Po neuspeli turi na Škrlatico, smo za zaključek sezone s sodelavci iskali nekaj krajšega. V originalno zasedbo se je po polletni odsotnosti zaradi poškodbe gležnja vrnila tudi Andreja, zato je bil Stol kar pravšnja izbira. Ne predolgo, ne pretežko, a vsaj avstrijski del ture, izredno lep.
Izhodišče je dolina Rute/Barental. Za Gorenjce preko Ljubelja, potem pa v zadnjem križišču pred Dravo levo proti Bistrici v Rožu. Tam so pa že oznake za Barental. Opozorilo, da je od ne vem kdaj (sami tega nismo vedeli) omejitev v naseljih 30 km/h. Tudi z Ljubelja na več mestih, vmes sta tudi dva stacionarna radarja. Od Bistrice v Rožu je do parkirišča, od koder vožnja dalje ni več mogoča, slabih deset kilometrov. Slabe ceste. Zadnji trije kilometri so makedam. Slab. Podobno kot na Kofce iz Jelendola.
Sprva nas pot pelje proti Celovški koči. Ker smo bili prvič tu, smo šli kar po cesti. Je pa ogromno bližnjic, vse peljejo proti koči. Kmalu se odpre melišče, od koder je dobro vidna pot proti vstopu v plezalni del. Pozor, na melišče ne vstopite že spodaj, na prvi možni poti, ki vodi nanj. Boljša izbira se je po cesti ali bližnjici ob njej dvigniti proti Celovški koči (ne gremo do nje), in potem na označenem odcepu proti Stolu. Tako se ognemo napornemu vzponu po melišču. Do vstopa imamo tako samo položno prečenje melišča.
V miru navlečemo nase pasove in čelade. Plezalni del je ocenjen z B/C. Opremljen precej več kot recimo na Škrlatico in sploh Montaž, tudi mnogo lažje. Zelo dobro uro potrebujemo, da pridemo na greben, od koder je do vrha Stola deset minut. Prišli smo ravno v oblake, zato jo hitro smuknemo do Prešernove koče na zasluženo kavo.
Spustili smo se skozi krnico V Kožnah. Smo pa tu naredili napako. Ker nas je čakal še vzpon na sedlo Belščica, smo namesto po označeni poti, zato da ne bi izgubljali višincev, šli po melišču pod grebenom Orlice. Saj nekako je šlo, ampak se mi zdi, da bi bilo hitreje spodaj. Tu pa smo lomastili, se lovili. Na koncu bili priča tudi neugodnemu padcu. Vse za tistih, ne vem, petdeset višinskih metrov.
S sedla Belščica smo se povzpeli na Svačico. Sledil je samo še spust do Celovške koče, in nato do avta. Izredno lepo. Sploh avstrijski del je fantastičen, meni osebno Stol z naše strani, ne vem zakaj, ni preveč pri srcu.
