Komna

Monday , 9, March 2020 Leave a comment

Po pravici povedano sem se bal tega vikenda. Peljati 17 moških na dvodnevni smučarski izlet, potem, ko sem nekaj dni nazaj pot opravil v skoraj kopnih razmerah, je mačji kašelj v primerjavi s tem, da sem bil deležen kopice odpovedi v zadnjih trenutkih, nekaj brez vsake logične razlage.

Pekel

Položna dolina na poti na Komno. Izravnava na 48 vzpetini. 48-ti od 66-tih. Če dvomite v mojo presojo, le pojdite in se sami prepričajte. Tedaj boste tudi ugotovili od kod ime Pekel. Tako mora biti v peklu. Ko hodite dobro uro, zavoljo enoličnih serpentin pa se vam čas, odvisno od psihofizičnega stanja, zdi vsaj za uro daljši, nato pa  naskrivaj, s kotičkom očesa ujamete številko 38, kar pomeni, da vas čaka še 28 serpentin. Ne more dobiti drugega imena kot pekel. Zavoljo dolgega vikenda smo otovorjeni precej več kot bi bili na neki standardni turi. Čeprav sem pazil na vsako malenkost, pa komaj dvignem nahrbtnik.

 Na srečo se lahko na smuči stopi že pri avtu (danes to ni več možno, nekih 20 minut je smuči potrebno nesti). Hodimo vsak v svojem tempu. Zopet v Peklu, se začnejo delati cokle. Za tiste, ki niso doma v turnosmučarskem svetu. Cokle so eden največjih sovražnikov turnega smučanja. Sneg, ki se ti začne nabirati na kožah (po domače psi, koža, napeta na smučeh, ki skrbi, da ti ob hoji navzgor ne zdrsava), postaja vedno trši, vedno večji in onemogoča normalno hojo. Težava s coklami je podobna nočnemu uriniranju. Čeprav veš, da boš slej ko prej moral vstati in oditi na stranišče, upaš na najboljše, in trpiš. Dokler ne obupaš. In daš smuči dol, ter z po možnosti nečim trdim zdrsaš led. In stopiš naprej, nekaj korakov, potem pa se ti zopet začnejo delati. Saj smo v Peklu. Za rešitev teh težav obstaja obisk urologa, oziroma spreji, ki preprečujejo nabiranje snega na kožah. Da sem pridobil na prostoru in teži, sem najpomembnejšo stvar pustil doma. Zato nekajkrat snamem smuči, očistim kože,… dokler ne obupam in do vrha pridem nekaj cm višji. V Koči na Komni staknemo glave, pokličemo nekaj strokovnjakov. Osebje nam poišče nekaj sveč, ki so do konca naš zvesti sopotnik, in resnično v pomoč. Vsake toliko časa z njimi namažemo kože.    

Neznani vrh

Komna je izredno prostrana, labirint premnogih kotanj, dolin, podobnih vrhov. V megli lahko, razen za strokovnjake, hitro postane tudi nevarna. Že v lepem vremenu, kot ga imamo danes, je orientacijsko zelo zahtevna. S Planine na Kraju zavijemo desno, po edini smučini, ki smo jo opazili. Proti Bogatinskemu sedlu ni nobene, zato je izbira logična. Hitro pa tudi ta smučina izgine, oziroma zavije nekam proti Triglavskim jezerom, ki pa niso naš cilj. Želimo priti na Lanževico, Srednji vrh, Vrh nad Gracijo, ali pa nekaj podobnega. Vendar pa je v zadnjih dneh zapadlo nekje do pol metra snega, mogoče celo več. Vse je podobno, nikjer nobene sledi. Trije smo na tej turi, vsak ve kje je Lanževica, pa vsak pokaže drugače. Enako velja za Srednji vrh, kot tudi za Vrh nad Gracijo. Zedinimo se, da nimamo pojma. Čeprav smo vsi že hodili tukaj. Težko je opisati našo zbeganost z besedami. Ko smo bili tu naslednji dan, ko so bile smučine že potegnjene, se je vse zdelo logično. Tukaj pa smo prvi po sneženju, za vse vrhove se nam zdi, da bo potrebno ogromno spustov. Malenkost pa nam samozavest ruši tudi napovedana visoka stopnja nevarnosti proženja plazov. Kljub temu pa neizmerno uživamo. Če smo bili nekaj ur nazaj v peklu, smo sedaj v raju. Sami na celi Lepi Komni, nikjer nobene smučine, kaj šele, da bi videli človeka. Zaključimo na nekem vrhu, katerega imena ne najdemo niti danes. Spust je odličen, vendar mnogo mnogo prekratek. Željo smo od začetka imeli priti čez greben, da bi se kasneje spustili na pot, ki gre proti Bogatinskem sedlu. Pa nam ni uspelo. Vedno, ko smo prišli na vrh, nas je zadaj čakal nov. Vračali smo se po isti poti. Tisti, ki so že bili na Komni, vedo da ni pravila, kako priti nazaj do Doma na Komni. Je bolje nadeti pse, pa z njimi opraviti tiste dva metra spusta, ali pa iti s smučmi, ter kleti tiste metre, ko se je treba vzpenjati. Ja, resnično, Komna ni za tiste, ki jim je spust prioriteta. ”To ni turno smučanje, temveč turno turno,” je situacijo povzel najbolj moder izmed naših članov.

Jurkovec

Da nismo le kruti profesionalci, ki spijo z novimi Ripstick dilami, namesto plastenke vode ter posode za vsak slučaj pa imajo ob postelji nov Turnosmučarski vodnik, smo dokazali zvečer, ko smo dostojno zastopali kranjske barve v Domu na Komni. Nekaj jih je sicer kmalu obupalo, vendar kot imamo v ekipi strokovnjake za spuste po najhujših strminah, imamo tudi nekaj adutov, ki ponoči bolje zgledajo kot čez dan. Na trg pa smo skušali spraviti tudi novo osvežilno pijačo, Jurkovec. Gre za trojni pelinkovec. Izumitelj, ki je tudi iz naših vrst, zavoljo velikega truda glede predstavitve te znamke, po 23 uri ni bil več na voljo za podrobnejše informacije.

Rapsodija

Zopet zavijemo proti Lanževici. Lahko bi šli tudi čez Bogatinsko sedlo, vendar nam ne zgleda povsem varno. Smučina je potegnjena, že kmalu zagledamo nekaj ljudi, ki se vzpenjajo proti vrhu. Tudi v naši včerajšnji smeri vidimo nekaj turnih smučarjev. Vse se zdi logično. Vreme podobno kot včeraj, torej kičasto. Vosek je pri roki. Dolg ravninski del, ki pa je tako pravljičen, da bi človek kar hodil. Dolgo časa mine, preden pridemo do vršnega dela. Nekaj se jih že spušča. Takoj se vidi, da bo to ena boljših smuk. Zdi se mi, da je najmanj 200 višinskih metrov, možno da tudi 300 tega vršnega, strmejšega dela. Smučina je v ključih vidna od daleč. Razgledi so fantastični. Sonce močno pripeka, ampak to je malenkost v primerjavi z ostalim. Kar prehitro smo na vrhu. Vrnitev po isti poti do Doma na Komni ne pride v poštev, saj je razen začetnega spusta preveč ravninska. Tudi spust na Bogatinsko sedlo ne pride v poštev, ker bi izpustili najboljši del. Zato bomo o tem kasneje razmišljali. Omehčan, pomladanski sneg, ter ravno pravšnja strmina poskrbi, da se sliši krike navdušenja z vseh strani. Resnično nora smuka. Spustimo se do pod Vrha nad Gracijo, ki tudi zgleda odlično. Odločimo se, da se dvignemo do grebena za Vrhom nad Gracijo. Sledi še vedno dobra smuka do poti, ki s Komne pelje do Bogatinskega sedla. Ogromno je plazovin, torej smo se zjutraj pravilno odločili. Hitro odsmučamo čez potencialno nevaren del. Še zadnjič na delu kože in vosek. Malce odvečen del do Doma na Komni. Užiten spust do 30 vzpetine. Potem pa pač peš do avta.

Lanževica
Vrh nad Gracijo

Razočaranje

Ker sem sam tako avtor kot cenzura, lektor, urednik, kot tudi glavni za pomožna dela, si lahko privoščim čustveni izbruh. Če ne bi bilo kolesarjev KD Trenča, ki so se udeležili letošnje Komne, le te tokrat ne bi bilo. Ker vzamemo depandanso, nas mora biti vsaj 15. Minimalno. Zato sem že novembra, to je 4 mesece pred odhodom, dal na plano ponudbo. Ker je bilo prijav preveč, sem naredil tudi čakalno vrsto. In vsake toliko časa opozarjal naj se tisti, ki so se premislili, to čimprej sporočijo. Nekateri so se odjavili, kar je povsem razumljivo. Kljub temu nas je bilo 25 še dober teden pred odhodom. Tako, da sem se dogovoril z osebjem, da nam dovolijo še nekaj oseb. Potem pa je v dveh dneh prišlo do verige odpovedi. Nekatere upravičene, nobene hude krvi, nekatere glede na izkušnje preteklih let tudi pričakovane (moja naivnost), nekatere pa take, da nisem vedel, in še kar ne vem, ali je z mano kaj narobe ali pa… Vendar, pri pokru je tako, da če ne veš koga obirate, potem obirajo tebe. Zato… Zmagala pa je vsekakor izjava, da se ne gre zaradi vremena!!!!!!!!!!!! Naslednje leto se grem samo še po navodilih moje Petre. Prijava se bo štela, ko bo plačanih 30 EUR, ki gredo v primeru odpovedi v sklad oziroma grla. Potem pa naj se oni sekirajo, oziroma odprejo blog, vlog, instagram story… in pljuvajo po meni.

Osebje namesto epiloga

Okoli 100 ljudi v domu, Herman in Mateja povsod, ter ne vem, mogoče še 2 v kuhinji. Vse teče kot namazano, nobenega čakanja, prijaznost. Kar potrebuješ, dobiš. Nobene nepotrebne besede. Gostinci bi morali na Komno na usposabljanje. Kaj ti pomaga nov lokal, če je osebje obupno. Res samo pohvale od vseh udeležencev.