minut. Kar se ne sliši veliko. Če sediš na terasi, bereš Sporstke, piješ kavo. Tako pa ura ne gre nikamor. Ker sem prvič tu, se mi niti sanja ne, koliko je še? Nekje pod vrhom so na poti tudi klini. Kaj bo še? Na srečo samo še zvonec, ki oznanja konec. Hvala bogu. Drugo leto se bom za tole križanje bolje pripravil. Ali pa ne bom šel in bom doma razpredal kako bi šel. Če bi šel.

Ivo Švrljuga 0:24:12

Edo Krnič 0:25:20

Jelka Sovinc 0:27:14 (2. mesto)

REZULTATI

Rodica

Monday , 20, April 2015 Comments Off on Rodica

Da včerajšnja Rodica ne bo potekala v sončnem vremenu nam je potrdilo že prvo srečanje (na žalost smo ga srečali potem še nekajkrat) s prijaznim planincem. Na prijazno, nič kaj škodljivo vprašanje ali se gre tukaj na Rodico, nam je osorno odgovoril, da nekje se že mora iti. Tukaj smo bili namreč vsi trije prvič. In smo zgrešili odcep za Planino Suha. In drugega nam ni preostalo kot vprašati vsaj za začetek prvega, ki ga srečamo. Na našo, definitivno pa tudi na njegovo žalost je bil to ravno ta gospod. Naslednjič smo ga ujeli že nad Planino Suha. Ker je ravno spil šilce žganega, sem upal, da si bo nadel prijaznejši obraz. Pa je brez kakršnega koli razloga nekaj odbrusil Marku. Na srečo sem bil rajši tiho. Vedno si govorim, da je škoda energije za take ljudi. A kaj, ko se včasih ne moreš zadržati.

DSC_8620

Za naslednjič vemo kako gre pot. Pri najlepši hiši v Laškem Rovtu levo, potem pa na vsakem odcepu zavijemo navzgor. In tako vse do tedaj, dokler ne vidimo oznak za Planino Suha. Smuči in pancearje si nadenemo na nahrbtnik in se poženomo v breg. Počasi, pogovorno. Prve krpice snega vidimo malo pred Planino Suha. Vedno na takih turah videz vara. Ko hodiš navzgor, se ti dozdeva, da tu se pa resnično ne da smučati. Potem pa se navzdol vedno najde vsaj toliko snega, da se da za silo peljati. Tokrat smo se pripeljali do 15 minut stran od avta.

DSC_8622

Marko si je na planini obul pancerje, si nataknil dereze, z Urošem pa sva vztrajala, dokler bo šlo. In tako sva se, nezavedajoč strmega žleba, tudi spričo megle, znašla na strmejšem delu, kjer je bilo pa že potrebno poskrbeti za varnost. In ker je podlaga zaradi deževja mejila na led, sva bila izredno vesela, ko so bile dereze na nogah. Sva se nekaj naučila za naslednjič. Vzpon skozi ta žleb je potem prav uživaški.

DSC_8626Na vrhu tega žleba pa nas pričaka megla. Res škoda. Nič ne vidimo. Pa tako lepo je tu. Po pripovedih. Če ne bi imeli GPS na uri bi skoraj sigurno obrnili. Tako pa gremo počasi naprej. Vsake toliko časa se malo odpre, pa to samo za trenutek.

DSC_8631

Čaka nas še en žleb, ta položnejši od prejšnjega. Vsaj tako se mi zdi. Potem pa skoraj do vrha ne vidimo nič več. Ko danes gledam GPS sled, ne morem verjeti kje smo bili. Sploh ko pogledam kako sliko.

DSC_8635

DSC_8639

DSC_8650

DSC_8651

Šele na grebenu čisto pod vrham nas pozdravi sonce. Ampak zanimivo. Uroš je bil okoli 200 metrov za nama. In ker je trajal sončev pozdrav le nekaj trenutkov, ga sploh ni videl. Na vrhu srečam sodelavca s prispevkov. Njima gre tudi zasluga za uživaški spust z vrha. Sami namreč nismo vedeli ne od kod smo prišli, ne kam bi šli. Zato ju počakamo, in gremo z njima. Res hvala, tudi za gaz navzgor.

DSC_8661

Samo za trenutek smo videli očaka

DSC_8662

Spust je fantastičen. Vsaj meni. Ki mi je tako vedno. Zadnji žleb je edini delno nesmučljiv. Preozko za kakšno lepo vijuganje. Zato na srečo nekje na sredi prečimo v levo, potem pa vriskamo do planine.

DSC_8680

DSC_8699

Tam šele dobro vidimo kje sploh smo bili. Pa čeprav ni tam nič več snega, sigurno odsmučamo še kakih sto višinskih metrov. Zopet v superge in v desetih minutah smo v avtu. Privoščimo si še tradicionalno kopanje v Bohinjskem jezeru. Megla je bila malce nadležna, vendar sedaj imamo vsaj razlog, da se čimprej vrnemo.

Grintovec in Kočna z vrha

DSC_8671

Križ

Saturday , 11, April 2015 Comments Off on Križ

Temperature so skoraj poletne, zato smo se odločili za zgodnji odhod. Prvič se nama je pridružil sosed Marko. Od kar smo v novi hiši, si izmenjujeva informacije o turni smuki, včasih skupaj prideva z iste ture, enkrat sva se celo srečala nekje v višavah. In tako sva se zmenila, da odideva skupaj. Na Križ, klasično pomladansko turo. Na avtocesti blizu Jesenic se spomnim, da sem pozabil palice. Kaj sedaj? Časa nimamo ravno na pretek. Razmišljamo. Nekdo predlaga, da bi si palice naredil iz vej. Drugih idej ne slišim. Napenjam celici, ki sta že budni, Marko pa vozi naprej. Potem pa me prešine. Kot vrhunski plesalec komaj čakam sindikalne zabave. Tam lahko plešem po mili volji, tudi soplesalk je po treh kozarcih vrh glave. In tako se spomnim na sodelavko, ki dela na prispevkih. Mislim, da mi je enkrat zatrdila, da boljšega plesalca flamenka še ni videla. Ampak ura še ni 6:00. Nimam druge izbire. Večkrat jo kličem. Zraven se sprašujemo, le kako lahko obstaja človek, ki navsezgodaj ne gleda na telefon. Ker se ne oglasi, gremo k njej domov. Prisežem, da tam še nisem bil. Pozvonimo. Če pride mož, bom pač malo zajecljal. Kaj pa mi preostane? Na srečo odpre gospa s prispevkov. Navdušena je. Sredi sanj ji pozvoni. V pižami odpre vrata, in kdo stoji spredaj? Kralj flamenka. Življenje je čudovito.

Nove tehnomat palice

DSC_8438

Iz Vrat krenemo v polni bojni opremi. Uroš zavoljo nestrinjanja z odločitvijo, da v pravi turni smuk paše tudi dolga hoja do prvega snega, spušča čudne zvoke. Do višine 1400 metrov hodimo v supergah. Potem pa na smuči. Marko. Midva pa le v pancerje. Prva grapa je malenkost strmejša, tudi trdo je še, zato sva hitrejša peš. Tudi Marko, kljub temu, da ima srenače, za nekaj metrov sname smuči.

DSC_8439

DSC_8447

Tukaj resnično ni potreben poseben opis poti. Hodi se ob Stenarju, dokler se ne zaletiš v Križ. Potem pa desno, na rob Kriške stene. Čeprav je sonce že izredno močno, pa je orjaški Stenar močnejši. Sonce se tu ne prebije do poznega popoldneva. Zopet se oblečemo, pobočje je popolnoma trdo. Čeprav imam srenače, se mi zdi lažje da dam smuči zopet na nahrbtnik. Tudi Uroš je podobnega mnenja.

DSC_8445

DSC_8453

DSC_8455

DSC_8458

DSC_8471

DSC_8475

Sledi meni najlepši del. Položna hoja do stičišča med Križom in Dovškim Gamsovcem. Na drugi strani pa Razor. Ki je včeraj skoraj postal Prisank. Z Urošem sva namreč videla Ajdovsko deklico. Ki ne more biti drugje kot na Prisanka. Ko danes razmišljam o tem v naslonjaču, s pipo v ustih, se temu lahko samo smejim. Če bi že videl deklico s kakega vrha, bi morali stati na grebenu Mojstrovk. Ampak, v gorah je druga energija.

Ajdovska deklica, dobro vidna nasproti nas

DSC_8492

V počasnem, pogovornem tempu nadaljujemo do Bovških vrtac. Razgledi tu so fantastični. Uživamo. Tu tudi pustimo smuči, saj nas čaka še kratek vzpon na Križ. Opremimo se s cepinom, nahrbtnike pustimo na sedlu.

DSC_8518

Tu nas čaka tudi najtežji del na sicer ne preveč zahtevni turi. Kratka prečka, kjer je potrebna previdnost. Še nekaj metrov in najvišja točka današnjega dne. 2410 metrov visoki Križ.

DSC_8548

DSC_8557

Počasi sestopimo, nato pa v miru, prvič danes, naredimo daljši odmor. Če ne bi pihal veter, bi bil počitek še daljši, tako pa nas začne zebsti in ne preostane nam drugega kot odsmučati navzdol.

DSC_8577

Uroš in Marko sta mišljenja, da bi morali začeti s smuko vsaj nekaj ur prej. Sam se ne strinjam. Sneg v dolini pod Stenarjam je bil še sedaj čisto trd. Spust z roba Kriške stene pa po res mogoče za centimeter preveč odjenjanim snegom. Ampak vseeno smo vriskali, zarezali smučino po nedotaknjenem. Mogoče bi bili pogoji lahko boljši v samo enem delu, že čisto spodaj ampak potem bi bilo pa zgoraj ledeno. Skratka, vrhunska smuka.

DSC_8580

DSC_8601

Na koncu nas čaka še najlepši del. Sestop v supergah, v poletni pripeki. Ampak to spada v turni spust s Križa. Ne gre drugače. In kdor to sprejme, mu Križ ostane v prelepem spominu.

DSC_8606

5. tekaško srečanje

Sunday , 5, April 2015 Comments Off on 5. tekaško srečanje

Tokrat sem dirigentsko palico prevzel v svoje roke. Prizorišče sem imel izbrano drugo, ampak sem potem zaradi neravnega terena vse skupaj prestavil na klasičen krog po Sorškem polju. Malce več časa sem possvetil udeležencem. Kriteriji za nastop so bili izredno zahtevni. Kljub temu se je zbralo več kot 20 tekačev. Kar je po mojem mnenju že zgornja meja za organizacijo v dveh minutah. Seveda bi nas bilo manj, če ne bi na trening svojih varovancev poslal Matjaž Štibelj. Edino kar me je skrbelo je bilo parkiranje. Tukaj na našem krogu parkirišč enostavno ni. Pa sem potem ugotovil, da jih je bilo čez glavo. Seveda, ker so bili redarji že na praznovanju. Okrepčevalnico sem založil s podobnimi stvarmi kot vedno, seveda tokrat malo bolj obilno zaradi večje udeležbe. Tu sem potem ugotovil še eno napako. Mizico z dobrinami in listom, kjer se bodo beležili rezultati, sem postavil na polovico kroga. Logično, ker je ta del bolj umaknjen od civilizacije. Vendar, kako potem šteti čas, tisti kilometer do tja gre v nič? Ker sem vedel, da danes ni nobenih komplikatorjev, si nisem vzel preveč časa za ubadanje s tem. Bomo že. Pa potem tudi smo. Rezultate sem dal v roke analitiku Ivotu, ta pa je potem sešteval, dodajal, vzemal, in dobil popolnoma pravilne podatke. Če slučajno kdo ni zadovoljen naj v roku treh mesecev pripombe pošlje meni. Sam pa bom potem kot komisija za pravilnost 5. tekaškega srečanja vse temeljito preučil in potem vlogo zavrnil.

DSC_8277Sam tek traja 3:20 ur. Zato nekateri startajo pozneje, odvisno od časa. Začelo nas je okoli 10. Že takoj je bilo jasno, da bomo Aleša videli oziroma slišali samo takrat ko bo pridrvel mimo nas. Hitro sem zračunal, da če bo tekel do konca, bo mimo mene prišel trikrat (krog je dolg 3km). V nogometnem žargonu sva kot Nemčija in Lichenstein. Sam sem prvih 500 metrov tekel s celjsko navezo, potem pa sem šel naprej. Za danes sem se odločil, da bom do konca tekel v tempu 5:00 min/km. In mi je šlo, do zadnjega kroga, tam pa sem se pridružil Ivotu in Maji. Imel sem tako čuden tempo, da v vseh treh urah in pol nisem srečal nobenega sotekača. Malce sem računal, da bom s kom odtekel vsaj kak krog. Seveda bi se lahko kdaj pridružil Alešu ali Lojzetu, ko sta prišumela mimo, a kaj ko ne morem z njima niti meter, ne pa da še govorim zraven.

DSC_8328Bil sem tudi brez Ipoda, ki mi ga je denacionaliziral moj najstarejši sin, ki je odtekel 2 kroga. Zoja in Petra sta naredila enega, ampak bi jih definitivno več če ne bi imeli drugih obveznosti (fotografija, pospravljanje, Zoja pa predvsem polnjenje glikogenskih zalog). Prijatelji so prihajali, odhajali, sam pa resnično nisem srečal niti enega. Pozneje sem se spraševal, so sploh bili tu?

DSC_8307Vsakič, ko je mimo pritekel Aleš, sem se čudil njegovi hitrosti. Vmes je še kaj povedal, zadihan manj kot mi, potem pa naprej. Po tekmi sem gledal njegove čase. Za trening ni slabo (10km 38 min, 21km 1:20, 30km 1:58).

Aleš z zajčkom

DSC_8321Po dveh letih sem prvič naredil daljši tek s supergami On. Prej sem ogromno pretekel z njimi, potem pa po poškodbi gležnja nikakor nisva našla skupnega jezika. Naredil sem maksimalno 5, 6km z njimi, nikoli več, in tako kako leto. Letos pa sem začel povečevati kilometre z njimi in sedaj lahko rečem, da sva zopet prijatelja. Jedel sem danes samo banane, pil vodo, kak požirek coca cole. Za tak tempo dovolj.

Matjaž, Matevž

DSC_8285Bolj se je temnilo, manj nas je bilo. Ker je sledil še after party, sva z Ivotam logično hranila naboje. Kot običajno, na koncu nisva prišla skupaj z uro. Ivo bi še tekel, sam pa sem, ker sem pisal pravila, točno vedel, da je konec. Pa četudi ni bil. Diplomatsko sem ga prepričal, da imava dovolj. Pospravila sva mizico, se preoblekla, potem pa samo še na silo s proge pobrala Roka, ki bi tekel še danes, in odšla na zabavo. Tam pa šok. Sam sem stavil na moje prijatelje, da tam se bodo šele tekli maratoni. Ampak ne. Očitno so se popolnoma posvetili športu, kar je povsem pravilno. Ostali smo samo organizatorji, ki smo potegnili črto, in to zelo debelo, čez to prireditev. Ki upam, da bo vsaj še nekaj časa na tem svetu.

Naslednji organizator, z Jolando Čeplak

DSC_8348Celjski grofi

DSC_8311

REZULTATI

aa         DSC_8341  DSC_8388

DSC_8404  DSC_8423

DSC_8428

Prejšnji petek smo uspešno izvedli tretje tekaško druženje. Iniciator tega družabnega dogodka je Ivo. Prvo srečanje smo imeli na Bledu, potem na našem Sorškem polju, zadnje pa že v Celju. Vse je prišlo nekako spontano. Prvič malo na silo, drugič na polju že malo lažje. Glavna postavka tega druženja je, da se teče v malce krajšem krogu. Vsakič je pobudnik nekdo drug in tako se prizorišča menjajo. Teče se maksimalno 3 ure in pol. Organizator postavi mizico, ter nabavi najnujnejše: frutabele, piškote, banane, pomaranče, vodo, coca colo.  Podrobnosti so v spodnjem povabilu, ki ga je Ivo poslal na več naslovov.

Ker sva s Sandijem ugotavljala, da če bi vsaj dvakrat na mesec pretekla cca 30 km…potem bi bilo to dovolj za najino raven treniranja…in ker nama je do sedaj to uspelo narediti že dvakrat in so tile petkovi popoldnevi/noči kar pravi za takšne podvige, sem se odločil da malo prevzamem iniciativo in poskušam prenesti tole kroženje v krogih v Celje.

Teren:
Krog  je najboljša možna alternativa , torej cca 3.4 km dolg, teren sicer težak ker je neraven in je treba biti pazljiv za kakšne zvine ampak vsaj sklepi ne bodo trpeli, ker je večinoma po mehkem in ne betonu. Krog je zanimiv ker ima vsak možnost odteči kolikor hoče, ker se bomo vsi malo videvali po progi, ker si lahko postavimo prostor za hrano in pijačo…
Vabljeni vsi, če se koga spomnite ki ima tekaške želje in bi prišel v Celje mu posredujte…

 

11071744_10206190322780693_7025668760300696162_n

Časovnica:
Petek 20.3.2015
Planirana časovnica od 16:00, ko se tek začne pa do maksimalno 19:30, ko se prizorišče podre…ampak če bo imel kdo željo po nadaljnjem kroženju lahko sam nadaljuje…Vsak začne teči ko mu ustreza (lahko se pride tudi kasneje), predviden start kot smo rekli ob 16.00.

DSC_8047
Oskrbovalna postaja
Za osnovne zaloge za prehranjevanje …voda, banane, kakšna pomaranča in coca cola, kakšne napolitanke bom v normalni količini poskrbel jaz…če ima kdo posebne želje si sam priskrbi hrano in jo odloži na označeno mesto…
Poskušajte res vse odpadke odmetati na prostoru za hranjenje (bo poskrbljeno za koš), da ne bomo zadnjič tam.

DSC_8096
Namen in rezultati:
Namen je druženje in čim večje število pretečenih (lahko tudi prehojenih) kilometrov vsakega od nas, kar pomeni, da smo naredili dober trening. Sam zapis rezultatov pa bom še naštudiral, ker mora pa biti nekaj zapisanega, bo pa verjetno temeljil na samodisciplini. (predvideno je da bo seznam udeležnih, in potem kolona za startni čas – 16:00 bo 0:00…in potem kolone za čas krogov…po mojem več k 15 krogov ne bo nihče pretekel, tako da bo to maksimalno število kolon…obenem pa bo zraven štoparica s tekočim časom od začetka, da boste lahko vpisovali čas začetka in potem čase krogov).

DSC_8052
Prijava:
Za približno oceno sodelujočih bi bilo dobro da se načelno prijavite do četrtka tudi za oceno potrebnega okrepčila…tako, da če boste posredovali naprej ljudem, povejte naj potrdijo udeležbo.

DSC_8029

Moram biti pošten, da se mi skoraj nikoli ne da teči, tokrat pa še posebej ne. Vendar, ker se je Ivo tako lepo potrudil, sem se pa res moral še sam. Imel sem sicer pripravljen alibi, če ne bo šlo. Ampak 2 kroga pa moram preteči. Potem pa je, kot običajno nekako šlo, proti koncu pa je že malo zapasalo. Od začetka do konca smo skupaj tekli Ivo, Rok, Oskar in jaz. Bilo je očitno, da je Oskar najbolj pripravljen. Naš tempo mu je bil prepočasen, zato je šel malo naprej, pa spet nazaj. Potem pa ga je nekje v sedmem krogu pokosilo, tako da je 2 kroga počival in se nam pridružil v zadnjem. Nekateri so tekli, spet drugi hodili. Vseskozi smo prijetno kramljali, razen 2 krat je imel Ivo neke popadke in smo tekli malenkost hitreje.

DSC_8030

Ivo je imel tudi predpisana pravila, izredno stroga. Skratka, vrhunska organizacija. Kot se spodobi za odlično prireditev, nas je po koncu čakalo še obšportno dogajanje. Severina. Tukaj pa se bom kar zaustavil, ker sem izredno olikana oseba. Samo obljubljam, da naslednji teden, ko bom sam organiziral tek, peljem zvečer na koncert Rebeke Dremelj.

111111

 

Supermaraton Zagreb Čazma

Monday , 23, March 2015 Comments Off on Supermaraton Zagreb Čazma

Na tokratnem Supermaratonu Zagreb Čazma sem pristal povsem naključno. V soboto sem Medota spraševal, če bi si v nedeljo ogledala vseslovenski nogometni derbi med Triglavom in Šenčurjem. Pa mi odvrne, da gre z Nežo na Čazmo. Malce pomislim, potem pa že kličem Nežo. Na začetku se me malce otepa, pa da ne bi, pa da mogoče bi, potem pa ko ji obljubim, da ji ne bom v sramoto, le privoli, da grem z njima. Na Čazmo imam lepe spomine, saj sem tam tekel 2 leti nazaj. Sicer sem bil še pri maksimirskem stadionu, ko je Neža že pila pivo v cilju, ampak važno je sodelovati. Letos je bil na sporedu že 40. supermaraton v dolžini 61.350 m.

DSC_8107

Ker je med samo tekmo prepovedana pomoč, se v avtu niti nismo pogovorili o tem kako bomo sodelovali. Pač, pustiva jo v Zagrebu, potem pa se peljeva do Čazme, vmes pa jo malo poslikava. Postaje so na vsakih 5km, drugje se nismo ustavljali.

DSC_8110

Že po ustaljeni navadi, se Neža najprej prijavi, potem pa gremo na zasluženo kavo. Tam se tudi preobleče, z Medotam pa se še pred startom odpraviva naprej proti Čazmi. Sam izhod iz Zagreba, oziroma priključitev na cesto proti Čazmi, nama povzroči nekaj težav. Vključiva tudi Medotovo prijateljico Vido in s skupnimi močmi se na okoli 10-em, kilometru priključimo karavani tekačev. Neža teče s prijateljico Marijo Vračič, hrvaško predstavnico. Pred njima je približno 7 moških. Prve dva, mislim da Zupančič Marjan in Radojkovič Robert sta 10 km pretekla v času 36:30.

Marjan Zupančič

DSC_8126

Vrstni red se tam nekje do 30-ega km ni spreminjal. Neža je bila vseskozi ob Mariji ali obratno. Vmes sva imela z Medotam bežen konflikt s slovenskim tekmovalcem (podatki v redakciji), a upam, da je potem, ko se je ohladil, spredvidel, da se je motil.

David Pehnec, na žalost odstopil

DSC_8134

Zanimivo je kako bežijo kilometri, ko spremljaš hitrega tekmovalca. Sicer sva tega navajena že od Lojzeta, ampak tudi Neža ne zaostaja preveč. Z avtom se odpeljeva do naslednje postaje, minuto počakava, in že je treba iti naprej. Vse se odvija kar prehitro. Če bi kadila, ne bi mogla pokaditi niti enega. V miru.

DSC_8145

Obe tekmici, Neža in Marija sta vseskozi dobro razpoloženi. Nasmejani. Že pa se opaža, da nekaterim moškim pešajo moči, oziroma so se preveč zagnali ( prvi imajo maratonski čas 2:45, Neža in Marija malo pod 3:00). Neža in Marija se na postajah niti enkrat ne ustavita, samo zagrabita pijačo in odbrzita naprej. Nekateri tekmovalci pa se čedalje več ustavljajo. Vremenski pogoji zgledajo odlični. Okoli 10 stopinj, sicer mogoče malo vetra, ampak dobro glede na to kar so napovedovali.

Slovinac in Baotić ( 6. in 8. na koncu)

DSC_8133

Kot že prej omenjeno, sta Marija in Neža skoraj celo tekmo tekli skupaj. Na okoli 50-em kilometru na nekem spustu, pa je Neža pridobila okoli 200-300 metrov prednosti. In to obdržala do konca. Kljub temu, da se ji je tek močno spremenil v zadnjih kilometrih. Že predolgo se ji vleče neugodna poškodba, ki se ji je zopet pojavila proti koncu.

Marija Vračič

DSC_8154

Ciljno črto je Neža prečkala kot prva med ženskami, ter četrta skupno. Čas 4:18:46, povprečen tempo 4:13 min/km. Takoj za njo je skozi cilj prišla Marija Vračič, še malo za njima pa Veronika Jurešič. Za katero pa je zanimivo, da je sklopu priprav na 24 urni tek, noč pred tekmo pretekla 30km, odspala 1 uro, ter potem prišla v Čazmo.

DSC_8175

Do podelitve nam je preostalo še dovolj časa, da smo si privoščili malce rehidracije. Vmes sta se nam pridružila zmagovalec Robert Radojković, ter tretji, Marjan Zupančič, rekorder slovenske planinske transverzale. Robert nas je nasmejal z izjavo o tem, da je teden dni nazaj v Barceloni pretekel maraton v času 2:35, počasi, ker se je pripravljal na Čazmo. Marjan pa je z nami delil mešane občutke o tem, kako je zadel v zid. Ne dobesedno, ampak v tekaškem smislu. Zraven pa smo ga predvsem zasliševali o hribovskih podvigih.

DSC_8188

Zmagovalec Robert Radojković

DSC_8137

Moram priznati, da tukaj v Čazmi resnično živijo za to prireditev. Zato me še posebno veseli, da po zagotovilih domačinov to ni zadnja tekma, kot se je govorilo pri nas, ampak bodo poskušali doseči številko 100. Prijavnine ni, nagrade so bogate, postaje na vsakih 5km, dokaj dobro založene, po tekmi na voljo tuš, kosilo. Vseskozi pa spremljevalni program. Organizirajo tudi sinjsko alko, vendar namesto konj uporabljajo motorje. Za konec pa še ena zanimivost. Zmagovalci dobijo za nagrado ček. In posebej v ta namen odprejo banko za pol ure.

Še dovolj moči

DSC_8270

DSC_8273

Neža in Marija

DSC_8184
DSC_8254

REZULTATI

Pokljuka

Saturday , 14, March 2015 Comments Off on Pokljuka

Zopet se nama niti sanjalo ni kam bi odšla. Na pladnju je bilo nekaj jedi, vendar nekatere prekisle, spet druge preslane… Tako se odločiva, da se bova odločila v zadnjem hipu. Tiste ”težje”, ozebnik, žrelo, Triglav, sva pospravila v hladilnik, ostaneta samo Stol od Podnarja, ter Pokljuka.

DSC_7853

Na Rudnem polju sva med prvimi. Razmere pa dramatično slabše od tistih pred tednom dni. Snežna odeja vidno upada iz dneva v dan. Še vedno ne veva kaj bi. Ker naju Konjščica ne mika, prav tako ne Lipanca, nama preostane samo še Viševnik. Vzpenjava se klasično, ob smučišču, ki danes obratuje zadnji dan. Potem skozi ozko dolinico do izravnave, kjer nama smerna tabla ponuja obljudeno pot na Viševnik v levo in desno čez Kačji rob, kjer si obetava samoto.

DSC_7855

DSC_7897

Odločitev je logična. Snežne razmere so bistveno boljše kot sva mislila. Uživava v položnem vzpenjanju. Nekje na pol poti do Srenjskega prevala zavijeva desno proti Velikem Selišniku (1952m). S te strani tak pohleven, neizrazit vrh. Ko pa ga zagledava iz druge perspektive, pa si upravičeno domišljava, da letos je šel pa mogoče Zlati cepin v napačne roke. Tako tudi lažje upravičiva najina padca, ki se na srečo končata samo z majhnimi odrgninami. Sam padem skoraj na ravnem, tudi salta ni ravno popolna, že čez nekaj trenutkov pa Urošu uspe čisto prava, za desetko. vmes prileti na skalo, nato pa se zanimivo ustavi še preden bi bil zdrs mnogo daljši. Od tam sva previdnejša. Bolje rečeno, zgubiva nekaj samozavesti. Korak je negotov že sam od sebe. Malo pod vrhom pustiva smuči. Ker veva, da bova pse še potrebovala, jih zaenkrat še nočeva obremenjevati.

Veliki Selišnik

DSC_7930

Mali Draški vrh in Triglav

DSC_7914

Z vrha Selišnika, pa nedaleč stran zagledava lepo smučljivo vršno pobočje nečesa, za kar takoj misliva, da je Pleša. Kmalu ugotoviva, da je Pleša na drugi strani doline. Šele doma pa , da to pobočje pripada Draškemu robu (1979m). Ker sva tako blizu, in ker grapa, ki gre proti vrhu obeta odlično smučarijo, je izbira logična. Sicer se grapa konča pod vrhom. Tako gredo smuči zopet na počitek, tistih nekaj lepo plezljivih metrov do vrha pa opraviva še brez nahrbtnikov.

Draški rob

DSC_7929

Spust že sodi v višji kakovosten razred, a ga je prekmalu konec. Kolikor se le da prečiva pobočje Malega Draškega vrha in se potem zopet brez smuči vzpneva proti Srenjskemu prevalu. Seveda le zato, da nama ni brez potrebe potrebno natikati pse, saj jih bova še potrebovala. Tam pa se že začne iskriti v naši maloštevilčni ekipi. Vseeno se odločiva za spust na Jezerca. Prvih nekaj metrov je kar preveč trdih. Potem kloža, nato pa sicer trdo a lepo smučljivo.

DSC_7968

Že takoj, ko se ustaviva, pa želi Uroš na brzino izkoristiti moj slab trenutek in me prepričati, da greva še do Studorskega prevala. Smuka tu zgleda resnično dobra, a če popustim, bo na vrhu želel še na Veliki Draški vrh, pa na še malo večjega in tako v neskončnost. Uprem se ne zaradi sebe, ampak zaradi bodočih rodov, malce pa seveda treniram tudi za nepredvidljive situacije, ki me lahko presenetijo doma. Prav zanima me, če bi Urošu nekoč dal v varstvo Šlibarja. Po moje bi ju še poleti srečavali v smučarski opremi in bi govorila:” Samo tja še skočiva.” Tako sem dosegel zmago, sicer pirovo, saj me je medtem ko sem ga čakal zeblo kot mojo Petro tja do 27 stopinj. Seveda sem mu potem, ko me je vprašal kako je bilo, zatrdil: ”Super, lahko bi ležal cel dan.” Potem sva kot zakonca še nekaj metrov tiho, a si kmalu planeva v objem, in vse je pozabljeno. Pač, ljudje smo različni. Sam preveč treniram, da bi treniral še na dopustu, Uroš pa pač,…, že sam ve. Sedaj se morava zopet vzpeti na Srenjski preval. Čeprav sva sprva mislila, da bova potrebovala dereze in cepin, pa je sonce poskrbelo, da je vzpon možen brez. Kmalu sva na vrhu.

DSC_7981

Malce naju mika še tistih nekaj metrov do Viševnika. Pa prevlada skupno mnenje, da za tako kratko razdaljo se pa nobenemu ne da ubadati z derezami. Razmere naravnost navzdol ne obetajo kakšne navdušujoče vožnje. Zato pa drugačno sliko kaže strmina pod Malim Draškim vrhom. Čaka naju še zadnje prečenje. Potem pa najlepši spust dneva.

Najine smučine

DSC_8008

Potem pa še zadnji dvig, nekaj lomastenja skozi borovce, pa smuka po smučišču in konec. Snega za nemoteno uživanje je mogoče še za kak teden.

DSC_8010

Zelenjak

Sunday , 1, March 2015 Comments Off on Zelenjak

Petkov večer, še bolj pa zadnji tekaški teden, me je povsem izmučil. Prvič po dolgih letih sem stopil na tekaške smuči. Popolnoma brez tehnike sem se zaganjal oziroma zaletaval po pokljuških progah. Lepo, vendar naporno. Nato smo že po tradiciji odtekli nekaj krogov v spomin na Ruth, tokrat presenetljivo tudi s Sandijem, ki je prvič pretekel več kot 30 km. Potem pa je bilo vse to potrebno še razčleniti in župnik v naši mošeji se je že obešal po zvoncu, ko smo prišli domov. Zatorej sem si več kot zaslužil vikend v objemu moje najdražje. A ko sem se zbudil, me je že vleklo. Nekam. Urošev klic je prišel kot naročen in s polno bojno opremo odrineva, kam drugam, na Zelenico. Na Ljubelju sem prepričan, da sem ali še vedno tako skurjen, da se mi blede, ali pa sem v filmu Vrnitev v prihodnost 4. Vse namreč zgleda tako, kot da so zopet odprli smučišče. In kot se za prvič spodobi, so prvi dan karte zastonj. Avto pri avtomobilu. Če bo tako vsak dan, se smučišču obetajo lepši časi. Vendar že po nekaj metrih ugotovim, da bo potrebno že jutri iti v službo, da smučišča niso odprli, ter najpomembneje, da bi bilo bolje če bi bil doma. Nobene moči, za nameček pa niti nobene energije. Zraven pa še Uroš, od katerega si ne morem obetati kakšne klasične nedeljske ture, v kar se šteje sprehod do koče, kjer te čaka kava, potem pa uživaški spust. Prepričujem ga naj gre naprej, sam pa pridem za njim. To je bila sicer popolna laž. Takoj, ko bi izginil z vidnega obzorja, bi sam dal v prvo prestavo in po najbližji poti v koči. Tako pa se ne da. Mimo koče na Zelenici je v strahu, da ne bi zavila vanjo, udaril tak tempo, da bi  še ”kuhar” mislil, da je Killian tukaj na pripravah. Potem sem se pač sprijaznil, da bo potrebno iti vsaj do Žleba in sem počasi začel uživati. Končno je posijalo tudi sonce, in vse je bilo pozabljeno. Sicer se je kmalu skrilo, ampak takrat pa ni bilo več volje, da bi zopet postal tečen. Najprej sva odšla do Žleba med Zelenjakom in Palcem. Pravzaprav je bil to ovinek, ampak želela sva si ogledati spust do Podnarja. Kako drugačne razmere kot lani, ko Slovenija še ni bila v snežni recesiji. Takrat je spust zgledal popolnoma enostaven, tokrat pa je bilo prvih nekaj metrov tako težkih, da niti pomisliti nisem mogel na spust. Prečila sva pod Zelenjakom do današnjega cilja. Zelenjaške škrbine. Tam pa se je Uroš odločil, da gre še na Zelenjak. Kot odgovoren tovariš ga nisem smel pustiti samega. Nadela sva si dereze, vzela cepine in previdno odšla proti vrhu. Sam sem nahrbtnik pustil spodaj. Vzpon poleti ni pretežak. Tudi pozimi ni ravno sile, vseeno pa je potrebna pazljivost. Ne gre ravno za sprehod, kot do Suhega ruševja. Začne se s skalo, potem je nekaj zasneženih prehodov, zopet nekaj vmes med skalo in snegom, potem nekaj višinskih metrov s snegom do kolen, sam vršni del pa je enostaven. Oba imava nemški model derez s trakovi, ki opletajo okoli. In tako predstavljajo nevarnost. Sam si jih nekajkrat popravim, vendar nisem zadovoljen. Na vrhu nekaj slik, in previdno navzdol. Čeprav ni po alpinističnih standardih, potem ko prideva s snega na skalo, pospraviva cepine. Oba se počutiva varneje, če lahko primeva skalo. Ker sem brez nahrbtnika, moj cepin vzame Uroš. Spodnji del se zaključuje s prisrčno grapo, kjer sestop zgleda lažji kot po skali. Sam se predvsem zato, ker sem pač brez cepina odločim za skalo, Uroš pa se spusti po snežišču. Sam imam tam dokončno dovolj, Uroš pa se vzpne še na Vrtačo po osrednji grapi. Prvih 100 višinskih metrov me spremlja rahla kloža. Potem sledi grbavica (kultni stadion NK Željezničar). Da bi se ognil kakšni počeni gumi, prečem skozi ruševnat del (ja, sneg se poslavlja) do grebena na Možeh. Od tam sledi ugodna smučarija, ki pa se kmalu konča. Sledi običajno najbolj zoprn del, ampak tokrat mi je sreča naklonjena. Najdem še nedotaknjene dele skozi gozd in ker je tako prijetno se spustim skoraj do Tinčkove koče. Kaj pa sedaj? Potrebno se je dvigniti do Doma na Zelnici. Tako sem utrujen, da se mi ne da zopet ubadati s psi, še manj gaziti. Zato izberem kar hojo s smučmi. Nekajkrat malce obupavam, toda na koncu prevlada trma. Če sem že butast, bom tak do konca. Teče iz vseh odprtin, vzpon je težavnejši kot kjerkoli prej, vendar se ne dam. Končno zagledam kočo, oskrbnik mi že maha, kava pa je tudi na mizi. Popolno. Počakam Uroša. Sledi še presenetljivo dober spust. Konec matranja, na srečo grem spet jutri v rudnik. Jupi.

Vrtača

DSC_7788

Žleb

DSC_7789

Suho ruševje

DSC_7790

V ozadju Zelenjak

DSC_7792

DSC_7801

DSC_7803

DSC_7806

  DSC_7821

DSC_7823

Krim

Tuesday , 10, February 2015 Comments Off on Krim

Če si moderen moški, potem imaš čez dan ogromno obveznosti: zajtrk za družino, potem odvoz sostanovalcev, služba, dovoz oziroma razvoz, pa spet kuhanje, vmes pranje, pomivanje, pa naloge, kopanje, večerja, priprava na spanje, likanje… In šele potem ti ostane čas zase. In tako ne gre drugače, kot da ponoči hodimo na smučanje. Edina dobra stvar v tej izredno žalostni zgodbi je, da se je namnožilo precejšnje število modernih moških. Kar pomeni, da ni nobenega problema dobiti družbo za večerne pohode. Če pa slučajno želiš hoditi po soncu pa so odgovori naslednji:

  • Uf, ne gre, nimam varstva
  • Ah, težko, kuham kosilo
  • Pa kaj ti je, mogoče zvečer
  • Nemogoče, gremo v  knjižnico, potem na drsanje, v Mcdonaldsa

DSC_7731

Kot vedno, je najboljši vir novih idej Turni klub Gora, kjer pohvalijo Krim. Sicer imava še iz prejšnjega tedna malce slabšo izkušnjo, ampak vseeno. Šla sva namreč smučati na Sv. Jakob. Navzdol spričo obupnih razmer nisva naredila niti enega poštenega zavoja. Sva pa med potjo srečala 4 turne smučarje in ugibala kako bodo oni pokomentirali to turo. Po smučinah se je videlo, da tudi pri njih ni šlo za zavijanje. Potem pa zaslediva njihov prispevek, v katerem so prehvalili razmere. Zanimivo.

DSC_7733

Na Krimu še nisem bil, sem pa prebral da je do vrha 800 višinskih metrov, kar niti ni malo. Vodja je Uroš kot lokalni poznavalec. Izbereva krožno turo, gor čez Strmec, dol pa po občutku. Pot se najprej strmo vzpne po kolovozu, potem pa se do vrha vzpenja bolj zložno. Zelo sem skeptičen kje se bo tukaj sploh smučalo. Vedno bolj uživam ponoči. Nikjer nikogar, popolen mir. Pot mi je všeč, mogoče zato, ker sem prvič tukaj. Sploh neka oaza sredi gozda je čudovita.

DSC_7735

Nad 1000 metrov ni greha

DSC_7745

Na vrhu na hitro nekaj popijeva. Če bi bilo sonce, bi že posedela, tako pa naju veter preganja dol. Uroš mi je celo pot govoril kakšni razgledi so z vrha Krima. Kakšna laž. Vidi se samo neke oddajnike, ter par luči v daljavi. Mi je pa zanimiv podatek, da si je Krim v preteklosti prilastila jugoslovanska vojska in je bil 20 let nedostopen za obiskovalce.

DSC_7751

DSC_7756

Nekaj prvih zavojev ni nič posebnega. Potem pa se začne poezija, ki traja ogromnih 500 višinskih metrov. Puter, smetana. Sicer večinoma po gozdu, ampak so razmaki med smrekami tako veliki, da si samo izbiraš še neprevožene linije. Vmes zapeljeva še  v nekaj okoli 50 metrskih grapic, kjer je užitek še večji. Če bi bila vidljivost boljša, bi si lahko namesto zadnjega dela po cesti privoščila tudi tam gozd. Ampak, ne gre se pritoževati.

DSC_7758

DSC_7759

DSC_7760

Ker sem se šele popoldne odločil, da peljem svoje pse na sprehod, mi ni preostalo drugega kot zaviti proti Ljubelju. Cilj je bil kava v koči, mogoče skok do Triangla, skratka uživanje. Tudi sonce je bilo nepričakovano z menoj, kar je še polepšalo že tako meni poseben ambient. V koči se ne ustavim, ampak grem naprej v ruševje. Tam nekje med Vrtačo in Palcem se luč ugasne in temperatura v nekaj minutah močno pade. Še malo vetra, premalo snega, da bi se mi splačalo iti do sedla Žleba in odločitev ni težka. Grem nazaj proti soncu. Med potjo se odločim še za Triangel. Zopet imam težave s psi. Vsakih nekaj metrov mi padajo dol. Malo jih skrajšam, pa ni nič bolje. Peš bo treba iti. Grem po dovozni poti. Ugreza se mi do čela. Sicer je po smučini že nekdo hodil, ampak ker se mnogo turnih smučarjev močno razburi ko mu nekdo uniči njegovo delo, sam pa se ne prerekam rad, se rajši prebijam sam. Odličen trening. Za trud sem močno poplačan. Ne pomnim kdaj sem doživel boljšo smuko s Triangla. Čeprav mi kava ne paše se vseeno ustavim v koči. Vedno tako naredim. Čutim se dolžnega, da vsaj malo prispevam, da bi koča obstala. Naročim še Cockto. Ker me preganja noč, hitro popijem in odsmučam navzdol. Če bi ocenjeval od ena do pet, bi šle točke takole:

  • prvi del v Suhem ruševju 4
  • pot skozi gozd 1 (premalo snega, korenine, borovci)
  • Triangel 5
  • po smučišču 3 (mogoče zaradi teme)

DSC_7650

DSC_7653

DSC_7672

DSC_7678

DSC_7680

DSC_7685

DSC_7692

DSC_7711

DSC_7716

DSC_7722

Greben Macesnovca

Friday , 30, January 2015 Comments Off on Greben Macesnovca

Letos sva s Petro zakorakala v 2/3 najinega življenja. Poleg mnogih daril sem dobil navaden list papirja, na katerem je pisalo Tura z Markom Prezljem. Popolen šok. Brez besed. Hodil sem gor in dol, povsem zbegan. Marko, junak mojih stripov, ki jih prebiram večkrat letno, prijatelj Marka Twighta???? Pa moram priznati, da sem pred rojstnim dnevom kot kak majhen otrok razmišljal o tem kaj bi lahko dobil. In sem si mislil:” Le kako me nobeden ne pozna tako dobro, da bi se domislil, da bi mi dan s kakim gorskim vodnikom pomenil ogromno.” Da teoretično poznam ogromno slovenskih gora, poti, praktično pa to ne pomeni nič. Dva dni sem kot pav hodil okoli s tistim navadnim listom papirja. In razmišljal kam bi šel. Prvi na listi želja je bil seveda Grossglockner, ampak to sem zaradi oddaljenosti takoj odpisal. Potem seveda Široka peč. Na koncu pa pristal pri tem, da bi šel najraje v sneg. Pa potem snega ni bilo in sva se dogovorila za Šijo Brano. Kar je pomenilo, da potrebujem zimske čevlje. Sicer ene imam, Alpinine, vendar sem z njimi v sporu že od kar sem jih dobil. Torej niso prišle v poštev. In sem od vseh prijateljev, ki imajo nogo tam okoli mene, pobral po en par. Naredil izbor za Miss čevljev in izbral Sandijeve. Šel z njimi nekajkrat na Jošta in to je bilo to. Pri njem sem si sposodil še plezalni pas, vponko,  pri Alešu čelado, rokavice in gamaše, ter pri Šparovcu žolno. Ostalo opremo, kar jo je bilo še potrebno, pa sem imel sam.

DSCN0029-001Nekaj dni pred odhodom pa me je začelo črvičiti. Ker to ni bil kak trebušni virus, je bila edina možnost strah. Že tako nisem narejen za navezovanje novih stikov. Potem pa strahospoštovanje do Marka, podcenjevanje samega sebe in smo tam, kjer ne bi bilo tega treba. Bom zmožen plezati, se mi bo staknila dereza, bom kaj pozabil, se bova ujela in še mnogo drugih butastih reči mi je rojilo po glavi. Zadnji dan sem samo čakal na njegov klic. Če bi mi sporočil, da mora opraviti kaj nujnega, bi bil najsrečnejši. Pa klica ni bilo od nikoder. Gledam napoved. Vsakih 5 minut:” Pa za božjo voljo, 4 mesece je nestabilno vreme, pojutrišnjem pride sneg, ravno jutri pa brez oblačka!!!!!!!!!”

DSCN0034Startava počasi, v zmernem tempu. Vmes me Marko sprašuje predvsem o mojih sposobnostih.  Ob vse močnejšem vetru, pogledu na moje zimske čevlje, ki so brez trdega podplata, ter ugotovitvi, da mojih plezalskih sposobnosti ni, skleneva, da na Brano ne greva. Mogoče za mojih 50 let. Odleže mi. Čeprav ne vem kaj me sedaj čaka, ampak strahu ni več. Predlaga mi greben Macesnovca, ki je ravno nasproti Brani. Zgleda bolje. Že pri Pastircih zavijeva desno. Tam so že opazne večje količine snega. Kmalu sva v ruševju. Marko nekajkrat ”povoha” kje bi bil dober prehod in ga vedno zadane. Sam se zabavam s tem, da se ali strinjam ali ne z njegovo izbiro. Večkrat se mi zdi, da tokrat ga je pa res usral. Da bova pristala v neprehodnem ruševju. Pa vsakič zgubim. Gazi, dela stopinje, da mi je čim lažje.

DSCN9996Kmalu sva pri prvem skoku. Nekako pridem čez. Popolnoma brez občutka. Kot bi bila največja sovražnika s skalo. Res, da si v zadnjih letih nisva blizu, ampak malo bolj z občutkom bi jo pa lahko naskočil. Vmes, ko Marko pleza kot prvi, sam ves prezebel čakam. Pa ne vem, je bolje, da pridem čim pozneje na vrsto ali da sem čimprej čez te, zame kočljive dele. Računam, da ko mine strah, bom lezel bolj sproščeno. Zdi se mi, da sva imela največ težav pri drugem skoku. Že Marko je porabil precej časa, da mi je čimbolj olajšal pot. Ampak ni šlo. Cepina nisem mogel nikjer dobro zabiti, stopiti še manj, saj derez še nisem imel na sebi. Takrat sem prvič zdrsnil. In nato po moje še trikrat. Na istem mestu. Potem je pa očitno moralo biti, da me je nekaj skrivnostnega potegnilo za kak centimeter, da sem našel nekaj stopom podobnega in sem prišel čez to kočljivo mesto.

DSCN0004Marko si je nadel dereze, sam pa sem počakal še en raztežaj. Nisem si predstavljal kako bom praskal po skalah. Pa ni bilo problema. Malce sem se lovil, potem pa že ugotovil, vsaj približno, kako se streže tej reči. Odseki so se menjali. Malo poledenele skale, nekaj snega. Sam po vsakem raztežaju pogledam proti vrhu. Uf še daleč je. Narediva prvi odmor. Pojem frutabelo, popijem malo Markovega čaja. Nekaj pogumnega čutim. Sicer pravi, da je to od meda, ampak ravno strinjal se ne bi. Še nekaj skale, potem pa zopet prideva do ruševja. Njemu ne diši preveč, sam pa bi ga imel najraje do vrha. Pa mine tudi ta del.

IMG_8084Foto: Marko Prezelj

Vedno več snega je. Vseskozi vpijam koristne nasvete, ki jih dobivam. Počasi prihajam na domači teren. Na začetku sem Marka ob njegovem slikanju spraševal ali naj naredim utrujen ali zadovoljen izraz obraza. V tistih zame težkih delih ni bilo možnosti spreminjanja mimike. Najlažji deli so mi tisti, kjer je nekaj snega za derezo, ter vsaj malo kamna za roko. Narediva še en krajši odmor, zopet frutabela in malo pogumnega čaja. Zjutraj sva govorila o možni Planjavi. Sam sem jo že nekaj časa nazaj odpisal. Ne čutim se dovolj močnega. Tiste skale so me preveč utrudile. Marko se strinja z mojo izbiro. Do vrha Sukalnika imava samo še snežni del. Greben, kjer se mi povrne moč, energija. Počutim se, ne najdem pravilnega izraza, ampak kot bi bil malo višje kot sem. Vsako sekundo skušam čimbolj zaužiti. Če bi bil ta greben dolg še nekaj kilometrov, pa bi bil prekratek. Če bi Marka poznal vsaj malo bolje, bi ga objel. Tako pa ga lahko samo pogledam izpod oči in mu sramežljivo izustim: ”Hvala”.

DSCN0021

DSCN0017Gledam naokoli, iz mene prihajajo nerazločljivi izdihi. Na povsem jasno nebo se prikradejo skrivnostne meglice, barve okoli Brane se spreminjajo. Ne vem, je to ljubezen? Ostane nama samo še spust proti Kamniškem sedlu v okviru letne poti. Sam sem že na dopustu, pa se kot mnogokrat v gorah izkaže, da ni konec, dokler se doma ne uležeš. Pobočja so kložasta, nevarna. Udira se do kolen. Nekajkrat se spustiva, pa zopet dvigneva. Koče od nikjer. Vsake toliko časa na skrivaj pogledam Marka. Zgleda popolnoma miren in to se naseli vame.

DSCN0048

DSCN0046Še zadnji spust, ki pa je za razliko od prejšnjih pobočij čisto trd. Spuščam se na konicah derez in dokler ne pridem do tal, ne pogledam nikamor. Marko me ima vseskozi na vrvi. Potem pa kamniške babe. Ali kakor hočejo, skratka gmota skal, ki že nekaj časa pomeni konec nevarnosti.

IMG_8119Foto: Marko Prezelj

Ne greva do koče, ampak po melišču naravnost proti domu. Do Pastircev imam na sebi dereze, saj mi samo v čevljih preveč drsi. Ko jih dokončno snamem, se mu še enkrat zahvalim, ter mu povem, da sedaj me pa lahko tudi zapusti, če želi. Moram biti pošten in priznati, da sem bil mogoče malce skeptičen glede pričakovanj vodništva. Predstavljal sem si, da pač radi plezajo, hodijo v hribe, in jim je to služba ter hobi obenem. Kako enostavno se sliši. Sedaj mislim popolnoma drugače. Večkrat sem razmišljal o odgovornosti v gorah. Tukaj vodnik prevzame odgovornost do neznanca. Sam sem se mu popolnoma prepustil. Zraven pa mora biti prijazen. Oceniti sposobnosti stranke. Meni je Marko delal stope, jih čistil, gazil, me navezoval, mi dal ogromno informacij, naukov. Izredno težaško delo. Skratka, če kdo želi, naj le kontaktira mark@markoprezelj.com. Ne bo vam žal. Sam pa grem z njim za mojih 50 let na Brano. Z upanjem, da si vmes premisliva in greva recimo samo do Kamniškega sedla. Za nekaj ur.

IMG_8101Foto: Marko Prezelj