Kolesarska dirka za Zlato čipko

Saturday , 10, July 2021 Comments Off on Kolesarska dirka za Zlato čipko

23 tič je potekala Kolesarska dirka za Zlato čipko, ki jo organizira ŠD Kamikaze. Start v Železnikih pri Petrolu, 2km zaprta vožnja, potem pa začetek dirke na koncu Železnikov, ter 15km s 580 višinskimi metri do cilja na kmetiji Pr’ Vrhovc v Davči. 

Zanimivo, da smo se tokrat tekme prvič udeležili vsi trenutno prisotni člani KD Trenče. Duštva, ki aktivno kolesari, kaj pa vem, nekje blizu 10 let. Nekateri smo se prijavili na tekmo, ostali pa so nas počakali v cilju, seveda pa so nas do starta pripeljali s čim manj truda za nas. Še posebej si štejem v čast, da se je tokrat tekme udeležil tudi Medo, moj prvi in stalni sotekmovalec z začetka obiskovanja tekem pred mnogo leti. V zadnje sva na startni črti stala leta 2014. In ker življenje ne ubere vedno not kot si jih sam spiseš, naju mogoče sedaj usmerja v novo simfonijo. Čeprav sva bila oba prepričana, da sva klavir že davno postavila v kot. 

V umirjenem tempu, še posebej za nas ”tekmovalce”, ki smo imeli danes redek privelegij zavetrja, smo se podali do Škofje Loke in naprej do Železnikov, kjer smo prevzeli startne številke. Do starta je bilo še slabe pol ure. Prijatelji so šli počasi proti cilju, ostali pa smo zasedli prvo senco ter počakali na start.

Točno ob deveti uri smo  v zaprti vožnji, za avtomobilom krenili proti Zalem Logu. Na koncu Železnikov se je avto umaknil. Do križišča, kjer pot zavije levo proti Davči smo šli dokaj počasi. Zdi se mi, da zato ker spredaj nihče ni hotel vleči, kar je seveda logično. Takoj, ko pa smo zavili levo, pa se je hitrost enormno povečala. Rekel sem si, da grem dokler bo šlo, potem bom pa naprej razmišljal. Pa sem se že od začetka komaj držal zadaj. Nekajkrat sem lepo prišel zraven, malce zadihal, trenutek pozneje pa se z zadnjimi močmi držal zadnjega v vodilni skupini. Pa je bilo tudi tega veselja hitro konec. Ostal sem sam, zraven še trije sotrpini. Zavetrja ni bilo več. Seveda sem peljal kolikor je šlo. Kot vedno. Pogled v tla in goniš in goniš. Nekajkrat crkneš in že sem mimo odcepa za smučišče, kjer je konec najstrmejšega dela. Tisti del do zadnjega strmega dela odvozim odlično, potem zopet malo crknem in cilj je tu. 

Čaka nas še pasulj, pijača, piknik. Nekaj običajnih floskul po tekmi, nekaj preveč navdušenja, potem pa nazaj v realnost. Vračamo se preko Hotavelj, kjer nas čaka težko prigarana kava, sprejem v tradicionalni bazi in novi načrti.

Tudi ta tekma je bila dobro organizirana, vedno znova se sprašujem zakaj v Kranju ni nobene take prireditve?

REZULTATI