Ocean Lava Vrsar triatlon

Kot člani TK Gorenjska smo se letos v številčni zasedbi odpravili v Vrsar na triatlon tekmo. Grega Česen je nastopil v srednjem triatlonu (1.9, 90,21), Domen Skok na olimpijskem triatlonu (1.5, 40, 10), Miha Zdešar, Edo Krnič in Tilen Vrhunc pa kot štafeta tudi na srednjem triatlonu (1.9, 90, 21). 

Že v petek, torej dan pred tekmo smo se nastanili v Vrsarju. Kot se za vrhunsko ekipo, ki vedno in povsod meri na najvišja mesta in ji je vse podrejeno, smo dobili stanovanjce čisto na vrhu Vrsarja, samo še cerkvica je bila nad nami. Ker parkirišča nismo imeli, smo se morali vsakič povzpeti do našega skromnega bivališča. Medtem, ko so bili naši zvesti navijači v hotelu ob morju, torej nekih 10 metrov od starta. Kakopak, ne more utrujen človek navijati.  Tekmovalci smo imeli suh kruh in vodo, pri navijačih se je pil šampanjec in jedel kaviar. 

Kaj sploh pomeni Ocean Lava?

To je vulkanski otok Lanzarotov, na sredini Atlantskega oceana, dom Kennetha Gasueja. Ki je? Prvi Danec, ki je nastopil na Svetovnem prvenstvu v Ironmanu leta 1985 (za neuke, Ironman je disciplina sestavljena iz 3.8 km plavanja, 180 km koles in 42 km teka; Svetovno prvenstvo, na katerega se uvrstiš na drugih tekmah, oziroma še na nekaj načinov, pa je vsako leto na Havajih v Koni). Kenneth se je leta 1985 preselil na Lanzarote, tam leta 1992 organiziral verjetno najtežjo Ironman tekmo na svetu, katere direktor je še danes. Leta 2010 je organiziral prvo tekmo z imenom Ocean Lava. Skušal je narediti neko nasprotje Ironman tekmi, bolj domačo, s tem da je franšizo ponudil krajem, ki si Ironman znamke ne morejo privoščiti. Že leta 2014 so bile tekme v Walesu, Nizozemski in Ukrajini. Letos so bile recimo tekme na Poljskem, v Črni Gori,  Brazili, Južni Afriki, Malti, Grčiji,… in to vse od super sprinta do Ironmana (op. ime Ironman uporabljam za lažjo predstavo, ime je last znamke Ironman, zatorej se v Ocean Lava imenuje dolgi triatlon).

Najprej smo opravili vse formalnosti. Nastanitev, ogled menjalnega prostora in cilja, nato registracija in prevzem številk, čipa, ter ostalih stvari, ki se jih potrebuje za samo tekmo. Takrat je prišel že tudi naslednji član, Domen Skok, ki bo nastopil na svojem prvem olimpijskem triatlonu. S Tilnom in Mihom so šli odplavati del proge, preveriti neoprene. Z Domnom sva se kasneje odpravila še na ogled kolesarske proge. Na olimpiku so imeli en krog, mi na srednjem triatlonu dva. Vmesni del pa smo imeli drugačen, tako da sva se najprej odpeljala po njegovem delu, nato še po mojem. Že prej sem vedel, da trasa ni najbolj hvaležna kronometrskemu kolesu. Del, ki se vzpenja od Lovreča do Višnjana je idealen za kronometrsko kolo, seveda če bi se tu spuščali. Tisti del, od Višnjana navzdol, pa bi morali speljati ravno obratno, navzgor, saj so tam ceste ozke, z mnogo grušča, nevarne za spust. Res bi rad slišal organizatorja zakaj se je tako odločil. Že če gledamo samo na varnost tekmovalcev, bi bilo precej bolje tako.

Po ogledu smo se dobili, seveda v gostilni, vsi tekmovalci, tudi Grega Česen, ter navijači, Žiga, Petra, Tadeja, Nace in Bine. Če se prav spomnim, niti nismo kaj preveč govorili o prihajajoči tekmi. Najbolj smo se zafilozofirali s Tilnom, ki je vegan. Zelo prijeten sogovornik, vse je baziralo na dejstvih, brez obtoževanj, izbruhov in ostalih sopotnikov današnjih žgočih pogovorov s cepilskimi in anticepilskimi debili. Sem se veliko novega naučil, seveda je bilo zraven tudi nekaj anekdot, najbolj da to zapišem, da mi ne uide. Tilen je poleg tega, da je vegan, tudi Seljčan. Dobitna kombinacija. In Seljčani in Poljanci so skozi stoletja ”sovražniki”. Za vse Poljance so Seljčani kanglce (žaljivka). Pa vpraša Tilen, če vemo zakaj je Blegoš gol na Poljanski strani? Zato, ker so Poljanci po štirih gor hodili, da so na drugo stran gledali Seljčane, kako hodijo po dveh. Ja vem, da to nima nobene zveze s triatlonom, vendar tudi pisatelji v svojih tako imenovanih klasikah ure in ure opisujejo okensko polico, ki nima nobene veze  s samo zgodbo, in o njeni obliki, zgodovini, čustvih… Okoli 22 ure končamo vzpon do našega stanovanja. Kar nekaj priprav na jutrišnjo tekmo, dokler ne greš na triatlon ne zveš koliko dela je s tem. Zato le pogumno. 

Noč je normalna, daleč so tisti časi, ko sem do jutra premleval o sami tekmi. Sčasoma ugotoviš, da to niti ni tako pomembna stvar v življenju. Sam se najprej prebudim. Pred tekmo moram še oddati kolo v menjalni prostor. Časa imam do 8:30, start je ob 9:00. Plavanje se začne na drugi strani vrsarskega zaliva. Tako mi ne preostane drugega kot da tam počakam na Miha. Ti trenutki pa niso nekaj kar bom pomnil. Po estetskem užitku. Sedim na obali in čakam, da se tekma prične. Bolje rečeno, da Miha priplava do mene. Kako bolje bi bilo, če bi bilo vse na istem mestu. Tako pa ne morem niti gledati plavanja, saj je od zaključka plavalnega dela do menjalne cone nekih 200 metrov. Sedaj pa tudi sam začutim nekaj tiste prepotrebne nervoze. Seveda si delam razne scenarije. Z uvrstitvijo se nisem obremenjeval. Edini cilj, ki sem ga imel, je bil da pridemo do cilja pod 5 urami. Vsake toliko časa na kolesu preverjam, če je vse v redu. Na dan mi privre spomin ko sem nekaj dekad nazaj v St. Poltnu prišel iz vode do kolesa in imel spuščeno zračnico. Lepa popotnica za naprej.

Iz razmišljanja pa me prebudi topot prihajajočih tekmovalcev. Prvi ima kar nekaj prednosti. Ker sem precej oddaljen od dogajanja niti pod razno ne morem vedeti kdaj pride Miha. Vsekakor pa je prišel precej prej kot sem ga pričakoval (0:31:38, 2km). Ozira se naokoli, gleda kje sem. Seveda, pozabil sem mu sporočiti kje sem. Pa nič ne de, hitro se najdeva. Z noge mu snamem čip, si ga nadenem, nič dolgih besed, samo bravo in sem v svojem svetu.

Foto: Petra Balderman
Foto: Petra Balderman
Foto: Petra Balderman

Miha je iz vode prišel kot prvi. To v teoriji pomeni, da če mene nihče ne prehiti, bomo prvi pred tekom. V praksi pa že čez nekaj minut mimo prileti Hrvat Bilić. Seveda sem vedel, da bo tako, saj je bil mladi Hrvat letos peti na državnem hrvaškem prvenstvu v cestnem kolesarstvu, sicer pa vozi za italijansko profi ekipo, medtem ko sam vozim za KD Trenča, društvo rekreativnih kolesarjev, pa še tam nisem med pet, če vsi pred rundo pridejo dokaj normalni domov. Se mi pa vseeno kar malce zdi, ko se nekajkrat ozre nazaj, da vidi če bom šel za njim. Pa niti trznem ne, imam drugačne plane. Drži, da četudi ne bi imel drugih planov, ne bi mogel za njim. Literalno se bolje sliši. Torej, da prvi krog vozim dokaj normalno potem pa kolikor bo šlo. Istra je sama po sebi dežela premnogih vzponov, brez izrazite ravnine. Že tisti prvi vzpon iz Vrsarja je precej strm. Odločil sem se da vse vzpone prevozim počasneje, po ravnem in navzdol pa kolikor bo šlo. Že iz Gradine proti Lovreču nas čaka malo daljši vzpon, potem pa se cesta vse do Višnjana rahlo vzpenja. Čimveč skušam biti na ročkah, sem pa že od samega začetka brez vode. Na rogove balance sem si pritrdil bidon iz katerega bom lahko pil kar med kronometrsko vožnjo. Vendar pa sem za slamico uporabil Zojino razgradljivo, ki se je pač čez noč razgradila. Po slamici se ni dalo piti, do vode pa tudi nisem mogel saj je bil bidon pričvrščen na balanco. Zato sem ga utrgal in vrgel v gozd (seveda sem ga naslednji dan šel iskati). Kar precejšen šok, ampak kaj čem. na voljo sem imel 3 gele, dva po načrtu, enega za skrajno silo, na srečo vse zmešane z vodo. Zdelo se mi je, da sem že do Lovreča dehidriral, torej sem tam pojedel prvega, to je po nekih 15km, naslednjega v Višnjanu po 25km. Vmes sem nekega tujca na kolesu vprašal če mi da požirek vode pa nisva našla skupnega jezika. Pa ni nobene zamere, takoj sem mu rekel, da ga popolnoma razumem. Tudi sam je imel verjetno vse izračunano. 

Tam okoli Višnjana bi se po pravilih morali začeti spuščati. Pa je kljub temu kar nekaj hupserjev, vmes sem se seveda ustavil na okrepčevalnici, na hitro popil nekaj vode, vse je takrat na tistem visokem utripu nerazumsko, mnogo bolje bi lahko tudi takrat rešil situacijo, ampak se učimo. Spust po ozkih zavitih cestah mi povzoča težave. S kronometer kolesom si precej bolj okorel, četudi ne uporabljaš ročk na balanci. Vsakič ko se na ovinku ustavim je potrebno zopet dobiti hitrost kar je precej utrudljivo. Vseeno sem hitro v drugem krogu, ki ga bom po mojih napovedih odpeljal hitreje (op. nisem ga). Zopet navzgor proti Višnjanu. Takrat pa me prehiti že naslednji tekmovalec. V štafeti. To pa mi za trenutek udari na psiho. Menda me ja ne bodo vsi prehiteli. Pa se hitro zberem, ter potegnem še nekaj moči (ne vem, ako je ravno tako, ponavadi dajejo take intervjuje, pa v knjigah tako piše). Prehitim kolega iz nasprotne štafete. Naslednje kilometre odpeljem super, na ovinkih tvegam več kot prvi krog, okrepčevalnico spustim popolnoma, stisnem še zadnji gel. Seveda ga gre pol mimo. To me danes najbolj moti. Zakaj lepo v miru ne poješ, namesto dveh sekund, ki bi jih takrat izgubil, sem jih kasneje 20? (op. malce obširneje pišem, če bo kakemu zanamcu prišlo prav). Na zadnjem malce daljšem vzponu zopet prestavim v lažjo, da si naberem moči pred zadnjim, ravninskem delu. Tam mi sotekmovalec dokončno uide. Dvakrat se mu prestavim malo bližje, pa me že v … odnese ven iz ovinka na priključku glavne ceste proti Vrsarju. Organizator se dere, saj smo se drli da pazi, pa je že prepozno. Še zadnjič me na pločnik odnese v krožnem pred Vrsarjem, tam res peljem na polno oziroma kolikor se da, oziroma kolikor še zmorem. Vsaka sekunda bo lahko pomembna v boju za medaljo. Seveda vem, da je prvo mesto že na Hrvaškem, ostala pa so še odprta. 

Pred tekmo sva z Mihom razpredla kdo komu vzame čip z noge. Sam sem bil za to da pač tisti, ki zaključi naredi še zadnjo malenkost. Pa hitro ugotovim. V cilju nič ne moreš, tisti, ki šele začenja mora opraviti še to delo. Tilen hitro odbrzi naprej, sam pa ležim, ležim, pijem, pijem. Ja, razlika je tistih nekaj odstotkov več. Ko si sam in te čaka še naslednja disciplina, takrat vse delaš recimo na 80 odstotkih, in tega smo se čez vse treninge navadili. Ko pa je potrebno nekajkrat oziroma za dalj časa na 90 ali še več odstotkov, pa pride do izčrpanosti.  Na koncu 92km, 2:45, 973m vzpona, povprečna 33.5. Vse sem dal od sebe. 

Hitro si malenkost opomorem in že sem ob Mihu, Baldiju in Petri v vzpodbudo Tilnu. Tilna čakajo štirje, mogoče celo pet krogov, se opravičujem ampak ne vem. Že po prvem je prehitel drugouvrščenega. Za prvim zaostajamo 10 minut, četrti je nekih 10 minut zadaj, torej se bomo borili za drugo mesto. En krog sem malce še razmišljal, da bo težka bitka, pa Tilen hitro postavi vse na pravo mesto. Drugo mesto je naše, Tilen teče z lahkoto, samo nadzira situacijo, četudi bi prišlo do boja za drugo mesto, je enostavno boljši. S časom 1:29:21 (4:16/km) z nasmehom priteče skozi cilj. Skupen naš čas 4:47:51.

Seveda počakamo še Česen Grega, ki je s časom 5:03:33 (0:31:13, 02:54:17, 1:35:17) končal na 16. mestu skupno, 7. na državnem prvenstvu skupno in 2. mestom v kategoriji veterani I. 

Že pred njim je odlično z olimpikom opravil Domen Skok. Čas 2:18:02 (0:29:47, 1:02:08, 0:40:52) kar je zadostovalo za skupno 6. mesto in 4. mesto v kategoriji 35-44 let. 

Foto: Petra Balderman
Foto: Petra Balderman

Po tekmi smo imeli kosilo v restavraciji, izvrstno, tudi drugače brez pripomb na organizacijo. Tudi s cest na katerih je bil večer prej ogromno peska, so na dan tekme to odstranili. Navijači prva liga, lahko se sliši patetično, verjetno tudi je, ampak tudi na račun Baldija in Petre smo dobili kako minuto. Definitivno. Upam, da se še kdaj združimo, kljub temu da sta partnerja že takoj po tekmi dala jasno vedeti, da drugo leto iščeta boljšega kolesarja, če želita zmagati.