Vsaki dve leti imamo moško strokovno ekskurzijo na Komno. Z ogromno spremljevalnimi aktivnostmi. Od plazovnih delavnic, vodenih tur, raznih strokovnih predavanj za starejše, mlajši pa si prosti čas zapolnijo z igranjem raznih družabnih iger, med drugimi šahom, enko in podobno. Letos nas je bilo med petnajst in dvajset, odvisno od urinega kazalca. Da nam ni ničesar manjkalo, je kot vedno poskrbela naša mama Mateja s svojim dobro uigranim orkestrom. Tudi tokrat nas je namestila v depandanso streljaj od Doma na Komni.
- dan
Pet se nas je odločilo, da do Komne dostopimo preko Vogla. En avto smo pustili pri Domu pri Savici, drugega pod žičnico na Voglu. Z gondolo smo se zapeljali do vrha, ter nato prijaznega žičničarja zaprosili, da nas je zapeljal še do Orlovih glav. Tam se je šele začela naša magistrala. Seveda le del, nas je pot vodila samo do Komne.
Triglavska magistrala je slovenska varianta slavne poti v Centralnih Alpah (Haute Route). Gre za tri do štiridnevno potovanje od Vogla, mimo Komne, skozi dolino Triglavskih jezer, čez Hribarice na Velo polje ter mimo Kredarice v Krmo. Proga je nastala v sedemdesetih letih. Označena je z zimskimi markacijami na visokih drogovih, ter smerokazih na drevesih. Rdeča barva kaže smer Komna, zelena smer Vogel.
Vse do Konjskega sedla in potem od planine Govnjač dalje je dobro označeno. Seveda, če je vidljivost dobra. V vmesnem delu pa nismo videli nobene oznake, oziroma redko katero. Definitivno je kristalno jasno, da je orientacija kljub temu težka, še posebej v megli.
Na planini Zadnji Vogel (1413m) se začnejo markacije. Vse do planine Kal (1346m) vodi pot večinoma skozi gozd menjaje se navzgor in navzdol. Nad planino nas čaka prva strma, sicer pa kratka stopnja. Tu sem šel zadnje metre peš, ostali na smučeh.
Zatem se spustimo do izravnave, od koder sledi vzpon po dolini do Konjskega sedla (1782m). Tam smo si nadeli srenače. Na čase sicer zapiha veter, vendar nič posebnega. Pogoji so idealni. Vseskozi pred seboj vidimo dve osebi, se zahvaljujemo za smučino. Čeprav imamo gps sled, je dejansko sploh ne uporabljamo. Do Snežne konte okoli sto petdeset metrov spusta, vendar z vmesnim kratkim vzponom. Luksi in Aleš na pseh, ostali brez.
Še ena dolina s krajšim vzponom, pa zopet spust v Tolminsko lokev, od koder nas čaka krajši vzpon na sedelce nad Planino Govnjač. Tu smo deležni prvega pravega spusta, a kaj ko pogoji za smuko niso idealni. Nekaj zavojev sicer dobrih, drugje pa nekaj skorje, pa trdo, skratka vse podlage razen pršiča.
Pa nič ne de, nihče se ne pritožuje, družba, vreme idealno. Vsi se strinjamo, da smo kar prehitro blizu cilja. Sledi posvet na Planini Govnjač. Zelo demokratično, brez izgredov, ugovarjanja. Kar malce pogrešal sem dobro, zdravo opozicijo.
Komna je bila med 1. svetovno vojno območje avstroogrskih sil. Tu so zbirali, urili nove vojake, služila pa je tudi za oddih in oskrbo ranjenih vojakov. Preko Bohinja, Komne je vodila oskrba frontnih linij na območju Krna. Z železniške postaje Bohinjska Bistrica je tovor potoval do Ukanca, nato s konji do Vratc (Bogatinsko sedlo), na koncu pa so ostali samo še nosači. Za ta namen je bila zgrajena tudi pot zmerne naklonine, ki jo uporabljamo še danes. Kasneje so zgradili žičnico, ki je peljala do same frontne linije. Za dela so uporabljali vojake in domačine, večja gradbena dela pa so opravljali ruski ujetniki. Za vse to pa so potrebovali tudi oskrbovalna mesta, hleve, skladišča… Največje oskrbovalno mesto je bilo na Planini na Kraju, (20 stavb, celo kopalnica s kopalno kadjo), kjer je bila tudi bolnica (danes Koča pod Bogatinom), manjše pa na Planini Govnjač. Tam je bilo večje naselje barak za počitek vojakov. Na vzpetini, še danes dobro vidni pa je bil oficirski dom. Naselje je vodo dobivalo iz izvira blizu planine.
Magistrala gre s Planine Govnjač proti Komni. Sami pa se odločimo, da gremo še na Planino na Kraju. Krajši vzpon, spust kar na pseh in dan je skoraj zaključen. Kot že prej omenjeno kulturno umetniški program.
2. dan
Zbudimo se v oblačno, rahlo vetrovno jutro. Celo sneg rahlo naletava. Nihče ne pokaže posebne volje za kako krajšo turo. Kaj šele za daljšo. Vseeno se kasneje odločimo za sprehod proti Bogatinskim vratcem. Očitno nam gre vse na roko. Začne se jasniti, sicer zelo skromno, pa vendar. Nekje izpod Mahavščka pa vidimo skupino turnih smučarjev, ki se že spušča. Takoj začne delati domišljija, vsakemu po svoje. Resnično malokrat se najde tako složna skupina. Nobenega odklona. Vse se dogovorimo v nekakšni sinergiji. Vsaka odločitev se izkaže za pravilno.
Že pred Bogatinskimi vratci se odločimo za sedlo vzhodno od Bogatina, kjer bomo naprej razmišljali. Ali naprej proti Govnaču ali pa spust nazaj in vzpon na Bogatinsko sedlo. Zopet prevlada razum. Tu so snežne razmere popolnoma drugačne. Odlične.
Vzpnemo se še na sedlo med Bogatinom in Mahavščkom. Vsako minuto je vreme lepše. Od tu je meni osebno najboljša smuka, malce trše na popolnoma ravni podlagi. Pridemo do neke kotanje od koder prečimo proti desni, se vzpnemo še na eno sedlo. Od tam nas čaka spust na Planino Govnjač po grapi, ki smo jo opazovali že včeraj. Tukaj najdemo celo pršič, super spust.
S Planine Govnjač pa po poti magistrale do Komne. Zaslužena kavica, ter še bolj zaslužen spust proti Savici. Nekje tam do 29 – ega ovinka smo presmučali.
