Prisank – Kopiščarjeva

 

Vsakič sem fasciniran nad veličastnim šopirjenjem mogočnega Prisojnika nad Kranjsko Goro. In kot je v celotnem masivu različnih vrhov (Turn, Kraj sten, Zadnji Prisojnik, Zvonik, Goličica, Mali Prisojnik), toliko ima ta lepotec tudi imen. Prisojnik, Prisank, ponekod tudi Prisanek pa Prisolnik, Prisaunk… Vendar, če se niso učene glave zedinile o imenu v vseh teh stoletjih, se tudi mi ne bomo. Torej, kakorkoli ga poimenujemo, vemo za kaj se gre. Za lepotca nad Vršičem, katerega s svojimi pogledi zapeljuje dnevno stotine zvedavih pogledov iz razgrete pločevine. Da pa te spusti k sebi, pa je potrebno vsaj nekaj let dvorjenja, v nasprotnem ti hitro pokaže zobe.  

Na Vršiču smo nekaj čez 8 uro. Na žalost nam manjka eden iz pokra naših članov, in sicer križeva dama, ki je noč pred vzponom zbolela. S sodelavci smo že nekaj let skupno hodili v hribe. Začeli smo s Pogačnikovo na Grmado, nadaljevali s feratama v Mojstrani in Hvadniku, pa s Hanzovo na Malo Mojstrovko, Velikim vrhom s Hajnževega sedla, staro graničarsko nad Ljubeljem. Nekako smo stopnjevali težavnost, vsakič se je na koncu pojavila nova želja. Sodelavka si je zaželela Montaž, pa nas je na koncu covidna realnost oziroma fikcija odvrnila od prečkanja meje in ne vem več kako, se peljemo proti Kranjski Gori. 

Na glavni vrh vodi več poti različnih težavnosti, naj pa takoj opozorim da nobena ni v rangu recimo poti s Pokljuke do Planike, poti do Viševnika, na Vrtačo po klasični… Torej, tudi za ”najlažjo” Slovensko oziroma južno je potrebno določeno znanje, ter tudi fizična pripravljenost. Hanzova, Kopiščarjeva ter Jubilejna sodijo med najtežavnejše označene poti pri nas, grebenska je malo lažja, najlažja, vendar še vedno ne lahka pa Slovenska oziroma južna. Seveda obstaja še nekaj variant, ampak to so tiste iz standardne ponudbe. 

Orientacija je enostavna, mimo Tičarjevega doma v smeri Poštarskega doma do smerne table, kjer je odlično opisana pot, prav tako pa tudi priporočila. Še posebej me je navdušilo opozorilo, da ne gre za ferato. Nekaj spusta, nato pa prečno proti severni steni Prisanka. Od tu je pot samo ena, le nekje vmes se odcepi stezica proti Hanzovi. Kmalu že naletimo na prva varovala. Nadenemo si čelade, samovarovalni komplet, še nekaj požirkov vode in smo v steni. Na začetku s pogledom na Ajdovsko deklico.

Ajdovska deklica je bila izredno dobrega srca. Živela je pod Prisankom in popotnike varno vodila preko Vršiča v Trento. V zameno so ji puščali hrano, tako da nikoli ni bila lačna. Je pa tudi prerokovala. Nekega dne je v Trenti obiskala kmetico, ki je ravno povila novorojenčka. Ker je spala, se je ajdovska deklica neslišno približala dojenčku in mu prerokovala, da bo postal lovec, ustrelil Zlatoroga ter z njegovimi rogovi prišel do bogastva. Ko so to slišale sestre ajdovske deklice, so jo preklele ker je napovedala smrt Zlatorogu in takrat je okamenela. Vse to je legenda. Resnica pa je, da so od nekdaj popotniki kot je velel običaj za pomoč ob viharjih, metežih naprošali Ajdovsko deklico. Ter tudi puščali hrano, ko so se vračali na Vršič. Seveda so to pojedle živali. 

Po prvem ”ogrevalnem” plezalnem delu nas pot vodi naprej. Kako čudovito je speljana, ponekod se zdi, da se sprehajaš po parku, vseskozi pa neverjetna kulisa mogočne severne stene iz katere kar pršijo zgodbe prvopristopnikov, ter mnogih drugih alpinističnih dejanj, tako srečnih kot tudi nekaj nesrečnih. 

Pot so naredili jeseniški kovinarji pod vodstvom Antona Kravanje Kopiščarja tri leta po končani drugi svetovni vojni. Od tod tudi ime Kopiščarjeva pot (jeseniška). Anton Kravanja Kopiščar je bil eden iz plejade odličnih trentarskih vodnikov. Večino svojega življenja je posvetil nadelavi poti. Na začetku je pomagal Antonu Tožbarju Špiku, zatem pa prevzel njegovo mesto. Pomagal je tudi pri izdelavi Hanzove poti na Malo Mojstrovko. Predviden je bil tudi za izdelavo poti na Mangart (slovenska), vendar ga je pri izdelavi zavarovane poti v Koritih Mlinarice v Trenti izdalo srce. Seveda pa je bil tudi lovec, vendar kot je sam trdil so vsi ulovljeni gamsi sami padli čez steno Prisanka.

Kmalu pridemo do najtežjega dela, znamenitega preduha. Na startu previsna lestev, potem pa ozek del, za katerega ponekod predlagajo, da je nahrbtnik bolje porivati pred seboj. Nam tega ni bilo treba, smo pa se vsi nekoliko poševno postavili na steno in čimbolj nežno zlezli teh nekaj, sicer dobro zavarovanih metrov. Noro, kakšen lep del. Treba je biti pošten, da če ne bi bilo ljudi, ki so nam olajšali pot čez steno z varovali, bi lahko samo vzdihovali v dolini. Tako pa nekoliko razumem tudi tiste, ki zatrjujejo, da je sedaj stena preveč prepredena z varovali in tako omogoča vzpon skoraj vsakemu. Težko racionalno ocenim. So pa nekje v steno celo vklesane stopinje.

Sledi zopet nekaj polic, prehodov. Kakšna divjina, kakšen ambient. Da se ne bi nikoli nehalo, si želimo vsi.

Hitro smo pod oknom, kjer nas čaka zadnji zahtevnejši del. Zaradi padajočega kamenja je bil to tudi najnevarnejši del. Ujeli smo skupino pred seboj, ki je sprožila precej kamenja. Nekajkrat so se za las ognili kamnitim izstrelkom. Ni mi bilo povsem jasno, se vse podira ali pa hodijo brez vsakega občutka. Mislim, da so vsaj 6 krat sprožili plaz kamenja. Neverjetno. Zato smo se odločili, da čakamo toliko časa, da vsi pridejo iz nevarnega dela, to je dela, kjer je bilo naloženega ogromno kamenja. Ko bodo na varovalih, nevarnosti ne bo več. Odločim se tudi, da počakamo skupino za nami. Predlagam jim, da gremo čimbolj skupaj čez nevarni del. Da slučajno mi ne bi prožili kamenja na njih. Strinjajo se in skupaj gremo čim hitreje čez nevaren del. Sam kot prvi stalno pazim kam stopam, kaj prijemljem. Kakšen kamen tudi umaknem. Hitro ugotovim, da so bili pred nami sami krivi za stalno proženje kamenja, saj nam, ki nas je bilo 6, s previdnostjo ne uspe sprožiti niti enega. Na žalost tik pod vrhom sam sprožim enega, iz katerega jih potem uspe nastati nekaj več, vendar ker smo bili  tesno skupaj, ni bilo nevarnosti.

Še zadnji strm del, seveda posejan z varovali in smo na grebenu. Hitro opazim gospo, ki je bila glavni krivec za kanonado. Našim predlagam, da jo prehitimo, da imamo potem mir. Hočem jo še prijazno opomniti, pa vidim, da niti pozdravi ne, je čisto bleda, skoraj v šoku. Ne vem, tudi kasneje, ko se že spuščamo, nekateri pa se šele vzpenjajo, pa imajo navzgor težave, kaj je tega treba? Zakaj ne grejo postopoma, jim je mar užitek 7 ur trpeti, se tresti, da pridejo na vrh. Res mi ni jasno, saj bom sam tudi če bom želel skočiti z 20 metrov v vodo začel s parimi metri. Želel bi si tudi smučati z Jalovca, pa to gradim že 10 let. In mogoče ne bom nikoli zgradil.

Čeprav se zdi vrh blizu, pa nas čaka še slaba ura hoje. Vendar kakšne. Vseskozi po grebenu. Odgovorno trdim zase, da po lepši smeri še nisem hodil. Od starta do konca stena. Eden redkih vrhov, kjer ni potrebno dostopati nekaj ur. Plus kakšni razgledi, skala je tudi odlična, če bi se mene vprašalo bi potegnil naprej dokler bi šlo.

Tudi vreme nam gre na roko. Vseskozi v kratki majici, pa ne prevroče. Na vrhu si vzamemo dobre pol ure. Mogoče celo več. Spuščamo se po južni poti. Ki, že prej rečeno tudi ni lahka. Mnogo je grušča, pa kratkih skokov, nekaj varoval, skoraj do konca je potrebna previdnost. Tura ni kratka, zatorej so noge lahko že rahlo omotične. Skratka, tura, kjer je treba biti zbran od začetka do konca. Da pa ti ogromno. Zato le pogumno v hrib, postopoma, postopoma in kmalu boste z vrha Prisanka, Prisojnika ali kakorkoli ga že poimenujete, s ponosom zrli v okoliške vršace.