Struška, Korenščica

Najprej je bil namen Javornik, pa smo nato načrt spremenili. Namreč, za prvo turo smo želeli nekaj krajšega. Pa sem potem že v avtu ugotovil, da dejansko bomo hodili še več. Pa ju nisem hotel že takoj zamoriti, saj bo še čas. Šparovec je želel, da gremo tako kot lani iz Plavškega Rovta. Ker pa za izhodišče še nista imela Javorniškega Rovta, sem ju pač prepričal, da gremo od tam. V vsakem primeru pridemo pod Klek, Hruški vrh, Dovško Babo, le da bomo hodili drugod. No, v vsakem primeru ravno ne, v našem ne. To smo ugotovili na pol poti, pa nič ne de. Parkirali smo pred Domom v Pristavi, jo ubrali čez travnik do ceste. Tam pa rahel šok. Namreč, takoj uzremo nekaj ljudi, ki hodijo peš. Sredi najboljše zime v zadnjih letih, ko je že na podlago zapadel nov sneg, ko si lahko za cilj izbiramo tudi neobičajne kraje, ljudje hodijo peš. Res, da so verjetno Jeseničani, pa vseeno. Edino, če gradijo bazo za pozno pomladanske ture. Pa vseeno, takoj do prvega in: ”Zakaj pa hodite peš?” ”Les odvažajo in je kmet splužil cesto. nekih 3 kilometre.” In to se je res potrudil, cesta je poleti v slabšem stanju kot sedaj. ”Kaj pa sedaj, ne vem, a gremo drugam, ali kaj?” Če sedaj ne znorita, je pred nami še svetla prihodnost. (PS. Od tedaj se ne oglašata, niti ne pokličeta. Verjetno sta prezaposlena.)

S smučmi se nekako še da iti, nazaj to ne bo mogoče. Si pa pri sebi mislim (smuči imam Šparovčove):”Ma če te ne bi bilo zraven, bi se že pripeljal.” Tako pa: ”Ja glejta, bomo šli pač že peš teh nekaj kilometrov.” Vse do Pustega Rovta si sneg samo predstavljamo, od tam pa se začne zimska pravljica.

Do Belske planine ne gremo tako kot zadnjič okoli po cesti, temveč strmeje skozi gozd, kjer pa je tudi potegnjena smučina. Je pa vse do planine bolj ko ne zaprto, ni nekih razgledov, za iskalce lepote se šele tu prične pravljica. V kateri pa hudobno vlogo prevzame vezer, ki nas do vrha moćno premrazi. Ne pomnim kdaj me je tako zeblo.

Hitro se spustimo nazaj do koče. S Šparovcem še nekaj časa drgneva prste, ženska tretjina s tem nima problemov. Sledi še krajši vzpon do Korenščice. Tudi tam si privoščimo odmor ob opazovanju poslavljanja dneva. Poiščemo še nezvožen del in v pršiču predemo vse do Pustega Rovta, kjer nas na zadnji del pripravi nekaj kložatih zavojev. Ker se tukaj spustimo drugje kot smo prišli zjutraj, opazimo, da je nadebudni lastnik traktorja zoral tudi ta del. Zato nas čaka še več hoje kot bi nas po prvotni poti. Pa kar gre, Šparovčeva sestra spredaj trenira kadenco za maraton pod 2:30, midva pa v neokretnih pancarjih drviva za njo. Občutek imam, da smo peš hitreje kot bi bili s smučmi. Na koncu vse super, raznolika tura, jeseniški kotički nikoli ne razočarajo. Zato pa pozimi ne vidiš železarja, ki ne bi imel nasmeh razpotegnjen čez ušesa.