Pomladnih 100

Friday , 11, January 2019 Comments Off on Pomladnih 100

Smo v času, ko sem imel običajno že kar nekaj turnih zapisov in je večina mojih bralcev glasno tarnala, kdaj bom že nehal pisati samo in le o snegu. Letos pa je ravno obratno. Snega ni in ni. Iz redakcije so mi sprva v mirnem tonu, kasneje pa v čedalje glasnejšem sporočali, da če ne bo zapisov, tudi bralcev ne bo več. Kdo ima čas brskati po starih zapiskih? Sodu je izbilo dno, ko je glavni urednik ves penast zahteval takojšnje srečanje. Le zavoljo njegovega posredovanja sem dobil zadnji sedež v prenatrpanem avionu za Bruselj. Nekaj čez 16. uro sem tudi sam že rahlo nervozen naročil podaljšani expresso v Kavarni Merxs sredi glavnega trga. Brez okolišenja je udaril: ”Se sploh zavedaš, da nas je zapustila polovica naročnikov na tvoj usrani blog???? Se ti sanja kaj je polovica?”

”Seveda se mi. To pomeni, da sta se dva odjavila.”

”Točno tako! Če se ti odjavi še eden, potem res ne vem ali je sploh še smiselno pisati.”

”Ja ne vem. Saj ogromno kolesarim, pa tečem. Ali naj o tem pišem?”

”Ja boš že moral. Saj ogromno ljudi piše o kolesarstvu. Boš pa še ti.”

”Pa kaj lahko pišem o kolesarstvu? Kako in kje se peljem? Proti Ljubljani, nato desno, naravnost do BTC-ja, potem pa zopet levo?  Meni je to podobno kot bi se peljal z avtom in opisoval kako je lepa pokrajina in kje se vozim. Tako bi lahko še več napisal kot če se peljem s kolesom.”

”Ja ne vem kaj boš pisal. Pa saj je sedaj ogromno zanesnjakov, ki imajo kolo za središče sveta. Bodo pa oni brali. Saj se je treba prilagajati. 5 let si pisal o triatlonu. Potem si ugotovil, da si tam zanič. In nehal pisati. Nato si začel s turnim smučanjem. In tudi tam že vsak, ki gre 2x na Stari vrh, smuča težje smeri kot ti. Torej ti tudi tam bije zadnja ura. Ne vem, poskusi sedaj s kolesarskimi izleti. Za starejše. Če pa še to ne bo šlo, potem ti pa tudi sam ne znam več pomagati. Saj ti že 5 let govorim. Kdo še bere bloge? To je bilo moderno 15 let nazaj. Sedaj morava prodreti na facebook, twitter, instagram in ostale modne kanale. Ampak ne, ti boš objavljal na facebooku potem, ko ne bo imel več nobenega uporabnika. In boš zopet prijokal k meni z vprašanji kaj naj pišem? Ne vem, pojdi naslednji teden na kolo, potem pa napiši kako je bilo, pa bova videla. Pa naredi vsaj 60km, saj si še zmožen tega? Ker pa če tega ne moreš, potem tudi to nima smisla. Mogoče poskusiva še z recenzijami knjig.”

Včasih smo se peljali s kolesom samo kadar je bilo več kot 10 stopinj. Sedaj je že vroče, če je okoli 5 stopinj. Vse se spreminja in tako tudi naši predsodki. 20 let nazaj nisem videl kolesarja med novembrom in marcem. Danes ni važno kakšno je vreme, na kolo se gre v vseh pogojih. Vseeno pa, če vzamem dopust, gledam, da ne kolesarim ravno v dež, meglo (sicer je v zadnje bilo tako, ampak nehote). Avto pustiva v Sistiani. Cilj je narediti čim lažjih 100 km. To pomeni, da ni preveč vzpona, prometa in vetra. Na prvo komponento lahko vplivaš, na ostali dve malo težje. Tako sva na koncu prevozila željenih 100km, vendar v vetru in gostem prometu.

Že na začetku se dogovoriva, da se menjavava na vsake 2 kilometra. Ker imam uro pod jakno, je Ivo določen za dirigiranje. Prav tako je tudi določil traso. Sam sem tukaj drugič. Enkrat sem v teh koncih vozil s Tuševo ekipo, vendar v kontra stran. Ker imam slab spomin, mi je vse novo. Nič se ne spomnim. Tudi pokrajina sama je dokaj monotona, večinoma dolge ravnine. Prvi nekoliko lepši kraj je Grado. Ob morju, do njega vodi nekaj kilometrska cesta speljana čez vodo. Res lepo. Še lepše bi bilo, če ne bi imela toliko vetra.  2km močnejšega, pa potem 2 malo manj in tako v nedogled.

V Gradu določiva prvo kavo. To bo v Palmanovi. Do tam je bilo še okrog 20 izredno nevarnih km. Gost promet, nervozni vozniki, slaba cesta. Lahko, da so imeli slab dan, ampak meni so naše ceste bolje urejene, kultura voznikov pa na višjem nivoju. Seveda greva v sam center. Razgleden, prostoren trg, popolnoma prazen, vendar z eno boljših kav v zadnjih letih. Pa sonce. Kaj češ lepšega. Čaka naju še okoli 45 km do cilja. Hitro ugotoviva, da nama bo do stotke zmanjkalo nekaj kilometrov. Zato narediva krogec, ter še en postanek v Monfalconu. Šele na koncu se naju je veter malenkost usmilil. Verjamem, da se sliši nelogično, ampak veter v hrbet sva imela samo okoli 5-10 km. Na koncu oba zadovoljna. Naslednjič se bova poskušala izogniti večjim mestom in tura bo še boljša.

STRAVA