25. Svetovnega prvenstva v Ultramanu, ki bo od 29. novembra do 1. decembra na Havajih, se bo tokrat udeležil tudi Miro Kregar. Ultraman poteka tri dni. Prvo tekmo so organizirali leta 1983. Je pa tekmovanje odpadlo leta 1987 in 1991. Prvi dan se preplava 10km, nato pa prekolesari 145km (2300m višine) . Drugi dan se ”samo” kolesari in sicer 276 km (2600m višine). Tretji dan pa še 84 km teka. Nastopiš lahko pod naslednjimi pogoji. Da si enkrat končal Ultramana v Kanadi, Angliji ali na Svetovnem prvenstvu, ter da si v zadnjih 18 mesecih končal eno Ironman tekmo ali kaj daljšega. Novinci gredo na čakalno listo. Tekmovalci imajo za vsako etapo časa 12 ur, drugače so diskvalificirani. Prav tako morajo 10km preplavati v 6:00 urah. Rekord proge ima Holger Spiegel pri moških (1998, 21:41:22), pri ženskah pa Amber Monforte (2010, 24:07:11). Zanimiv je še rekord teka. Peter Kotland je leta 1997 84 km pretekel v času 5:33:57, kar je norih 3:58min/km ali malo čez 15km/uro.

Slovenci imamo že kar nekaj uvrstitev. Uroš Velepec je na svojih dveh nastopih obakrat zmagal, tokrat pa je Miro med glavnimi kandidati za zmago.

Uroš Velepec, 2000, 22:15:08; plav 3:17:54, kolo1 5:23:15, kolo2 7:20:13, tek 6:13:46; 1. mesto

Uroš Velepec, 2001, 22:44:30; plav 2:46:59, kolo1 4:34:02, kolo2 8:13:09, tek 7:10:20; 1. mesto

Miro Kregar, 2001, 23:15:58; plav 2:57:41, kolo1 4:36:49, kolo2 8:45:30, tek 6:55:58; 2. mesto

Miro Kregar, 2007, 24:45:26; plav 3:27:31, kolo1 5:44:59, kolo2 9:04:58, tek 6:27:58; 5. mesto

Miro Kregar, 2008, 22:35:24; plav 3:15:08, kolo1 5:22:27, kolo2 7:43:33, tek 6:14:16; 3. mesto

Miro Kregar 2009, 22:39:14; plav 2:46:30, kolo1 5:37:29, kolo2 7:55:08, tek 6:20:07; 2. mesto

Nino Cokan 2009, 25:53:41; plav 3:02:27, kolo1 5:50:41, kolo2 8:10:48, tek 8:49:45; 8. mesto

Nino Cokan 2010, 25:03:18; plav 2:53:17, kolo1 5:30:41, kolo2 7:53:15, tek 8:46:08; 9. mesto

Miro Kregar 2011, 23:33:11; plav 3:17:48, kolo1 5:47:58, kolo2 8:03:15, tek 6:24:10; 3. mesto

Nino Cokan 2011, 24:17:46; plav 2:47:15, kolo1 5:11:21, kolo2 8:15:19, tek 8:03:51; 4. mesto

Miro Kregar 2012, 23:52:57; plav 3:41:02, kolo1 5:22:05, kolo2 7:51:09, tek 6:58:41; 2. mesto

Zopet je na voljo dodatnih 50 mest za tekmo v Celovcu 29.6.2014. Imenujejo jih božična žrebanja. Ampak, kot vedno v tej naši Ironman organizaciji ni kakšne prevelike sentimentalnosti. Za vse, ki se prijavite, zraven napišete zakaj bi si želeli nastopiti v Celovcu, bodo od 1.12.2013 do 23.12.2013 vsak dan izžrebali dva, ki se bosta lahko udeležila tekme. In sedaj pridemo do božično mačehovskega odnosa. Še vedno boste plačali 485 EUR, ter dodatnih 6% za nekakšne stroške.

SEZNAM do sedaj PRIJAVLJENIH SLOVENCEV

Hribar Domen
Adamič Marko
Bojanc Matjaž
Deželak Iztok
Dežman Borut
Gaberšek Boštjan
Gačnik Boštjan
Grilc Peter
Hribar Domen
Hribernik Matevž
Klančnik Janez
Klaneček Alojz
Kočar Klemen
Kralj Alen
Krnič Edo
Krofl Drago
Kromar Damjan
Majcen Marjan
Martinjak Tomi
Mejač Anita
Pezdir Roman
Planko Tomaž
Primožič Lojze
Pušnik Borut
Radivojevič Aleksander
Rojnik Andraž
Rotar Aleš
Rupnik Marjeta
Strniša Toni
Šink Tomaž
Škerjanc Marko
Škrlep Anton
Švrljuga Ivo
Tuš Mirko

 

Po odstopu na Sladkem vrhu sem si imel namen privoščiti malo daljši umik od teka. Bil sem utrujen, noge pa tudi že dolgo niso bile tako razbolene. Pa me že naslednji dan preseneti Lojze s ponudbo, da greva v nedeljo skupaj na polmaraton v Palmanovo. S tem, da mi gre za zajčka. Vzamem si en dan za razmislek, potem že v uri odgovorim, da sem za. Glede tempa se bova še dogovorila, startam pa definitivno na svoj rekord, kar pomeni, da mora biti končni čas vsaj 1:28:59. Če bo šlo bo, drugače pa bom zopet odstopil. S tem resnično nimam več težav. Ta teden je prvič odkar se trudim nekaj teči tako teden počitka kot teden priprav na tekmo. Torej improvizacija. Do srede nič gibanja, potem krajši tek, nato še dan pred startom klasičen tek. Slabih 5 km s 3krat po minuto pospeševanj. Zadnji večer se z Lojzetam dogovoriva, da bova poskušala teči s tempom 4:07, kar bi pomenilo končni čas okoli 1:27. Nekaj dni sem bil dokaj samozavesten, ampak bolj ko se je bližal dan D, bolj me je zapuščala ta moja prepričanost. Najbolj me je motilo, da gre človek z mano, potem pa bom že na 5. kilometru rekel, da ne morem več. Skratka, moti me ta moja razdvojenost. Za hip sem prepričan kako hiter sem, nato pa sem v trenutku nekaj izjemno počasnega. Iz ene skrajnosti v drugo. Potem pa na startu prepriča še Boštjana Urankarja, da gre z nama. Marija, še večji šok. Oba vrhunska ultramaratonca mi bosta v podporo, sam bom pa že po nekaj kilometrih neslavno odpadel. Obenem spodbuda in breme.

DSC_6907

Boštjan Urankar

DSC_6915

Na tekmo smo se prvič odpravili družinsko. Pa smo bili kar posrečena kombinacija. Bomo ponovili.

Včasih sploh ne vem katera je moja

DSC_6921

Avto smo pustili dober kilometer stran od starta. Nekaj minut za nami je prišel še avtobus Kranjčanov. Med njimi so bili nekateri favoriti, nekaj so jih pobrali v gostilni tik pred odhodom avtobusa, pa so bili še vedno 6 minut hitrejši od mene, nekateri pa so se prvič pomerili s tako razdaljo. Skratka, veliko različnih ljudi s svojimi zgodbami, željami. Vreme je idealno za tek, sploh če pomislimo da smo že skoraj v decembru. Oblečem kratke hlače, kratko majico, prvič pa startam brez cep nogavic. Vso hrano mi nosita Lojze in Boštjan. Sama ne potrebujeta nič, meni pa vzameta tri gele. Do centra Palmanove, kjer bo tudi start ,odtečemo. Naredimo še nekaj slik in že se sliši pok, ki oznanja začetek.

DSC_6927

DSC_6941

Lojze in Boštjan Potočnik

DSC_6944

DSC_6951

DSC_6958

DSC_6985

Kot vedno je prvih nekaj kilometrov gužva. Pred menoj sta vseskozi Lojze z leve in Boštjan z desne, ki mi olajšujeta preboj naprej. Seveda se spredaj pogovarjata. Sam pa pazim, da sem čimbolj umirjen. Samo gledam njune noge in tečem. Nimam ure, zato niti ne vem kako hitro gremo. Vem pa, da če je Lojze rekel, da bomo tekli v tempu 4:07, potem tudi bo tako, razen če ne bom mogel več. Na 5 kilometru je prva okrepčevalnica. Kot smo bili dogovorjeni že prej, sam tečem naprej, seveda eden od mojih zvestih spremljevalcev teče pred mano, drugi pa gre pa vodo. Pojem svoj prvi gel. Imam pa potem kar nekaj težav, da normalno spet stečem. Sem nekje na robu mojih sposobnosti in čeprav se sliši neumno, me gel in pitje vode vržeta iz ritma. Sam tempo mi sicer ne dela problemov, gre mi lepo. Imam pa že probleme s to mojo butaro. Pa ne v fiziološkem smislu, to me nič ne moti, ampak v psihološkem. Čeprav je vse v redu se že sprašujem ali bom zmogel ali ne. Ne vem zakaj se mi to dogaja. Skušam vse te negativne misli odriniti stran, pa ne gre. Kilometri pa kar letijo mimo. Naslednja okrepčevalnica je že na 8. kilometru. Lojze in Boštjan vzameta vsak po eno vodo in potem kar z njima tečeta skoraj do konca. Za gel je še prezgodaj, zato s tem počakamo do 10. kilometra. Čeprav je znanstveno dokazano, da je proga popolnoma ravninska, se meni zdi, da je vseskozi malce navzgor.

Mitja Krevs – zmagovalec

DSC_6994

DSC_6996

DSC_7009

Janez Ferlic

DSC_7030

DSC_7034

Boštjan Potočnik

DSC_7047

Tempo se mi še vedno zdi dokaj normalen in rečem si, da jima bom na 15 kilometru dejal, da pospešimo. To sem hotel reči že na 10. kilometru ampak spričo mojih prejšnjih izkušenj sem to prestavil na 15. kilometer. Ampak že na 12-em čutim, da me pobira. Na 15-em pa ne vem več, če bom sploh zmogel  v tem tempu. Pojem še zadnji gel, bolj za okus, večinoma ga izpljunem. In začne se borba. Ne gre več. Slabše ko mi gre, bolj me Lojze spodbuja. Najbolj mi pomaga z nasveti o kadenci, legi telesa, ter da se umirim. In sem v nekih čudnih intervalih. Nekaj sto metrov tečem za njima, potem pa počasi zaostajam, pa spet priključim. Lojze pa vseskozi spodbuja. Dokončno me uniči 17. kilometer. Lojze vpraša, če gremo po čas 1:25. Pritrdim, Lojze še reče, da moramo za 5 sekund na kilometer pospešiti. Obadva izstreli, saj sta še vedno na za njiju počasnem tempu. Sam pa izustim, zdi se mi prve in zadnje besede med tekom: ”Lojze jaz ne morem.” Seveda takoj upočasnita. Meni pa ne gre več. Seveda se še borim, ampak sem prepričan, da ne bo nič z rezultatom 1:28. Noge imam v redu, boli me nič, ampak pač ne morem več. Lojze vseskozi govori kadenca, kadenca, pa ne pomaga. Potem pa že vidim ciljno ravnino. In še Lojzetova izjava: ”Do tunela še tečemo, potem pa na polno.” Kam na polno, sam sem na polnem že pol ure.

DSC_7062

Končni čas 1:26:21, povprečen tempo 4:05min/km. Če dam stran prvi kilometer, ko smo se še prebijali (4:18min/km), so bili najpočasnejši kilometri v tempu 4:08min/km, najhitrejši pa tisti, kjer sem mislim da nikamor ne gre. 21-ti 3:55; 17-ti 4:00, drugače pa vsi tam okoli 4:07. Drugače niti ni moglo biti, ko je Lojze vodja projekta. Res hvala njemu, pa tudi Boštjanu, ki je bil vseskozi izredno pozitiven. Sam pa, trenutno nisem sposoben nič več, sem pa vesel, da tokrat sem pa resnično dal vse od sebe. Boštjan je potem odtekel še 7 km nazaj do svoje varovanke, torej je naredil še 14km, Lojze je odtekel po moje zdravstvene pripomočke, sam pa… imam dovolj teka za nekaj časa.

Lojze in Boštjan

DSC_7076

Hvala, hvala, hvala

DSC_7079

DSC_7080

Ivan Cudin, legenda Spartathlona, ki se je izkazal z lepo gesto

DSC_7123

REZULTATI

Tekmo sem končal po slabih 4 urah in pol s prav tako slabimi 52 kilometri. Odstop brez kakšnega pravega razloga, torej ni izgovorov. Noga se je držala odlično, glava tudi.

Tekma Sladkih 6 je bila tokrat 7ič po vrsti. Organizator je Rajko Koražija, po domače Vreme. Ta vzdevek mu znajo na letošnjem občnem zboru vzeti in mu dati novega. Recimo nevihta, mraz, ali kaj podobnega. Mu je pa treba priznati, da v primeru, da bi bila tekma kje drugje, bi bila udeležba vsekakor manjša. Tako pa nas dobrote (načeloma vsak od nastopajočih s seboj prinese nekaj sladkega, sam sem tokrat ženo) kljub slabim vremenskim obetom niso odvrnile od tega 6 urnega kroženja po Sladkem vrhu. Meni so šle še posebno v slast Petrove (Kolenc) šamšnite.

Zadnji teden pred tekmo klasičen. Že rutina. Predvsem oskrba noge, ki je že od junija v prisilni poravnavi. Maže, pogovori, masiranje. Pa je na koncu zdržala. Očitno se je vlaganje države končno izplačalo. Pa potem beljakovine, zadnje dva dni hidrati. In kot ponavadi nekaj novosti iz Lojzetove kuhinje. Prvič, prepričan sem, da bo tako tudi naprej, sem vse pretekel samo na gelih. Torej brez čokoladic, ki so mi že doslej šle tako težko po grlu. Vsak četrti krog sem menjal, enkrat gel plus voda, potem iso napitek. Vsi napitki v majhnih, 2.5 dcl flaškah, ki sem jih vzel na postaji, In jih potem, po kakih 500m odvrgel v kanto za smeti. Samo tam nekje proti mojem koncu sem 2krat zapored vzel gel, ker sem čutil, da mi primanjkuje nekaj nedoločenega.

Zadnje priprave

DSC_6574

Moji spremljevalci so bili Žiga in dve Petri. Ena je prišla naknadno. Ker sta me Žiga in Petra, drugi bomo tokrat rekli moja Petra, čakala v Ljubljani, sem zjutraj odšel na vlak. Seveda moram napisati, da sta ponudila, da me prideta iskat v Kranj. Pa se mi ni zdelo pošteno, po pravici povedano se meni ne bi dalo, to sem seveda prenesel tudi na druge, da se vozita sem, pa spet nazaj. Na železniških tirih me ni bilo vsaj 15 let. In mi je teh pol ure vožnje resnično ustrezalo. Topel prostor, knjiga, ipod. Dobesedno poležavanje, počitek, sprostitev.

DSC_6582

DSC_6589

V Ljubljani prisedem k današnjemu suportu, na TEHARJAH z Ivotam popijemo kavo, malo še poležim in že smo na Sladkem vrhu.

DSC_6597

Ivo je prinesel gromozansko marelo, ki je postala glavna današnja zvezda. Brez nje bi bili naši še v težji situaciji. Dež je namreč padal od 11ih pa …ne vem, mogoče še sedaj pada. Dobro je bilo, da smo vsaj startali v suhem. Skoraj vsi smo bili v kratkih hlačah, kratki majici, saj je bilo napovedanih oo 15 do 17 stopinj. Še Ivo, ki še v koledarskem poletju teče v Toper puhovki, se danes odloči za kratko varianto. Najbolj sem kolebal glede obutve. Do poškodbe sem tekel samo in edino v On-kah. Potem sem presedlal na Adidas. Kljub temu pa še vedno poskušal z onkami. Pa čeprav potem vedno vsaj en dan nisem mogel teči. Ampak se počutim naravnost fantastično ko tečem v njih. Zato razmišljam, ali udobje, tudi večja hitrost po mojem občutku ali varnost. Na srečo dan pred tekmo v onkah zopet čutim tisto bolečino, zato je odločitev na pladnju. Vse potrebno postavimo na našo mizico. Priključita se nam še Špela in Peter. Ker ogrevanja ne potrebujemo, saj bo časa med tekom več kot dovolj, pokamo šale. To je tista vrsta pogovora, ko vsak skuša biti duhovit, vsi pa vemo, da nam je to samo krinka za nervozo, ki jo imamo pred startom.

DSC_6600

DSC_6604

DSC_6609

DSC_6629

DSC_6630

To nelagodnost reši organizator in poženemo se proti cilju. Na tovrstnem teku pride do izraza obratno sorazmerje, s katerim sva si bila pri matematiki vedno navzkriž. Tudi tokrat me je izdalo. Medtem, ko je na normalni tekmi na določeno število km, pa naj se primerjam z Lojzetam tako, da hitrejši ko je, manj ima do cilja, tukaj vse narobe. Tečem recimo 5min/km in ura pokaže, da je do cilja še 70km. Potem pospešim, tečem 4:30min/km in ura pokaže da imam do cilja še 80 km. Če bi spustil tempo na 6min/km pa bi imel do cilja samo 60km. Narobe svet. Torej, da poenostavim, hitrejši ko si, več km imaš do cilja.

DSC_6645

Že po nekaj 100 metrih sem ugotovil, se odločil, da ne bo šlo tako počasi kot sem mislil. Zagledam skupino z Natašo Robnik in Mirom Režonjo, ter se odločim, da bom tekel z njimi. Kmalu jih ujamem. Vendar že po nekaj pogledih na uro ugotovim, da to bo pa le prehitro. Prvič sem tekel z Ivotovo uro, Garminom, na katerem imam trenutni tempo, ter povprečen tempo. To je vse kar potrebujem. Ugotovim, da mi najbolj ustreza tempo tam do 4:45. In kot pozneje gledam, sem se tega tudi držal. Dokler se nisem potopil. Računam samo kakšen bo čas na 21km ter pozneje na 42km. Ker je bil do danes moj najboljši čas na maratonu 3:27 je glavni cilj iti pod tem časom. Tam do 30-ga kilometra je bil povprečen tempo 4:40min/km, potem pa mi je že začel padati. Tako sem 42km pretekel v času 3:24:40. Za trenutek sem bil ponosen, potem pa sem že zračunal, da je do konca še ogromnih 2 uri in pol. Rekel sem si, da eno uro tečem z ipodom, potem bo pa že. Pa ga nikakor nisem mogel prižgati, saj so bili prsti očitno preveč mokri. Zato stečem nazaj proti startu, si temeljito obrišem roke, in pripravim muziko. Ki me vedno poživi. Tokrat pa me je dobesedno ubijala. Zgubil sem stik s tekmovalci, mojimi, navijači. Očitno sem se podzavestno že predajal. Pa tempo še vedno ni preveč padal. So pa noge postajale vedno težje. Pa že tako nosim s sabo težke krampe. Takrat je prišla še moja Petra. Okoli je hodila in slikala. Hotel sem vzeti gel in malo hoditi z njo. Pa je bila na pol kroga, zato sem odhodil do konca. Tam pa naredil, zopet, neumnost. Hotel sem se preoblečti. In dokler nam je to uspelo, sem še bolj pomrznil. Naredil sem še 20 metrov se obrnil in zaključil svojo pot. Danes mi ni, za razliko od drugih tekem popolnoma nič žal. Razen malo musklfibra (spet napaka, nisem vzel čudežnega praška) ter enega nohta, kar je glede na vreme nekaj običajnega, sem brez najmanjše poškodbe. Malo mi je bilo žal spremljevalcev. Sem jih vprašal, če je kaj narobe če odstopim, pa so bili brez pripomb.

Petra, vsakič ko me je videla

DSC_6649

S Petrom, ki je prav tako zaključil, sva potem navijala za Špelo in Ivota. Oba sta pokazala vztrajnost, saj sta kljubovala vse hujšemu mrazu.

DSC_6655

Petra in Žiga

DSC_6687

DSC_6690

Peter Žnidarič, četrti

DSC_6693

Marjeta Gomilšak, druga

DSC_6694

DSC_6765

Miha Markovič

DSC_6833

DSC_6879

Plezalna legenda Franci Jenšterle

DSC_6884

Ivo na cilju

DSC_6889

Zmagovalec Ivanovič Boris

DSC_6892

Zmagovalka Nataša Robnik

DSC_6894

SPREMSTVO: Nimam niti najmanjše pripombe. Dobil sem vse kar sem hotel, prej, potem, Če bi kaj valil na njih bi bilo to skrajne neukusno. Lahko bom zelo vesel, če bodo še kdaj hoteli z menoj. To mi je v bistvo najtežje pri malo daljših tekih. Prositi koga, da gre z menoj. Zato bo prvi pokal, ki bo pristal v mojih rokah, za kar obstaja zelo majhna verjetnost, pristal njim, SPREMLJEVALCEM. Drugega jim ne morem ponuditi, na žalost.

IVO: Vse pohvale, čestitke in vse kar gre zraven za vztrajnost, borbenost, nepopustljivost. Nimam pripomb.

ORGANIZACIJA: Kot vedno, brezhibno. Res hvala Rajkotu in ostalim za trud, ki ga vložijo.  Želim si, da ne obupajo.

REZULTATI NAŠI

26   80 Švrljuga Ivo Ivo M 1976 Tuš mobil 56    57,96    5:56:58
36   81 Krnić Edo edo M 1974 3iron, TK Gorenjska  50  51,75    4:26:12
49   8 Kolenc Peter Koki M 1975 3iron  41    42,435   3:58:48
8   9 Ude Špela Speli Z 1979 3iron 47    48,645    5:37:31

Čez praznike smo se podali na mini priprave. Seveda so mi spričo bližajoče se tekme na Sladkem vrhu hodile narobe. Vendar, ker je bilo zastonj in je nekaj kapljic krvi gorenjske in ker družine že dolgo nisem peljal na dopust, sem Ivotovo ponudbo sprejel z obema rokama. Sicer sem pozneje predvsem uporabljal noge, pa vseeno. Hišica v Umagu je poleg moje žene, ter rododendruma, ki sem ga s kančkom očesa uzrl nekoč v Prekmurju, nekaj najlepšega kar sem kdaj koli videl. Lično urejen prostor, ne prevelik, z vsem kar smo potrebovali, zunaj pa terasa, ki jih uporabljajo v ameriških filmih, ter bazen. Ker 2 tedna ne hodim na plavanje, sem tukaj samozavestno odplaval nekaj 10 metrov. Da ne pozabim. In, da potem ko me Urška, kot vestna plavalna mentorica vpraša koliko časa že nisem plaval, povsem pošteno povem: ” Na morju sem kar nekaj preplaval.”

DSC_6290Običajno govorim, da nisem rojen za morje. Take, zimske variante pa so mi očitno pisane na kožo. Ljudi ni, barve so drugačne, v navodilih ni pravila, da je potrebno sedeti na plaži od zore do mraka, s polurnim predahom. V bistvu je tako, kot bi bil doma, le da so pogoji dela drugačni. Z Ivotom sva bila športno dokaj aktivna. Sam sem se zaradi že prej omenjene tekme držal nazaj. Ivo pa se kljub temu, da bo tudi nastopil na 6urnem teku, ni preveč oziral na to. Vstajala sva takrat, ko se ponavadi na morju hodi spat. S teka sva bila tako nazaj takrat, ko je ostala petina naših članov še spala, petina ravno prikljapljala elektronske naprave, zadnja petina pa ravno načenjala vrečko bonbonov.

DSCN8150

Do poldneva so sledile kavice, družabne igre, na kratko spoznavanje, zbliževanje. Vmes smo kovali načrte za popoldneva. Vedno sva z Ivotam odšla do določenega kraja, ter potem počakala Petro z otroki. Sledil je ogled znamenitosti, kava, potem pa nas je že lovila noč.

DSCN8124Prvi dan sva kolesarila iz Umaga do Rovinja. Prijetno, počasi, le na koncu sva uprizorila ciljni šprint. Drugi dan sva imela gorsko etapo z dvema letečima ciljema na Bujah, ter na Vižinadi. Čez Vižinado sem mnogokrat bil bitko, ko sem hodil na morje v Vrsar. Tokrat mi je bila v prid temperatura, še bolj pa mnogo manj kilometrov kot jih je bilo običajno. Zato sem ta okoli 5km dolg vzponček res odpeljal na polno. Zadnji dan pa sva imela kronometer Umag Vrsar. Kot Cesar je Ivo prvi prikolesaril v Vrsar, kjer ga je pričakala Petra.

DSC_6334

DSC_6518

DSC_6565

DSCN8145

DSC_6230

Definitivno najlepši 1. november do sedaj. Upam si trditi, da za vse nas.

Zopet je bil odličen Tomaž Šink, ki je na svojem 33-em končanem Ironmanu dosegel tudi svoj najboljši čas.

0:57:14  4:43:27  3:15:36  9:05:14

V svoji kategoriji je bil tretji. Ker ta tekma že šteje za udeležbo na Havajih naslednje leto, ima Tomaž karto že v svojih rokah.

Od naših je nastopil še Hari Presetnik  1:26:26   5:48:21  4:45:26  12:19:26

ŽENSKE

Yvonne Van Vlerken
01:00:14
  04:35:49
  03:01:55
   08:43:07
Ashley Clifford
00:55:21
  04:51:20
  02:56:35
   08:49:03
Erika Csomor
01:02:13
  04:45:09
  03:03:32
   08:56:41
Simone Braendli
00:54:43
  04:51:35
  03:08:33
   09:00:40
Mareen Hufe
01:00:46
  04:39:17
  03:16:31
   09:03:15
Lisa Huetthaler
00:56:01
  04:39:54
  03:23:02
   09:04:38
Amber Ferreira
00:58:16
  04:48:50
  03:13:30
   09:07:36
Beate Goertz
01:06:59
  04:39:58
  03:15:27
   09:09:24
Dede Griesbauer
00:56:06
  04:41:10
  03:27:59
   09:11:26
Christine Anderson
00:55:57
  04:50:09
  03:23:25
   09:15:14

MOŠKI

Victor Del Corral
00:55:23
  04:15:15
  02:37:29
    07:53:12
Andrew Starykowicz
00:49:53
  04:02:17
  02:58:18
    07:55:22
Filip Ospaly
00:48:06
  04:23:53
  02:41:17
    07:58:44
Daniel Fontana
00:49:59
  04:20:43
  02:50:28
    08:05:48
Pedro Gomes
00:49:51
  04:20:59
  02:52:59
    08:08:34
Kirill Kotsegarov
00:55:27
  04:14:34
  02:53:30
    08:09:03
Pontus Lindberg
00:55:30
  04:15:51
  02:54:49
    08:11:45
Dorian Wagner
00:50:19
  04:20:58
  02:56:21
    08:12:46
Justin Daerr
00:54:16
  04:17:22
  02:56:54
    08:13:35
Joe Skipper
00:54:58
  04:20:30
  02:55:47
    08:17:27

IMG_1008-001

 

Stroga sodnica

DSC_6105

DSC_6119

DSC_6122

DSC_6138

DSC_6140

DSC_6144

DSC_6150

DSC_6157

DSC_6179

DSC_6195

DSC_6196

DSC_6213

Danes sem naredil zadnji daljši tek pred tekmo, ki se je bom udeležil tretjič. Enkrat odstop, enkrat uspešno končana, letos je pa možnih več scenarijev. Cilje vedno povem, tokrat ga pač ne morem. Ker ne vem kako bo razpoložen gleženj. Ki mi dela preglavice že od junijskega polmaratona v Trbojah. Tečem sedaj dober mesec, večinoma z rahlimi bolečinami, ampak slabša se ne. Da bi šlo pa kaj na bolje, pa tudi ne morem reči. Čeprav s kilometrino ne morem biti nezadovoljen, pa ni nobene hitrosti. Ki, da se razumemo, tudi pred poškodbo ni bila preveč navdušujoča, ampak tudi taka precej boljša kot sedaj. Ampak, če vzamem v obzir, da od junija 4 mesece skoraj nič nisem tekel, potem sem lahko zadovoljen s tem kar imam sedaj. Potem pa je tukaj glava, katero imam sicer na sebi skoraj bo tega 40 let. Ampak da dobesedno vem, da je na meni, pa govorimo o 10 ih letih. Po dolgotrajnih borbah sem prišel do termina za operacijo. Ki pa je, glej ga zlomka, konec maja 2014. Dober mesec pred Ironmanom v Celovcu. Kar logično pomeni, da bom že drugo leto zapored spustil tekmo. Kljub plačani prijavnini. Zato sem se tokrat, čeprav tega ne odobravam, poslužil lobiranja, da bi prej prišel na vrsto. Rezultati še niso znani. Vendar moji ljudje delajo na tem. Pa bodi dovolj jadikovanja. Definitivno bom na Sladkem vrhu dal vse od sebe, pa potem še malo, če pa to ne bo dovolj, se bom pač usedel na pločnik. Letos gresta kot tekmovalca z menoj še Lojze kot prvi favorit tekme, ter Ivo, katerega cilj letos je preteči 70km. Zaenkrat me definitivno spremlja Baldi, mogoče pa še kdo, seveda če bo kdo hotel. Bom pa prvič nastopal pod imenom 3iron, TK Gorenjska. 3iron je seveda moj klub. TK Gorenjska pa… Letos sem začel plavati pri triatlonskem klubu iz Kranja. Nekaj let sem že zbiral pogum, pa ga sedaj končno našel. In moram priznati, da mi je prav všeč. Večinoma za vse skrbita Matjaž kot, po moje predsednik in Urška kot trenerka. Koliko se bo to moje plavanje poznalo na rezultatu v Celovcu, ne vem. Bom pa sedaj zadovoljen že, če nastopim. Moram pa reči, da že čutim napredek v vodi. Da nisva več taka sovražnika. Seveda pa bo potrebno še ogromno trdega dela, da bom lahko rekel, da znam plavati.

SEZNAM PRIJAVLJENIH ZA 6 urni tek SLADKI VRH

Niti pomislil nisem na hribe, dokler v petek ne dobim telefonskega sporočila, če bi šel jutri na Vrtačo. ”Ne morem. Sem že zmenjen.” Potem pa malo razmislim, ugotovim, da pač družbo za v gore dobim samo na vsako prestopno leto, za tek in ostale čudaške športe pa je ”prijateljev” več, v končni fazi pa take stvari lahko počnem tudi sam. Alešu rečem naj še malo počaka, potem pa malo prestavljam, koregiram, se dogovarjam in ob 21 uri dokončno pripravim stvari. Na Vrtači sem bil že nekajkrat, še nikoli pa ne Čez malo glavo, ki je v vodničkih opisana kot zahtevno brezpotje. Aleš pa je tu že bil, zato sem izredno vesel, da se mu bom pridružil.

Budilka zvoni ob 5:00. Čez teden vstajam ob 6 uri in se vsakič veselim vikenda, ko bom lahko… vstal še uro prej. Ker moj zlati dvojček prihaja od daleč, mu takoj pošljem msg: ”Da ne boš prav glasen, slon!”, kar v bistvu pomeni:”Ali prihajaš?” Takoj dobim nazaj sporočilo:” Ura mi ni zvonila. Pridem ob 7:00 na polje.”

”Kakšno polje!!!!!!!!!!! Saj ne greva tečt. In ne me … da ura ni zvonila. ” Poznam ga dalj časa kot se sam. Ker od 1. svetovne vojne zaradi udarca šrapnela slabše sliši na desno uho in ponavadi spi na levem ušesu, ni variante, da bi slišal moj msg. Razen, če je bil že pokonci, pa se mu ni dalo priti ali pa je imel slučajno na obisku kaj z merami 60-120-70. Nikoli ne bomo vedeli. Mi.

Petra mi vedno govori naj ne razmišljam o tem kaj je bilo, temveč kaj je v danem trenutku. Torej ji napišem listek, da pač Ivota ni bilo in ji moram zato vzeti avto, ter da pridem ob 10 uri, saj bo tako trenutno samo malo huda, pa potem ko me ob 11-ih še vedno ne bo še malo. Prav tako Lojzetu, ki naj bi prišel ob 6:45 po kolesarske obroče, ki naj bi mu jih pripeljal Ivo, da naj nikakor ne hodi, saj obročov ni, bodo pa mogoče pozneje, če pa slučajno ne bodo…, bomo pa potem to reševali.

DSC_5953

Najprej se ustavim na becinski. Kava, ki v hipu pomiri moje razdražene burbončice. Poberem Aleša, vse težave, ki so bile že prej nepomembne, pustim za sabo. Še v temi počasi stopicava proti Koči na Zelenici. Čudiva se temu, da sva popolnoma sama kljub rani uri (kako drugače bo nekaj ur pozneje). Ker sem bil prejšnji teden pri Alešu na fotografskem tečaju, ga logično napadam z vseh strani. Rezultatov logično še ni, kdaj bodo, če sploh, pa v tem trenutku niti zvezde še ne vedo.

DSC_5954

Od doma na Zelenici že v soncu nadaljujeva proti Suhemu ruševju. Možna pot na Vrtačo čez Malo glavo je tudi, da gremo po markirani poti proti Vrtači mimo vznožja Male glave, potem pa desno navzgor. Ampak, to pustiva za naslednjič. Danes sva v Suhem ruševju. Kmalu sva na mestu, kjer so posekali borovce in kar je bilo zopet povod hudi debati na raznih forumih. Večinoma sva oba pristaša predvsem etičnosti, nikakor pa ne podpirava ekstremnosti ne v levo ali desno stran. Pot ki pelje na raz Male glave je že vidna. Kljub temu bi jo sam malce težje našel. Ali pa samo mislim tako, ker vem, da je bil Aleš večkrat tu in tako samo hodim za njim.

DSC_5970

DSC_5984

Največ najinih skupnih turnosmučarskih doživetij so bile deležne Vrtačine grape. Lepi spomini, ki nama krajšajo čas v iskanju najlažjih prehodov skozi grape in greben proti vrhu.

DSC_6006

Pomalicava ob železnem cepinu, ki so ga postavili avstrijski planinci. Pa naju veter kmalu prepodi, sopihajoč:” Tako malokrat me obiščeta, da sem kar malo užaljen. kar odidita, ti delaj kroge po polju, ti pa fotografiraj tvoje nageljne.”

DSC_6008

DSC_6020

DSC_6022

DSC_6027

Vrneva se po markirani poti. Sedaj pa že srečujeva planince. V koči se pofočkava, beri popijeva kavo, in prelepe dopoldanske ture je na žalost konec.

Naslov je čuden, še sam ne vem kaj naj bi pomenil. Mogoče temo,noč. Ker dogodek se bo odvijal ponoči. Gre pa za tek, ker pa so organizatorji T.R.T.E. (trbojska rekreativna tekaška ekipa) potem je jasno, da bo sledil še pester potekaški spored.
Vse skupaj se bo odvijalo31.10. 2013 z začetkom ob 16:30.
Ta dan je tudi noč čarovnic, kar bo tudi glavna tema te prireditve. Najprej bodo otroci tekli 500 m pred čarovnico (upam, da to ne bo kdo iz naše družine), nato sledi pohod z baklami na 5km, zatem pa še tek na 5 ali 10km. Pot bo potekala Trboje-Žerjavka-Voklo-Prebačevo-Trboje in bo okrašena z nasmejanimi bučami.Ker pot ne bo osvetljena, kako bi tudi bila saj je noč čarovnic, organizatorji priporočajo svetilke. Potem, ko spravite iz sebe nekaj hudobnega znoja, pa vas čaka zabavni večer z ZMELKOOWI.

PREDVIDENI PROGRAM:

16:30 – PRIHOD UDELEŽENCEV IN ZBIRANJE PRIJAV

17:00 – OTROŠKI TEK PRED ČAROVNICO (500 M)

17:30 – POHOD Z BAKLAMI(5 KM)

18:30 – TEK HRABRIH (5 IN 10 KM )

20:30 – RAZGLASITEV IN PODELITEV NAGRAD

21:00 – ŽUR S SKUPINO ZMELKOOW

PRIJAVE

PREDPRIJAVE do 29. 10. 2013 (POHODNIKI – 5 EUR, TEKAČI – 10 EUR)

PRIJAVE na prireditvi od 16:30 do 18:00.

ŠTARTNINA

PREDPRIJAVE: POHODNIKI – 5 EUR in TEKAČI- 10 EUR

PRIJAVE NA DAN PRIREDITVE: POHODNIKI – 5 EUR, TEKAČI – 15 EUR

ZA NAJMLAJŠE UDELEŽENCE JE UDELEŽBA BREZPLAČNA.

Znesek za prijavnino nakažite na TRR: SI56 0313-8100-0450-127.
Pri tem se navedite sklic : letnico rojstva -9-6.
Naslov društva: ŠPORTNO DRUŠTVO TRBOJE , Trboje 39, Kranj 4000.
Koda namena: ADVA.
Namen: TRBOJSKA TMA – ŠTARTNINA.

Za dodatne informacije vam je na voljo vodja prireditve, Klemen Boštar (gsm: 070 878 498, e-mail: klemen.botar@gmail.com)

NocCarovnic
PRIDITE, TISTI, KI SO SE ŽE UDELEŽILI PRIREDITEV, KI SO JIH ORGANIZIRALE T.R.T.E, LAHKO ZAGOTOVIJO, DA VAM NE BO ŽAL

Vsi naši so v cilju.

Klemen Rojnik  1:01:04  4:45:52  2:57:04  8:48:35

David Pleše 0:57:50  4:56:34  3:01:49  9:00:59

Tomaž Kovač 1:05:45  5:01:21  3:19:13  9:32:35

Andraž Rojnik 1:05:38  5:14:13  3:22:46  9:51:40

Tomaž Šink 0:58:55 5:09:11  3:38:53  9:55:25

Tomaž Kastelec  01:12:01  5:15:56  3:38:16  10:13:46

Borut Vovk  1:11:44  5:09:05  4:10:26  10:42:21

Breznikar Brane 1:05:09 5:51:34 4:32:08 11:39:12

Miki Preradovič  1:17:30  6:09:46  5:13:23  12:53:06

ŽENSKE

Mirinda Carfrae
32
00:58:50
04:58:20
02:50:38
08:52:14
Rachel Joyce
42
00:54:09
04:55:25
03:03:37
08:57:28
Liz Blatchford
65
00:54:07
04:57:40
03:03:23
09:03:35
Yvonne Van Vlerken
70
01:01:57
04:54:38
03:03:25
09:04:34
Caroline Steffen
84
00:54:10
04:57:50
03:11:55
09:09:09
Caitlin Snow
87
00:58:47
05:08:05
02:58:53
09:10:12
Meredith Kessler
88
00:54:06
04:55:13
03:16:35
09:10:19
Michelle Vesterby
93
00:54:12
04:55:53
03:16:31
09:11:13
Gina Crawford
110
00:54:14
05:04:17
03:11:18
09:14:47
Linsey Corbin
126
00:59:11
05:07:50
03:04:54
09:17:22
Amanda Stevens
129
00:54:06
05:00:32
03:18:48
09:17:57
Leanda Cave
195
00:54:04
04:58:54
03:27:38
09:25:07
Jessie Donavan
197
01:12:46
04:59:38
03:08:03
09:25:16
Natascha Badmann
218
01:06:41
04:59:54
03:16:29
09:27:57
Kristin Moeller
264
01:13:05
05:09:54
03:04:18
09:31:41

MOŠKI

Frederik Van Lierde
1
00:51:02
04:25:35
02:51:18
08:12:29
Luke McKenzie
2
00:51:17
04:22:25
02:57:20
08:15:19
Sebastian Kienle
3
00:54:13
04:22:33
02:58:35
08:19:24
James Cunnama
4
00:51:13
04:34:21
02:52:37
08:21:46
Tim O’Donnell
5
00:51:04
04:35:37
02:51:07
08:22:25
Ivan Rana
6
00:51:06
04:40:34
02:47:54
08:23:43
Tyler Butterfield
7
00:51:24
04:30:10
02:58:22
08:24:09
Bart Aernouts
8
00:57:26
04:39:46
02:44:03
08:25:38
Timo Bracht
9
00:51:21
04:34:46
02:56:07
08:26:32
Faris Al-Sultan
10
00:51:19
04:29:56
03:05:46
08:31:13
Eneko Llanos
11
00:51:28
04:34:44
03:01:49
08:32:04
Cyril Viennot
12
00:54:13
04:38:15
02:56:47
08:33:12
Igor Amorelli
13
00:51:02
04:35:16
03:04:11
08:34:59
Christian Ritter
14
00:51:08
04:44:33
02:55:39
08:35:23
Ben Hoffman
15
00:51:12
04:40:29
03:00:28
08:36:25

Danes ob 9:00 intervju z Lojzetam na Radiu Sora.

 

Še nekaj ur do starta tekme na Havajih, velikega finala in želje vsakega Ironmana, biti enkrat na Havajih. Ob 18:30 gredo v vodo profesionalci (David Pleše), ob 18:35 profesionalke, ob 19:00 vsi ostali

Tomaž Šink

Tomaž Kovač

Klemen Rojnik

Andraž Rojnik

Tomaž Kastelec

Borut Vovk

Brane Breznikar

Konstantin Miki Preradovič

FAVORITI

  • Sebastian Kinle, lani 4., letos svetovni prvak Ironman 70.3
  • Eneko Llanos, lani odstop, letos 1. Ironman Avstralija, Ironman Frankfurt
  • Andreas Raelert, lani 2., letos1. Ironman Avstrija 7:59:51
  • Pete Jacobs, lani zmagovalec, letos poškodba v Frankfurtu
  • Craig Alexander, lani 12., letos 1. Ironman 70.3 Lake Stevens, Havaji, Kansas; star 40
  • Frederik van Lierde, lani 3, letos zmaga Ironman Nica
  • Bevan Docherty, še nikoli tukaj, letos zmagovalec Nova Zelandija, brez izkušenj
  • Faris al Sultan, lani 5., letos zmagovalec Ironman Lanzarote

MOJA PROGNOZA:

        1. Sebastian Kinle
        2. Andreas Raelert
        3. Eneko Llanos

9.  David Pleše

FAVORITINJE

  • Leanda Cave, lani 1., letos se pripravljala za Havaje
  • Caroline Steffen, lani 2., letos zmaga Challenge Roth
  • Rachel Joyce, lani 11., letos zmaga Ironman Texas
  • Mirinda Carfrae, lani 3., letos se posvečala olimpijski distanci
  • Sonja Tajsich, lani 4., letos samo nabirala točke
  • Jodie Swallow, lani, letos zmagovala Ironman 70.3
  • Yvonne van Vlerken, lani je ni bilo, letos prva Ironman Florida
  • Mary Beth Ellis, lani 5., letos zmaga Ironman Cozumel, do sedaj zmagala na vseh 8 ironmanih, razen na Havajih

MOJA PROGNOZA:

    • Leanda Cave
    • Sonja Tajsich
    • Mary Beth Ellis

Med 15. in 17.10. 2013 bo v Biotehniškem centru Naklo po domače tečaj fotografiranja.

KAKO DO BOLJŠE DIGITALNE FOTOGRAFIJE?

Vsebina:
Tečaj bo izveden v treh popoldnevih.
Prvi dan boste skozi projekcijo fotografij obdelali osnove fotografije. Na primerih boste spoznali, kako deluje zaslonka, zakaj je pomemben čas osvetlitve, kaj pomeni občutljivost tipala, kako lahko uporabimo globinsko ostrino, kdaj uporabiti široki in kdaj ozki kot, kako učinkovito kadrirati, izbirati motive in zakaj je včasih potrebno uporabiti stativ.
Drugi dan boste skupaj z izvajalcem v okolici Biotehniškega centra Naklo iskali motive in fotografirali. Poudarek bo na fotografiji pokrajine, detajlov v naravi ter umeščanju objektov in ljudi v pokrajinsko fotografijo.
Tretji dan bo namenjen osnovam obdelave fotografij z uporabo računalniških programov ter osnovami shranjevanja in arhiviranja fotografij. Predavatelj bo skupaj z vami pregledal in komentiral izbor vaših najboljših fotografij.
Izvajalec: Aleš Zdešar, 37 letni Kranjčan, geolog in naravovarstvenik je zaposlen v Javnem zavodu Triglavski narodni park. Je član fotokluba Triglavski narodni park. Fotografijo dojema predvsem kot spremljevalko na svojih potepanjih po naravi, hribih, potovanjih: »Fotografija mi je v zadnjih letih prinesla veliko veselja in hkrati vzela veliko časa. Sedaj, ko sem že toliko fotografa, da mi je vse bolj ali manj jasno, lahko rečem, da je fotografija resnično nekaj lepega, nekaj kar te žene, da ustvarjaš, da si kreativen, da razmišljaš. Fotografija mi je dala še en par oči, po svetu hodim povsem drugače kot prej, saj vidim stvari, ki jih prej niti slučajno ne bi opazil. In potem razmišljam, kako bi to ujel, da bi bil tisti trenutek na fotografiji res nekaj posebnega, večnega.« Svoje fotografije objavlja v različnih naravovarstvenih publikacijah, turističnih in izobraževalnih vodnikih, predvsem pa na svoji spletni strani www.fotogaja.si

Ciljna skupina:
Tečaj je primeren za vse, ki se ljubiteljsko ukvarjate s fotografijo.
Obvezna oprema: fotografski aparat
Trajanje tečaja: 12 šolskih ur
Cena tečaja: 45 EUR z DDV/udeleženca

ČE IMATE KAKRŠNOKOLI VPRAŠANJE, MU POŠLJITE MAIL.

8 triatloncev je v 30 dneh naredilo 30 Ironmanov. Vsak dan enega, dan za dnem. Skupni čas prvega Jozsef Rokoba je dobrih 356 ur. Drugi, Ferenc Szonyi je s preizkušnjo opravil v 358 urah. Zmagovalci pa so seveda tudi ostali, Greger Sundin, Steven Harvey, Jose Mauel Lopez, Wayne Kurtz, Jaime Azuaje, Angelo Sorrentino, ki so se vsako jutro pognali v vodo, s teka pa prišli v zelo poznih večernih urah.

Obenem pa je potekalo tudi tekmovanje v 10kratnem Ironmanu, kjer je nastopal tudi naš Matej, pa na žalost odstopil. Tu je zmagal Beat Chnehtle s časom dobrih 129 ur pred Hrvatom Robertom Setnikom. Tekmo pa so končali še Tony Fisher, Francis Toujouse, Raimon Martinez Aliaga in Tomas Brager Olson.

Je pa zanimivo, da je povprečen čas enega Ironmana zmagovalca na 30 kratnem Ironmanu malo pod 12 ur, zmagovalca na 10 kratnem Ironmanu pa malo pod 13 ur.

 

film 10kratni Ironman 2011 Pergusa