Cela večnost je minila odkar smo v naših krajih videli kako snežinko. Imamo pa srečo, da je bila pred tem pošiljka obilna, še bolj pa, da temperature omogočajo, da se sneg obdrži. Priča smo celo fenomenu, da so razmere za smuko vedno boljše. Tam, kjer so. In to je predvsem okolica Zelenice. Je pa trdo, na nekaterih delih celo ledeno. Prejšnji vikend smo tako zavoljo ledu obračali že pred Kofcami. Naša rezervna ekipa je danes ponovno poskušala, prišla sicer ovinek višje, pa zopet obrnila.
Majčkena pomanjkljivost pa je, da smučamo samo na Zelenici. Tako kot ostala Slovenija. Približno tako se je razvijala človeška populacija. Najprej Adam in Eva, potem zlati delišes in belouška, čez teden par novih osebkov, čez mesec še več, in tako dalje.
Z Markotam se rajši usmeriva na nasprotni breg. Parkirava pri leseni uti pod taboriščem. Nimava posebnih pričakovanj. Začneva peš, saj je že takoj ledeno. Ko prideva do melišč, razmišljava ali na smuči ali ne. Pa bo očitno tudi naprej trdo, sam nimam srenačev, zato nadaljujeva peš. Za spremembo greva mimo Planine na Korošici in od tam prečiva proti Hajnževem sedlu. Sam si že tam nadenem dereze, Marko nadaljuje peš.
Na sedlu malce posediva. Že prej sva govorila o tem, da bi se spustila v Avstrijo. Velikokrat smo bili tu, vsakič nam je pogled tudi uhajal proti Avstriji, pa smo potem vedno obrnili. Danes sva soglasna, da se spustiva. Razmere dobre, se pa menjajo podlage. Od izredno trde, do malo manj trde, nekje tudi malo odjenjanega. Najprej se spustiva nekih 150 višinskih metrov, kjer prideva do izravnave, od tam pa strmo navzdol do velikega balvana z oznakami, ki peljejo proti Dovjakovem sedlu. Samoten amfiteater, obdan s Kladivom, Kofce goro in Velikim vrhom in Košutico na drugi.
Zopet malo posediva. Nekaj malice, čaka naju še dobrih 400 višinskih metrov nazaj do sedla. Sedaj pa gre malo težje. Smučati se je dalo, če ponekod ni bilo najbolje, si pač zapeljal stran. Peš pa ne moreš kar spreminjati smer. Nekaj metrov je trdo, ledeno, tam je super, drugje se udira, kar je tudi sprejemljivo. Tam, kjer je pa treba predirati skorjo, se pa dodobra utrudiva. Pa nič za to.
Zadnje metre pod sedlom naju obsije sonce, kar nama da dodatno moč. Zopet si vzameva 5 minut, toplo je za razliko od avstrijskega dela. Začetni del je spomladanski, kajti sonce je nekoliko omehčalo podlago. Potem pa vse do ceste trdo, odlično. Po cesti vse zlizano, trenirava plužni zavoj. Nato pa od kopnega dela kar peš do avta, recimo nekih 5 do 10 minut. 
