Triglav

Sunday , 26, September 2021 Leave a comment

Običajno smo do našega Očaka dostopali preko Pokljuke, Krme ali iz Vrat. Zakaj ne bi enkrat izbrali drugo izhodišče? In sploh, zakaj ne bi obredli še nekaj nam manj obiskanih poti, sploh ker imamo na voljo dva dni. Celoten del okoli Triglava je vreden ogleda, vsak dostop je nekaj posebnega. Seveda množice nanj derejo iz tistih običajnih izhodišč, večini je primaren cilj vrh, nam pa je bil vrh drugotnega pomena. 

Vodja teh ekskurzij od nekdaj Šlibar. Sam sem tokrat izpadel iz prvotnega načrta, potem pa naknadno kot sedma rezerva pristal v ekipi. Ob šesti uri smo startali z Blata (parkirnina 12 EUR/dan). Parkirišče skoraj prazno, kar nam zagotavlja samoto, vsaj do zadnjega vzpona. Tudi sicer ta del ni oblegan kot z drugih strani, kar smo si tudi želeli. Z nama še Ivan in Grega, gorska tekača, pred katerima imava edino prednost…, ki je zaenkrat še ne najdem. Vendar se hitro prilagodita. Hodita počasneje, kljub temu naju včasih počakata, pa se nič ne pritožujeta. Vsaj pred nama ne. 

Prvi del, z Blata do Planine Krstenice je meni osebno najgrši odsek. Hodimo po strmem, blatnem kolovozu, globoko v gozdu. Na Krstenici pa nas že pričakajo prvi sončni žarki, in veselica se lahko začne. Začetnega otipanja je konec, že se čuti nekaj obveznega zbadanja in do konca ture smo nato kot eno. Polno smeha, nobene slabe volje, ko se je bilo potrebno kaj odločiti, smo se racionalno odločili, tistih nekaj malenkostnih težav pa smo rešili s humorjem. Planina Krstenica mi je najljubša izmed mnogih planin, ki so v domeni Bohinjcev. Izreden razglednik, planina je dokaj osamljena, saj preko nje ne vodi nobena označena pot. 

Sledi vzpon do Planine Jezerca, zapuščene planine, naše najvišje,  umeščene med Stogi in Ogradi. Je nekakšna podružnica Krstenice, od tu se oskrbujejo z vodo. Nekoč je bil tu studenec, danes pa samo še vodno zavetje. Na nekdanjo dejavnost planine nas spominja le nekaj ruševin. Izmed premnogih današnjih zanimivostih, ki smo se jih naučili, od delfinov, Zlatorogov, do Fajzerjev in podobno, smo zvedeli, da so tu snemali Jurrasic Park. 

Tu se tudi znajdemo pred prvo dilemo. Iti okoli ali čez Stoge ali pa izbrati preverjeno varianto, ki sva jo s Šlibarjem že prehodila, čez Mišeljski preval. Zmaga bolj sigurna, a mogoče daljša varianta. Vzpon na Mišeljski preval (1995m), nato pa dolg strm spust do Planine pod Mišelj vrhom. Tod se dobro vidi razlika med nama s Šlibarjem kot staro šolo s težkimi nahrbtniki, karirastimi srajcami, okorelimi gojzarji,  klobaso in šnopsem, ter mlajšo generacijo v kratkih hlačah, lahkih supergah, anorakom in eno frutabelo. Kar poskakujeta po krajših skalnih odsekih, medtem ko midva z najinima hernijama, umetnima kolenoma komaj slediva. Na srečo imava kot izkušenejša s seboj fotoaparata, tako da lahko takrat ko sva na koncu z močmi, ponos ohraniva s fotografiranjem. Roke se sicer tresejo, slike so zamegljene, se pa le pride do nekaj prepotrebnih vdihov. 

Nekih 200 višinskih metrov nas sedaj čaka do Vodnikovega doma, kjer nas čaka prva kava. Tu tudi pridemo v civilizacijo. Če se ne motim, smo sploh prvo markacijo opazili na Mišeljskem prevalu. Saj ne rečem, ljudi ni preveč, je bilo pa vseeno bolje do sem, ko razen ogromnega tropa (vsaj 20 če ne več) gamsov ali kozorogov nismo opazili žive duše. Še ura hoje do Planike, kjer si tudi vzamemo nekaj minut. Zatem pa v steno, vsak po svojih močeh. Pot do vrha poteka brez posebnosti. Smo imeli kar srečo. Nekajkrat se je bilo sicer potrebno umakniti, vendar ni bilo moteče. Hitro smo na vrhu, kot zanimivost naj povem, da vsi še vedno v kratkih majicah. Konec septembra. Tu si vzamemo daljši počitek. 

Spustimo se do Koče na Doliču. Že vmes s Šlibarjem opazujeva, kje bi bil vstop v Kanjavčeve police. Oba sva tu že šla čez, danes pa nama ni nič jasno. Moti naju večje snežišče. Bomo že potem razmišljali. Na Doliču smo pred drugo odločitvijo. Ali iti po malce daljši, vendar varnejši varianti čez Kanjavec, ali po krajši, ampak težji poti čez Kanjavčeve police. Prevladajo višinski metri, ki jih je potrebno premagati. 

Pot čez severno steno Kanjavca, ki povezuje Dolič s Prehodavci, se imenuje po alpinistki Miri Marko Debelak, pa tudi Kanjavčeve police, na zemljevidih pa je označena Skozi rižo. To pot so dobro poznali trentarski lovci, kot prva ženska pa je to 1500 m visoko steno leta 1926 preplezala prav Mira Marko Debelak. Pot so uredili leta 1962. Sam vstop nam nikakor ni jasen. Pot od daleč zgleda precej grozno, sploh začetni del. Zedinimo se, da so to potke tukajšnjih domorodcev, gamsov ali zlatorogov. Potem pa kmalu naletimo na dobre oznake, ki nas potem spremljajo do konca. Torej, pot je izredno dobro označena. Naj pa opozorim tiste manj izkušene. To ni zavarovana pot. Seveda je vmes kaka jeklenica, klin. Vendar v večini varoval ni. Za izkušene pot ne bo predstavljala noben problem, ostali pa le previdno, še bolje prej opravite s čim podobnim. 

Začetek nas vodi čez snežišče, ki se mu nikakor ne moremo izogniti. Za prvih nekaj metrov izkoristimo krajno zev, ki nam pride zelo prav. Nekaj metrov pa je potrebno opraviti po zbitem, trdem snegu. Vsak po svoje, izredno previdno, sam kot cepina uporabim dve skali. Vem, da tega ni v alpinističnih priročnikih, vendar brez obsojanja, vsak po svoje. Pot, stezica je vseskozi dovolj udobna za hojo. Ni pa za vrtoglave, korak mora biti zanesljiv, preudaren, saj je grozeča stena stalno pod nami. Večinoma se hodi brez dvigov in spustov, le včasih se nekoliko vzdignemo ali spustimo. Vsi smo navdušeni nad to potjo. Ki pa ravno zaradi izpostavljenosti, potencialnih snežišč in krušljivosti nima preveč obiska. Naj še opomnim, da je malo pred vstopom v zaključno grapo prišlo do podora. Tam je potrebno iti med steno in odlomljeno skalo. 

Čeprav smo resnično uživali, pa si vsi malce oddahnemo ko stopimo na sedelce pod Vršacem. Zagledamo jezero pod Zasavsko kočo, počaka nas že počasi zahajoče sonce, morda je čutiti  tudi romantičen pridih. Še nekaj spusta in že smo v civilizaciji. Kočo na Prehodavcih so zgradila društva iz Zasavja, upravlja jo PD Radeče. Izkoristili so italijansko karavlo, ki stoji med kočo in bivakom, in jo preuredili v skladišče. Prav tako so uporabili bunker, namesto njega sedaj stoji bivak. 

Tu naletimo na zadnji manjši problemček, ki pa zavoljo humorja hitro splava po bližnjem jezeru. Kljub rezervaciji nam pripada razkošna postelja na tleh jedilnice, bonov ne sprejemajo. Pa ni hude krvi, zbudimo se kot prerojeni, hrbet je bil po dolgem času deležen medicinsko priporočljive podlage, imeli smo tudi naravno klimo, Šlibar kot naš vodja, ki je lahko spal na mizi, pa celo zajtrk v postelji. Neprecenljivo. 

 

Drug dan smo se samo spustili Za Kopico, preko Dednega polja in Planine pri Jezeru do Blata. Nora tura, nora družba, resnično si želim, da se še kdaj v tej zasedbi združimo v iskanju delfinov.