Kranjska zimska tekaška liga KZTL

Monday , 11, November 2019 Leave a comment

Kranjska zimska tekaška liga je rekreativna prireditev, ki letos poteka že 13-ič. Format je izredno enostaven, se tudi skoraj nič ne menja, zato ga ni rekreativca z Gorenjske, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, ki ne bi vedel za kaj se gre. Sklop 5 tekem, vsaka se ponovi 3x, torej 15 tekem. Vsako nedeljo, start vedno ob 9:00, od novembra dalje. Logično se starta s Kališčem, s katerim se je tudi vse začelo. Sledijo Jošt, Krvavec, Mohor in nazadnje edina ravninska tekma Brdo. Vseh pet ciljev spada med najbolj priljubljene in obiskane točke v okolici Kranja. Da vse skupaj dobi pridih prave tekme, poskrbi točkovanje. Za končno uvrstitev šteje vseh 15 tekem. Vse kar moramo narediti je enkratna prijava. Dobiš številko, katero nosiš na vseh tekmah. Za vedno ti ostane. Fantastična je ideja, da se ni potrebno potem več prijavljati. Ne pred sezono, ne dan pred tekmo, ne pred samim startom. Samo potem, ko prideš v cilj, poveš svojo številko, in to je vse, seveda poleg truda na tekmi, kar zahtevajo organizatorji od tebe. S tem so razbremenili sebe, predvsem pa nas. Vsi vemo, kako naporno se je na tekme prijavljati mesece prej. Tu pa se lahko v zadnjem trenutku odločiš za nastop, pa tudi premisliš.

Z Gregom greva prvič na tekmo na Kališče. Zato nekaj minut porabiva, da se pomeniva vsaj o tem kaj imava s sabo, oziroma ne, kaj bova oblekla, nekaj malenkosti o progi. On je letos v odlični formi, jaz pa samo sem. Več kot dve leti nisem počel ničesar, za kar je potrebno prižgati štoparico. Zato ni nobenih pričakovanj, sponzorjev ni, zato tudi oni težko pritiskajo. Torej tudi treme ni. Zanima me, koliko se bom lahko ”matral”. Nekaj let že nisem ničesar počel na polno, saj mi ni bilo treba. Vem, da mi tudi danes ne bo, ampak zakaj bi si lagali? Šel bom, kolikor bo šlo. Avto, tako kot večina, pustiva pri Osnovni šoli v Preddvoru. Do starta je nekih 25 minut hoje. Hitro ugotovim, da sem preveč oblečen. Dolge pajkice spodaj, zgoraj pa tanka dolga majica in brezrokavnik, zraven pa še rokavčki in trak. Rokavčke in trak bi lahko pustil doma, namesto dolge majice bi moral imeti kratko, pa bi bilo ravno prav. Za vsak slučaj sem vzel še dve frutabeli. Ki sta ravno tako neuporabljeni. Med tekom (oziroma hojo) nisem bil sposoben jesti, je bilo preveč opravka z drugimi stvarmi. Po tekmi pa si ne bi kvaril okusa s frutabelami. Za nekatere bolj zgodnje je nekaj parkirišč tudi ob poti. Vendar teh nekaj dodatnih višincev pride prav za ogrevanje. Ob potoku, na samem startu se nas nabere okoli 100. Nekaj kratkih navodil da organizator. Na začetku je pot izredno ozka, brez možnosti prehitevanja, zato naj bi se razvrstili glede na sposobnosti. Grega gre bolj naprej, sam pa začnem bolj v ozadju.

Kot že prej omenjeno, se je vse skupaj začelo dolgo nazaj. Leta 1997 so ustanovili Kljuke (Klub ljubiteljev Kališča). To so zaljubljenci v hribe, ki so se vpisovali v knjigo in pridno zbirali vzpone. Vpišeš se lahko samo določene dni (med najmanj 63 možnih vzponov na leto do največ 73 možnih, odvisno od leta) in mnogi od njih le stežka spustijo kak dan. Največ vzponov ima Milan Jeler 1374, sledijo mu Peter Polajnar s 1347 vzponi, Polajnar Franc 1264…  Legenda pa potem govori tako. Včasih so spili kakšno pivo, beseda je dobila drugačno obliko, prišlo je do običajnega zbadanja, in vse skupaj je pripeljalo do ustanovitve Lige. Pobuda je prišla s strani znane družine Udovič. Leta 2007 je tako prišlo do začetka Zimske lige. 20 tednov so tekli na Kališče (83 tekmovalcev). Zmagovalec prve sezone je postal Klemen Triler.  3 leta je liga potekala v takem formatu, v letu 2010 pa je prišlo do take lige, kot jo poznamo še danes.

Arhiv Ivo Janez Pirnar

Startali smo točno ob 9:00. Eden za drugim, na nekaterih mestih smo se celo ustavili. Odlično za trenutek predaha. Prvih nekaj metrov se mi je zdelo, da sem se narobe postavil, da sem startal preveč zadaj. Že nekaj korakov naprej pa sem ugotovil, da zna biti celo prehitro. Intervali so se potem nekaj minut menjavali. Prehitro, prepočasi. Že v nekaj minutah sem bil popolno uničen. Nisem navajen na tako hud tempo. Kaj pa čem? Do vrha moram priti.  Spustim nekaj hitrejših. Umaknem se na stran, da se tistemu zadaj ni treba preveč truditi. Tako bi morali vsi početi. Pa saj večina jih je. Samo nekje proti vrhu sem imel slabo izkušnjo, ko se mi nekdo ni hotel umakniti. Potem pa sem škodo prehitevanja popravljal kar nekaj časa. Pot na Kališče mi je osebno nekaj najdolgočasnejšega kar sem kdaj hodil. Danes ni tako. Gledam v tla, diham, za druge stvari ni časa. Doma sem pogledal na Stravo, ter dobil podatek, da me čaka 2.4 km. Kar je na prvo žogo izredno malo. Če pa je povprečen naklon 33 odstoten, pa kilometri ne gredo tako hitro. Torej gledam samo kilometre. Ki ne gredo nikamor. Hitro sem zgubil moč za kak poseben boj razen sam s sabo. Tudi hitro me pobere. Saj grem še vedno kolikor gre, ampak čutim, da to ni več to. Ni moči. Tu pa jo rabiš vseskozi. Problem je tudi, da ne poznam proge. Saj sem nekajkrat bil na Kališču, ampak vedno po markirani poti. Danes se mi zdi, da gremo samo direktno navzgor. In potem ne veš kje se lahko ”spočiješ”, kje lahko ”pospešiš”. Tam nekje pod vrhom smo prišli do neke koče. Prepričan sem bil, da je to vrh. Palice sem dal v eno roko, z drugo pa iz žepa vzel telefon, da poslikam prihod v cilj. Pa sem hitro ugotovil, da gremo še naprej. Kar ni preveč dobro delo za mojo psiho. Pa sem vseeno prišel do vrha. Čas 47:38. Nič posebnega, vendar sem dal vse od sebe, zato sem zadovoljen. Imam pa smernice za naprej. Grega je bil prav tako prvič, njegov čas 39:50, kar se že sliši bolje. Kaj pa potem reči za neverjetnega Bečan Timoteja, ki je postavil rekord 28:16? (rekordi na vseh petih trasah so v njegovih ”nogah”).

Na vrhu nas vse čaka napitek. Sledi samo še spust do avta. Res je brezhibno organizirano za kar gre zahvala družinama Udovič in Božič, časomerilki Vesni ter Ivu-Janezu Pirnarju.

Grega Česen pri spustu

 

 

REZULTATI

STRAVA

KLJUKE