Montaž

Drugi najvišji vrh v Julijskih Alpah, 2753 metrov visoki Montaž, je dolgo pletel mrežo okoli mene. Velikokrat sem ga opazoval s planine Pecol, se ga večkrat tudi bežno dotaknil. Še najbližje sem mu bil pred leti, ko sva z Urošem smučala njegovo južno stran, z višine do koder sva lahko prišla. 

Pravilno slovensko ime je sicer Špik nad Policami, vendar večina uporablja ime Montaž. Dolgo je veljal za nepristopnega, leta 1877 sta Findenegg in Brussofier prva stala na njem. Vzpon sta opravila skozi Findeneggov ozebnik, za katerega izhodišče je prav tako Planina Pecol. Leta 1882 so grof Brazza, Siega in Marcon opravili vzpon, ki danes velja za običajen vzpon z juga (po Brazzi je poimenovana koča nad planino). Je pa Montaž veljal za Kugyjevo goro, saj je bil dobesedno zaljubljen v to goro. Nanjo ima osem prvenstvenih smeri, zapisal pa ji je tudi:

Tebi pa, kraljevski Montaž, naj se še enkrat zahvalim,

preden te pozdravim v slovo. Kaj si mi bil in kaj si mi še,

tega pač nihče nikoli ne bo doumel in razumel.

Ko me več ne bo, nakloni mojemu imenu skromen prostorček

na ponosnem pročelju tvojih sten,

moje srce pa shrani visoko v svoje prelepe skale. 

Avto smo pustili na že dodobra zasedenem parkirišču (ob vrnitvi je bila nekaj kilometrov polna tudi cesta proti Nevejskem sedlu). V rahlem, pogovornem tempu smo začeli današnjo pot. Vsi smo ali pa smo bili sodelavci, zato so bile prve minute namenjene tistim, ki se nam niso pridružili. Malo pod kočo Rifuggio di Brazza smo zavili levo. Prvi cilj je dobro viden, to je smučarsko najbolj obiskan cilj, Forza dei Disteis (2201metrov) ali po naše Vrh Strmali. Vendar ne gremo povsem do vrha, že nekaj metrov prej pot zavije desno in v okljukah pelje do prve skalne pregrade, vseskozi pod ostenji Montaža. Že tam si nadenemo pasove in čelade.

Na začetku je nekaj jeklenic. Vendar jih je precej manj kot pri nas, kar mi je osebno bolj všeč. Nato čez melišče zavijemo levo navzgor, kjer nas čaka najtežji del, Pipanova lestev. Okoli šestdeset metrov, skoraj navpična lestev. Ravnokar prenovljena. Pod njo je na nekaterih mestih še stara. Ki zgleda bolj strašljivo. Že ta nova mi na začetku ni bila ravno po okusu.

Od lestve nas čaka še nekaj minut do grebena, od koder je še kakih dvajset minut do vrha. Zdi se mi, da tam ni nobene jeklenice. Tudi ni potrebna. Ni pa greben za povsem vrtoglave. Seveda smo si na vrhu vzeli nekaj minut. Bilo je toplo, so se pa že začeli okoli pojati oblaki.

Spust brez posebnosti. Edino na lestvi je prišlo do zastojev. Nekaj časa smo čakali, potem pa smo se spustili do tistih, ki so se vzpenjali, se pripeli, in pač stopili z lestve. Ni kritika, zgolj opažanje, mogoče pa celo res tudi kritika. Zanimivo, da so bili tisti najbolj pozni tudi najbolj nevešči hoje. Nekaj smo jih srečali še kasneje, že blizu Vrha Strmali. Tisti na lestvi, so se s strahom vzpenjali, imeli ogromno težav s prepenjanjem kompletov, postavitvijo nog, da so sploh lahko vpeli komplet. Plus grozeči oblaki, dolga pot. Malo sem se pogovarjal sam s seboj, kolikokrat sem že obrnil, velikokrat. Nekateri pa ne vem, če je že navzgor posran, ali razmišlja, da bo navzdol verjetno še bolj utrujen, posledično še bolj usran. Ali pač reče, bom že potem razmišljal.

Skratka, ko smo prišli na melišča pod Montažom, smo opravili hitri spust po melišču. Vmes opazovali helihopter, ki je prišel po poškodovano. Takrat je prišlo tudi do preplaha med živalmi na gori. Iz vseh ovinkov je kukala prestrašena glava. Nekateri gamsi/kozorogi so hiteli navzgor, drugi navzdol. Mladiči so klicali matere. Je pa res, da najprej helihopter ni lociral poškodovanke, zato je pregledal steno, potem pa se šele spustil na pot in jo pobral. Do planine Pecol se nam je malenkost vleklo, a je pogled nazaj takoj popravil razpoloženje. Odlična tura.