2040 m visoka gora, ki leži med Benzeggom in Liebeseckom nikoli ne razočara. Vedno do sedaj je tudi poskrbela, da nam ni bilo dolgčas. Prvič sva ga z Markotam zgrešila vsaj za kilometer, naslednjič sem pozabil nahrbtnik, pa še je bilo prigod, danes pa je bil edini približek stresu pridobiti vsa potrebna dokazila za neoviran vstop v Avstrijo. V mojem primeru (enkrat cepljen, ter nato prebolel v zadnjih 90 dneh) je bil potreben podpis zdravnice na nek predpisan papir. Poslal sem ji sceniran dokument, potreboval sem samo podpis, pričakoval, da mi ga pošlje nazaj. Pa ni šlo. 10:40, zmenjeni pa smo ob 11:00 me pokliče, da se moram oglasiti pri njej, da mi lahko podpiše. Ne gre drugače, kot da naredim ovinek. Je bila pa potem mirnejša pot, na meji nas niso niti pogledali. Izredno pozno, šele okoli 13.00 parkiramo na že skoraj praznem parkirišču, kjer običajno niti ne dobiš prostora.
Prijetno toplo, že spodaj pa vsaj 20 cm novega snega, kar je letos za Slovence skoraj nepredstavljivo. Sneg se nas noče in noče usmiliti. Na srečo ga je na začetku sezone toliko nametalo, da se podlaga še kar drži, v nasprotnem bi bila sezona do sedaj popolnoma uničena. Slabe dva ravninska kilometra sta do planine Marbachalm. Tam sva v prvo z Markotam nadaljevala naprej, pravilno, če želimo na Schilchegg ali Benzegg, je tu desno.
Potem pa po utrjeni gazi ugodno proti vrhu. Neki dve uri hoje do vrha, vse okoli pogled na vrhove. Sam vzpon poteka po dokaj zaprtem pobočju, ne morem reči, da ni lepo, ni pa nekih veličastnih razgledov, kot so nam na voljo na vrhu. Toplo, brezvetrje. Se pa vidi, da je v prejšnjih dnevih kraljeval veter, saj je del vrha popolnoma spihan. Zato tudi večja nevarnost snežnih plazov, sploh v okolici jih je bilo na žalost ogromno danes. Kot običajno je veliko že zvoženega. Smo pa bili tolikokrat tu, da najdemo skoraj celoten spust še nedotaknjen.
Tokrat se najprej spustimo proti Benzgeggu in od tam desno proti dolini. Pršič, ki pa ga je na nekaj kratkih odsekih že dobilo sonce, vendar se od tam premaknemo k ugodnejšim legam. Prvič se spustimo čez del, ki ga vedno gledamo z avtoceste. Široka flanka, ki nas potem pripelje direktno do planine Marbachalm. Od tam še nekaj porivanja, Avstrijo pa zapustimo s širokimi nasmehi.
