Prepričan sem bil, da je zima že rekla zadnjo besedo, pa očitno temu ni tako. Prvič v zadnjih letih sem hojo pričel oblečen v puhovko. Na sebi sem imel tudi čelado, skratka vse kar je lahko povečalo občutek toplote.
Že na Nevejskem sedlu smo ugotovili kakšen dan nas čaka, Vetroven. Z gondolo smo se zapeljali do Koče Gilberti. Zakaj ne? Cena enosmerne vozovnice je bila 8 eur, ker smo nevede navedli, da se bomo udeležili tekme v turnem smučanju nam je računala 5 eur. Za primerjavo, gondola na Vogel stane 20 eur, na Krvavec 13 eur, na Kanin 22 eur.
Vožnja z gondolo je bila zaradi močnega vetra rahlo adrenalinska. Po smučarski progi smo se dvignili do našega, slovenskega dela. Tam smo se spustili proti Bovcu, dokler je šlo. Zanimivo, da je bila podlaga povsem trda. Skoraj ledena, zato sem po smučišču hodil s srenači. Sredi poletja!!!!!!
V oči nam je padlo Prestreljeniško okno, za katerega pa nismo bili prepričani, če ne bo pretrdo za smučati. Odločili smo se, da gremo dokler bo šlo. Še vedno lahko obrnemo. Takoj smo si nadeli dereze, cepine v roke in krenili v breg. Zanimivo, da višje ko smo bili, boljša je bila podlaga. V našem primeru, vsaj malo je odjenjalo. Zgoraj pod oknom smo si našli prijeten kotiček. Takoj, ko si se malo dvignil, pa je v nas butnil orkanski veter z italijanske strani. Dejansko smo prikovani ob tla počakali, da je minil močnejši naval vetra, potem pa hitro skočili do okna. In se vrnili v varno zavetrje slovenske strani.
Zgornji, malenkost strmejši del je bil na srečo mehkejši, dober za smuko. Spodaj pa trdo. Kar peš se dvignemo do sedla, od koder se spustimo proti Gilbertiju. Smuka do doline potem po smučišču, ponekod povsem ledeno, šele spodaj upanje na pomladne razmere.
