Igor Kogoj poročilo IM Havaji

Wednesday , 30, October 2019 Leave a comment

Poročilo Kogoj Igorja, slovenske legende Ironmana, ustanovitelja Triatlonskega kluba 3K Šport Ljubljana , človeka, ki je definitivno največ Slovencev in Slovenk pripeljal do oziroma jim pomagal, jih spodbudil, da so se spopadli z Ironman tekmo. Igor je 8x končal prestižno tekmo v Koni, nazadnje daljnjega leta 1999. 4x je zmagal v svoji kategoriji (letos tretje mesto) in 3 x dosegel magični čas pod 9 urami.

Havaji 2019

Letos sem se že takoj po uvrstitvi odločil, da bom svoj tako priljubljen havajski IRONMAN izvedel na nekoliko drugačen način. Razlogov je bilo več: dejstvo, da sem že šestdesetletni gospod, Kajina družba na poti in gotovo tudi, da se mi z leti spreminja perspektiva gledanja na pomen športnega rezultata. To pa seveda še ne pomeni, da nisem šel na Havaje predvsem s športnimi ambicijami in visokimi pričakovanji. Kljub temu sem uspel biti popolnoma sproščen, predan trenutku, odprt za nova doživetja. Tako sva uspela Big Island prečesati po dolgem in počez, z morja, ceste in iz zraka.

Slovenci na Havajih: Domen Denša, Igor Kogoj, Tone Škrlep, Sašo Kočar; na sliki manjkata Tomaž Kovač in David Pleše

Sobota 12. 10. se je pričela v povsem pričakovanem ritmu: vstajanje ob 3.45, zajtrk, toaleta, oblačenje in zadnja kontrola opreme, prehrane za tekmo, pešačenje na start. Tu je postopek povsem znan: oddaja special needs za kolo in tek, WC, numeriranje, mazanje z vazelino, sončno kremo, par požirkov vode in že sem bil na poti do svojega kolesa.

Tu pa šok, ki me je najprej povsem ohromil. Ugotovim, da sta obe gumi mojega kolesa popolnoma prazni ter se mrtvi in mlahavi stapljata s podlago. ”Noro, neverjetno, konec je” sem si mislil in neverjeten občutek nemoči mi je zašibil noge, preluknjal možgane, raztreščil drobovje.

Naj obrazložim situacijo: za tekmo sem uporabljal 8 cm visoko profilne obroče, zračnice z ventilom 3,5 cm, zato je bil ventil podaljšan s 6 cm podaljškom. Guma se v takem primeru napolni tako, da se ventil zračnice odvije, privije pa podaljšek ventila in nato napumpa. Pri tem ni možno zapreti ventila, ker je v podaljšku. Seveda sem vse pred tekmo dobro preizkušal in ugotovil, da funkcionira in zrak iz ventila ne uhaja, ker je pod pritiskom zraka v zračnici (7,5-8 bar), kar pomaga, da ventil dobro tesni. Ko sem v petek oddajal kolo sem s palčko preko podaljška ventila uspel iz zračnice spustiti nekaj zraka, tako da je v zračnici ostalo nekje 3-4 bare pritiska.

Zjutraj pa najdem obe zračnici popolnoma prazni, mlahavi. Kaj storiti? Po začetnem šoku se mi najprej porodijo same slabe misli: Nekdo mi ja namerno preluknjal gumi. Ko sem včeraj spuščal zrak, sem s palčko poškodoval oba ventilčka, ki sta spustila in se sedaj zračnic ne bo dalo več napolniti.

Šele v nadaljevanju so možgani bolj razumni in zmorejo oblikovati tudi pozitivno teorijo. Ko sem pritisk v zračnici včeraj zmanjšal iz 8 barov na 4 bare je bilo to, ker ventil ni bil zaprt, premalo, da bi pritisk zraka v zračnici preprečil, da zrak ne bi počasi uhajal in bi se čez noč spraznili.

Tako ves omotičen vzamem tlačilko in pričnem z vpihovanjem zraka v zračnico. Lahko si predstavljate moje občutke – tako upanje kot strahove: bo plašč mlahavo mrtev, ali se bo pričel polniti z zrakom in dobivati svojo lepo okroglo obliko? Dogajalo se je slednje. Z vsakim upihom se je kolo rahlo zganilo, dvigovalo. OK, super! Obe kolesi napolnim na 7,5 barov. To pa še ni bila končna zmaga. Lahko bi zrak po prvem uspehu spet počasi uhajal iz zračnice. Celo naslednjo uro sem dežural in vsaj na 5 minut preizkušal ali zračnici držita pritisk. Nisem opazil, da bi bilo kaj narobe.

Brez raztezanja, ogrevanja, WC, dodatkov energije in tekočine sem se bil prisiljen ločiti od kolesa in se ob določeni uri razvrstiti v ustrezen startni koral (zelene kape, startni čas 7.10), v katerem smo bili vsi moški starejši od 50 let. Potrebno je bilo še malo vijuganja in borbe za primerno startno mesto v ospredju, saj sem med najhitrejšimi plavalci. Ves stres mi je porušil notranji mir do te mere, da sem šele tik pred startom, ko sem bil že v vodi, uspel najti funkcijo triatlon na uri. Kar pa za šestdesetletnega gospoda brez očal ni več tako lahko.

Tako sem imel resnično samo 2 do 3 minute časa, da sem si zagotovil ustrezno pozicijo na sami startni liniji. Startni znak je bil tako prava odrešitev vsega stresa tega jutra. Start je bil vse kaj drugega kot enostaven, kar par sto metrov je trajal boj za dober položaj in je pomenil prenekateri udarec po glavi, grabljenje po telesu, nogah, dreg s komolcem… Nato je steklo, prilepil sem se na noge pred sabo in nekaj časa je šlo kot po maslu. Pa ni trajalo dolgo, še pred obratom, po kakšnem kilometru in pol, mi je pričela z glave lesti plavalna kapa. Bil sem v dilemi, ali naj pustim, da pade, ali jo popravim. Odločil sem se za drugo, da ne bi imel slučajno težav s sodniki, kajti kapa je pri plavanju obvezna. To je pomenilo, da sem se moral popolnoma ustaviti, izprazniti vodo in si kapo ponovno navleči kar najviše na glavo. Saj za to ni potrebno ravno ogromno časa, ravno dovolj pa vendar, da odpelje vlak in splava po vodi nekaj mest. V nadaljevanju nisem več našel najboljšega občutka v skupini, v kateri sem se znašel. Še posebno potem, ko smo še pred obratom pričeli prehitevati modre in vijolične kape, plavalce kategorija 45+ in 40+. Tako je bilo vse do cilja: neprestano prehitevanje, borba za položaj in mesta. Ob izhodu iz vode na pomol pa dobra novica: za plavanje sem potreboval nekaj manj kot eno uro; celo minuto hitreje kot pred štirimi leti. Spodbuden, a tudi pričakovan čas.

Tu sem imel manjši konflikt s prostovoljci. Prosil sem jih namreč naj mi pomagajo odpeti zadrgo kopalk, pa so me zavrnili, da imajo to nalogo prostovoljci v šotoru za preoblačenje. Tudi prav. Zato pa sem kar zdrvel mimo tušev namenjenih za spiranje slane vode. V menjalnem šotoru praktično nisem imel veliko dela. Samo kopalke sem slekel in jih oddal v vrečko, čelado in kolesarske čevlje pa sem imel pripravljeno na kolesu. Na poti do kolesa sem še enkrat preživel stisko. Bosta gumi polni, kot sem ju pustil ali ponovno čakata prazni, mrtvi, neuporabni? Odleglo mi je. Najprej oči, nato pa še prsti so potrdili, da je moj jekleni konjiček nared za 180 kilometrov druženja.

Takoj na začetku je potrebno povedati, da sem bil tokrat na kolesu popolnoma drug tekmovalec kot pred štirimi leti. Odločil sem se za varno, rezervirano vožnjo, ki je komaj spominjala na tekmo , kaj šele na svetovno prvenstvo v IRONMAN triatlonu. Na kolesu je sedel Igor, ki se je odločil odkolesariti progo v maniri starejšega gospoda, zatreti tekmovalni naboj in pripraviti dobro uverturo za tekaško simfonijo. Tako sem zlahka dopustil in opazoval kako so mlajši kolesarji drveli mimo mene. Dosledno sem se držal zastavljenih izhodišč glede srčnega utripa in moči pritiskanja na pedala. Pozornost mi je pritegnilo stalno ponavljajoče se cviljenje nekje v sprednjem delu kolesa. V presledkih, odvisnih od hitrosti, je ob vsakem obratu nekje iz drobovja kolesa prihajal neprijetni zvok. Potem ko me je že drugi kolesar, ki me je prehitel, pogledal in vprašal »Are you OK?«, sem se resneje začel ukvarjati z mislijo, ali naj ustavim in preverim, kaj bi lahko bilo narobe. Pa si nisem vzel časa, nisem zmogel energije, da bi zavil na stran, temveč sem nemočen trepetal, kdaj bo Cervelo pod mano odpovedal poslušnost in dokončno razpadel. Težavo sem si razložil z leti, ki jih nosi kolo in temu primerno betežnostjo. Dejansko pa sem pretuhtal, da je v kak ležaj verjetno našla pot voda. Pretekli večer in noč je namreč močno deževalo in namakalo naša kolesa v menjalnem prostoru. V zmernem tempu so tako minevali kilometri, tekle minute. Po kaki uri in pol je postajalo jasno, da nam veter ne bo najbolj naklonjen. Vedno huje je vleklo, z desnega boka. Sprejel sem to večno nadlogo Havajev v maniri ”sprejmi, česar ne moreš spremeniti” in nisem zapadel v samopomilovanje. Tako sem se bližal obratu v Haviju na 96 km. Ti zadnji kilometri pred obratom so vedno najbolj pasji – vzpon in čelni veter. Bil sem pozitivno naravnan in sem se prebijal po svojih najboljših močeh ter se veselil pomoči vetra, ki bo prav izdatna po obratu. Še preden sem lahko zajadral z vetrom, je sledil manever, ki je bil tudi novost v mojem načinu tekmovanja. Takoj po obratu sem se ustavil na« special need« postaji. Za slabše poznavalce: to je mesto, kjer lahko vsak tekmovalec prevzame svojo hrano ali pijačo, ki jo pred pričetkom dirke odda organizatorju. Name je čakal pripravljen bidon z 230 g OH za drugo polovico kolesarske proge. Pa še to, ob postanku ni bilo več potrebe, da bi opravil servis kolesa, saj je drgnjenje in cviljenje v zadnjih kilometrih izginilo.

Sledil je najlepši del trase, spust s Havija (250 višinskih metrov v 29 kilometrih) z vetrom v hrbet. Uf kako je letelo, kakšni užitki! Moj števec je zabeležil max hitrost 66,4 km/h in najhitrejši 10 km odsek s hitrostjo 51,1 km/h. In to pri dokaj nizki intenzivnosti. Vendar kaj pomaga ker je to trajalo manj kot 45 minut. Na tem delu je presahnil tok tistih, ki so me prehitevali.

Ves čas dirke sem se kratkočasil z opazovanjem štartnih številk tistih, ki so me prehitevali. To so bile po večini mladci iz skupin, ki so štartali pred mano, redki tekmovalci iz starostne skupine 50 in 55+ in roko na srce, tudi nekaj deklet in dam je bilo med njimi, predvsem tiste iz skupine 30 in 35+. Prav nikogar iz moje starostne skupine nisem opazil in niti pričakoval . Razen favorita Kevina Fergussona, ki me je prehitel že v uvodnih kilometrih. Analiza po tekmi pa pokaže, da me je ravno na obratu ob postanku na »special need« postaji prehitel eden mojih let. Žal se je v trenutku neopazen odpeljal mimo!

Zadnjih 55 kilometrov nam ni bilo prizanešeno, bočni in čelni veter, kar nekaj vzponov, temperature pa tam med 34 in 36 stopinjami. Havajska klasika. Na takih odsekih ob bočnih sunkih vetra je bilo potrebna bika zagrabiti močno za roge in tiščati k tlom, da nisi zajadral in te ni pometlo kam iz ceste. Pri tem sem se še posebej spomnil na Kajo, ki je v podobnih okoliščinah končala na asfaltu in sedaj z zlomljeno ključnico zame drži pesti nekje za računalnikom v Koni. V tem zadnjem delu sem tudi edinkrat odstopil in se nisem držal skrbno načrtovane taktike. Zaradi bolj zadržane vožnje sem pričakoval, da bom v zadnji tretjini proge še dokaj svež in bom lahko stopil na gas ter v delu, kjer je najtežje (vzponi, kontra veter) dodajal na intenzivnosti in ob prehitevanju v mislih mahal v pozdrav marsikomu od tistih bolj zagnanih, manj izkušenih, ki so me v žaru tekme še sveži prehitevali v prvem delu trase. Vse je štimalo, nisem bil preutrujen, prehrana je bila 100% pod kontrolo, pa vendar od nikjer iskre, da bi izpolnil svoj bojni plan. Kar prepustil sem se lahkemu tempu, očitno sprijaznjen in zadovoljen s položajem prekolesaril zadnje kilometre. Sedaj po bitki, ko je vsak lahko pameten, ugotavljam, da sem tu pustil na cesti marsikatero sekundo, minuto……

Še nekaj nenavadnega je bilo značilno za moje tokratno dirkanje v Koni. Prvič se je zgodilo, da nisem kontroliral časa in povprečne hitrosti na kolesu in se mi ni sanjalo, kako hiter ali počasen sem na progi. In to me je popolnoma razbremenilo stalnega preračunavanja in ocenjevanja trenutnega položaja. Kakšna razbremenitev in sprostitev zame!

Prihod v menjalni prostor glede na to, da nisem bil pretirano izčrpan, ni pomenil odrešitve od peklenskih 180 kilometrov, temveč pripravo na zadnje dejanje predstave z vrhuncem na istem mestu, tu na tej znameniti, za triatlonce celega sveta in vseh generacij že 40 let legendarni Alii drive, kamor se bom čez 4 ure, po 42 kilometrih teka, spet vrnil.

V menjavi sem ponovno deloval kot to kar sem, star rutiner. Brez panike spravim in vzamem vse v in iz pripravljenih vrečk, hop na cesto, klik na uri na segment ”tek” in že drugič danes se zapodim v kratek klanček Palani ceste. Obrat na desno, z očmi iščem in kmalu na približno dogovorjenem mestu, opazim Kajo. Na kratko se pozdraviva, za kakšne bolj podrobne informacije o položaju niti nisva bila dogovorjena in že drvim po Ali Drivu proti jugu.

Tek bi lahko opisal s par frazami: super doživetje, z lahkoto, vse pod nadzorom, kot v starih časih, kot v sanjah, nepozabno. Tu (tokrat) ne najdejo mesta besede: trpljenje , muka, kaj mi je tega treba, kolaps sistema ipd..

Načrt je bil zelo jasen: teči sproščeno, kot Kaji včasih v šali rečem – s tempom, ki bi ga zmogel na luno in nazaj. Obenem pa v izvedbo vključiti vsa znanja, spoznanja, izkušnje starega lisjaka, vezane na kontrolo vseh, za tako preizkušnjo pomembnih telesnih funkcij in mehanizmov: laktatni prag, srčni utrip, energijske potrebe, poraba OH, maščob, hidracija, hlajenje, poraba mineralov, tehnika teka … Vse to je bilo potrebno združiti tu in zdaj, brez možnosti poprave in v živo izoblikovati v končni izdelek. Tu se IRONMAN približa umetnosti predstave na odru. Tako na kratko za tiste, ki vedno znova sprašujete, ali ni dolgčas in kaj za boga počenjamo ure in ure na IRONMANU.

Tudi šofer avtomobila mora nadzirati stanje goriva, pritisk v pnevmatikah, temperaturo motorja, število obratov motorja, hitrost, olje v motorju, zavorah, stanje vode, stanje klime in še kaj. Vendar je stroj dokaj predvidljiv in vse je vidno na armaturni plošči jeklenega konjička. Ljudje pa smo zaenkrat še bolj prefinjeni stroji, ki sicer dokaj dobro poznamo delovanje telesa, vendar se kljub vsemu ne moremo popolnoma zanašati na par števcev, temveč je potrebno za optimalen dosežek vključiti veliko znanja in izkušenj ter vsak trenutek sprejemati dobre, prave odločitve.

Tako me nese proti jugu po eni strani sproščenega, mirnega, zadovoljnega, po drugi strani pa čuječega in skoncentriranega na množico opravil potrebnih za optimalno delovanje. Na vsaki milji se glede na potrebe, oskrbim z energijo, vodo, ledom, minerali, da zagotavljam delovanje telesa na kar najvišjem nivoju. V ta namen si vzamem čas in vsako okrepčevalnico delno prehodim in se oskrbim. Tudi to je zame nekaj novega. Z leti se pač spreminjam. Ni mi škoda nekaj izgubljenih sekund, da le delujem kot singerica in korake štepam v metre, kilometre, mlije … Tako, po eni strani daleč stran, po drugi globoko v sebi ponovno dosežem Kono, Palani, 500 metrski klanec in Kajo. Predlagal sem ji, naj bo na temu najtežjemu delu trase, ravno tam, kjer sem pred štirimi leti z vso ostrino začutil, da ne bo šlo in kmalu kasneje tudi dokončno počepnil. Pred tekmo sem ji rekel, da ni treba prav veliko spraševati, kako sem, saj me pozna in bo lahko že po mojem koraku v klanec ocenila, kako mi gre. In sem se še dodatno potrudil, da je bil korak tekoč, lep, dolg, strumen. ”Kaja, odlično sem,” sem ji na tak način sporočil. Tudi Kaja ni bila ravno radodarna z informacijami o mojem položaju.

Nato se trasa maratona obrne levo na sever po avtocesti proti letališču. Ni mi dolgčas, nič naporno, ženem pa tudi ne pretirano, dolga pot je še pred mano. Kmalu mi postane jasno, da imamo danes kar srečo in ne žge kot v peklu, sonce se večino časa skriva za sicer drobno kopreno oblakov (po tekmi iz ure razberem, da smo imeli na teku povprečno temperaturo zmernih 33, maksimalno celo 38 stopinj celzija). Kilometri se pridno nabirajo, nekje na polovici se bolj resno pričnem ukvarjati s časom, sem nekje okoli tempa 5.00 min/km, hitrosti 12km/h. Vem, da je to dobro, ne dajem pa temu posebnega poudarka.

Enak tempo ohranjam na odseku proti Enrgy labu, kjer proga doseže skrajno severno točko in se nato prične vračati proti mestu, cilju. V tem delu postajam pozoren na tok tekačev v nasprotni smeri. Navdušeno me pozdravi Domen, besede spodbude si izmenjava s Tomažem, med obema pa je nekdo zame še bolj zanimiv. Kevin. S pogledom ošvrknem uro, čakam do obrata, od srečanja do obrata je poteklo več kot 7 minut, torej okoli 15 minut pred mano. Nekako kot sem glede na razpoložljive rezultate tudi pričakoval. Razlika se je torej stopila iz nekaj več kot 20 minut na 15. Ne ukvarjam se veliko s tem. Ostajam pri svojem zastavljenem planu, drugi me ne zanimajo. Do cilja je še 15 kilometrov, gre mi dobro in vedno bolj sem prepričan, da bom ta tek, na svoje veliko zadovoljstvo, spravil pod streho na vrhunski način. Ko se vrnem na avtocesto, je do cilja še 12 kilometrov, jaz se odlično počutim, ritem ostaja nespremenjen, redno obiskujem okrepčevalnice. Tam nekje na 34 kilometru me prvič ošine občutek, da vse res traja že dolgo, da sem morda le tudi že malček načet in si moram malo prigovarjati, da se velja potruditi in zadržati isti tempo do cilja. 2,5 kilometrov do cilja, na zadnjem vzponu pred vhodom v Kono, se srečava s Kajo. Pove, da super izgledam, da mi gre dobro, kar sem vedel in pričakoval. Pove da Kevina ob povratku ni opazila, da je približno 1,5 minute pred mano št. 628, česar nisem vedel in nisem pričakoval, ter da je videti kar zmahan. Odvrnem, da se ne bom gnal, vendar telo ne uboga, kar samodejno prestavi v višjo prestavo in že sem v lovu, do konca odtečem kot furija, prehitim kar nekaj tekmovalcev, vendar št. 628 med njimi ne opazim. V ciljnem kanalu mi gnečo delata Šved in Finec z zastavama, tako da so se morali fotografi res dobro potruditi, da sploh imam fotko s ciljne črte.

Po cilju je postopek jasno določen: najprej venček za finišerja, brisača, pot do stojnice s pijačo, naprej do šotora z medaljo, majčko, kapo. Do tu sem poti sledil. Naprej pa pot vodi v regeneracijsko cono. Tam so baje na voljo fotografiranje, masaža, tuši, okrepčila, pijače. Nisem šel po tej poti, ni mi bilo do običajnih regeneracijskih postopkov in razvajanja organizatorja.

Začutil sem klic OHANE. V meni se je sprožila neizmerna želja po bližini, toplini, zavetju. Odtaval sem na desno, se prerival, si utiral pot skozi množico. Neustavljiva, neodložljiva sila me je gnala ven, stran. Kaja, trenutek snidenja je potešil vse telesne, čustvene in duhovne potrebe.

Vodilo letošnjega IRONMANA je bila OHANA. Neštetokrat slišana beseda tisočerih pomenov. Pomeni družino, bližnje, skupnost, pripadnost, medsebojno skrb, pomoč, zavetje varnost…… OHANA meni pomeni tudi 3K. Vsi skupaj in prav vsak posebej, ki je kadarkoli prestopil prag, ki ste bili, ali ste še vedno del kluba, me že dolgo navdihujete, da počnem stvari, ki jih imam tako rad. Z vami jih lahko počnem še bolje in strastneje. Z vami lahko dajem, jemljem, delim, tako, da se vir navdiha ne izčrpa temveč oplaja in krepi. To je OHANA.

POROČILA Z IM TEKEM

SLOVENCI NA HAVAJIH

SLOVENCI NA HAVAJIH VSI REZULTATI

TRIATLONSKI KLUB 3K ŠPORT LJUBLJANA