Dušan in Iztok Fister, Ultra triatlon Murska Sobota

Monday , 17, November 2014 Comments Off on Dušan in Iztok Fister, Ultra triatlon Murska Sobota

Brata Fister sta edina Slovenca, ki sta letos uspešno zaključila z dvojnim Ironmanom v Murski Soboti (7.6km plavanja, 360km kolesa in 84.4km teka).

Prvi Slovenec, ki je končal to preizkušnjo, je bil Matej Markovič leta 2007. Za njim so sledili Peter Sajovic, Ervin Pust in sedaj še brata Fister, ki sta povedala nekaj zanimivosti o tej težki disciplini.

Lukazoja: Kako sta se odločila za to tekmo?

Dušan: Za to tekmo sem se odločil iz dveh razlogov. Prvič zato, ker sem nadobudni triatlonec na daljše razdalje, drugič pa zato, ker tekma poteka v naši domači vasi. Izkušnje s same tekme že imam, petkrat sem namreč sodeloval pri pripravah in bil spremljevalec mnogim tekmovalcem med samo dirko.

Iztok: Vedno me je zanimal ultratriatlon in to zahtevno preizkušnjo sem si želel končati. Najprej sem poskusil leta 2011, nato leta 2012, vendar obakrat odstopil zaradi zdravstvenih težav (povišana telesna temperatura in hude bolečine v nogah) na skoraj istem mestu – po prvem maratonu teka (obakrat opravil že s 410 km preizkušnje).

slika10

Lukazoja: Kako sta sploh pristala pri triatlonu?

Dušan: S triatlonom se je začel ukvarjati brat Iztok, ki me je tudi navdušil za to disciplino. Začelo se je leta 2008 s televizijskim prenosom svetovnega prvenstva IRONMAN na Havajih. Naslednje leto sem tja kot eden najmlajših (16 let) uvrščenih tekmovalcev potoval tudi jaz. Tekmoval sem na svetovnem prvenstvu v triatlonu XTERRA, kar si štejem kot začetek resnejšega ukvarjanja s triatlonom.

Iztok: Na začetku moje športne poti sem tekmoval v kolesarstvu, vendar mi je po nekaj letih bilo tega dovolj. Hotel sem probati nekaj novega. Poleg tega pa sem slišal, da triatlon spada med najtežje športe. Takoj sem se odločil, da se preizkusim tudi v tej disciplini.

Lukazoja: Sploh je zanimivo, da sta tako mlada že pri tako ekstremnih razdaljah. Zakaj?

Dušan: Pri 18 letih sem prvič nastopil na polovičnem IRONMAN-u. Dirka je potekala v nemškem Wiesbadnu, kjer je z nastopi začel starejši brat Iztok in sem ga zato imel priložnost spoznati že prej. Tekmovati na tisti dirki je bila odlična izkušnja, tudi rezultat je bil zadovoljiv. Potem sem začel z nastopi na polovičnih triatlonih, ki so si sledili kot po tekočem traku. Lani sem prvič nastopil na polnem IRONMAN-u v danskem Kobenhavnu. Dober rezultat, ki sem ga tam dosegel, mi je vlil novih moči. Na progi sem se počutil odlično, zato sem takoj napovedal prvi nastop na Dvojnem ultra triatlonu v Bakovcih. Edina omejitev je bila minimalna starost 21 let, ki sem jo dopolnil letos. Lahko bi rekel, da sem se za nastop odločil z namenom, da stopim stopničko višje v težavnosti.

Iztok: Vsi so vedno govorili da za tako dolgi triatlon moraš biti nekoliko starejši. Vendar jaz nisem nikogar poslušal. Osebno dam zelo malo ali nič na mnenja drugih, še najmanj pa na mnenja tistih, ki sploh nikoli niso tekmovali v takšni preizkušnji. Vedno so me pritegnile najtežje stvari.

Lukazoja: Kakšne rezultate sta dosegala pred to tekmo?

Dušan: Sam pravim, da rezultati niso pomembni. Vsak tekmovalec ima izbiro: lahko se profesionalno posveti, npr. polovičnemu triatlonu, tam dosega zavidanja vredne rezultate, lahko pa izbere širši spekter tekmovanj. Med drugim tudi ultra triatlon, kjer sam rezultat ni pomemben, glavni cilj je, da končaš dirko. Čeprav bi mi bilo, zaradi moje starosti, bolj pisano na kožo posvetiti se polovičnim in polnim triatlonom, pa se za to nisem odločil. Več kot profesionalni rezultat mi pomeni nastop na ultra triatlonski preizkušnji.

Sam sem največ dosegel v kolesarstvu, tam namreč tekmujem praktično od tretjega razreda osnovne šole. Uspehov in porazov je bilo neskončno, vsak doprinese k zdravemu športnemu duhu. S triatlonom se sicer ukvarjam relativno malo časa. Na evropskem prvenstvu v XTERRA triatlonu v Avstriji sem dosegel tretje mesto in bronasto medaljo, ter peto mesto na svetovnem prvenstvu na Havajih. Leto kasneje sem na Madžarskem postal evropski prvak v cross triatlonu. S sedemnajstimi leti sem pretekel maraton, z dvajsetimi premagal IRONMAN-a. Za slednjega znaša moj osebni rekord 10 ur 20 minut, za maratonsko preizkušnjo sem porabil 2 uri 55 minut. Dvakrat sem bil zmagovalec Pokala Slovenije med amaterji v kolesarstvu ter državni prvak v kronometru in cestni dirki.

Iztok: Bil sem svetovni in evropski prvak v zimskem triatlonu na Norveškem, pri 18 letih sem bil državni prvak v maratonu med starejšimi mladinci, evropski prvak v cross triatlonu, tretji na polovičnem ironmanu v Singapurju….

Lukazoja: Koliko sta trenirala pred dvojnim ironmanom, nam izdata okvirne razdalje ki sta jih opravila?

Dušan: Dnevni trening sem si razdelil na dva dela, dopoldanski in popoldanski. Dopoldanski je skorajda vsak dan zajemal do dve uri plavanja, medtem ko popoldanski ali kolesarjenje ali tek. Kolesarstvo sem redko treniral pod tri ure in pol, največkrat v razdaljah 120-150 km, ki sem jih opravil maksimalno intenzivno. Tekel sem največkrat od dve do tri ure. Včasih pa sem treniral tudi vse tri discipline dnevno. Nekaj krajših kolesarskih treningov sem opravil tudi ponoči.

Iztok: Letošnje leto sem planiral čisto drugače. Kakšnih posebnih načrtov za dirke nisem imel, edino udeležiti se kakšnega pol-ironmana ali kakšnega maratona. Enostavno mi trenutno služba jemlje preveč časa in energije. V tem letu sem tako treniral okrog 7 ur na teden, sodeloval pa sem na 3 polovičnih ironmanih, končal ultramaraton, maraton in se udeležil na nekaterih vaških tekih. Da bom nastopil na dvojnem triatlonu pa sem se odločil nekje 12 dni pred dirko in tedaj sem začel malo več trenirati. Pred tem sem bil 2 tedna na Tajvanu, kjer nisem nič treniral. Zaradi premalo treningov je bil potem tudi čas na koncu slabši, vendar mi je bil cilj, da pridem skozi cilj.

Lukazoja: Najtežji, najdaljši trening?

Dušan: Sam pravim, da najdaljši trening ni vedno najtežji. Treningi, ki so pogojeni s trdim delom največkrat zajemajo treniranje hitrosti – intervalni treningi. Trajajo približno dve do tri ure. Treninge za moč pa sem opravljal na krajših klancih na težjih prestavah. Najdaljši kolesarski trening, ki sem ga opravil, je bil dolg 170 km, najdaljši tekaški trening, ki sem ga opravil v sklopu ultramaratona, pa slabih 65 km.

Iztok: Plaval sem nekje eno uro do dve uri na teden, najdaljši kolesarski trening je bil narejen v sklopu pol ironmana – torej 90 km, tekaški trening pa je bil najdaljši meseca marca na ultramaratonu. Pretekel sem 65 km.

Lukazoja: Trenirata skupaj, tekmujeta, se primerjata?

Dušan: Redkokdaj. Včasih je sicer primerjanje in tekmovanje na klanec za razvijanje mišic še kako prav prišlo, medtem ko danes, ko imam svoj plan, treniram večinoma sam. Največkrat se z bratom “primerjava” na cilju po dirki. Zaradi obveznosti na fakulteti pa nama čas dostikrat niti ne dopušča, da bi trenirala skupaj.

Iztok: Večinoma treniram sam, včasih se pa zgodi, da greva na kolesarski ali tekaški trening oba skupaj.

Lukazoja: Kaj, koliko sta pojedla med tekmo?

Dušan: Največ hrane sem zaužil na kolesu. Na splošno uživam sendviče, sestavljene iz polnozrnate žemlje, pršuta in kumaric. V začetnem delu, ko je poraba hrane najvišja, saj med plavanjem v celoti ne nadomestiš izgubljenega, uživam sendviče na približno osem minut, kar ustreza enemu kolesarskemu krogu. Za dodatno okrepčilo vmes posegam po pici. Pred tekaško progo pa sem pojedel tudi špagete, kasneje uživanje takšne hrane ni več priporočljivo. Vmes pa seveda razni napitki.

Iztok: Enako kot brat Dušan.

slika9

Lukazoja: Kje vama je bilo najtežje?

Dušan: Najtežje mi je bilo v začetnih kilometrih kolesarjenja. Po uvodnih minutah sem slučajno pogledal na uro in si rekel, da bo po dvanajstih urah znova toliko ura, jaz pa bom še vedno kolesaril. Mikalo me je, da bi pospešil, vendar nisem imel pravega občutka za vožnjo. V glavnem sem se počutil slabo, želene hitrosti nisem razvil, zato sem misel o hitrejšem tempu hitro opustil. Na dirki se je noč hitro spustila, temperature so se nižale in po že mnogih prevoženih kilometrih sem se nekako počutil čedalje močnejšega, tudi uvodna slabost je minila.

Iztok: Najtežje je mi bilo na teku. Tek me vedno izčrpa. Dobil sem tudi bolečine v stopalih in žulje na nogah, zaradi česa sem nekaj krogov moral iti bos in tako čutil vsak kamen na cesti.

Lukazoja: Občutki po prihodu skozi cilj?

Med samo dirko so me spremljali mešani občutki. Velikokrat sem si rekel, kako srečen sem lahko, da tekmujem na domači dirki, morala je zopet narasla in bilo mi je lažje. Po drugi strani pa sem se večkrat vprašal, čemu ves ta napor. S približevanjem cilju so dvomi izginjali. Boril sem se tudi z bolečino v desnem gležnju, ki me je dvajset kilometrov do konca že precej ogrožala. Vmes, ko je potekalo prvenstvo mlajših udeležencev v sprint triatlonu, sem tudi sam nekoliko pospešil. Ob prihodu v cilj, v katerega sem zaradi neizmerne želje končati dirko čimprej, celo sprintal, sem čutil predvsem olajšanje. Olajšanje, da se je dirka končala in da mi je uspelo. Bil sem zelo vesel, tudi moji starši in brat ter vsi, ki so navijali za mene. Občutki so bili seveda fantastični in zdelo se mi je, da so čustva prišla za mano kar nekaj minut po prihodu v cilju. Takrat je popustil adrenalin in začele so se tudi prve težave (bolečine v mišicah, utrujenost, izčrpanost, ipd.).

slika1

Lukazoja: Poškodbe, težave med tekmo?

Dušan: Kot sem že omenil, sem med tekom staknil poškodbo desnega gležnja. Zdi se mi, da se je bolečina pojavila tudi zaradi dolgotrajnega nošenja čipa, čeprav ta ni bil zategnjen. Po drugi strani, pa ne moreš pričakovati od razmeroma neizkušenega telesa, da bi brez težav opravilo s tako zahtevno preizkušnjo.

Iztok: Glavni problem so predstavljale bolečine v stopalih.

slika8

Lukazoja: Krogi so bili izredno kratki. Vama je to predstavljalo problem?

Dušan: Sam poskušam razmere okolice izkoristiti v svoj prid. Kratki krogi, osemnajst na plavanju, šestinsedemdeset na kolesarjenju ter šestinpetdeset na teku meni osebno ni predstavljalo posebnega problema. Med dirko ne misliš na to, zanima te le število krogov do konca. Ves čas sem si govoril, da je potrebno malo potrpeti, nato vzeti okrepčilo in tako naprej v nove kilometre do cilja.

Iztok: Meni je vseeno, koliko krogov šteje dirka, važno je, da čim hitreje pridem do cilja.

Lukazoja: Sta imela med tekmo kakšno daljšo pavzo?

Dušan: Pavz je bilo med dirko kar precej, na kolesu so bile tri daljše, vsaka je potekala okoli šest do deset minut. Na tekaškem delu so bile pavze daljše zaradi masaž, nekje vsakih deset krogov.

Iztok: Tudi jaz sem imel na kolesu tri daljše postanke, na teku pa jih je bilo malo več, saj sem se slabo počutil in bolele so me noge.

slika2

Lukazoja: Kaj naprej?

Dušan: Naslednje leto želim spet nastopiti na dvojnem ultra triatlonu in tako potrditi, da sem zmožen prihoda v cilj tudi drugič. Glede na to, da je ob progi veliko število domačih navijačev, je to dodatna, močna spodbuda ob težkih trenutkih, ki jih triatlon prinaša. Naslednja stopnica, ki jo bom poskušal prestopiti, je trojni ultra triatlon.

Iztok: Za drugo leto še ne vem kako bo, ker ne želim iti ponovno brez treningov na dirko. Verjetno bom naslednje leto dirkal krajše dirke in v bistvu brez nekega cilja na rezultat. Glede na to, da sem v športu lahko zelo malo zaradi obveznosti v službi in nadaljevanju študija, mi je cilj, da bom v bistvu dirke, za katere se bom odločil oddirkal po svoje in jih končal. Navsezadnje bi rad na koncu življenja imel končanih 100 IRONMANOV, 100 pol-IRONMANOV, 100 maratonov, 100 ultramaratonov, 100 polmaratonov… Bom pa sigurno v prihodnje še razmišljal o naslednji četverici ultramaratonov: Badwater, Spartathlon, Hardrock 100, Western states. Badwater je že več kot 10 let na moji prioritetni listi najvišje. Je pa zanimivo, da me je z letošnjim letom zelo začelo zanimati plezanje.

Lukazoja: Kakšna je bila noč?

Dušan: Dogajanje ponoči je bilo presenetljivo. Presenetilo me je hitro menjavanje megle, ta je namreč en krog bila prisotna, v naslednjem je ni bilo. Pomanjkanje kolesarskih nočnih izkušenj je sicer povzročilo nekoliko težje vrtenje pedalov. Tudi vidljivost je ponoči zmanjšana, na kolesu gori le manjša luč, ki osvetljuje nekaj metrov pred tabo, zato se ti pri hitrosti trideset km/h zdi, da voziš najmanj petinštirideset km/h. Noč je bila razmeroma hladna.

Iztok: Isto kot Dušan.

slika7

Lukazoja: Ker je bil to dobesedno vajin domač teren, sta imela kakšno prednost?

Dušan: Domač teren vsekakor ponuja prednost. Tekmovati na domači dirki je odlično, nepozabno. S tem odpadejo tudi dolga potovanja ter finančni stroški, ki nastanejo s prevozom in bivanjem v okolici dirke. Dodatna prednost, ki jo ponuja domači teren, je tudi dobro poznavanje ceste, kar omogoča, da izbereš najkrajšo možno pot z najmanj “luknjami” na cesti.

Iztok: Prednost domačega terena je v tem, da ni neke hude logistike. To je res najboljše saj prihraniš na denarju, na energiji in na vsem. Je pa po drugi strani težko, ker te vsi poznajo in pričakujejo od tebe največ.

slika6

Lukazoja: Kakšna se vama je zdela organizacija, se da kaj izboljšati?

Dušan: Organizacija na dirki je naravnost odlična. Organizator pred tekmovanjem ponuja tekmovalcem servis koles, v mrzlih nočnih urah številne tople prigrizke, napitke, sadje, nudi vso podporo in pomoč spremljevalni ekipi. Poleg tega je cesta, kjer tekmujemo popolnoma zaprta za promet, kar je največja prednost proti nekaterim drugim dirkam. Pohvala za odlično organizacijo dirke gre predvsem organizatorju ŠD Bakovci in g. Miranu Verešu ter številnim prostovoljcem, ki pomagajo pri izvedbi dirke.

Iztok: Isto kot Dušan.

Lukazoja: Kako ste se razumela s sotekmovalci?

Dušan: Šport poleg vsega ponuja veliko prednost, t.j. spoznavanje novih ljudi in novih kultur. S sotekmovalci smo v stiku že pred dirko, pogovarjamo se o naporih in težavah, prehrani, treningih. Velikokrat spregovorimo tudi med samo dirko, drug drugega podpiramo, bodrimo, pomagamo. Na tak način se ta dolga triatlonska dirka premaga na lažji in hitrejši način.

Iztok: Prednost teh dirk je sigurno v tem, da ni preveč tekmovalno naravnano. Tukaj skoraj nihče ne tekmuje proti drugemu in je res dosti boljši občutek kot na klasičnih iron dirkah. Poleg tega pa opažam, da na teh ultra dirkah sodelujejo preprosti in skromni ljudje, kot na ostalih iron dirkah. Tam se tudi tekmovalci ponašajo s hardcore kolesi in ostalo drago opremo, tukaj pa pridejo tudi z 10+ let starimi kolesi. V glavnem, ta dirka je dosti boljša kot pa kakšen iron. Pa tudi vzdušje na dirki je boljše.

Lukazoja: Sta kaj sodelovala, recimo na plavanju, teku, sta kaj govorila vmes, se spodbujala?

Absolutno. Medsebojno podpiranje vodi k lažjemu tekmovanju, srečala sva se npr. med počitkom, kjer sva na hitro spregovorila najnujnejše ter nato nadaljevala z dirko.

Lukazoja: Support? Skupen ali vsak svojega?

Ekipa je sestavljena iz družinskih članov ter športnih prijateljev. Najtesnejši člani ekipe sodelujejo od starta naprej, merijo vmesne čase, skrbijo za prehrano, napitke, rezervna kolesa, obleko, počitek, itn. Lahko bi rekel, da s tekmovanji ne raste samo tekmovalec, temveč z njim celotna ekipa. Zato je pomembno, da tudi ekipa zaupa vate. Jaz se na spremljevalno ekipo vedno zanesem.

slika3

Lukazoja: Sta imela kaj težav z opremo med dirko?

Dušan: Težav med dirko je bilo ogromno. Prvo popravilo kolesa se je začelo že na samem startu med plavanjem. Zgodilo se je povsem nepričakovano, zato mislim, da si podobnega scenarija ne bi mogel predstavljati niti v sanjah. Pojavile so se težave z zavoro, ki se ni vračala v prvotni položaj. Naslednja težava se je pojavila, ko so se ponoči izpraznile baterije za luči, ki so osvetljevale cesto. Pojavilo pa se je še veliko majhnih stvari, od nezaželenega zaviranja zadnje zavore, do neželenega praznjenja tubularjev, itn… Vse skupaj je spominjalo na “komedijo”, ki pa smo jo uspešno zaključili. Pri taki zelo dolgi in naporni dirki je važno, da sam tekmovalec in člani spremljevalne ekipe ohranijo mirno kri in živce.

Iztok: Tukaj se hitro kaj zgodi. Največji problem so lahko tubularji (leta 2011 dobil defekt), glavni problem pa so sigurno prestave, saj jih rabiš več kot 12 ur in se hitro premaknejo. Paziti je pa treba tudi pri zavorah.

slika5

Lukazoja: Imata trenerja, sta v klubu?

Dušan: Treniram v klubu KK Tropovci, pod taktirko trenerja g. Slavka Vukana in predsednika dr. Alojza Horvata. Klub mi že od začetka moje športne kariere pomeni veliko, vse zasluge za moje uspehe pripisujem odličnemu razumevanju med člani kluba.

Iztok: V triatlonu nisem nikoli imel nobenega trenerja ampak vedno delal vse na občutek. Sem član ŠRK Celje, včasih sem imel tudi licenco.

Lukazoja: Sponzorji?

Dušan: Gre za razmeroma mlad šport, pri katerem sponzorstva za enkrat še ne gre pričakovati. Res pa je tudi, da v primeru sponzorstva potrebuješ obilico uspešnih in dobrih rezultatov. Glede na to, da sem zaključil le z eno dirko takega ranga, aktivnosti na tem področju ne pričakujem.

Oba: Zahvalo za finančno pomoč, spodbudo, spremljanje na skoraj vseh dirkah pa si zaslužita starša, ki naju že od vsega začetka najinih športnih poti podpirata in pomagata.

Osnovni tečaj fotografiranja

Thursday , 9, October 2014 Comments Off on Osnovni tečaj fotografiranja

Bratranec Aleš, tako kot vsako leto organizira osnovni tečaj digitalne fotografije, kjer na povsem domač način, nam začetnikom predstavi neke osnove fotografiranja. Močno priporočam.

KAKO DO BOLJŠE DIGITALNE FOTOGRAFIJE?

Datum: 14.10.-16.10.2014 od 16.30-19.30

Vsebina:

Skozi osnove digitalne fotografije vas bo predavatelj prek svojih izkušenj popeljal v čudoviti svet fotografije in vas skušal navdušiti za to lepo dejavnost.

Prvi dan boste skozi projekcijo fotografij obdelali osnove fotografije. Na primerih boste spoznali, kako deluje zaslonka, zakaj je pomemben čas osvetlitve, kaj pomeni občutljivost tipala, kako lahko uporabimo globinsko ostrino, kdaj uporabiti široki in kdaj ozki kot, kako učinkovito kadrirati, izbirati motive in zakaj je včasih potrebno uporabiti stativ. Celotna vsebina bo prikazana na konkretnih primerih za lažje razumevanje.

Drugi dan boste skupaj z izvajalcem v okolici Biotehniškega centra Naklo iskali motive in fotografirali. Naučili se boste, kako prepoznati dobro svetlobo, kako kadrirati, kakšno opremo izbrati, kako zamegliti ozadje, kako poiskati primerne lokacije za fotografiranje, …

Tretji dan bo namenjen osnovam obdelave fotografij z uporabo računalniških programov ter osnovam shranjevanja in arhiviranja fotografij. Predavatelj bo skupaj z vami pregledal in komentiral izbor vaših najboljših fotografij.

Organizator: Biotehniški center Naklo
Vodenje fotodelavnice: Aleš Zdešar
Datum: 14. – 16.10.2014 med 16:30 in 19:30
Zborno mesto: Biotehniški center naklo
Cena delavnice: 55€
Obvezna oprema: Fotografski aparat

Prijave in več info na spletni strani Biotehniškega centra Naklo: http://www.s-bts.kr.edus.si/index.php?id=2882

 

Aleševa stran, kjer si lahko ogledate, kako bi mogoče nekoč lahko tudi mi fotografirali.

Ironman Mallorca, Ironman Barcelona

Wednesday , 8, October 2014 Comments Off on Ironman Mallorca, Ironman Barcelona

Glavna novica s teh dveh Ironmanov, ki sta potekala v Španiji je vsekakor, da se je po dolgi odsotnosti vrnil Igor Kogoj. Definitivno (vsaj zaenkrat) naš najboljši Ironman vseh časov, je svojo zadnjo tekmo na Ironman distanci na Havajih končal daljnega leta 1999.  Tedaj je bilo 38 Slovencev, ki so končali Ironman tekmo, danes jih je že 260.  Igorjev najboljši čas sega v leto 1997, ko je v Avstraliji dosegel čas 8:46:49. Na svoji zadnji tekmi pred ”upokojitvijo” je bil njegov čas na Havajih 9:16:51, sedaj, po neverjetnih 15 letih pa dosegel izjemen čas 9:32:11, in v svoji kategoriji zmagal s prednostjo več kot pol ure. Seveda si je tako prislužil nastop na Havajih. Vendar za naslednje leto. Ta njihov sistem je težje razumeti kot relativnostno teorijo.  Igor pa je tudi alfa in omega triatlonskega kluba 3k sport. Kluba, ki je dal največ Ironmanov. Treba pa je še omeniti, da se je Igor dobršen del leta ubadal z neugodno poškodbo.

Še ena posebnost tekme v Barceloni pa je tudi, da so se tekme udeležile kar tri Slovenke. In bile 2., 3., in 4. Vsekakor slovenski dan v Barceloni.

REZULTATI NAŠIH:

Igor Kogoj 5.10.2014 Barcelona-E 9:32:11 0:56:28 5:02:24 3:28:26
Karla Oblak 5.10.2014 Barcelona-E 10:23:12 1:06:02 5:16:34 3:54:56
Mojca Mijovič 5.10.2014 Barcelona-E 11:00:16 1:15:08 5:31:39 4:05:39
Kaja Vovk 5.10.2014 Barcelona-E 11:24:28 1:07:51 5:28:18 4:42:45
Matjaž Obštetar 5.10.2014 Barcelona-E 11:09:27 1:04:43 5:09:57 4:49:33

 

Teden prej je bila tekma na Mallorci, kjer je tekmo prav tako končalo 5 naših. Globoko pod 10 ur sta se spustila Slapničar in Kralj, vendar pa ostala brez Havajev. Sploh Matevž Slapničar je imel neverjetno smolo z neuvrstitvijo.

REZULTATI NAŠIH:

Alen Kralj 28.9.2014 Mallorca-E 9:25:52 0:55:36 5:09:36 3:13:25
Matevž Slapničar 28.9.2014 Mallorca-E 9:39:05 0:57:41 5:12:37 3:22:56
Blaž Brečko 28.9.2014 Mallorca-E 10:40:47 0:58:47 5:26:29 4:08:46
Viktor Car 28.9.2014 Mallorca-E 11:25:42 1:06:57 6:26:02 3:40:47
Tina Prevodnik 28.9.2014 Mallorca-E 12:44:11 1:12:47 6:35:18 4:44:40

Poročilo s tekme Matevž Slapničar na strani TK Gorenjska
Poročilo s tekme Tina Prevodnik na strani 3k sport

POROČILA Z VSEH IRONMAN TEKEM

NAJBOLJŠI SLOVENSKI IRONMAN REZULTATI

Sedaj pa spoznam samo še Savičevića in moje otroške želje so izpolnjene

ceca

PS. Zraven je bil še Ivo. Pa sem ga zbrisal. Ko se gre za ženske se pozabi na prijateljstvo.

Duatlon Čatež

Monday , 22, September 2014 Comments Off on Duatlon Čatež

Zadnjih nekaj let smo naključno počitnikovali v Čatežu ravno na dan, ko se je tam odvijala tekma v duatlonu. In vsakič sva z Ivotom sanjala, da bi bilo lepo če bi imela s seboj kolesa. Letos pa sva se že prej prijavila na tekmo in tako izkoristila, kako se že govori, prijetno s koristnim. Za Ivota prvi duatlon, sam pa sem nekoč davno tega nastopil na Extreme duatlonu Murzman. Pa resnično samo nastopil, kajti cilja nisem videl. Oziroma sem ga, vendar z narobne strani.

Ker je bil glavni namen našega vikenda zadovoljstvo otrok, je bilo najprej obvezno iti v bazen. Potem pa sva z Ivotom izkoristila Petro, ji zaupala otroke in se odpeljala na kolesarsko progo. Vsaj da si jo malce ogledava. Na prvi pogled zgleda izredno zahtevna. Veliko vzpona (360m), ozke ceste, strmi spusti in ogromno vabljivih odcepov, ki znajo delati preglavice, če ne bo vse označeno kot je  treba. Vseeno sem bil presenečen spričo količine klančkov. Predstavljal sem si, da so teli duatloni, olimpiki… speljani povsem ravninsko. Nič, bomo videli.   20140920_125217 Ker je tukaj ena izmed glavnih disciplin tudi menjava, se nanjo skrbno pripravim, vsaj tako mislim, dan pred tekmo. Kupim posebne vezalke, saj je logično da gre največja izguba časa ravno na račun obuvanja, sezuvanja, zavezovanja. In če tečem, kolesarim na vso moč, potem pa bivakiram v menjalni coni, to ni ravno ekonomično. Tokrat rajši naredim ekspresno menjavo, potem pa ležim na kolesu.

”Ma p…. .. m……!!!!!!!” se zasliši iz ene izmed hišic v Čatežu, v soboto zgodaj zjutraj. Ko hočem še zadnjič preveriti nov sistem zavezovanja, mi ena vezalka ostane v rokah. Kaj sedaj? Iščem druge, normalne vezalke. In jih najdem na Ivotovih Mizunkah. Torej ena hitra, ena počasna superga? V zadnjem trenutku se premislim in uporabim iste vezalke za oboje superge. Rajši malo počasnejši, kot pa da mi še druga vezalka ostane v rokah. Oba z Ivotom si vzameva en bidon vode, ter dva gela. Potem pa na start. Prijavila sva se že prej. Takoj naju obvestijo, da so start premaknili za 15 minut. Nič hudega. Sproščeno kramljava dokler naju ne spustijo v menjalno cono. Moje kolo zavrnejo. Čeprav imam novega, torej še izredno ohranjenega. Ne prime zadnja zavora. Kaj pa sedaj? Obrnem in nekaj minut nekaj po kolesu. Kot da popravljam. Če me slučajno gledajo. Čeprav nimam pojma kaj počnem. Potem pa še enkrat poskusim srečo. Pa me zopet, tokrat že z malce dvignjenim glasom, zavrnejo. Nič kaj prijetna situacija. Pa ja ne bom že sedaj zaključil s tekmovanjem.  Vem, da vedno obstaja rešitev. Gledam okoli in opazim Čerinov šotor. Pa poskusimo. ”Oprostite ali obstaja kje kak servis za kolesa?” izredno ponižno vprašam. In ne mine minuta, že nek dober stric z orodjem šari po mojem kolesu. In še minuta ko je kolo brezhibno. In še minuta, ko je v kolo v menjalni coni. In manj ko minuta, ko ves zadihan po nekaj metrih vem, da sem prehitro startal. Oziroma se slabo ogrel. Takoj spustim tempo. In še bolj, ko začnemo teči po travnatem nasipu. Tega pa nisem pričakoval. Ampak, kaj bi se sedaj pritoževal. Če lahko po tem tečejo najboljši, bom pa tudi sam.

Duatlon, za tiste, ki ne vedo, je sestavljen iz dveh disciplin, teka in kolesa. Vendar se najprej teče, potem kolesari, na koncu pa zopet teče. Tukaj v Čatežu so razdalje 5km-20km-2.5km, na koncu po Garminu pa 4.6km-24.5km-2.3km.

20140920_124944

Najprej tečemo 2 kroga. Tam kjer je trava, tečem previdneje, drugod hitreje. Po prvem krogu si ogledujem, če so naši že kje v bližini, pa so očitno še na poti. Drug krog si že zbiram morebitne žrtve za vožnjo v zavetrju, pa slabo kaže. Tiste pred sabo komaj še vidim, za mano pa je tudi prevelika luknja. Opazim pa, da Ivo mirno teče v skupini, kar bi mu lahko pomagalo na kolesu.

20140920_125347

Prvo tranzicijo opravim brez posebnosti. Začetnih nekaj metrov odvozim previdneje, saj se nekaj metrov vozi po pesku, ovinki pa so izredno ostri. Vmes pojem gel, potem pa začnem s svojo vožnjo. Že prej sem se odločil, da bom šel na polno. Tistih nekaj kilometrov bom potem že odtekel. Kmalu me čaka najtežji vzpon, ki ga pač odpeljem po najboljših močeh. Vmes prehitim nekaj tekmovalcev. Mene pa tudi nekdo, vendar mu ne morem slediti. Pozneje vidim, da je vozil štafeto. Nadaljujem sam. Čeprav sem se spustov najbolj bal, pa mi ne delajo preglavic. Včasih sem po tekmi našel izgovor, da če ne bi tako zgubljal na spustih bi bil boljši. Tokrat ne. Peljem kot sem sposoben. Nekje na polovici kolesarskega dela ujamem še dva kolesarja. Eden mi priključi in mi sledi do cilja. Ne kaže pa posebnega navdušenja, da bi me zamenjal. Nič ne de. Bo vsaj boljši trening. Tam nekje 5km pred ciljem pa prideva do čudnega razpotja. Ne vem kam bi zavil. Zbega me rumena puščica, ki kaže v levo, logična smer pa bi bila naravnost. Tudi sovoznik ne ve kaj bi. Zato počakava naslednjega, ki se mu zdi da bi bilo bolje iti naravnost. In pač gremo. Vseeno, dokler ne vidim naslednjih redarjev ob cesti, vozim malce bolj rezervirano. Za vsak slučaj, če bo treba obrniti. Potem pa spet na polno. Zopet naju čaka vzpon, potem pa samo še spust proti Čatežu.

20140920_125238

Druga tranzicija je katastrofalna. Najprej težave z vezalkami, potem z zadnjo stegensko mišico in eden slabših časov. Potem pa samo še enkrat tek po travniku, nekaj ravnine in cilj je tu.  Kmalu za menoj prileti še Ivo. Tudi dober rezultat. Sploh me je presenetil na kolesu in teku, še posebej glede na petkove napovedi.

S kolesom sem izredno zadovoljen, tranzicije so bile katastrofalne, s tekom pa tudi nisem zadovoljen. V celoti pa lepa tekma, še lepši vikend.

20140920_130731

Ivo Švrljuga   0:21:07     0:00:57    0:47:54  0:00:45  0:10:14    1:20:58

Edo Krnić        0:19:22    0:00:44    0:46:43  0:00:54  0:09:46   1:17:30

20140920_124220

Vzpon na Lubnik

Monday , 15, September 2014 Comments Off on Vzpon na Lubnik

Vzpon na Lubnik šteje za Pokal Polanskih puklov. To je pet vzponov na področju Poljanske doline. Poleg omenjenega še Stari vrh, Pasja ravan, Javorč in Blegoš.

Start današnje dirke je bil ob 1o uri na Mestnem trgu v Škofji Loki potem pa skozi Podpulfrco in Breznice do Okrepčevalnice pri Nacetu na Lubniku. Skupaj 10 km, dolžina klanca, ki šteje za rezultat pa 7.2km (višinske razlike je 405 m).

Do Škofje Loke grem s kolesom. Da se vsaj malo ogrejem. S seboj imam eno frutabelo, ter bidon vode. Čez glavo za tiste pol ure. Za oblečti pa brezrokavnik in rokavčke. Sicer je omogočen prevoz opreme na vrh, pa ne potrebujem. Pri prijavi dobim nogavice, do starta pa me loči še 20 minut. Tu prvič ugotovim slabe lastnosti tega, da se sam udeležujem tekem. Sedaj bi v miru s kom spil kavo, se malo pošalil. Tako moram pa tistih nekaj minut do starta drugače izkoristiti. Zapeljem se po Loki. Na startu se postavim v zadnje vrste, saj se mi nikamor ne mudi. Slečem rokavčke, brezrokavnik, potem pa se že zasliši pok, ki oznanja začetek dirke. Prvih nekaj kilometrov vozimo v skupini. V bistvu v dveh, saj so prvi že naprej. Všeč mi je, da se vsaj nekaj kilometrov vozimo skupaj, da ni takoj potrebno startati na polno. Sam imam danes drugačno taktiko kot pri Teku na Dražgoško goro. Začel bom počasneje, potem pa kolikor bo moči. Prva dva kilometra tako prevozim skoraj z najlažjo prestavo. Seveda kljub temu poganjam kot lahko, ampak ne tako na smrt kot sem poskušal na prejšnjih tekmah. Zdi se mi, da so prvi kilometri tudi najstrmejši. Po fazi prilagajanja prestavim na višja razmerja in potem vozim kolikor gre. Dokler bo šlo. Pa gre potem tako do vrha. Seveda vmes nekajkrat popustim za nekaj sto metrov ampak v globalu sem dosegel rezultat, kot sem ga pač sposoben v tem trenutku. Če bi se preveč naprezal v začetku, bi sledil potop. Tako pa sem dokaj normalen prišel do cilja. V zadnjih sto metrih opazim, oziroma slišim dva navijača, Lojzeta in Uroša. Ki me potem dražita, da sem bil tretji. Če so se slučajno zmotili, in me prijavili med ženske. Ter, če bom počakal na podelitev, saj mogoče delijo medalje za predzadnjega.

Uroš me potem politično prepriča, da skočiva še na Križno goro. Zanimivo, da ko kolesarim s prijatelji, pa tudi če vozim na polno, lahko prevozim še nekaj klancov. Tokrat, ko pa je bila tekma, pa sem šel samo nekaj minut hitreje, pa sem izredno utrujen. Komaj prilezem na Križno goro. Če me v Škofji Loki ne bi čakala coca cola in kava, bi zopet klical Petro.

ČAS: 0:23:35

PRVI MOŠKI:

1 Hren Aleš 1972 ŠD POLJANE – INDU TEAM 00:17:57.6
2 Oter Mitja 1975 Gorenjska Predilnica & Franco Gomme 00:17:58.3
3 Drinovec Matej 1991 PRO ACTION 00:17:59.0
4 Prešeren Jani 1976 BVG Gulc BTS Company 00:17:59.5
5 Potisk Tilen 1992 ŠD Poljane 00:18:00.2
6 Draksler Andrej 1988 Kolka 00:18:03.1
7 Bratuš Dean 1978 KD Sloga 1902 Idrija 00:18:03.8
8 Dogša Iztok 1979 Ganesha TEAM 00:18:04.5
9 Brelih Boštjan 1967 ORBEA GEAX 00:18:07.8
10 Debeljak Janez 1962 ŠD Bam.Bi 00:18:24.8

PRVE ŽENSKE:

1 Šimenc Laura 1990 KD Alpe 00:20:44.2
2 Škrajnar Špela 1978 Ganesha TEAM 00:20:51.6
3 Žakelj Rada 1962 Slašcicarna Magušar 00:23:57.9
4 Grm Tamara 1996 Bohinj 00:23:58.1
5 Kalan Lubajnšek Petra 1971 Medex 00:24:26.1
6 Jesenko Erika 1996 KK Sava Kranj 00:24:51.0
7 Lovric Jelena 1969 Škofja Loka 00:27:16.9
8 Kristan Aleksandra 1970 KD Rog 00:27:40.3
9 Pecelin Mojca 1965 Koloka 00:28:06.1
10 Maretic Lara 2000 Koloka 00:28:26.2

REZULTATI:

PS. Ivo je medtem, ko sem z dvignjenimi rokami prišel skozi cilj tekel svoje zadnje kilometre na polmaratonu v Mariboru. Dosegel je svoj najboljši čas, 1:37:11.

Garmin triatlon Bled

Monday , 8, September 2014 Comments Off on Garmin triatlon Bled

Tokrat smo nastopili na najkrajši razdalji. Za nameček še v štafeti. Ampak, če Bolt porabi 2 dni, da pride do Zagreba, potem tri dni počiva, nato pa teče slabih 10 sekund, tudi nam ni problem skočiti do Bleda. Naša disciplina: 300 m plavanja, 13km kolesa, 3.3 km teka. Postava: Miha plavanje, jaz kolo, Medo tek. Sprva smo se nagibali k drugačnemu vrstnemu redu, pa nato postavili tako, kar se je izkazalo za optimalno. Pri takih stvareh mi je všeč, da že kak teden prej porabimo za načrtovanje, seveda vse v šaljivem tonu. Sploh na plavanju smo računali na več možnih variant. Ampak do tiste, ki pa se je v resnici zgodila, pa nismo prišli. Pa nič hudega.

DSCN9918

Pri štafetah gre takole. Plavalec ima na nogi čip. Ko pride v menjalno cono, mu ga kolesar vzame, si ga nadene in odkolesari. Tak vrstni red je potem tudi s kolesa na tek. Zatorej so menjave hitrejše, saj smo vsi že pripravljeni na svojo disciplino.

DSCN9875

Na Bledu najprej poiščemo našo plavalno trenerko, ki nam da napotke kako in kaj. Že kako leto hodimo na plavalne treninge, eni bolj eni manj redno. Moram priznati, da smo kar napredovali. Če bi bili bolj resni, bi bili seveda tudi rezultati boljši, ampak tudi tako je dobro.

Urška

DSCN9871

Prvi je na vrsti Miha. Tako na oko pričakujemo čas med 5:00 in 5:30 minutami. Za kar je vsekakor pripravljen.  Ima pa prvič na sebi neopren. Ki ga seveda ni nikoli preizkusil. Posledica tega je, da ga je obleka že kmalu po startu preveč stisnila in je nato plaval do konca neko mešanico germanije in prsnega sloga(0:7:17; 2:26min/100m). Škoda. Moram priznati, da me to niti najmanj ne vrže iz tira. Skrbi me edino mokra cesta. Ko startam pozabim tudi na to. Vozim na polno. Poskušam ujeti kakega boljšega kolesarja, da bi se potem menjavala. Pa nimam te sreče. Proga je izredno valovita, na ovinkah za moje sposobnosti malce nevarna.  Čeprav je pred mano samo 13 km, pa me vseeno pobere že na prvem vzponu mimo železniške postaje. Do vrha popustim, nato pa zopet kolikor gre. Čaka me samo še en krog, seveda z novim vzpončkom. Tega odvozim še počasneje kot v prvo. Potem pa samo še spustim do Zake. Veliko rezerve ni bilo, sploh navzdol sem veliko tvegal glede na to kako posran sem običajno. (0:22:41; 34.3km/h)

DSCN9869

Čip prevzame Medo in zame je tekmovalni del zaključen. Čeprav se zdi 13 km res izredno kratko, pa je za nas ”dizelaše” to kar precejšen napor. Ampak, ko vidim priti Medota skozi cilj, vidim, da je bil tudi on vseskozi v rdečih številkah. Je pa tekel presenetljivo hitro (13:11; 3:59min/km). Škoda, če ne bi bilo mednarodnega incidenta z neoprenskimi oblačili, bi dosegli dober rezultat. Imamo pa zato več rezerve za naslednjo tekmo. Bo pa vsekakor potrebno povečati količino plavalnih treningov z dveh na vsaj 5 enot.

DSCN9879

Če je bila tekma tako kratka, pa je bil neformalni del toliko daljši. Včasih smo bil hitreje doma z maratona, polovičnega Ironmana. Petra je bila kar malce nejevoljna spričo rezultata. Smo pa prišli do izjemnih zaključkov. Lahko naredimo dve štafeti, v eni Žiga (včasih je igral vaterpolo za Kranj 60), Ivo in Medo, v drugi pa Miha, jaz in Sandi. To bi bila tekma.

DSCN9873Za konec smo si ogledali še preizkušnjo na olimpijski distanci. Od naših sta bila odlična Rob Svenšek in Matevž Slapničar. Ni nam pa bilo jasno zakaj je potrebno pri plavanju po prvem krogu iti iz vode in nazaj v vodo. Zakaj ni lepo krog speljan in se samo plava. Definitivno obstaja logična razlaga, vendar mi je nismo našli.       DSCN9868                                                                               Nov konj v hlevu      DSCN9877DSCN9882

DSCN9891  Matevž Slapničar

DSCN9928

Glede organizacije same pohvale. Ogromna masa tekmovalcev, dokaj neposrečena trasa (seveda drugače ne gre), ogromno disciplin, pa vse poteka tekoče. Res čestitke organizatorjem.

REZULTATI

Poročilo Runcajza IM Celovec 2014

Friday , 5, September 2014 Comments Off on Poročilo Runcajza IM Celovec 2014

Zanimiv pogled Runcajza na letošnjo Ironman tekmo v Celovcu

Danes tekmujem, zares. Zato je vse drugače kot leto dni nazaj, ko sem prav tu v mivki na obali Vrbskega jezera prvič stal na startu Ironmana. Te različnosti se nisem zavedal vse do tega jutra, ko me anskioznost trese bolj kot mraz in ne dušim nemira v mišicah. Nič neznanega ni pred menoj, poznam progo, vonj jezerske vode, klance, ovinke in celo luknje v asfaltu, navidez ravno a skozi hinavsko vlago ovijajočo se tekaško progo in ne nazadnje celo ciljno ravnino. A zato ni nič lažje, nasprotno, pričakovanja, da bom boljši, so večja, kot sem nanje pripravljen. V dneh pred tekmo smo ob jezeru uživali v splendid isolationu, seveda namišljenem, a dovolj, da sem se počasi, metodično pripravil na tekmo. Pomembni so ti dnevi in način, kako grem čeznje. Prav čutim, kako niham med evforijo in pričakovanjem ter dvomi in strahom. Vsak dvom dobi svoj odgovor, sledi vedno še en trening, kratek in oster, glava in izkušnje pa naj poskrbijo, da se ne izčrpam. Easier said than done, a z leti dobivam neko formulo, kako pričakovanja in anksioznost pregnetem v motivacijo. Z vizualizacijo in racionalizacijo. Ne gre vedno. Če me čustva ali občutki odnesejo, se sicer slabo konča, kajne Buzz? Skušnjava za brezglavo ali ležerno skakanje v temno vodo seveda je: odlično se je speljal St Poelten, tudi dunajski maratonski skoraj PB dodatno poskrbi za nevarno plodna tla za morebitne zablode.

A danes ne bo tako, se prepričujem, ko nervozno skipam na mestu, ogret, vplavan, naostren in neučakan. Letos so progo postavili nekoliko drugače kot lani, boje v rahlem loku zavijajo proti levi, zato se zadnji hip premislim in startam v desni polovici. Rad bi plaval čimbolj naravnost, ne pa, da se z leve stalno pomikam ob bojah proti desni. Sem naredil prav? Končno štartamo. Poči in stečemo po vedno globji vodi, počakam na primeren trenutek in se vržem v praznino, krepki zamahi me odlepijo od sosedov in nekako steče. Hitro ujamem ritem, z dihanjem ni problemov, od ogrevanja je še ostal dober občutek. Plavamo, vsak s svojimi skrbmi, s strahom, da drug drugega potopimo, vse na meji dotika, a prvih sto, dvesto metrov gre. Posvetim se sebi, ritmu dihanja, potem pride na vrsto kadenca. Da ne bos zaspal! Mimo prve in druge boje gre lepo, vmes si malo križamo poti, posebej, ko z leve priplava zajetna jata. Malo sledim drugim plavalcem, a ne plavamo dovolj paralelno, preveč je beganja levo desno. Poskušam paziti na tehniko, za roke se nekako poskrbim, tudi z nogami se delam, da delam, a dvomi, ali sem dovolj hiter lezejo vame. vsake toliko koga od sosedov kakor da zgrabi podobna panika in zbezlja. Na živce mi gre nekdo, ki naredi kakšnih pet zamahov prsno, seveda tudi nevarno za nas, sosede, nakar zašprinta interval kravla in tako spet in spet. Zbežim od njega in nekako gre, sicer z dvomi, a ko dosežem področje okoli prve velike boje, po dobrem kilometru in dvesto metrih, sem spet zadovoljen: nisem se nabil v gručo ob rumeni gumi, pet metrov ven je šlo kar kulturno. Naslednji leg je krajši, gre lepo, upam, da en prepočasi. Prepoznam dve neoprenski ribi izpred kilometra in nekako po dedukciji se mi zdi, da bo že ok, če sta tale z rdečim robom in onile v longjohnu brez rokavov spet tu. Prepričan pa nisem… Vesel sem naslednjega obrata, ker sem hitro tam, ker je blizu Lendkanal in verjetno tudi zato, ker bi rad čimprej zaključil, tole ni več užitek. Obrat je spet široko okoli boje, fino, samo dva ali trije dotiki in skrbno se vsakih nekaj zamahov dvignem nad gladino, da preverim, kje je Loretto v jutranjih žarkih. Dobro se mi zdi, da sem bolj pazljiv, kot lani, da skrbim za smer. Sicer vedno bolj naveličanost leze v roke in utrujen postajam. Saj ne, da ne tekmujem, hočem le čimprej na kolo, nekako se nisem sestavil v tej vodi. Plavamo nevarno blizu drug drugega in začne se suvanje, wtf!? Kmalu opazim, da imamo na desni dva kajaka in namesto Loretta pred seboj vidim sodnika na supu, ki maha z roko in se nekaj dere. Vem, tu so čolni in lani sem plaval med dvema jadrnicama, pa kaj za vraga nas danes silijo v levo. Krepko v levo! Zavijamo mimo supa in kajakov, pretepamo se. Skuliraj se, pravi Buzz, dihaj, dihaj. Nekaj minut traja ta epizoda, a k dvomom o hitrosti in naveličanosti je dodala še jezo. Potem se nekako prefajtam do vstopa v Lendkanal, iz zelene se okolica spremeni v temno, najprej črno dno, potem blatno zlobudro. Kaos, nov pretep, nekdo me potopi, ko sva spet skupaj čez nekaj sekund, ga odrinem, kaj pa naj naredim. Drugi me povleče za nogo, začnem besno brcati, ostro me zaboli in utrujen začnem v Lendkanalu. Plavam, plavam in vsake toliko časa naveličano pogledam, kje je mostiček, približno na polovici bi moral biti, pa ga ni in ni. Sranje, čutim pesek med zobmi, tole mi gre res na živce. V zadnjih dveh letih sem plavanje res vzljubil, nekako najbolj naravna disciplina v stiku med telesom in vodo, celo estetski način gibanja je, lepo ritmicen, v katarzično čisti vodi. Hahaha, bljak, blato, kje je mostiček? Končno, a to pomeni, da sem šele na polovici kanal. Saj pazim na ritem in predvsem na iztegovanje roke, kolikor toliko dober zamah, a to res ni to. Končno imam nekaj miru, ena skupina je spredaj, ob meni pa nikogar in vsaj plavam lahko, preverjam, kako se približuje velik hrast, kjer zavijemo k izplovu. Navijači na bregu se derejo in ko pozorno pogledam, dvigajo transparente, zastave, a šele, ko sem mimo, torej mora biti zadaj še ena jata? Je, dva ali trije začenjo mlatiti blizu nog, potem se naveličan umaknem v levo. Naenkrat me nekaj zagrabi za levo roko, panično se dvignem, zapletel sem se v vrvi čolnov, privezanih ob levem bregu, v naslednjem hipu udarim z glavo in ramo v bok čolna, potem še z levo nogo, tisto, ki me že od prej boli, faaaaaak! Sam sebi se zdim idiot, pobesnim in naveličano, res je mera polna, zakravlam proti izhodu, vsaj tu imam mir. Navijača, ki sta me prepoznala, vesta še danes povedati, da sem gledal besno in nezadovoljno, če bi kdo bil blizu, ne vem….

DSC_4727

Pogledam na uro, čas je minuto slabši kot lani, jaz pa sem hotel vsako disciplino izboljšati!? Stečem po preprogi in znana mehanika, občutek teka, mi pomaga hitro zavreči slabo voljo, usmerim se samo naprej. To je pa napredek, se z Buzzom vzpodbujam, sam nad seboj sem presenečen. Verjetno si res tako zelo želim biti boljši. In sem, menjavo izvedem bliskovito, čeprav pod vtisom pretepa in nezadovoljstva zamešam vrstni red rokavov, snemanja kape in očal (ki jih tako žrtvujem, seveda ne da bi še vedel za to….). Neopren slečem hitro, stoje, za trenutek sedem, da nataknem nogavice, spijem skrbno pripravljen iso in stečem h kolesu, vidim, da je zoprni Rus, ki je včeraj po svoje hotel razporejati kolesa in težil, za menoj, pa tudi kar nekaj drugih. Škoda, ker Vlasta iz Slovaške ni bilo na štartu, z nekaterimi že tri leta tekmujem na istih tekmah, podobno nam gre in prav zanima me, kdo je. A zdaj sem že besen, bolj spodbujen in prehitevam že v menjalnem prostoru. Aaaahh, gužva, še tik pred črto prehitim dva v zadnjih metrih, zajaham pripravljenega Argona, skočim v desni čevelj in gremo, levi sledi čez nekaj metrov, boli, komaj spravim nogo not, zapnem čevelj, a nimam časa za stokanje. Ošinem uro, med menjavo sem nadomestil zamudo s plavanja in pridobil še dobro minuto. Postanem nenavadno pomirjen.

DSC_4798

All systems go! Plima energije in optimizma me prevzame, noro uživam naslonjen nad novo igračo, moker in malo drgetajoč, zakaj neki?, in začnem, brez rezerve, brez zavor, brez kalkuliranja. Gneča je velika, kaos še večji, seveda nihče ne vozi v vrsti, da o razdalji ne govorim, prostor si iščemo kaotično, pazim le, da ne skačem preveč, da se ne izčrpavam, zadovoljen sem, da brez težav konkuriram za prostor, suvereno, na veliki prvi šajbi vozim tudi prve klance in predvsem sem navdušen nad hitrostjo, po dvajsetih kilometih je krepko nad 34, lani nepojmljivo. Buzz skrbi za hrano: vsakih 20 km en gel, Ok? Ubogam, vzamem se vodo na krmilnici in gremo po klancu v Rož okoli 70, če me spomin ne vara, sem malo tudi tulil…. Potem gre, spet napadalno v trojček klančkov pred ravnino mimo avtoceste, gre tudi 40 in samo trga se mi. Saj ne, da ne pazim na noge, a očitno sem dobro delal, bolečine je nekaj, a vzamem jo za sopotnico, ni me strah. Po klancu do Paškega jezera se sfajtam, zadovoljen sem in zdaj sem pred navidez smešnim nasprotnikom: tisti neumni klanček, dolg in položen prek Ledenic in Malenic, pa še asfalt je katastrofalen, slovenski kraji pač. A tudi njega premagam, hlastno pogoltnem gel, disciplinarno pijem in … zdaj: napad na čas, naslednji kilometri gredo navzdol, dolgo in vztrajno, menjam, agresivno, potem zobnikov zmanjka in le okoli ušes zvižga veter, pazim na predhodnike, da ne bi skasiral kartona in ja, to je to, kaj drugega bi si želel. Enako se ponovi na naslednjih odsekih: odločno v klanec, na vrhu hiter počitek, bolj mentalni, v visokih kadencah, potem pa napad. Tudi pod Ruppertiberg tako priletim, le spoštovanja je več v meni. A tudi njegove štiri stopnice suvereno strem. Na vrhu sem hladen, oster in, upam, hiter. Leva noga, stopalo, je skoraj omrtvičeno,a ga nekako poskušam ignorirati. Kmalu sem na polovički, vauuu, res je, dobrih deset minut sem dobil na lanski čas. Ko se bližam obračališču z gledalci, ko slišim glasno navijanje in glasbo, mi gredo mravljinci po hrbtu, skrbno skrit za širokim vizirjem aeročelade morda izgleadm hladen kot Robocop, a zdaj nisem: yessss, it’s a payday, se mi smeje! Tik pred obratom sprostim noge, preverim, kje so najbližji sotekmovalci, gonim tudi v ovinku, gremo! Že od daleč opazim Darka in njegovo ogromno zastavo, iščem še svoja navijača, a ju ne vidim. Ko drvim mimo znanih obrazov, se zaderem: do filtra! Res, zdaj gremo na polno, naprej. Drugega kroga se lotim s spoštovanje, a hkrati tudi z lasnim ciljem: ne izgubiti preveč, don’t fade… Sploh imam občutek, že vse te tri ure, da z nevidnim krmilom vodim telo, uboga me. Tišina ob jezeru me ne moti, zdaj si v miru ogledam svoje sotekmovalce. Že nekaj časa se z nekaterimi izmenjujemo, nismo ravno skupina, a dovolj, da se ogledamo. Imamo približno isti ritem, le vozimo malo drugače. Nisem še razrešil uganke: v začetku klancev me nekaj že skoraj znancev prehiti, a do vrha kucljev jim večinoma vsem vrnem. Potem dol in po ravnini, posebej na tisti o avtocesti zdivjam naprej. In spet in spet. Opazujem jih, vsak tiho s svojimi mislimi, vsak zase bolj ali manj na nož, nihče ne sklanja glave, nihče ne visi na iztegnjenih rokah. A nezgrešljiva sivina in meglica napovesta, kar sem ves čas slutil, kmalu se ulije. Vsi se ustrašimo, začnemo previdno, strah pred padcem je prevelik. Ploha je hitro mimo, le rosi še, a vse je tiho, navijači so se večinoma poskrili, mi pa vdano gonimo naprej, od asfalta puhti. Na vrhu Ledenic, tam, kjer se začne tisti dolgi klanec dol v Rož, ne pomišljam, spet se spustim v lov na predhodnike in občutek je odličen, vidim, da pametneje izbiram del mokre ceste, kjer vozim, dobro se mi zdi, ko drugi dvigajo vodo v kolesnicah, občutek imam, da kontroliram zadevo. Mraz leze v mišice, a ko se spomnim ledenega StPoeltna lani in deževnega Zell am Seeja pred dvema letoma, mi je skoraj toplo. Trije ali štirje se držimo skupja, dva Italijana in mislim da Nemec. Z Mirkom , nekje iz okolice Verone je, si drživa ritem, pa še en njegov prijatelj v sivem je malo pred nama. Dež je ponehal, cesta pa je še vedno mokra, bojim pa se vetra.

DSC_4801

Na predzadnjem klancu dol proti Egydenu pred Rupertibergom, je grd ovinek, naenkrat policaj teče proti nam in maha, pa domačini kričijo, vem, nekdo je ubrisal. Mirkov kompanjon se pobira, kaže, da je ostal cel, le dres je krvav in strgan, vsi malo otrpnemo. Tako pridemo drugič pod Rupertiberg, spet gre lepo, le tako čudno tiho in mirno je, z dreves kapa, mokrat trava se sklanja. Na vrhu sem ves zbran, vem, da moram zdržati še do konca, koncentrirano, zaradi hitrosti, zaradi padcev in časa. Delim petke trem otročajem, potem me ustraši stric, ki s Kaercherjem čisti teraso pod cesto, zvok je tak, kot zrak iz počene gume…. V Čahoričah zdelam še zadnji klanec, v zagonu in tedne zatem še vedno občudujem fotografijo: na aerobarih v klanec prehitevam, dva mladca se šlepata za menoj. Še enkrat v dolino, še zadnji užitek hitrosti, potem smo v Celovcu. Na polju čutim, da se dviga veter, ko se obrnemo mimo stadiona proti cilju, se dokončno dvigne, naravnost v prsi in kar stokam, hitrost pade pod 30 in načenja me. Borbam na moč, vlečem in pritiskam pedale, tri kilometre do gozda in potem sem na varnem. Globoko diham, dvignem se, ne ležim več na aerobarih, napijem se vode in iza, gele sem res disciplinirano pojedel že prej, menjam, dvignem kadenco in skoncentrirano, poudarjeno počasi odpnem čevlje, pravi užitek je piš hladnega zraka na premočene in otrple prste. Rutinirano odskočim, prav na črto in spet se kot lani spomnim otroških mariborskih prijateljev in naše igre okoli garaž. Že dolgo vem, da sem šel res dobro, skoraj pol ure bolje, kot lani. Zadovoljen sem, tudi navijačev se razveselim, upam, da tudi oni vidijo, kako dobro mi gre.

DSC_4874

V menjalnem prostoru se tisti metri med stojali res vlečejo, odveč so mi, ker se letos teka ne bojim in bi rad začel. Zadovoljen parkiram kolo, stisnem uro, vmesni čas je OK, kaj OK, super. Zdaj samo z glavo naprej. Najprej moja disciplina: menjava. Bliskovito, pod štirimi minutami, zdi se mi, da se smejim, ko pod rdečim lokom z napisom Run stečem na cesto, stisnem uro, low battery, charge!, exercise saved…. Ah, jebi ga, niti sekiram se ne. Tečem mimo navijačev, objamem ju, počoham kosmatinko, mali teče in pravi Oči, super ti gre! Še nekaj besed med tekom z Darkom, vse je OK. Saj ni čudno, da že okrog hotela prihitim dva, tako, za psiho. Potem se umirim, čeprav je naslednji pred menoj znani zeleni dres s črko in številko. Lepo, potrpežljivo, zdaj išči ritem. Med treningi in na tekmah letim na instrumente, bi se reklo v jeziku pilotov. Zdaj sem ostal brez pulsa, hitrosti, vmesnih časov…. A začuda me sploh ne zanimajo več. Buzz pravi: saj je vse preprosto, za sub 12 moraš biti v cilju pred sedmo, OK? Torej, vsaka minuta pred sedmo je minuta izboljšanja, the sooner the better. Tole je pa res no brainer. Visokotehnološko uro nastavim na naveden, slehernikov čas. Stečem čez mostiček, to je zadnji motilec ritma, zdaj pa v park in v pekel vlage ob jezeru in v Krumpendorf. Tam je še več navijačev in za temnimi očali sem navidez skrit, nobenega pogleda ne lovim in nihče ne bo ujel mojega. Skozi park gre, za seboj pustim še nekaj žrtev, tudi znani dres, a zdaj gre zares, ni več evforije. Potrpežljiv sem, vem, da bo trajalo nekaj kilometrov, da ujamem dihanje in korak, a ni enostavno. Tečem pod 6 minut na kilometer, tako na oko. Ni slabo, a ni lahko, diham hitro, preplitvo. Kje je dež, kje je hlad in veter, tu se kuham v kotlu in vlečem se čez tistih nekaj deset metrov, kjer brez sence ob jezeru dvigamo prah. V senci ob majhnih hiškah poskušam ujeti enakomeren ritem, počasi mi uspe in okoli četrtega sem že zadovoljen. Enakomerno, pazi, to je moč, tu je čas. Za okrepčevalnico, kjer se napijem, zlijem hladno vodo na glavo in tilnik, sem v ravnotežju, se mi zdi. Ko pridem do konca gozdiča, tam, kjer so prve hiše Krumpendorfa, je samozavesti dovolj in v klanček, ki ga sicer ne bi niti videl, pospešim. Noge so močnejše, pospešim, diham suvereno, yesss. A telo ima kmalu sporočilo zame. V mečih desne noge, prav tam, kjer me je pred tednoma prestrašila bolečina, zareže. Zastokam, ne zdaj. Napad panike, a se ne ustavim, nogo plosko postavljam, kratki koraki, malo šepam in poslušam mišico. Še vedno se oglaša. Svet se sesuva, v življenju nimam DNF. Tudi, če bom hodil…. Vztrajno, vsak korak posebej postavljam nogo, tečem skozi vas, pa čez plažo in potem nežno in previdno med hišami, nato bolečina skoraj izgine. Skoraj. Ujamem ritem, počasnejši, nežnejši korak. Obrnem in se vračam proti parku, hladim se, bolečima popušča, vzemem gel. Na desetem vem, četrtina, skoraj. Ko pridem v park in potem proti mestu, najdem v sebi avtopilota. Pogled na uro in grob izračun, predvsem pa vztrajen tek pravita: bo, bo šlo, samo z glavo. Homerun. Sprostim se in mirno, morda preveč, a zato brez težav, tečem v mesto, okoli Lintverna in nazaj. Čez park, izmenjam nekaj besed z navijači in spet čutim, da se vzpenjam, da sem močnejši. Na polovički sem, vse je ok, homerun do uspeha. Na krmilnici me ob množici prijaznih otročajev obilna teta, ki spominja na gostilničarko, vpraša: Eis? Jaaaa, bitte. In dobim ga, z zajemalko, tako, kot so včasih sipali bombone na vago, zdrobljen led, naravnost v dekolte. Moj. Smeje se mi, poživi neskončne kilometre in tečem proti Krumpendorfu. Vsake toliko med množico napisov zagledam znane črke, Go Daddy! Pomaga, kaj pomaga, dviga me. Po tistem trapastem ovinku čez plažo in novi dozi pijače, pa obvezne hladne vode na tilnik spet letim, vsaj zdi se mi tako. V senci zadnjih hiš zagledam dva trpeča, eden leži z nogami visoko na ograji, ob drugem, nezavestnem, pa dva prostovoljca kličeta, glasno, skoraj panično. Jaz pa sem močan, lovim konkurente in v klanček po obratu se zaženem, ob železniic, kjer je zoprna vročina, jih prehitim dvajset, štel sem jih, za užitek. Smeje se mi, kot Chrissie. A telo spet sporoča, kakšne kilometer zatem me preveva šibkost, precenil sem se. Spet me za hip preplavi skrb, strah. Takrat spet zagledam znane črke, Go Daddy! Oh, kako dobro sta vedela, kje pustiti sled. Oprimem se bilke, bo, homerun, odločno, vzemi stvari nazaj v svoje roke. Spet se napijem, vzamem še en gel in nekako po občutku najdem ravnotežno hitrost, kadenco, dihanje. Mimo navijačev v zadnjo četrtino gre že na avtopilota, samo z glavo, zdaj si v ravnotežju. Ne vrže me iz tira nič več, ne luknja pred mestom, ne obrat, tudi nazaj grede grem skozi tisto globel odločno, s premišljenimi a močnimi koraki v zadnji vzpon na drevored. Pod vrhom dohitim Angleža, ki sopiha in stoka, komaj dviga noge. Ko sva vštric, se mu nasmejem in pravim: Hey, pal, it’s like in the good old Monty Python, you know: It’s a fucking jolly day! Šala ne prime, nekaj zamrmra in zastoka, še z roko ne more odmahniti, morda je preveč zdelan, morda premlad…. Hitro se poberem naprej in neham duhovičiti, zdaj gremo domov, homerun. Ampak meni se res zdi prav tak dan, fucking jolly day….. Ti zadnji kilometri so nekaj posebnega, povsem sem miren, tudi lani sem bil. Morda bi moral res bolj borbati, a tudi no brainer izračun kaže: bo PB, in to izdatno. Morda bi moral napasti, a čutim, da sem dvakrat zanihal gor in dol in zdaj takole valujem proti obali. Na križišču se samo še smejem, suveren sem, tečem, nič me ne boli, nič ne stiska v prsih, srce bije odločno, miren sem, it’s a payday. Zapnem dres, pomečem gobice,ki so že davno tople in umazane, pogledam, ali me kdo lovi, pospešim, ti metri so moji. Za robom skače in glasno spodbuja legenda Key, glasba suva, jaz pa tečem tistih nekaj prekratkih metrov, poljubim prstan, vidim navijača, pomaham, potem tečem in vsem kažem z obema rokama na ciljni napis in uro: dobre pol ure hitreje, kot lani. Pod ciljnim obokom zagrabim trak, strgam ga iz rok obeh punc, ki ga držita, dvignem ga nad glavo, visoko, kot opice iz Odiseajde 2000 in se derem. Kaj bi drugega? Naenkrat je konec. Na netu je fotografija, ki jo je nekaj trenutkov kasneje posnel profi Getty Images: v vodometu kapljic, ki me hladijo, spirajo umazanijo in sol ter sladkor dneva, ustavijo čas in krstijo. Popoln trenutek, zaprte oči, glava nagnjena nazaj v olajšanju, trenutek miru v dnevu norenja. Dokončano je.

DSC_5025

Dnevi potem so čudni: pristajam na planetu Zemlja, a pristanek je trd. Najprej sem evofirčen, navdušen nad tem, da sem iz zmedenosti plavanja, napada glave in telesa na kolesu, pa premišljenega, enakomernega teka sestavil navdušujočo tekmo. Potem pride memento mori, je preblizu in preglasen. Navidez zatopljen v množico zemeljskih opravkov in nadpomembnih zadev se sprašujem, marsikaj. A na koncu je tako, kot se mi je prikazal Buzz v tistem septembrskem jutru drugega Lovemana, ko sem se pri Vrbi mučil s seboj, cesto, vetrom, soncem in dimom s sosednjega travnika. Če si pravi, greva, to infinity and beyond.

Runcajz

a

(NJEGOVO POROČILO IRONMAN AUSTRIA 2013)

Slovenski Ironmani 2014

Thursday , 4, September 2014 Comments Off on Slovenski Ironmani 2014

Spet sem malo osvežil lestvico naših ironmanov in ironžensk.

Tako je na desni strani možen ogled vseh slovenskih Im rezultatov. Od leta 1986, ko beležimo prvi prihod skozi cilj našega Franceta Cokana,pa do danes beležimo 945 prihodov skozi cilj.

Potem je možen ogled vseh letošnjih slovenskih Ironmanov. Tu se vidi, da je kar 27 naših letos prvič, upam da ne tudi zadnjič, končalo Ironman preizkušnjo.

Zbrani pa so tudi najboljši časi plavanja, teka, kolesa in skupnih časov. Med moškimi prevladuje fantastični David Pleše, ki je lastnik vseh možnih naj časov, razen v plavanju ima primat še vedno Matjaž Kovač.  Pri ženskah pa najboljša še vedno povsod razen na kolesu, kjer ima najboljši čas Olja Bregar, neuničljiva Nataša Nakrst.

Za konec pa še poročila z IM tekem, tam pa še malo zbiram podatke.

10. tek na Dražgoško goro

Monday , 1, September 2014 Comments Off on 10. tek na Dražgoško goro

Tekma šteje za Gorenjski pokal v rekreativnih tekih (10 tekem). Dolga je bila tokrat zaradi vzdrževalnih del 8km (drugače 7.5km) z 800 višinskimi metri. Že preden smo startali, smo ostali brez enega člana. Nerazjasnjene okoliščine. Na prizorišče prispemo pol ure pred startom. Prijava, potem pa že skok v športno opremo in na start. Ogrevali se nismo nič. Ne vem kdaj nas bo srečala pamet. Sam se kot ponavadi preveč zaženem. In že takoj se začne klanec. Gre mi odlično. Presenetljivo. Potem pa že po prvem kilometru kriza. Takoj vem, da sem prehitro startal. Plus že prej omenjeno ogrevanje. Oziroma neogrevanje. Močno spustim tempo, ter že kmalu zahodim. Moral bi sicer že v prvem kilometru, saj je povsem jasno, da gre v strme odseke hitreje peš. Pa še manj se utrujaš. Kot pozneje ugotovim, sta prva dva kilometra, do vzhodnega dela Dražgoš najstrmejša. Tam stoji tudi prva okrepčevalnica. Na srečo sem vzel s seboj gel, ki mi je sigurno olajšal naslednje kilometre. Tukaj se pot tudi malce spusti, dober kilometer je asfaltiran.  Nato pa zopet na kolovoz in dvig do zgornjega zaselka Jelenšče. Čeprav sem si malo opomogel, pa noge ne dovoljujejo nobenega pospeševanja. Če se malo zravna tečem, takoj ko pa se kolovoz zopet postavi pokonci, pa ne gre nikamor. Vidim, da imajo sotekači okoli mene podobne težave. Vmes je še ena okrepčevalnica. Vzamem vodo in počasi pijem. Mislil sem, da bom proti koncu lahko pospešil, da bo vsaj še kaj ravnine, pa ni nič. Klanec do konca. Zadnjih 500m sicer dohitim dva sotrpina, pa ni moči da bi šel mimo. Ura se ustavi pri 54:34. Počakam Ivota. Malce mu zmanjka, da bi šel pod uro. Časomerilcema ponudim 20 EUR, da ga spravita pod uro. Pa nista podkupljiva ali pa sem ponudil premalo. Počakava še Jelko, potem pa se odpravimo nazaj proti avtu. Iščemo bližnjice, vmes nas preseneti kakšen električni pastir. Z avtom se nato zopet vzpnemo do Dražgoš, kjer počakamo še podelitev. Jelka je namreč osvojila drugo mesto v kategoriji žensk od 30-40 let.

NAŠI REZULTATI

  • Edo Krnič 0:54:34
  • Ivo Švrljuga 1:00:29
  • Jelka Sovinc 1:03:46

NAJBOLJŠI MOŠKI

  • Zupan klemen 0:43:39
  • Strnad Simon 0:46:17
  • Guzelj Denis 0:46:25

NAJBOLJŠE ŽENSKE

  • Melihen Erika 0:59:49
  • Markun Barbara 1:00:32
  • Zadravec Teja 1:03:15
  • Sovinc Jelka 1:03:46

SKUPNI REZULTATI

zmagovalka ženske skupno

DSCN9854

druga ženske skupno

DSCN9857

DSCN9852 DSCN9853 DSCN9856

Sprint triatlon Bakovci

Monday , 25, August 2014 Comments Off on Sprint triatlon Bakovci

Niti na kraj pameti mi ni padlo, da bi se udeležil te tekme. Pa me potem, kot mnogokrat Ivo hitro prepriča: ”Gremo v Panonsko vas, midva pa nastopiva še na tej tekmi?”

20140824_122452-1

Med potjo proti Moravcem nato zvem, da Ivota ne bo. Kaj sedaj? Nekako se mi ne da samemu na tekmo. Iščem izgovore, pa ne najdem pametnega. Nimam očal, plavalne kapce, pumpe. Vse to se da rešiti. Obljubil pa sem tudi Zoji, da bo lahko nastopila na cici duatlonu, zato gremo. Do Bakovcev. Tam se odvija tudi tekma v dvojnem ironmanu, ki sta ga uspešno končala dva naša, Dušan in Iztok Fister.

Takoj ko stopim iz avta zagledam Boruta Vovka in prvi problem je rešen. Posodi pumpo. Nato sledi prijava. Čudno se mi zdi, ker mi dajo samo čip. Nobene nalepke s številko, niti mi številke ne napišejo na roko ali nogo. Zatem gremo v menjalno cono. Pri tem triatlonu je zanimivo, da dobesedno nič ne potrebuješ. Startaš v dresu, potem obuješ samo kolesarske čevlje in čelado, odkolesariš, obuješ tekaške čevlje in to je to. Vsak si izber prostor ki mu ustreza. Na tla si položim samo superge. Edine z vezalkami. Dobim se še z Robom Svenškom, ki mi prinese Medotova očala. Potem pa je potrebno iti s kolesom do starta tekme, ki bo v Soboškem jezeru. Tu imam tudi edino pripombo. Kolesa smo morali pustiti v menjalni coni do 10:45, start pa je bil potem ob 11:45. Torej eno uro stojiš samo v dresu, bos, ob vodi. Na srečo je bil zraven še Rob, tako je čas hitreje minil. Tam tudi vidim, da imajo vsi tekmovalci napisane številke na roki. Očitno sem to nekje spustil. Pa saj je vseeno.

Startali smo iz vode. Sam bolj zadaj, saj sem med slabšimi plavalci. Plavalo se je dva kroga v dolžini 760m. Čeprav nas ni bilo veliko, pa je bilo vseeno ogromno prerivanja. Okoli vsake boje sem plaval prsno. Pa mi je ustrezalo, da sem malo počil. Naprezal se nisem preveč, temu primeren tudi čas . Sem se pa vmes odločil, da v tem jesenskem času vsaj malo osvojim plavalske prvine.

Kolesarskih čevljov nisem že prej dal na kolo. Za prvič sem rekel, da ne potrebujem loviti tistih nekaj sekund. Sem pa imel pripravljeno frutabelo, to sem pojedel med tekom iz mnejalne cone. Že prej sem se odločil, da bom kolo vozil v skupini in tako hranil moč za tek. Kolesarski del v dolžini 22km je bil speljan do Bakovcev in potem še 4 kroge. Takoj sem dobil manjšo skupino. A že po nekaj metrih nekdo pred mano vzame bidon, ki pa mu takoj pade na tla. Trdo primem balanco in brez težav zapeljem čezenj. V krogu je 5 ovinkov, ki jih sprva prevozim previdno, potem pa vedno bolj pogumno. Največ težav mi je v bistvu delal obrat na glavni cesti, kjer sem vedno zgubil nekaj metrov in potem lovil soborce. Drugače pa je šlo brez težav. Do drugega kroga sem naredil dva skoka do skupinic, ki so bili pred nami potem pa ostal do konca z njimi. Kolesarskega dela sem se zaradi vožnje v skupini najbolj bal. Pa potem ugotovil, da je bil to najlepši del.

20140823_120804

Superge sem si poskušal čim hitreje obuti, pa ni šlo brez težav. Tu bo potrebno malo potrenirati. Teči sem začel kakor je šlo, pa potem malo ustavil. Nisem bil ravno pripravljen preveč trpeti. Saj sem na dopustu. Tek v dolžini 4.7 km je bil speljan v treh krogih po progi, kjer so še trpeli udeleženci dvojnega Ironmana. Pil, jedel tukaj nisem nič, saj je vse skupaj prekratko. V vsakem krogu sem iskal moje navijače in tekma je bila hitro  okoli. Za prvič zelo zadovoljen.

20140823_123334

20140823_125411

Moji časi:

Plavanje 16:25 (2:10/100m)

T1 1:30

Kolo 33:02 (40.04 km/h)

T2 1:37

Tek 18:24 (3:55 min/km)

REZULTATI

Kolesarjenje Bad Gastein

Tuesday , 19, August 2014 Comments Off on Kolesarjenje Bad Gastein

Vikend sva izkoristila za obisk Bad Gasteina. Malega avstrijskega mesteca, ki mu pravijo tudi Monte Carlo. Upravičeno. Hoteli so umeščeni v majhno dolinico, do katere je z naše strani najboljši dostop skozi predor z vlakom. V 19. stoletju je bilo to termalno letovišče zbirališče premožnejših. Potem je mesto zgubilo svoj ugled, čemur so priča mnogi zapuščeni hoteli. Kljub temu pa sva bila fascinirana nad lepoto in samoto tega mesteca. Edini turisti poleg naju so bili po mojem mnenju sorodniki kakšnega savdijskega princa. Katere sva spričo njihovih črnih pregrinjal poimenovala ninje. To je bila tudi edina malenkost, ki je mogoče malce motila. Pa niti ne motila, ampak človek res ni navajen, da ob jutranjem teku, ko se še zdani ne, v gozdu ne sreča drugega kot nekaj ninj. In ko so kopajo poleg tebe. Sam pa ne smeš v vodo  v trenerki.

DSCN9740

DSCN9770

DSCN9778

DSCN9780

Na pot sva krenila v petek popoldne. Ker je bil najin glavni cilj kolesarjenje, po možnosti v klanec, sva bila malenkost razočarana nad deževnim dnevom. Pa sva kljub temu našla majčkeno luknjo, ter se povzpela na Korensko sedlo z avstrijske strani. Ker je bil Ivo tukaj prvič, sem dobesedno užival, ko je prvič zagledal zloglasni klanec. Ki ni dolg, le 1200m, ampak tako strm odsek se malokje najde.  Pri spustu srečava avstrijskega kolesarja Wolfganga Wienerja s katerim se bomo še srečali v današnjem zapisu.

DSCN9712

DSCN9720

Do večera prilezeva do hotela. Sam sem ”navajen” dobrih hotelov, ampak tole je pa višek. Sploh škoda besed, tako je bilo lepo. Vse sva imela na razpolago, resnični užitek. Zakaj morava kolesariti. Če imava vse v hotelu. Še copatke za v bazen, čokoladica pred spanjem, hrvaške programe, coca cole v hladilniku. Ob tako prijetnem ambientu še receptorki zgledata odlično.

DSCN9839

Sobota je zopet turobna. Kot naročen nama pride ženski maraton, ki ga pogledava do konca. Težko je iti iz tople postelje v mraz. Sam izberem dokaj ravninski 60km krog mimo Bischofshofna. Pa že kmalu ugotoviva ta ne bo ravno tako. Prvih 10 km se konstantno vzdigujeva. Vmes pa zopet srečava prej omenjenega Wienerja. Torej kolesari vsaj že en dan. Pozneje izveva, da tekmuje na Dirki okoli Avstrije (na koncu je bil drugi, na 1500km). Na vzponu ga sicer prehitiva, vendar naju potem že po pol ure ujame. Neverjetno. Sama kljub popolni zimski opremi in samo nekajurnem kolesarjenju zmrzujeva in se smiliva sama sebi. Ta človek je pa v mrazu in dežju že 24 ur. Pa še nekaj jih bo.

Ker naju naslednji dan čaka glavni vzpon, narediva temeljito analizo. Grafi, študija nasprotnika, …, po nekaj urah vse veva.

DSCN9782

Kitzbuhel Horn. Vzponček nad Kitzbuhlom. Ki od spodaj ne zgleda nič posebnega. Ki naj bi bil težji od zloglasnega Zoncolana. Bomo videli. Vreme je tokrat poletno. Dobrih 10 kilometrov. Najbolj položen kilometer ima 12% naklon (prvi ima sicer 8% ampak to je še ogreavanje). Toliko kot Šmarjetna.

DSCN9796

Prvih nekaj kilometrov ni sile. Pričakoval sem večji naklon. Vseskozi so ob cesti napisani kilometri. Ki pa so do 8 kilometra, kjer je tudi cilj raznih dirk. Potem pa se šele začne trpljenje. Do tam ni nobenega dvoma. Zoncolan je težji. Ampak potem. Si že utrujen, čaka te pa še 300 višinskih metrov v malo več kot dveh kilometrih. Ozka potka. Polna sprehajalcev. Katerim se  moraš umikati. Kot da nimaš dovolj problemov s samim seboj. Ta odsek me prepriča, da je Horn hujši tudi od Zoncolana. Čeprav ima na koncu 22% naklon, pa ta ni tako ekstremen kot na Zoncolanu. Je ga pa več. Glavna razlika pa je v tem, da tukaj višje ko greš višji je naklon.

DSCN9797

DSCN9798

Običajno se nekaj metrov spustim, da poslikam Ivota. Tokrat prvič ne gre. Če bi se spustil samo nekaj metrov, ne bi prišel nazaj s kolesom. Zato grem peš. Pa še to bolj upokojensko.

DSCN9804

DSCN9817

DSCN9824

DSCN9827

DSCN9832

 

Za zadnji dan si izbereva Malto oziram NockbergeStrasse. Pa zavoljo tunelov, ki nama niso preveč po godu, malo pod vrhom obrneva.   DSCN9843

Monte Zoncolan

Sunday , 13, July 2014 Comments Off on Monte Zoncolan

Prvi dan letošnjega dopusta sva z Ivotam porabila za poravnanje dolga. Vsaj 10 let si že ogledujeva vzpon na zloglasni Monte Zoncolan. Pa nikakor nisva našla možnosti za obisk.

DSCN9471

Do leta 2003 je bil Monte Zoncolan skoraj popolnoma neznan vrh Karnijskih Alp. Pa čeprav so ga odvisniki od kolesarskih strmin potihoma omenjali kot težjega od zloglasnega Passa de Mortirolo. Že leta 1997 se mu je ženska profesionalna dirka po Italiji približala na tri kilometre, ampak prek Sutria iz lažje strani. Potem pa je za probrat poskrbel Francesco Guidolin, trener nogometne ekipe Udinese. Bil je zbiralec težavnih vzponov in prijatelj mu je zaupal, da česa takega še ni videl.

DSCN9454

To skrivnost je potem zaupal televizijskem komentatorju in novinarju časopisa Gazetta dello Sport, tedva pa naprej šefu dirke po Italiji. Ki je ravno iskal protiutež morda najtežjemu vzponu na profesionalnih dirkah, ki so ga uvedli na dirki po Španiji. Izvidniška pot na Zoncolan ga ni prepričala. Seveda je bil strm, ampak, kot je dejal ”komaj kaj več kot oslovska pot”. Kar je imel tudi prav. Leta 1939 je okoli 400 mož z mulami vsak dan 18 mesecev grizlo v hrib, nezevedajoč se kaj bodo ustvarili. 2. marca 1945 so verjetno obžalovali svoj trud, saj so po novi cesti v Ovaro vkorakale ruske čete in ubile 22 civilistov. Prvo dirko so izvedli leta 2003. Iz Sutria. Leta 2007 pa je prišel čas za okrutneža na zahodni strani. Vzpon iz Ovara. Prvi zmagovalec je bil Simoni, ki je dejal, da je to kot počasna, neusmiljena usmrtitev. Ter, da je najlažji del vzpona zahtevnejši od najtežjega na katerikoli dirki po Franciji. Ostali zmagovalci na Monte Zoncolan iz Ovara:

  • 2010 Ivan Basso
  • 2011 Igor Anton
  • 2014 Michael Rogers

DSCN9464

Seveda pa Zoncolan ni najtežji vzpon v Evropi. Je samo najtežji med tistimi, ki so dovolj lahki za profesionalne dirkače. Vzpon v Kitzbuheler Torn, pa Via Scanuppia, cesta do Pozze San Gisente in še mnogo težjih bi se našlo. Ampak kljub temu je Zoncolan car in vesel sem, da sva ga videla.

Ker sem imel popoldne praznovanje 80 let (sicer z ženo, ampak kljub temu se je nekaj nabralo kar nekaj let), nisva imela časa na pretek. Iz Kranja preko Trbiža, Tolmezza do Ovara je 156km, ali slabi dve uri vožnje. Zame. Ki sem v avtu približno tako hiter kot na kolesu. Torej še manj za hitrejšega voznika. V Ovaru sva popila obvezno kavo. Seveda se nikoli tako ne mudi, da ne bi bilo časa za Latte machiatto. Potem pa v oblačila. Vreme zgleda ugodno. Torej vse kratko, ter nekaj daljšega za spust. Potem pa startava.

DSCN9457

Prvi kilometer je položnejši, ampak kljub temu strm. Potem pa so na vrsti najtežji štiri kilometri. Kjer strmina resnično nikjer ne popusti. Vsakih 500 metrov je ob cesti tabla s podatki junakov Gira. Ker se mimo njih komaj premikaš, imaš čas vse prebrati.

DSCN9462

Potem sledi ravninski del. Če se to lahko reče za 8% naklon. Ampak resnično. Proti prej, se tu zdi kot da voziš navzdol. Pod vrhom nas čaka še nekaj tunelov, potem pa samo še zaključni vzpon, kjer strmina zopet nekoliko naraste. In,…. konec veselja.

DSCN9455

DSCN9456

Ker vzpone vedno primerjam z Joštom in Šmarjetno, ter Korenskim sedlom iz avstrijske strani, bo tudi tukaj tako. Jošt in Korensko sedlo imata večji maksimalni naklon. Na Korenskem sedlu, sploh ob gostem prometu se mi vedno zdi, da če bi bilo še 200 metrov bi stopil dol. Prav tako na Joštu, na zadnjem ovinku. Tukaj pa ni bilo tako. Resnično strmega odseka ni, je pa konstantno našpičeno. Torej približno tako kot bi šel 5 krat na Šmarjetno. Tako je moje mnenje. Seveda je težek, sploh če bi šel hitreje, ampak za povprečnega rekreativca, ki naredi nekaj vzponov, pa nič kaj posebnega.

Če hočeš samo priti gor. Če bi šel pa dirkati, bi pa po moje odstopil po 456 metrih. Bolj zanimiva pa je pot navzdol. V mokrem smrtno nevarna. V suhem pa vseeno zelo zahtevna. Ker se nama zdi, da nama bo vse razneslo, se vsak kilometer ustavljava in dajeva oddih najinima zavornima sistemoma. Spodaj še zaslužena kava in čez dve urici praznovanje.

DSCN9472

Monte Zoncolan iz Ovara

Dolžina: 10.1 km

Višinska razlika: 1203m

Povprečni naklon. 11.9%

Največji naklon: 22%

Vzpon iz Sutria je dolg 13.5km z 8.9% naklonom iz Priole pa 8.9km s 13% naklonom.

DSCN9458

DSCN9461

Andreja Jagodic – zmagovalka na Dirki okoli Slovenije

Monday , 19, May 2014 Comments Off on Andreja Jagodic – zmagovalka na Dirki okoli Slovenije

Andreja Jagodic, trikratna zmagovalka DOS-a. Za tiste, ki ne poznate, to je kolesarska Dirka okoli Slovenije. V dolžini 1205km s 14000m višinske razlike. Andreja je bila udeleženka Adventure race preizkušenj, je alpinistka, gorska reševalka, mama,… V zadnjih letih pa je zapisana predvsem kolesarstvu. Vzela si je nekaj časa in opisala svoja razmišljanja o tem kar se je dogajalo na Dirki okoli Slovenije.

Avtor fotografij: Vili Vogelnik

IMG_6493

Kateri DOS je bil najtežji? Zakaj?

Najtežji od mojih treh DOSov je bil drugi. To pa zaradi bolečine v kolenu, tako, da me je predvsem trma pripeljala do cilja.

Kako je izgledal dan starta dirke?

Vedno komaj čakam, da pride dan štarta. Zadnji dnevi so vedno najtežji. Četudi boš za vse prej poskrbel, bo že tako, da bo Murphy deloval….nekaj se bo že zalomilo in te bo čakalo in živciralo še zadnje dni. Res je kup priprav, letanja, nabiranja opreme, kupovanja, pakiranja itd. In ko si končno na štartu si kar malo oddahneš, ko vidiš, da ti bo le uspelo štartat. Zadnjo noč sem si samo želela dobro naspati. Res sem spala dolgo, tudi poležavala sem, potem pa seveda obvezno hranjenje, pitje…,iskati me je prišla ekipa, s katero smo se podali skupaj proti Postojni. Tam sem se samo še preoblekla, uredila zadnje stvari in odšla proti »pisti«.

IMG_6198

Si v kakem trenutku pomislila na odstop?

Ne, nisem. Ko sem ostala brez kombija sem se ustrašila in v podzavesti mogoče zaslutila tudi to možnost, vendar si enostavno nisem dovolila na ta način razmišljati. Vedela sem, da bo vse ok, da se bo že na nek način uredilo. Nisem se pustila zmesti. Obenem je tako tudi razmišljala ekipa, me navdajala s pozitvnimi misli.

Kaj, koliko poješ, popiješ med dirko? Po planu ali občutku?

Jem in pijem redno (po planu), kajti občutki te na tako dolgi dirki hitro nesejo, izgubiš tisti pravi ritem in željo po hrani. Ekipo vedno prosim, da mi redno da jesti in piti, ker jesti na taki dirki je vedno moj problem. Zdi se mi, da sem ravnokar nekaj pojedla, ko mi že ponujajo nekaj novega. Vse si pišemo tudi v knjigo, kaj jem, koliko itd.

IMG_6291

Koliko si spala, počivala? Si se že prej odločila kdaj boš počivala ali se to sproti odločate?

Letos sem spala vse skupaj 1h 50”. Spanje je težko odločati vnaprej. Rada bi rekla, da bom spala šele v Kamnici, kot sem to prvo leto, vendar pa sem morala lani že v Idriji. Ko ne gre pač ne gre in takrat je bolje, da narediš en »power sleep«, vsaj pri meni je tako. Težko je napovedati kdaj boš spal, bolj delamo to po potrebi oziroma ko je nujno.

Kakšne imaš cilje za naprej? Ostajaš v ultra kolesarstvu? Katere dirke imaš letos v planu?

Jaz ostajam in sem povsod. Kdaj me vprašajo, če sem ultrakolesarka ali cestna kolesarka. Sem kolesarka, oboje, vse. Ostajam ultrakolesarka, ker imam namen še kakšno dirko odpeljati, tudi v tujini, vendar ne v tem letu. Moj naslednji večji cilj je svetovno amatersko prvenstvo, ki letos poteka v Ljubljani, kjer bom tekmovala v cestni dirki in v posamični vožnji na čas. Pred tem pa Maraton Franja, posamična vožnja na Franji, Maraton Alpe in druge lepe dirke doma in bližnji tujini. Zelo rada dirkam, cestne dirke, maratone, prav tako rada vozim kronometre. Meni je pravzaprav vse kar preveč všeč. Seveda pa je najprej družina in še kakšna stvar, kolesarstvo in cilji se tako tudi malce prilagajajo.

Kakšne težave s kolesom, si imela rezervno?

Imela sem rezervno kolo, vendar ga ni bilo potrebno uporabiti. Prav nobenih težav ni bilo s kolesom. Res sem vesela, da mi je Merida dala tako super kolo že na koncu lanske sezone in sem se ga lahko dobro navadila. Lani sem imela kolenske težave prav gotovo tudi zaradi tega, ker tistega kolesa nisem dovolj dolgo vozila. Te napake nisem želela ponoviti.

IMG_7599

Ne predstavljamo si kako poteka tretja noč, ko te zebe, si izredno utrujen? Je mogoče lažja kot prejšnje, ker je zadnja?

Tretja noč je meni vedno najtežja. Čeprav imaš v glavi, da se bližaš cilju, pa je le tu večja utrujenost in že tretja noč, ko spet ne boš spal. Utrujenost se pač stopnjuje in zadnji, Kočevski klanec mi je vedno nekako najtežji.

IMG_7481

Če DOS primerjaš s tvojimi alpinističnimi vzponi, Adventure dirkami, se to lahko primerja po naporu?

Zelo težko je to primerjati. Adventure race je po eni strani težji s psihološkega vidika, ker nimaš nobene ekipne podpore, si sam. Vse kar imaš, imaš pri sebi in na sebi. Imaš pa zraven 3 fante, ki ti mogoče vseeno v slabih trenutkih lahko pomagajo, na primer povlečejo na kolesu (z elastiko) ali nesejo nahrbtnik (to delamo seveda tudi ženske, ne samo moški, da ne bo pomote ;). Zelo težko je primerjati, lahko pa potegnemo določene vzporednice. V obeh primerih težavnost zelo zavisi od vremenskih in drugih pogojev itd. Pri obeh moraš biti tudi precej trmast. Alpinizem pa ne bi opredelila za dirko, tekmovanje, gre za popolnoma drug svet, vendar je res, da imajo neke skupne vrednote. Vendar v gorah je napor spet drugačen, spet zavisi od težavnosti smeri itd. Ne, ne bi želela primerjati, gre za različne dejavnosti, čeprav imajo neke skupne vzporednice, ja.

Kako treniraš, kako zgleda tvoja sobota, ko si recimo v polnem treningu?

Treniram po planu trenerja. V obdobju pred DOSom so res mogoče daljše ture, drugače pa pač treniram kot drugi cestni kolesarji. Imam različne treninge, zavisi od cilja za katerega treniram.

Imaš otroka, partnerja, ki se prav tako ukvarja z ekstremnimi športi, redno službo? kako vse to funkcionira?

Prav gotovo brez domače podpore ne bi mogla delati vsega tega. Zelo srečna sem, da imamo drug za drugega razumevanje. Imam tudi redno službo, tako da je za kaj takega res treba precejšnja organizacija. Vse se da, je pa pogoj razumevanje in podpora bližnjih in pa dobra organizacija.

IMG_7004

Imajo v službi razumevanje za tvoje početje?

V službi se prav veliko o tem ne pogovarjamo, vendar opazim, da vseeno vedo s čim se ukvarjam. In tiste, ki to zanima, mi tudi voščijo ali zaželijo vse dobro.

IMG_7612

Sponzorji, koliko te je okvirno stal DOS?

Imam sponzorsko kolo Merida. Za DOS mi je Tušmobil posodil kombi. DOS me je stal približno 1.500 €.

Misliš, da bi bila boljša, če ne bi imela težav z denarjem, časom?

Ja, v to sem prepričana. Vsekakor je v prvi vrsti družina, nato služba in šele potem kolo. In če kdaj postanem utrujena je to zaradi vse te organizacije. Verjamem oziroma sem prepričana, da bi lahko še marsikaj (tudi bolje) odpeljala, če bi imela denarno in »časovno« podporo ;). Uuuu, ja :) Lahko dokažem, če kdo najde kakšno možnost ;).

IMG_6489

Tvoji časi po letih so bili 2011 2dni 10 ur 49 minut, 2013 2 dni 19 ur 5 minut, letos pa 2 dni 16 ur 12 minut. Je taka razlika zaradi spremenjene trase, vremenskih pogojev, tvoje pripravljenosti ali kaj drugega?

Ja, prvo leto je bila trasa precej krajša in z manj višinci. 80 km se ne sliši veliko, vendar se pozna. Na Vršič sedaj prideš s precej več višinci v nogah kot prej. Sploh pa se vsak km več nabira proti koncu. Lani je bil slabši čas zaradi problemov s kolenom.

IMG_7430

Ti je letošnja soborka bila v vzpodbudo? Si gledala nanjo ali si vozila svojo dirko?

Vesela sem bila konkurence. Vedno je lepo videti sebi podobno misleče ljudi, gre za zdravo konkurenco. Sem pa vozila v svojem ritmu, na začetku nisem nič gledala, na nobenega. Kasneje sem malo preverila kje Hanka je, vendar sem celo progo vozila svoj tempo.

IMG_6321

Ko greš mimo domačih krajev, srečaš svoje, predvsem Ajdo, si sigurno evforična? Kaj pa potem, ko ”ostaneš sama”, veš pa da te čaka še juhuhu kilometrov?

Ja, po domačih koncih vedno »leti«, razen letos, ko me je obletavala slabost. Ko se spuščam z Vršiča, se že veselim, da bom videla Ajdo in svoje bližnje, to me res žene in komaj čakam, da se objameva. Prvo leto me je bilo strah, da me bo »vrglo«, da ne bom mogla od nje, vendar Ajda se ima lepo pri babi, navija zame, zmenjeni sva, da mamica obkroži Slovenijo, potem pa se posvetiva najinim dogodivščinam. Te stvari morajo biti razčiščene, drugače bi me seveda žrlo in se ne bi mogla ločiti od nje. Naprej pač grem…tako sem si zastavila in se nimam kaj spraševati. Kar je treba, je treba.

Imaš trenerja oziroma kako treniraš? Imaš kakšen plan, se ga držiš?

Ja, odkar se ukvarjam s cestnim kolesarstvom treniram po planu trenerja, Mirana Kavaša. Vesela sem, da sem se tako odločila. Sedaj sem se na Mirana oziroma njegove plane že kar malo navezala in mi paše tako. Mogoče bi se morala  malo več sama pobrigati, vendar mu bolj zaupam kot sebi kar se tiče treningov, zato bom še malo vztrajala pri njem, he he.

IMG_6496

Kako si pristala pri kolesarstvu? Kako, zakaj si se odločila za DOS?

Po porodu sem želela čim prej priti nazaj v formo in sem se odločila za cestno kolo, ker se mi je zdelo, da imamo v domači okolici boljše pogoje za cestno kolo kot gorsko, katerega sem do takrat vozila. Mislila sem, da ga bom imela samo malo za trening, vendar mi je postal kmalu strašno všeč. Ker pa sem že od nekdaj »vzdržljivka« ni čudno, da me je kmalu začel zanimati tudi DOS.

Se s spremljevalno ekipo prej kdaj dobiš? Naredite kakšen trening skupaj?

S spremljevalno ekipo smo se dobili 3x. Naredili smo skupaj tudi en trening, bolj za druženje sicer.

IMG_6452

Ste s sotekmovalci na DOSU prijatelji? Kdaj trenirate skupaj?

Ja, vsekakor. DOSovci se mi zdijo podobni hribovcem, preprosti, malo sanjavi in srčni. Mogoče, ker v nekolikšni meri tekmujejo tudi sami s seboj in ne samo med seboj. Smo prijatelji in si pomagamo. Z nekaterimi sem tudi »na vezi«, kdaj se tudi na kak trening skupaj odpravimo, čeprav malokrat. Vsak je na svojem koncu Slovenije, vsi imamo svoje obveznosti, sama se kar težko menim za skupne ture, saj se moram v prvi vrsti prilagoditi družini in tako po večini kolesarim sama, razen ko se odpravim na runde v bližnji okolici.

IMG_6677

Kdaj naletiš na predsodke, da ker si ženska bi ”morala biti doma”, sploh ker si od mnogih moških boljša?

Ne. Se ne zadržujem (dolgo) v takih krogih.

Čez leto paziš na prehrano, uporabljaš kakšne dodatke k prehrani?

Na prehrani bi lahko še marsikaj postorila. Kolikor se da pazim, lahko pa bi še bolj. Jemljem vitamine in BCAA.

Je bil vrstni red zate na DOSU pričakovan, te je kdo presenetil, si od koga pričakovala več?

Bilo je kar nekaj odstopov moških od katerih smo nekaj pričakovali, vendar to se lahko zgodi hitro. Drugače pa mislim, da je kar pričakovano, Štucin je lepo presenetil. Navijam za Pšeničnika, ki je vsako leto boljši in bo 1x tudi najboljši.

Ko voziš tako dolgo dirko, jo pelješ po odsekih ali v glavi odštevaš koliko je do konca? Skratka, ne predstavljamo si kakšno je razmišljanje ko po 600km veš, da si šele na polovici?

Jaz pravzaprav nikoli ne razmišljam, da gre za noro dolgo dirko. Seveda je dolga, vendar vem da se da. Gledam pozitivno. Ne razmišljam o tem koliko dolgih km me še čaka, pač pa se jih veselim. Veselim se poti. Začnem kot da grem na izlet, mislim, si … uuuu bo letelo prvo etapo, saj je samo gori doli, potem pride druga …. pa veselim se tolminskega konca, pa da bom videla bistro Sočo, pa meni tako ljube gore … ja, v bistvu po delih, veselim se dogodivščin in trenutkov na poti. Proti koncu, ko postaneš res utrujen, resda pomislim tudi na to koliko km je še do Postojne, vendar se hitro zbistrim in pomislim, da so vmes še lepote Bloške planote itd. Energijo ti daje cilj proti kateremu drviš in sanje, za katere živiš. Gre za odločitev, ki jo sprejmeš že nekje v začetku sezone in ne pred samim štartom. Da se odločiš peljati DOS moraš biti za to motiviran, moraš imeti visok cilj in mislim, da ta visoka motiviranost ne more kar splahneti na pol poti. Ne gre za enodnevno muho, te želje in sanje se rojevajo dalj časa. Tu je seveda potrebna še trma v težkih trenutkih, psihološka pripravljenost je poleg fizične pripravljenosti zelo pomembna.

Prejšnje leto si imela težave s kolenom? Letos?

Letos tega ni bilo. Konec lanske sezone sem dobila novo kolo in odšla sem na bike fitting, kar je bila pomoje super stvar. Pozicija na kolesu je res važna, sploh na tako dolgih razdaljah. Lani sem dobila kolo prepozno, potem pa je bil še mraz in dež, kar je pospešilo vnetja kolena.

Kaj te je najbolj skrbelo pred tekmo?

Da me ne bo spet bolelo koleno ;) Vendar sem odganjala te misli.

Ker si po izobrazbi alpinistka, kakšni so občutki, ko si se recimo vozila po Trenti in prvič zagledala še zasnežene Julijce? Ali pa potem Martuljkovo skupino? Ti da to moč?

Ja, vsekakor. Ko zagledam gore me to močno napoji, mi da moč. To je ena vrste hrane. Vedno se veselim tistih koncev.

IMG_6927

V Ljutomeru ste imeli težave z avtomobilom. Tam si izgubila uro dragocenega časa. Kakšni so bili takrat tvoji občutki. Bi lahko, če bi imeli še en avto nadaljevala pot?

Ko sem slišala kaj se je zgodilo me je najprej dobesedno spreletel srh. Pomislila sem na odstop. Vendar sem spet odgnala te misli, nisem pustila, da tako razmišljam. Pozitivno je razmišljala tudi ekipa za kar sem ji zelo hvaležna. Vedela sem, da se bo pokazal nek drug način. Na srečo v nesreči je bila tam žena od mojega brata, tako, da smo potem uredili njen avto za čas, da so popravili kombi.

Koliko časa si spala doma v kosu, da si nadoknadila zamujena dneva?

Nisem se še naspala ;) Ne morem kar spati, ker imam družino in službo. Grem pa z Ajdo spat, he he. Ponavadi potrebujem kak teden, da pridem na »stare tire«.

Si že šla na kolo, ali imaš enako željo po kolesu, kot pred DOSOM in če ne, kdaj računaš, da se ti bo vrnila?

Želja ni zamrla, seveda da ne. Želja ostaja enaka. Tu so že novi cilji. Gre le za to, da nekaj odmora potrebuje zadnjica in  telo. Ta teden je še bolj regeneracijska vožnja, potem pa počasi začnem s treningi za nove cilje.

Kako ste skrbeli za navigacijo, leptop, zemljevid in gps?

Ja, ekipa si je pomagala s potno knjigo in gps.

Pa se vam je kljub temu uspelo izgubiti, razlog?

To je vprašanje za ekipo ;).

Kako vplivajo navijači ob cesti, videl sem, da sta te prišli pozdraviti in se s tabo proti Postojni zapeljali bivši zmagovalki DOSa. Ti je v veselje, da kakšen kilometer vzporedno s tabo vozi navijač, ali ti je moteče, ker te že vse boli si v svojem svetu?

Navijači so tisti, ki ti dajo največ moči. Neverjetno je kako te vsaka beseda, vsak pogled, vzpodbuda dvigne. Vesela sem bila Tjaše in Aje, zelo vesela.

IMG_6517

Si zadovoljna s potekom priprav na DOS?

Ja, sem zadovoljna.

Si imela kakšne posebnosti pri pripravi?

Hm, kaj pa vem, mislim, da ne.

Koliko je bil tvoj najdaljši trening pred DOSom?

200 + nekaj km.

Glede na to, da običajno ne treniraš 1200 km treningov, ali se ti zdi, da gre od 500 km samo še na trmo?

Samo na trmo ne. Biti moraš tako dobro fizično pripravljen, da telo zdrži te napore. Zelo pomembna pa je tudi psihološka priprava, ja. Zelo! Celo bolj kot zelo ;).

Koliko si spala med samim dosom, najdaljši spanec?

Vse skupaj sem spala 40 + 25 + 45 = 1 h 50 min.

Če pogledaš nazaj, bi kakšne stvari na dirki spremenila?

Seveda, vedno je kaj kar bi spremenil, izboljšal. Izkušnje se nabira z vsako dirko, vedno se naučiš kaj novega in je smiselno to vnovčiti v naslednji preizkušnji.

Kaj poleg sendvičev si jedla od trde hrane?

Makarone, palačinke, piškote, banane, rolade, čips, rozine, oreščke.

IMG_7877

V poročilu nisi omenila ekipe, sicer si jih pohvalila, koliko so pa oni spali na dirki. Zadolžitev je toliko, da jim ni bilo dolgčas?

Ekipa je bila dvodelna. Do Črnivca štirje in naprej štirje. Dva od njih sta bila celo dirko. Tako so se uspeli menjati tudi pri spanju in so bili kar naspani … za to smo poskrbeli, kajti lani so bili na koncu že precej nenaspani, kar ni dobro oziroma varno. Ekipa mora biti naspana, ni težko samo kolesarju pač pa vsem, se mi zdi, da je za volanom še težje bedeti kot za balanco ;).

IMG_8102

 POVEZAVE

Nočni tek Kranj

Saturday , 17, May 2014 Comments Off on Nočni tek Kranj

Tek po ulicah Kranja, ki ga organizirajo v sklopu Tedna mladih. Ponavadi je bila tekma v nedeljo dopoldan. Z bolj skromno udeležbo. V zadnjih letih pa so prireditev prestavili na petkov večer in množičnost se je povečala. Zdi se mi , da je sedaj organizator triatlonec Nino Cokan in je ta tek v sklopu Nočnih tekov, ki jih organizirajo po vsej Sloveniji.  Niti pomislil nisem na nastop, potem pa sem zvedel, da gre na tek Sandi in hitro sem bil odločen. Ker glavni razlog za neudeležbo na dosedanjih tekih je bil, da mi je pač nerodno teči po mojem mestu. Ampak, če gre Sandi, ki mu je včasih nerodno še pred nami, bom pa sam tudi potrpel. Naneslo je tako, da ima moja Petra ob petkih risanje, zatorej sta šla Luka in Zoja z mano. Nobenih priprav. Majico in kratke hlače na sebe, eno majico v nahrbtnik in to je to. Pa obvezno kapico. običajno ne tečem z njo, tokrat sem rekel, da si jo nadenem. Za boljšo kamuflažo. Pa je bilo potem že tako temno, da sem si jo snel. Organiziran so imeli tudi tek za najmlajše. Na katerega sta se prijavila Luka in Zoja. Pa so ga potem v zadnjem trenutku odpovedali. Ker sta bila prijavljena samo dva. Luka je potem nujno moral odigrati neko igrico, Zoja pa se je ogrevala z mano. Čeprav od tega ogrevanja ni bilo nič, pa je bilo neprecenljivo. Še posebej, ko je po 7 metrih rekla, da zdaj sva se pa tako utrudila, da morava obvezno na en sladoled. Čeprav bi bilo topleje ostati pri njej, pa je bilo potrebno iti na start. Ob progi sem imel kar nekaj prijateljev. Gledam kje je Sandi, pa ga ne najdem. Start. Prvi so takoj 100m pred mano. Rekel sem si da prvo polovico kroga ne gledam na uro, potem bomo pa videli. Tečemo 4 kroge po 2.250 m, skupaj 9 km, na koncu je naneslo 9650m. Nekateri na 4.5km. Začeli smo pred Gostilno Matjaž, potem pa čez most do Čebelice, levo po klancu čez Huje, nato po najstrmejšem delu navzgor mimo Carniole in Downtovna, pa potem desno do Prešernovega gaja, skozi, nato nazaj mimo knjižnice v sam center, za Mercatorjevo trgovino desno, mimo Praproti in potem nazaj mimo Gostilne Matjaž.  Ob pogledu na uro vidim, da imam povprečen tempo 3:55 min/km. In to bom poskušal obdržati. Sicer nikoli nisem tekel tako hitro, niti ne na tako kratki progi. Ravno zaradi tega sem mislil, da me bo pobralo proti koncu, pa ni bilo tako. Vseskozi sem tekel v istem tempu. Na vrhu vzpona je ura kazala tempo 3:55, na koncu kroga 3:53. Vsakič.  Vzpon mimo Downtovna mi ni delal preglavic. Bolj spust mimo Čebelice. Bilo je temno, brez luči. Pa že tako nimam preveč rad spustov. Zato sem navzdol malo počival, navzgor malo stisnil, pa se je izenačilo. Vseskozi sem imel ob progi navijače. Kar mi je bilo v vzpodbudo. Pošteno povedano se mi je prav dobro zdelo. Čeprav odgovarjati nisem mogel nobenemu, je šlo vseeno prehitro. Vsakič sem pomahal Zoji, Luka očitno še vedno ni odigral igrice, ostalim se sedaj zahvaljujem. Štirje krogi so kar prehitro minili. Moj čas 37:10. Zadovoljen. Kmalu za mano pride še Sandi. Luka in Zojo oddam Piccassu, potem pa odidem še v nočno življenje. Na koncert. Čudovit dan.

PRVI:

  1. Kustec Gregor 31:59
  2. Zupančič Marjan 32:19
  3. Hočevar Boštjan 32:45
  4. Ferlic Janez  32:54
  5. Guzelj Denis 33:01
  6. Zupan Klemen 33:08
  7. Debeljak Pavel 34:15
  8. Žitnik Urban 34:16
  9. Jerič Bojan 34:30
  10. Matjaž Tilen 35:35

13. Edo Krnič 37:09

28. Sandi Šilar 42:53