Ker je na žalost letos tradicionalna Komna odpadla, je Marko poiskal alternativo. Zaradi objektivnih in subjektivnih razlogov, nas je na pot odšlo manj od predvidenih. Izhodišče je bila koča Sadnighaus (1876m). Mortschach in potem skozi dolino Astental po izredno ozki cesti do koče. Na voljo nam je bila soba, tuš, obilna večerja in zajtrk. Cene ugodnejše kot pri nas, da o prijaznosti ne govorim. Skratka, še pridemo.
Od koče smo se najprej dokaj zložno vzpeli do planine Krollalm. Ker smo bili pozni, smo se zavoljo sonca počutili kot v pečici. Cilja še nismo imeli izbranega. Tukaj se res težko zgubiš. Dolina po kateri hodimo je široka, vrhovi pa se ponujajo sami od sebe.
Marko je ravno prebolel korono, zato ima neverjetne težave. Dokaj hitro se dogovorimo, da greva z Matjažem najprej na Stellkopf, Marko pa kar na Krahkopf, kjer se potem počakamo. Na Stellkopf se vzpneva po grebenu, vseskozi pa se ozirava nazaj. Marko se nikamor ne premakne, zato ga prvič (ne zadnjič) odpiševa. Z vrha, od koder je fantastičen razgled na Grossglockner, se spustiva nazaj po grebenu, nato pa prečiva proti Krahkopfu.
Do vrha ni več daleč. Marko se je premaknil, vendar gre proti Stellkopfu. Dvajset korakov, nato počitek. Res neverjetna volja. Spust s Krahkopfa dober, srenec, uživava.
Spodaj se uleževa in čakava na Markota. Ki bo očitno prišel na vrh. Veter naju prežene še nižje v dolino. Popolnoma ožet presmuča Marko do naju.
Skupaj potem iščemo čim boljšo smuko do doline. Tuš, večerja in neverjetno, že malo po dvajseti uri spimo. Do jutra.
Po zajtrku kujemo plane. Še najboljša izbira se nam zdi hišna gora Mohar. Njegova južna pobočja zgledajo mamljivo. Ker je vrh pred nosom, se ne trudimo z izbiro prave poti, povsod se pride. Na sedlu Goritzer Torl si nadenemo srenače, saj je del dokaj trd, potem pa poiščemo najlažji prehod do vrha. Tudi tu ne skoparijo z razgledi.
Spustimo se direktno navzdol proti koči Sadnighaus. Vseskozi srenec, idealne razmere.
